Ploskanje

26 Mar

Vedno ko slišim aplavz, se spomnim svojih otroških dni. Oči me je kdaj pa kdaj peljal na kakšen koncert. Meni, majhnemu mladiču, sta se svet in oči zdela ogromna, še posebaj velike so se mi zdele očetove dlani, ki so vsakič ob zaključku pesmi, začele glasno ploskati. Oči obvlada poseben glasen način ploskanja, tako da je bilo meni vedno nerodno, ko je tako veselo, glasno ploskal.

Ploskanje mora biti glasno, saj je namenjeno izkazovanju navdušenja in odobravanja. V Franciji so v 16. stoletju imeli v gledališčih celo t. i. claque ali profesionalne ploskače. Njihovo delo je bilo, da so ob koncu predstav glasno ploskali in tako izkazovali odobravanje predstavi in zraven potegnili še občinstvo. Claques so se kasneje razvili v celotna združenja, kjer so sodelovali še smejači, jokači in še koga bi našli. To bi lahko bil neke vrste klasicistični 4D kino ali gledališče. No, sedaj nas pa tresejo in škropijo z vodo v raznih zabaviščnih parkih; kam smo padli … Ali ne bi bilo bolj zabavno opazovati krohota smejačev in joka jokačev ter jim prisluhniti?

Ljudje verjetno ploskamo že od vekomaj. Ploskanje lahko, poleg izkazovanja odobravanja in navdušenja, služi tudi ustvarjanju ritma. Nekateri ljudje ne morejo slediti ritmu in ga tudi ne prepoznavajo, trpijo za gluhostjo za ritem.

ljudje ploskajo

Kaj pa me je pripeljalo, da danes pišem o ploskanju?

Prejšnji teden sem bila na pomladni šoli v Nemčiji in si lahko mislite, da smo se veliko naploskali. Mi seveda ne bi bili kognitivci, če se ne bi čudili ploskanju in njegovi sinhronizaciji po določenem času. Nikakor nismo prvi, ki se čudimo temu pojavu, in tudi v fiziki nismo tako podkovani, da bi ga razvozlali. Na kratko; v vseh kaotičnih sistemih, kar ploskanje množice nedvomno je (vsak pozameznik začne ploskati v svojem ritmu, s svojo hitrostjo), pride prej ali slej do sinhronizacije, za opis katere obstajajo različni modeli. Sinhronizacijo ploskanja najbolje, glede na tale članek, opiše Kuramotov model, ki je uporaben tudi še marsikje drugje.

Preprosteje pa lahko sinhronizacijo opišem s besedami ameriškega raziskovalca Strogatza, ki pravi, da se morajo ob sinhronizaciji vsi soudeleženi nekako prilagoditi. Tako v primeru ploskanja najprej pride do naključne sinhronizacije nekaterih v skupini, kasneje tisti s hitrejšim začetnim ritmom svoj ritem upočasnijo, tisti z počasnejšim pa pospešijo in na koncu vsi ploskajo v enakem ritmu. Vse to se zgodi zaradi vzajemnih interakcij, saj skupnemu ritmu, ne glede na to, kako se branimo tujega ritma, na koncu podležemo in ploskamo v skladu z vsemi ostalimi.

Že omenjeni članek madžarskih raziskovalcev razkriva, da se hrup ob sinhronizaciji ploskanja zmanjša. Nesinhrono ploskanje, ki izhaja iz navdušenja, izraža večje odobravanje in je bolj hrupno. Ravno zaradi tega naj bi med ploskanjem v množici prihajalo do sinhronizacije in desinhronizacije vzorcev ploskanja, saj želimo na eni strani slediti množici, na drugi strani pa zaradi odobravanja in navdušenja nad predstavo, glasbo itd. povzročiti čim več hrupa.

Mimogrede, do sinhronizacije ne pride le pri ploskanju. V naravi kar pogostokrat pride do nje, npr. pri utripanju kresničk, ritmovnikih v srcu in ob delovanju živčevja v možganih.

Ne bom vas več utrujala z razlagami in enačbami, vseeno pa vam še zaupam, da sedaj ploskam na enak način kot oči in se ob tem nadvse zabavam; jah, jabolko ne pade daleč od drevesa.

new girl clapping

To je to!

Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: