Izkušnja tujina

24 Jul

Lani poleti sem se prvič odločila za “študijske” počitnice. Udeležila sem se poletne šole na Univerzi v Hohenheimu, v bližini Stuttgarta. Tema poletne šole je bila ‘Paraziti in patogeni ter njihovi gostitelji’, več o njej pa sem že napisala na svojem starem blogu. Tako sem tudi letos ponovila vajo.

V tem letu sem rahlo spremenila smer študija in se podala v svet kognitivne znanosti, katerega del je tudi nevroznanost. Zato sem iskala prakse in poletne šole, ki so bolj usmerjene na to področje. S prakso sicer ni bilo nič, sem se pa prijavila na dve poletni šoli. Prva je že za mano, druga pa me še čaka.

Tri tedne nazaj sem sedla na letalo za Amsterdam in odletela na Nizozemsko. Najprej sem si vzela nekaj dni prosto za potovanje po Nizozemski, potem sem se za en teden usidrala v Utrechtu, ki ponuja pestro izbiro poletnih študijskih programov. Udeležila sem se poletne šole z naslovom ‘Živalski modeli v psihiatriji’.

Naučila in spoznala sem veliko reči, dobila nove ideje, zamisli in še kaj. Izvedela sem nekaj malega o psihiatriji in nekaterih psihičnih boleznih. Seznanila sem se z raziskavami, ki se dotikajo različnih ravni raziskovanja, od vedenjskih preizkusov z elektrofiziologijo do genetike na drugi strani pa spoznala tudi računalniško modeliranje različnih sistemov (o čemer sem tudi že pisala). Menim, da tukaj nima smisla obnavljati predavanj, ki so me navdušila. Raje bom izstopila iz svojega varnega mehurčka pisanja ne pretirano osebnih blogov in se bom posvetila razlogom za udeležbo na poletni šoli.

Med pomembnimi razlogi je bila zagotovo dobra izkušnja iz lanskega leta. Tudi tokrat sem želela spoznati nove reči in izvedeti, kaj je zares tisto, kamor se želim usmeriti v nadaljevanju študija. In kaj sem izvedela?

Da vem, da ne vem, kaj bi rada počela. Vseeno pa sem ugotovila, česa ne bi počela. No, ker vem, da se zarečenega kruha največ poje, o tem ne bom pisala. Moja očitno prevelika pričakovanja o tem, da bi končno odkrila, kaj je tisto pravo zame, je pač splavala po vodi.

Čeprav bil prvi razlog udeležbe ni bil izpolnjen, sem poleg novega znanja odnesla še nekaj, kar sedaj vidim kot zelo dragoceno: Izkušnjo iz/o tujini (namenoma pisano z veliko začetnico).

Naučila sem se še nekaj zanimivega o tujini. Mi, slovenski študentje, ne zaostajamo za znanjem tujih kolegov (to lahko potrdim tudi z izkušnjami iz lanskega leta). Pomembna razlika pa je, da se znajo oni zagotovo bolje prodajati kot mi, da se znajo bolje promovirati. No, naj ne posplošujem, morda to še posebej velja zame. Do te veščine sem sicer še vedno zelo ravnodušna – če ne drugega, pa sem sedaj vsaj pripravljena na ta izziv. Vem tudi, da kdaj pa kdaj, na koncu, ko pridem nazaj, ali pa ker vem, da grem, sama izpadem, kot neumen, trdosrčen petelin in mi je žal. Žal mi je tudi za vse, ki so v tujini študirali in pridejo nazaj vsi pomembni reševati Slovenijo in razglabljajo, o tem kaj je naš problem.

Kljub temu, da lahko je znanje, ki ga pridobimo na študiju v Sloveniji, v primerjavi s tujino, vsaj enakovredno, pa se bojim, da se splošna raven našega znanja znižuje. Glavni problem vidim v tem, da sledimo svetu oz. zahodu v napačnih točkah. Namesto da bi ohranili našo raven izobraževanja, prav na vseh stopnjah izobraževanja, od osnovnih šol pa do fakultetne izobrazbe, spreminjamo sam sistem. Ob tem očitno ne pomislimo, da v tujini, vsaj na Nizozemskem, očitno bistveno več vlagajo v izobraževanje, vsaj sodeč po videzu in načinu delovanja univerz, kar jim omogoča, da si lahko privoščijo drugačne načine dela. Te mi izpeljemo samo polovično. Torej nauk: mogoče je boljše ohraniti star sistem, če ga lahko izvajamo kvalitetno, kot pa se iti neko reformacijsko polovičarstvo.

Druga pomembna stvar, ki sem jo spoznala v tujini in mi je všeč, je njihova odprtost za vse ljudi, za njihove nove ideje. Na Nizozemskem in marsikje drugje prav vsem študentom, ki študirajo na neki smeri, omogočajo opravljajo prakse, ki so ponekod tudi plačane, kar v Sloveniji izginja (kdo bi vedel, čigava navodila so to). Da o tem, da imajo vsi študentje, ki redno študirajo, dovolj visoke redne štipendije, da lahko brez težav živijo v svojih stanovanjih, sploh ne govorim. Ampak da se ne bom samo pritoževala: pri nas imamo tudi sklad, ki vsaj delno financira stroške za kakšno poletno šolo oz. študijski obisk, izmenjavo itd.

Sicer je tudi vsem zelo dobro jasno, da posamezni študentje in študentke tekmujejo med sabo (vsaj za tista najboljša mesta), da potrebujejo dobre reference in izkušnje, ravno to zaradi česar se jaz kar veliko presekiram. In vso to famo okoli CV-jev in kariernih načrtov ustvarjajo ljudje nad nami. Kot sem danes prebrala na blogu Neurotic Physiology, se moraš kdaj pa kdaj (oz. vedno) odločiti za tisto, kar je zate najboljše; ne zato, ker ti tako pravi prijatelj, ali zaradi tega, kar se pač govori, ampak se odločaš za tisto, kar si ti sam/a želiš in v kar ti sam/a verjameš. Če seveda sploh veš, kaj je to. Jaz si moram žal najprej odgovoriti na to vprašanje.

Po pravici povedano, ne maram sveta, ki me sili v to tekmovalnost; kdo zna lepše zapakirati in prodati svoj življenjepis. Verjetno mi to ne gre, ker sem kljub svojim občasnim petelinjim izpadom v resnici zelo sramežljivo dekle, polno nesamohvale, pa še sama sebe ne cenim ravno visoko. Poleg tega se bojim tega sveta, ki me čaka, ker vem, da vem veliko premalo. Zdi se mi nemogoče vedeti še več, kljub temu da se iz dneva v dan učim, poleg tega pa sem še zelo naivna. Ampak mogoče bi se pa počasi res lahko začela bolj zavedati svojih kvalitet, ali pa jih za začetek začela odkrivati.

Za zaključek naj povem, da hodim na poletne šole, ker to res rada počnem. Tam se počutim dobro, spoznavam nove ljudi, iz različnih kultur, seznanim se z različnim načinom dela, vidim, kaj me še čaka. Zato prav vsakemu priporočam obisk kakšne poletne šole. Če pa ne želite biti v šoli še čez poletje, pa je zagotovo zanimivo opravljati kakršno koli študentsko delo, tudi nepovezano s študijem. Jaz sem v preteklih letih opravljala že kar veliko različnih del in če nič drugega, je bilo zatem veliko lažje presedeti, tistih devet mesecev v letu za študijskimi klopmi.

Mogoče sem letos imela neumno pričakovanje, da bom odkrila, kaj želim početi. Sanja se mi ne. Spoznavam pa iz dneva v dan več reči, ki jih ne želim početi, kar zagotovo krajša seznam mojih idej in želja. In s tem se bom morala vsaj zaenkrat zadovoljiti in se nehati obremenjevati s prihodnostjo, ki me čaka. Čez dober teden pa spet v svet, življenje iskat.

To je to!

Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: