Želva

4 Jun

Nekega poletnega dne, še v času osnovnošolskih dni, sem zunaj na dvorišču, takrat še nadobudna bodoča košarkarica, metala žogo na koš. Žoga je odletela v bližnje grmovje. Odšla sem jo iskat; in kaj sem odkrila v grmovju? Kopensko želvo. Pa sem imela novo hišno žival za poletje! Želvi sem zgradila domovanje na delu vrta, pa me je vseeno po slabem mesecu dni zapustila; odšla je raziskovat širni svet.

Danes bo beseda tedna želva. Spet žival na zadnjo črko abecede: Ž. Želve sodijo v razred plazilcev Reptilia in v red Testudines. Delimo jih na kopenske in vodne. Meni se zdijo zanimive predvsem zaradi svojega oklepa in zaradi dolgoživosti, kar velja za skupino kopenskih želv.

Galapaška želva, Geochelone elephantophus

Galapaška želva velikanka, Geochelone elephantophus

Prejšnji teden so raziskovalci z različnih ameriških raziskovalnih inštitutov objavili članek z naslovom Evolucijski izvir želvjega oklepa (Evolutionary Origin of the Turtle Shell). V njem so predstavili pregled fosilov, ki so vodili do nastanka želvjega oklepa.

Preden se podamo k samemu izviru oklepa, naj omenim, zakaj je to evolucijsko tako zanimivo. Pri želvjem oklepu gre za evolucijsko novost, saj oklep ali analogna struktura, podobna oklepu, nista prisotna pri nobeni izmed bližjih, želvam sorodnih vrst.

Pri želvah se je to zgodilo že pred nekaj manj kot 300 milijoni leti. Pred leti so raziskovalci preučili 210 milijonov let star fosil Odontochelys semitestacea. Fosil so našli na Kitajskem. Razvit je imel že spodnji, trebušni del oklepa ali plastron. Ta pa še ni bil povezan z osnovo zgornjega dela oklepa ali karapaksa. Tukaj je sevala velika luknja v evolucijskem razvoju želv; pojavila se je potreba po iskanju manjkajoče povezave ali missing link. V Južni Afriki so nedavno odkrili fosil Eunotosaurus africanus. Časovno so ga datirali 260 milijonov let nazaj. Pri njem pa so že vidna razširjena rebra, ki so vodila v nastanek celotnega oklepa. Pri kasnejših vrstah prednikov želv je prišlo še do razširjanja vretenčnih rogljev in povezave trebušnega dela s hrbtnim, prek osteodermov.

Glavno odkritje pri spremljanju fosilov je zaporednje dogodkov v evolucijskem oblikovanju želvjega oklepa. Najprej je prišlo do razširjanja reber, nato do razširitve rogljev na vretencih in na koncu do povezave trebušnega dela s hrbtnim, prek osteodermov. Za lažjo grafično predstavo si lahko ogledate spodnji video.

Želve niso zanimive le zaradi oklepa. Dolgoživost kopenskih želv v ujetništvu je navdušujoča. Najstarejša naj bi štela kar 255 let. Glavne prednosti, ki omogočajo želvam  tako dolgo življenje, so v tem, da so v ujetništvu zavarovane pred plenilci. Podobno zaščitene so tudi na tistih otokih, na katerih prav tako ni plenilcev. Njihova najbolj očitna lastnost, oklep, jim prav tako nudi zaščito. Seveda pa raziskovalce zanimajo tudi drugi molekularni in celični mehanizmi, ki omogočajo tako visoko starost. Saj veste: ljudje si (bojda!) želimo biti večno mladi.

Vsa živa bitja ob staranju poskrbijo tudi za nadaljevanje vrste in se razmnožujemo. Kako to počnejo želve?

Želve dosežejo spolno zrelost po 15. letu. Želve imajo kloak:, gre za odprtino na zadku oz. repu živali, ki služi tako za izločanje urina in iztrebkov kot tudi za sprejemanje semenskega gradiva, ki ga dobijo od želvaka. Želvaki imajo penis na spodnjem delu repa. Zanimivo je, da imajo v razmerju z velikostjo telesa zelo velik oz. dolg, temno vijoličen penis, ki ga po navadi hranijo v kloaki, tako da se ga ne vidi. Če dolžino penisa primerjamo v razmerju do telesa, lahko pri določenih vrstah doseže skoraj polovico dolžine telesa. To je kar pričakovano, če pomislimo, da morajo nekako prek želvjega oklepa priti do kloake. (Več o želvjem spolnem življenju najdete tukaj in tukaj.)

Ko je parjenje opravljeno, po kakšnem mesecu, želva skoplje luknjo v zemljo in vanjo odloži jajca. Zatem luknjo prekrije in odide. Jajca se pri različnih vrstah različno dolgo inkubirajo v zemlji. Po 90-ih dneh se pri nekaterih vrstah počasi izvalijo želvji mladiči. Ti s pomočjo t. i. jajčnega zoba preluknjajo jajčno lupino.

turtle2

Naj za konec omenim še določanje spola pri vrsti sladkovodne želve Chrysemys picta, ki živi v Severni Ameriki. Spol potomcev se določi glede na temperaturo, pri kateri so jajca inkubirana. Tako se iz jajc, inkubiranih pri nižji temperaturi, razvijejo samci. Iz jajc, ki so inkubirana pri višji temperaturi, pa se razvijejo samice. To se ne dogaja samo pri želvah, ampak tudi pri nekaterih drugih vrstah plazilcev. Na tem mestu moram še omeniti, da obstaja nevarnost, da bomo zaradi nesorazmernosti med spoloma izgubili več živalskih vrst. Želve lahko sicer premaknejo odlaganje jajc za deset dni in se prilagodijo temperaturi okolja. Tako poskrbijo za enakomerno porazdelitev želv in želvakov v populaciji. A vseeno ostaja vprašanje, kaj se bo zgodilo, če se ozračje segreje za kakšno stopinjo ali dve. Bodo želve izgubile svoje prince? Bomo ljudje izgubili želve?

 

To je to!

Z

One Response to “Želva”

Trackbacks/Pingbacks

  1. Jelen | Piškotarna - december 24, 2013

    […] besedami nekajkrat predstavila kakšno žival. Tako so se na TBT-ju znašli fenek, kenguru, komar, želva in žirafa. Danes vam za božično darilo predstavljam živali dveh velikih mož, in sicer Dedka […]

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: