Arhiv | april, 2012

Blog

24 Apr

Zadnje čase sem nekajkrat naletela na novice, kako si blogerji delimo informacije in opozorila na to, da naj bi navajali naše vire, da se bralci lahko dokopljejo tudi do uradne informacije. Vse to seveda ne pride v poštev pri osebnih blogih. Poleg tega pa sem pred časom videla na ljubljanskem festivalu dokumentarnega filma Page One: Inside The New York Times, s katerim smo se podali v zakulisje delovanja NYT in sodobnega novinarskega ter uredniškega dela.

Kakorkoli, vse to je oblikovalo moje današnje torkovo vprašanje oz. besedo tedna, ki je tokrat blog. Kdaj in kako je nastala beseda blog in kako se koncept bloganja spreminja?

Besedo blog oz. v resnici weblog (web logging) je leta 1997 prvi uporabil Jorn Barger. Leta 1999 so skovanko weblog spremenil v we blog in dobili smo blog. Do sedaj se je termin že razširil daleč naokoli. Vsi veselo pišemo bloge in smo t. i. blogerji. Ljudje očitno radi delimo informacije z drugimi. Morda je bilo ravno to glavno vodilo naše evolucije.

Bloge raziskujejo, o bloggerjih snemajo filme; če so dobri, jih zaposli tudi NYT in še kaj. Nekateri pa pišemo blog le zato, ker radi delimo informacije z ostalimi in se želimo naučiti česa novega. V tem seveda nadvse uživamo.

Ob koncu vam lahko še predlagam nekaj blogerjev, ki pišejo o znanosti, in sicer predvsem o nevroznanosti ter biologiji. Moj najljubši je Jonah Lehrer, ki piše Frontal Cortex za Wired, sledi mu Ed Yong, ki tudi veliko tweeta, piše pa Not Exactely Rocket Science na Discovery Magazine Blog. Ne manjka tudi deklet, blogerk. Jaz jih spremljam nekaj na blogih revije Scientific American, in sicer: Krystal Costa piše Anthropology in Practice ter Scicurious, ki, tako kot jaz, obožuje možgane. Da ne bom naštevala samo blogov znanih revij. Všeč so mi še blogi Mindhack, ki nudi hitre in dokaj kratke infomacije, ki imajo po navadi super povezave; Neurocritic, Neurosceptic in še in še. Če vas tovrstni blogi zanimajo, je najboljši nasvet, ki vam ga lahko dam; ne se bati klikanja. Morate pa biti pozorni na to, katere informacije so resnične, in seveda je treba vedno vzgajati naše kritično oko. Mimogrede, tudi sama se priporočam za povezave na kakšne zanimive bloge, ki jih spremljate. Saj sploh ni potrebno, da so ravno rocket science.

To je to!

Z

Drevo

17 Apr

Ko bom velika, bom drevo. Zato sem sedaj tako visoka, če se je kdo spraševal. Danes sem po dolgem času peljala našo pesjanarko na bližnji hrib. Na sprehodu sem ugotovila, da se drevesa spet prebujajo in so že lepo zelena. Pa tudi nova, mlada si želijo prebiti na ta svet. Da ne bom preveč poetična. Kaj pa lahko zanimivega izbrskam o drevesih?

Najvišje drevo prihaja iz rodu sekvoj, in sicer je to Sequoia sempervirens, ki je zrastla v Kaliforniji in sega nekaj čez 115 m visoko.

Rastline so začele osvajati kopno pred živalmi. Njihova evolucija jih je vodila do nastanka dreves. Vse potrebne zasnove za nastanek dreves so rastline pridobile že v devoniju, torej nekje med 415 in 360 milijoni let nazaj. Kar zavidljiva starost. Nastanek dreves in s tem gozdov so omogočile strukture, kot so: korenine, listi in pojavitev sekundarne olesenitve, ki je v rastline pripeljala cevi za prenos vode in nutrientov iz tal, ter tiste, ki iz listov odvajajo nutriente, produkte fotosinteze, v večini saharozo, v druge dele rastline. Prve cevi, ki nosijo vodo proti listom, zaradi razlike v tlaku ter posebnih fizikalno-kemijskih lastnosti vode, imenujemo ksilem. Druge cevi, za pretok sladkorja, pa imenujemo floem. Mogoče vam ta podatek pride kdaj prav pri kakšni križanki ali kvizu. Kakorkoli, drevesa me navdušujejo.

Takšna in drugačna, zadnje čase za domače naloge pri umetni inteligenci veselo rišem odločitvena drevesa, imajo tudi koren (korenina) in veje ter liste. O ksilemu in floemu pa nisem povsem prepričana. Rastejo navzdol, vsaj v mojem zvezku se upirajo gravitaciji.

Še na eno drevo sem se spomnila, tisto prvo, Darwinovo: “I think”, ki je vodilo tudi do nastanka kompleksnega evolucijskega drevesa. Pa da si ne boste kaj mislili; nismo mi najbolj uspešni na njem. Še bakterije nas premagajo.

To je to!

Z

Nič

10 Apr

Danes v moji glavi ni nič. Mislim; notri sicer je ena gmota, načeloma še kar urejenih nevronov, vmes so glia celice … Pa da vas ne dolgočasim: v moji glavi danes ni ideje za besedo tedna. Tako je beseda tedna nič postala.

Pa kaj je ta nič?

Nič ni nič, kakšen stavek. Ljudje imajo po navadi težavo, kako si predstavljati nič, kaj je to vesolje, kako seže do nekam, za tem pa pride nič. Khm … Kaj? Meni je nič prav všeč, že od nekdaj.

Število nič si je bilo treba izmisliti. Spomnili so se ga Indijci, v Evropo je prišla po posredovanju Arabcev. Za časa Starih Grkov in Rimljanov so se bojda spraševali, kako je nič lahko nekaj. Saj je res čudno, še bolj čudno, da smo začeli računati z negativnimi števili in lahko imamo negativno stanje na bančnem računu. Vsa ta števila so se razvijala sočasno s širjenjem trgovanja in trgovine iz Azije čez Mezopotamijo v Evropo.

Ne smem pa pozabiti omeniti Majev, ki so bili prav tako med prvimi, ki so že v času pred našim štetjem uporabljali število 0.

Sam simbol 0 so začeli uporabljati Kitajci v 8. stoletju našega štetja, kasneje so jo začeli uporabljati še Indijci, potem pa je počasi priromala do nas.

Kot sem ugotovila, je bilo število nič prisotno na različnih kontinentih, v različnih časovnih obdobjih, označevali pa so jo z različnimi znaki. Edino v čemer so si bili enaki, je koncept niča. Ko nečesa ni, je to nič. Ali kako bi pa vi opisali nič?

Nič je nič.

To je to!

Z

Oblačila

3 Apr

Pred kratkim sem, sicer v angleščini, začivkala na twitterju, nekaj v stilu: “Če sem, ko grem spat, oblečena v majico s staroselskim motivom, ki sem jo dobila iz Avstralije, bom sanjala o deželi tam spodaj?” Zraven sem dodala povezavo na članek o vrsti utelešene kognicije, in sicer oblačenjski kogniciji ali kako bi jo poimenovali. Oblačitvena kognicija govori o tem, da to, v kar smo oblečeni, vpliva na našo kognicijo.

Danes oblačila vplivajo na nas; nekoč, ko smo si pa ljudje prvič nadeli oblačila, smo vplivali na nastanek nove vrste uši. Ravno genski zapis uši nam lahko da jasne podatke, kdaj smo ljudje zavrgli cesarjeva nova oblačila.

Naj pojasnim. Kot vsi vemo, ali pa še ne, imamo različne vrste uši. Dve najbolj znani med njimi sta zagotovo lasna oz. naglavna uš (Pediculus humanus capitis) in telesna uš (Pediculus humanus humanus). In ravno razlika v njunem genskem zapisu nam je omogočila skrčiti prvotni interval med 40.000 leti in tremi milijoni leti nazaj, ko naj bi se prvič oblekli, na interval, dolg približno 100 tisoč let: oblekli naj bi se med 83.000 leti do 170.000 leti nazaj. Ta interval so določili s posebno metodo modeliranja, ki je glede na zaporedje DNA ene in druge vrste določila, kdaj se je začel razvoj telesne uši iz naglavne uši. To je bilo objavljeno lani v reviji Molecular Biology and Evolution.

Kaj se je torej za nas spremenilo v teh slabih 200.000 letih? Po moje veliko: razvile so se različne kulture, različne družbe. Dobili smo različne načine oblačenja, različne kose oblačil. Najprej smo se oblekli, da nas ne bi zeblo, sedaj pa nam naj bi, sodeč po raziskavah pristašev utelešene kognicije, oblačila pomagala tudi pri dvigu pozornosti in drugih kognitivnih procesih.

Kako, kaj, o čem pa govorim?

Februarja letos so v reviji Journal of Experimental Social Psychology objavili članek z naslovom “Enclothed Cognition” ali po naše oblačenjska kognicija – če imaš boljši prevod, ga zapiši med komentarje. Z ameriškimi študenti so, tako kot vedno, opravili tri različne eksperimente. Vsi so vključevali halje, in sicer so si študentje, poleg tega, kar so imeli na sebi, oblekli še zdravniško belo haljo, haljo slikarja ali pa so se le nahajali v prostoru, kjer je bila prisotna zdravniška halja.

Pri prvem eksperimentu so testirali selektivno pozornost. Primerjali so dve skupini študentov: eni so bili oblečeni v običajna oblačila, drugi pa so si nadeli še belo haljo. V eksperimentu so morali študentje zaznati neskladje ob tem, ko se je beseda rdeče pojavila obarvana zeleno. Rezultati so pokazali, da so študentje, oblečeni v bele halje, naredili pol manj napak kot tisti, ki so nosili le običajna oblačila. Kaj bi šele bilo, če bi dali vsem očala na glavo in karirasto srajco pod haljo. Dobili bi same “Ajnštajne”.

Z drugim eksperimentom so ločili različne vrste halj. Odkrili so, da ni vseeno, ali nosite haljo slikarja ali pa haljo zdravnika oz. ali je zdravniška halja samo prisotna v prostoru. Zravniška bela halja poveča vašo trajno pozornost, a le, če jo imate oblečeno. Eksperiment so zasnovali tako, da so testiranci morali čim hitreje opaziti štiri manjše razlike na dveh sicer enakih slikah, v čim hitrejšem času, in jih zapisati. Slike so se nato menjavale. Rezultati so bili v prid oblečene zdravniške halje. Testiranci “zdravniki” so našli več razlik, kot pa tisti v slikarskih haljah in tisti, ki so bili skupaj v prostoru z zdravniško haljo.

S tretjim eksperimentom pa so preverili še “priming effect” halj. Študentje, ponovno oblečeni v zdravniške halje, slikarske halje ali pa zgolj opazovalci halj, so pri tem eksperimentu pisali esej o tem, kaj si mislijo o teh haljah. Sicer ne vem, kako so te rezultate ovrednotili, a zdravniška halja je ponovno zmagala, in sicer v kategoriji trajnostna pozornost.

Nositi ali ne nositi belo haljo? Kakor želite; če jo že nosite, vam lahko svetujem, da si priskrbite zdravniško. Potem ne potrebujete več redbulla, kave ali kakršnih koli kognitivnih ojačevalcev; vaša pozornost bo okrepljena že samo s belo zdravniško haljo. Bi pa bilo zanimivo preizkusiti, če so tisti v slikarskih haljah postali bolj kreativni, so morda imeli več idej, ali pa so postali bolj ustvarjalni?

To je to!

Z