Zgeckanje

28 Nov

Kakšna prikupna beseda … Kako sem prišla do nje? Danes me daje srbečica na desni roki, kjer imam manjšo rano, ki je nastala zaradi neprevidnosti pri peki. Ker pa nisem želela pisati o bolečini, sem pomislila na žgečkanje.

Zadnjič smo na seminarju iz vedenjske biologije gledali žgečljive podgane; že dolgo vemo, da so naši najbližji evolucijski sorodniki, primati, prav tako dovzetni do žgečkanja.

Ampak žgečkanje ni tako preprosto, kot se najprej zazdi. Že to, da sami sebe ne moremo žgečkati, je dovolj zanimivo. Naši možgani, pravzaprav mali možgani, imajo zmožnost predvidevanja naših čutnih zaznav, ko želimo sami sebe žgečkati. Tako se izgubi občutek negotovosti oz. nepričakovanosti žgečkljivega dražljaja.

Obstajata dve vrsti žgečkanja, knismeza (knismesis) in gargaleza (gargalesis). Prva opisuje zaznavanje nežnega dotika, kot je na primer kakšna pikapolonica, ki zmedeno pristane na naši roki, da ne bom pristranska … Ali katerakoli druga prikupna žuželka. Medtem pa na drugi strani gargaleza opisuje bolj močnan dotik, ki sproži tudi smejanje in celoten nagajiv proces žgečkanja.

Občutek žgečkanja zaznamo z mehanoreceptorji v naši koži. Do možganov potujejo po spinotalamični poti. Na tem mestu je vredno omeniti odkritje nemieliziranih živčnih C vlaken, po katerih naj bi potovali prijetni občutki dotika, kamor verjetno sodi tudi žgečkanje. Kasneje gredo informacije po nevronih in s tem po enaki, že omenjeni poti v možgane, po kateri potuje tudi trenutna srbečica na moji desni roki. Te zaznave potujejo do somatosenzoričnega korteksa. Na koncu pride do aktivacije enakih anatomskih delov pri zaznavanju prijetnih dotikov kot pri zaznavanju bolečine. Gre za opiodini in dopaminski sistem v možganih.

Kje pa pride do povezave med žgečkanjem in smejanjem?

V raziskavi, ki so jo opravili s funkcionalno magnetno resonanco, so ugotovili, da ob tem pride do aktivacije v hipotalamusu, ki sproži vedenjski odziv na dražljaj v obliki smejanja. Informacijo o občutenju žgečkanja projicira na periakveduktalno sivino, ki deluje tudi kot pomemben center za nadzor vokalizacije.

Žgečkanja pa ne moremo prikazati samo kot nevrofiziološki fenomen, saj je v njem prisotna tudi družbena komponenta. Že pri nekaterih populacijah šimpanzov so opazili družabno čohljanje. Poleti sem prebrala super knjigo Williama C. McGrewa Kulturni šimpanz. V njej omenja šimpanzjo skupino M v Mahaleju v Tanzaniji, ki vsakodnevno uporablja družabno čohljanje med družabnim negovanjem (McGrew, 2004). Tudi že Darwin je govoril o pomenu žgečkanja za nas; psihologi žgečkanje omenjajo v povezovanju odraslih z otrokom. Ob tem se spomnim, da sem mlajšo sestro, ko je bila še manjša, kar pogostokrat žgečkala; seveda sem dobila nazaj podoben odziv.

Za žgečkanje torej niso dovolj le naši možgani, za žgečkanje sta vedno potrebna dva. Pa imam dober primer za prepričevanje ljudi, da vsega le ni moč najti v možganih.

To je to!
Z

*Torek je že mimo, malo kasnejša objava. Ker me je svet žgečkanja povlekel vase, kot črna luknja.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: