Mem

18 Dec

…ne vem, zakaj verjamem v dobro v ljudeh. Mogoče sem idealistka. Ne verjamem, da smo ljudje sebični. Danes bom pisala o besedi mem ali meme.

Zadnje čase se pogosto srečujem z besedo mem, prav tako pa pogosto vidim kakšen mem. Beseda mem se mi zdi ena izmed zlorabljenih besed, ki pa v svojem bistvu morda ni tako napačna. Prvič se je pojavila leta 1976, ko je Dawkins objavil knjigo Sebični gen. V zadnjem poglavju je želel dodati svoj prispevek k razumevanju evolucije tako posebnega bitja, kot je človek. Opozoril je na našo sposobnost imitacije in ji podal ime meme. Izvor besede se skriva v starogrški besedi mimesthai, ki pomeni posnemati.

“Potrebujemo ime za novega replikatorja, samostalnik, ki opisuje enoto kulturnega prenosa idej oz. enoto imitacije. … Primeri mema so melodije, ideje, besedne zveze, modna oblačila, način, kako naredimo vaze ali gradimo mostove. Tako kot se geni razpredajo v genskem bazenu (gene pool) iz telesa v telo skozi spermije in jajčeca, tako memi razpredajo sebe bo memetskem bazenu iz možganov v možgane skozi proces, ki ga lahko v najširšem smislu imenujemo imitacija ali oponašanje.” (Dawkins, 1976)

internet-memes-damn-right-richard-dawkins

Nekje ob koncu gimazije ali na začetku prvega letnika študija sem prebrala Dawkinsovo knjigo Sebični gen. Sebičnost v naslovu sem vedno razumela metaforično. Nikoli ne dobesedno, kot da bi jaz živela za gene, ki se bodo prenesli naprej; ali pa tudi ne … Vedno sem se zavedala vseh mutacij, variacij oz. sprememb, do katerih prihaja na populacijski ravni genetike/evolucije in v izražanju genotipov v fenotipe (lastnosti, ki se izrazijo iz genetskega zapisa in jih lahko nekako opazimo na višji ravni kot je sam genetski zapis). Priznam, da o memih takrat še nisem razmišljala; razumela sem jih kot ideje, ki se sicer prenašajo, lahko tudi ponavljajo v mlajših generacijah ali pa izginejo. Verjetno sem jih razumela kot neke običaje, navade, nikakor pa ne kot nekaj, kar nezavedno preskakuje med mojimi in tvojimi možgani in me izkorišča, zato da ideja obstane. Dawkins naj bi želel z uvedbo termina mem nekako opisati tudi kulturno evolucijo, ki bi uporabljala mehanizme biološke evolucije, mem pa naj bi bil analogen “sebičnemu” genu.

Tovrstno razumevanje memov se je, glede na Burmanovo besedilo (The misunderstanding of memes), razvilo v osemdesetih letih, ko sta se v knjigi Oko duha Douglas Hofstadter in Daniel Dennett lotila memov. Predstavila sta nemetaforični pomen memov in predlagala njihovo tehnično razumevanje. Meme sta opisala kot nekega parazita ali virus, ki se naseli v človekovemu umu, ki tako postane razmnoževalna enota določenega mema. Šla sta celo tako, daleč, da sta mem opisala kot nekaj, kar se naseli v strukturne povezave v naših možganih. Ko sama to preberem, se kar ustrašim: nenadoma se zavem, kako nevarne so lahko ideje, kot je mem! Se sprašuješ, zakaj?

Burman v svojem eseju v sklepu lepo opiše, kaj se je dogajalo v družbi in predvsem ekonomiji v osemdesetih letih. Leta 1987 je prišlo do padca ameriške borze na Wall Streetu. Zatem je sledila popularizacija termina mem; v takih obdobjih očitno potrebujemo tovrstne stvari. Mimogrede: tudi danes krožijo po internetu memi, na srečo nedolžni (v mislih imam 9gag in podobne strani).

Naj se vrnem na konec osemdesetih let. Z memom in repliciranjem idej lahko razložimo marsikaj; umetno lahko celo spodbudimo neko politiko, vrednote; lahko dobimo nevarne (neonacistične) meme in ideje, ki krožijo naokoli ter se veselo množijo v juhi vseh možnih idej. Če jih zraven še podpremo s sicer neznanstvenimi razlagami o memih in kulturnih replikatorjih, lahko družbo dejansko prepričamo, da so to naše najboljše ideje in možnosti, saj jim množica vsaj v nekaterih primerih očitno sledi. V množici se torej kaže celoten fitness ali sposobnost/zmožnost mema.

Memetiki tako po mojem mnenju s popularizacijo mema ne delajo prav nič dobrega, še posebaj ko ga opisujejo kot replikatorja v naših možganih, in na neki ravni, ki je verjetno niti sami ne razumejo posebaj dobro, na ravni kulture. Jaz ne vem, kaj je to kultura. Ti veš?

Vsekakor pa bom sklenila z mislijo, da sebičnih memov, ki bi se v naših možganih replicirali in nas gnali v pohlep, NI in si jih niti ne smemo predstavljati, ker je to lahko zelo nevarno. Verjetno pa nekateri memi, kot zanje uporabljamo izraz sedaj, na internetu, niso prav nič nevarni. Še več: lahko so zelo zabavni. Tak meme je zagotovo pesem Gangam Style (taka, da obstaja vleiko parodij) ali pa Somebody that I used to know, pa še kaj bi se našlo. Kakšna slika morda, na primer Che na rdečih majicah.

Vem tudi, da nekaterih reči verjetno ne moremo razložiti z delovanjem našega živčevja ali delovanja našega organizma kot agenta v nekem okolju; zakaj pa ne bi obstajale skrivnosti? Te seveda lahko raziskujemo in se sprašujemo, zakaj, in morda na koncu korak za korakom pridemo do odgovora in celo razumemo ta človeški um in morda celo vso človeško kulturo. Zato lahko celo uporabimo koncept posnemanja in ga raziskujemo. Posnemanje je zagotovo del našega življenja, ni pa vse. Ljudje se učimo, delujemo v socialnem okolju, kaj izumimo, znamo improvizirati, smo sem in tja tudi kreativni in še kaj. Zato nikakor ne smemo razumevanja nas samih in človeške kulture zvesti na preprosto besedo, kot je mem in si tako s sebičnostjo razložiti vse. Saj, zato pa je toliko bolj zanimivo!

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: