Spanje

1 Mar

Naj vam povem pravljico, pravzaprav zgodbo, za lahko noč? Beseda tedna je spanje.

Ali ste vedeli?

Da smo ljudje pred letom 1600 imeli dva cikla spanja. Prvi je bil tako imenovani smrtni oz. trdni spanec (“dead sleep”), sledili sta mu ura ali dve bedenja in nato še drugi štiriurni interval spanja. Na to kaže več kot 500 literarnih virov, ki jih je v knjigi At Day’s Close: Night in Times Past, opisal zgodovinar Roger Ekirch. V koncu 20. stoletja je psihiater Thomas Wehr raziskoval spanje, tako da je zbral skupino ljudi in jih vsak dan za 14 ur zaprl v temen prostor. Po mesecu dni so se testiranci privadili in “razvili” dva cikla spanja z vmesnim stanjem budnosti. Vseeno to ni bil povod za bolj natančno raziskovanje spanja. Ljudje se še zmeraj držimo osemurnega spanca. Šele v zadnjem času se je s spanjem začel ukvarjati zgoraj omenjeni zgodovinar Roger Ekirch.

Kaj pa so ljudje počeli v času bedenja?

Nekateri so brali, nekateri so se pogovarjali, obiskali sosede, molili, kadili … Obstajajo dokazi, da so v 15. stoletju obstajale posebne molitve za čas med obema cikloma spanja. Poleg vseh teh, enih bolj, drugih manj družabnih aktivnostih so se zaljubljeni pari tudi ljubili. Zdravniški priročnik iz Francije v 16. stoletju je parom, ki so želeli zanositi, celo priporočal seks po prvem ciklu spanja namesto po napornem delovnem dnevu, ker naj bi bilo takrat spočetje bolj zanesljivo, ob tem pa naj bi tudi bolj uživali.

Kako pa to, da ne spimo več na ta način?

Že Ekirch je ugotovil, da je bilo v poznem 17. stoletju podatkov o dveh ciklih spanja počasi vedno manj. Začelo se je v višjih slojih urbanih družb severne Evrope in se je kasneje v 200 letih razširilo po celotni zahodni Evropi. Do leta 1920 je zamisel o dveh ciklih spanja dokončno izginila iz naše družbene zavesti. Razlogi za to naj bi bili osvetljava mest in hiš, odprtost kavaren tudi ponoči in še drugi dejavniki, ki so vodili v to, da je noč postala del aktivnega dneva, s čemer se je skrajšal čas za nočni počitek. Razloge za to spremembo in načine, kako naj bi se to zgodilo, opisuje tudi ameriški zgodovinar Craig Koslofsky v svoji novi knjigi Evening’s Empire. Tam poudarja, da so bile noči v času pred 17. stoletjem nevarne. Dogajalo se je veliko kriminala, kraj, pijanosti in prostitucije. Tudi bogatim, ki so imeli denar za sveče, se ni zdelo vredno bedeti ponoči. To pa se je spremenilo v času reformacije in protireformacije. Protestanti in katoliki so ponoči opravljali skrivne posle, da jih ne bi preganjali drugi. Tako so tudi vplivni ljudje, poleg kriminalcev, začeli delovati ponoči. Tako se je to preneslo med višje sloje, ki so si lahko privoščili sveče. Kasneje, s prihodom cestne osvetljave, pa se je ta težnja prenesla tudi med nižje razrede družbe. Leta 1667 je Pariz postalo prvo mesto z cestno osvetljavo. Sprva z voskastimi svečami v steklenih lučeh, kasneje pa so v Amsterdamu razvili oljne svetilke. Do konca 17. stoletja je imelo več kot 50 evropskih mest cestno osvetljavo tudi ponoči. V Ljubljani so oljne luči zasvetile leta 1751.

Noč je postala njihov dan in ležanje v postelji zapravljanje časa. Ljudje so se začeli veliko bolj zavedati časa in ga želeli učinkovito uporabljati.

Do večjega preskoka je prišlo ponovno v času industrijske revolucije. Leta 1829 so celo pozivali starše, naj odvadijo otroke prvega in drugega spanja. Do sedaj smo se več kot očitno privadili skupnega osemurnega spanca. A strokovnjaki opozarjajo, da verjetno tudi zaradi prvotnega deljenega spanca prihaja do veliko motenj spanja. Ena izmed bolj znanih je nezmožnost vzdrževanja spanca “sleep maintenance insomnia“, pri kateri prihaja do problemov z ohranjanjem spanja oz. prezgodnjim zbujanjem ponoči. Opisani sindrom se začne pojavljati v virih sočasno s spremembo spalnega cikla.

V BBC-jevem prispevku opozarjajo tudi na to, da naj bi bil bimodalni (dvonačinski) spanec bolj naraven in da je nujen za znižanje stresa. V tem času naj bi se organizem sprostil. Po drugi strani pa so ljudje, ki imajo motnje spanja v sodobnem času in se zbujajo po prvem spancu, težave z anksioznostjo. Vsekakor bi se nam obrestovalo bolj natančno raziskovanje spanja.

Kakorkoli, v BBC-jevi radijski oddaji o spanju oxfordski profesor, cirkadialni nevroznanstvenik Russel Foster v rubriki 60 sekund o ideji predstavlja idejo o tem, da naj bi srednješolci in študentje začenjali s poukom in predavanji po deseti uri, saj so takrat bolj pripravljeni za delo. Nasprotno pa naj bi profesorjem bolj ustrezale zgodnje ure. Potem se pogovor nadaljuje in prvotne trditve potrdi tudi ameriški profesor zgodovinar Craig Koslofsky, ki ob tem navede tudi primer, da naj bi si v povprečju, vsaj ameriški študentje, ki imajo na voljo različne termine predavanj, redko izbirali predavanja, ki se začnejo ob osmi oz. deveti uri. Medtem si profesorji redko izbirajo predavanja v popoldanskih urah. Opozarja pa tudi, da ne smemo preveč verjeti temu povprečju. Vse je odvisno tudi od vsakega posameznika.

Kot zanimivo dejstvo lahko še omenim, da je bil do sedaj v zgodovini najdaljši t. i. ponočnjak  (“all-nighter”) leta 1963 Randy Gardner (17 let), ki je brez zaužitja kofeina ali česa podobnega bedel kar 264 ur.

Predstavila sem zgodovinski pregled spalnih navad, naj vas sedaj seznanim še z bolj naravoslovnim pogledom na spanje.

Za to si sposojam vprašanje s spletne strani “How Stuff Works?” Kako deluje spanje?

Spanje delimo v dve fazi, in sicer ne-REM fazo (75 %) in REM fazo (25 %). Ne-REM faza služi počitku, temperatura organizma pade in poraba energije se zmanjša; utrip, dihanje in delovanje ledvic se upočasnijo, prebava pa pospeši. Možgani so brez dela, telo se lahko premika. Nasprotno je v REM fazi povezava med možgani in mišicami na telesu prekinjena, pride do atonije mišic, torej se telo ne more premikati, aktivne ostanejo le mišice, ki nadzorujejo oko in uho; pride do visoke porabe kisika, temperatura pade. Tipična REM faza so aktivni halucinirajoči možgani, ujeti v paraliziranem telesu; po domače povedano, sanje.

Kako se opisani fazi izmenjavata?

Spalni cikel poteka z menjavanjem ne-REM in REM faze. Skozi celoten cikel se faza nerema krajša, predvsem spodaj opisani stanji 3 in 4. Vseeno pa mora biti med dvema REM fazama spanja vsaj 30 minut neremskega spanja. Ne-REM faza je sestavljena iz štirih sanj, in sicer:

  • stanje 1: tranzicijski spanje, najšibkejše, upočasnitev alpha ritmov do theta ritmov, dremanje
  • stanje 2: globje, občasne 8-14 Hz oscilacije na EEGju (talamični ritmovnik), K kompleks, traja od 5 do 15 minut
  • stanje 3: delta ritmi
  • stanje 4: globoko spanje, EEG ritem < 2 Hz, traja od 20 do 40 minut
  • preskok v stanje 2 in v REM fazo

Ne-REM in REM fazo lahko primerjamo tudi glede na aktivnost nevronov. Pri REM fazi je bolj aktiven ekstrastriatni korteks, nad primarno vidno skorjo in limbični sistem.

Zanimivo vprašnje je tudi, ali potrebujemo sanje?

Raziskovalci so prikrajšali testirance za REM faze spanja. Po nekaj dneh posebno zoprne obravnave, pri kateri so testirance zbujali ob vsakem prehodu v REM stanje, so raziskovanci vstopali v REM fazo bolj pogosto in hitreje. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da so po koncu zoprnega zbujanja testiranci časovno, v razmerju s trajanjem prikrajšanja, nadoknadili izgubljena REM stanja. Poleg tega naj bi REM faza spanja imela tudi vlogo pri tvorjenju spomina in učenju, vendar so dokazi za to še nejasni.

Glavni promotorji spanja. To so tiste čudežne molekule, ki sprožijo zaspanost v nas in nam začnejo v zapirati oči in … Kakorkoli, molekule, ki promovirajo spanje, so interleukin 1, ki je sicer del imunskega sistema, in ta zanimiv adenozin, na receptorje katerega deluje kofein, ki je antagonist (tekmuje s adenozinom in zapolni receptorje ter jih tako deaktivira) adenozinskih receptorjev, in bolj znani melatonin, ki ga sprošča edini neparni del možganov, epifiza. Epifiza je med drugim navdušila tudi nekatere filozofe. Descartes jo je določil za sedež duše.

Naj vam na hitro opišem delovanje kofeina. Adenozin “umiri” možgane, medtem ko je vpliv kofeina ravno obraten. Sproži aktivnost možganov in nas prebudi, ima pa vpliv tudi na hipofizo in izločanje epinefrina oz. adrenalina. Viva la caffeine.

Ampak kofein za nekatere ni dovolj. Imam prijatelja, ki mi je že nekajkrat ves navdušen razlagal o neki znanstvenofantastični knjigi, ki opisuje ljudi brez gena za spanje, in ljudi, ki morajo spati. Seveda so tisti brez spanca bolj uspešni. Kaj več o tej zgodbi pa ne vem, ker je nisem brala. Če pa kdo pozna to zgodbo in se poleg tega še spomni naslova knjige, se zanj priporočam.

Torej, najti moramo gen za spanje, inhibirati njegovo izračanje in nam ne bo treba več spati. Ko bi le bilo tako preprosto! “Gen za spanje” je že celo odkrit. Gre za ABCC9 gen. Naredili so genetsko in vedenjsko raziskavo. Različne ljudi so dali spat v mirno okolje in spremljali, kako dolgo so spali. Ugotovili so, da so določeni ljudje z dvema kopijama ene variante spali manj časa kot drugi z dvema kopijama druge variante gena. Torej, če želite spati manj, svetujem genetsko zdravljenje ABCC9 gena; lahko ga vodite do mutacij in si pridobite dve kopiji prave variante za nespanje. Ampak, kaj si res ne želite sanjati in uživati v nekaj več urah počitka?

To je to! Pa sladke sanje!

Z

Današnji zapis je v večini povzet po BBC News: The myth of the eight-hour sleep.

2 Responses to “Spanje”

Trackbacks/Pingbacks

  1. Lucidno « Piškotarna - marec 20, 2012

    […] Besedo pa najbolj pogosto verjetno slišimo v besedni zvezi lucidne sanje. Sanjamo, ko spimo. O spanju sem pa že pisala pred časom, tako da danes ne nameravam razlagati o REM in ne-REM fazah spanja, […]

  2. Mezik ;) « Piškotarna - januar 8, 2013

    […] ljudje vseeno potrebujemo spanec in sanje, da se zares spočijemo in smo lahko polni energije in pozornosti za naslednji dan, pa naj […]

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: