Monogamija

30 Jul

Monogamija ali “enoženstvo”, kot pravi SSKJ. Gre za vedenje nekaterih živali, ki živijo skupaj z enim spolnim partnerjem dalj časa. Samica in samec tudi skupaj skrbita za potomce; vsaj nekaj časa. Biološka definicija je nejasna, predvsem se ustavi pri vprašanjih, koliko časa živita skupaj in ali imata tudi druge partnerje; pa še kakšno vprašanje bi se našlo. Saj veste, življenje je kompleksna stvar. V primeru človeka gre za navado, ki je socialno in družbeno pogojena. Z vero je pogojena pri katolikih in hindujcih. Monogamno pa živijo tudi drugi ljudje, ki niso nujno povezani z vero. Nujno je opozoriti še na serijsko monogamnost, ki je verjetno zelo pogosta pri ljudeh: gre za menjavanje spolnega partnerja skozi daljša (ali krajša) obdobja. Sicer se pri ljudeh pojavlja tudi poligamija; pomislite samo na bogate šejke z več ženami.

Vprašanje, ali smo ljudje monogamni ali poligamni, je zapleteno. Odgovora nanj ne poznamo. Zagotovo smo živali, na katere ima kultura in naše socialno okolje velik vpliv. Zato ni ravno smiselno prenagljeno sklepanje in spraševanje o tem, zakaj pa ne bi imeli kar več partnerjev, ker tako ali tako nismo monogamni. Jaz se bom kompleksnemu (ne)razumevanju ljudi izognila in se bom posvetila živalim.

Zakaj bi se razvila monogamnost? Evolucijsko gledano je namreč to slabša izmed možnosti. Obstajajo tri hipoteze. Prva pravi, da monogamija omogoča boljšo oskrbo potomcev, kot je to pri ptičih. Druga govori v prid samic iz vrst, kjer si samice podredijo večja območja in samec ne zmore nadzorovati več samic. Tretja daje visok pomen zaščiti pred pomorom mladičev, ki bi jih morda pokončal rivalski samec, da bi lahko bila samica čim prej ponovno plodna in bi tako dobil svoje potomce. (O podobnih primerih sem že pisala, ko sem opisovala splav in gelade.)

Pri sesalcih naj bi bilo le 5 % vseh vrst monogamnih; pri primatih znaša ta številka 27 %. Zanimivo je, da je pri ptičih zelo visok odstotek socialno monogamnih vrst: kar 90 %. Pri ljudeh v tradicionalnih skupnostih naj bi denimo našli monogamnih le 40 %.

Lar giboni - eni izmed redkih prav zares monogamnih primatov (vir)

Lar giboni – eni izmed redkih prav zares monogamnih primatov (vir)

Te dni se je na področju živalske monogamije (ja, tudi človek je zraven) kar veliko dogajalo. Prišlo je do nepričakovane objave dveh člankov, ki naj bi oba ponujala odgovor na to, zakaj se je monogamija razvila skozi evolucijo. Najbolj zanimivo je dejstvo, da sta odgovora različna. Vsa ta zmeda je celo vodila v prepoved pisanja o enem izmed omenjenih člankov. Naj vam ju na kratko predstavim. (Novice o monogamiji pri živalih: Nature, Science, NYT, Science Daily, io9, Knight Science Journalism at MIT, New Scientist.)

V reviji Science so raziskovalci z Univerze v Cambridgu objavili članek z naslovom Evolucija socialne monogamije pri sesalcih (Evolution of Social Monogamy in Mammals). Raziskovalci so vzeli pod drobnogled kar 2545 različnih vrst sesalcev in pogledali njihovo zgodovino do 170 milijonov let nazaj. Ugotovili so, da pride do monogamnosti pri vrstah, kjer so si samice prisvojile večje ozemlje in samec ni mogel več nadzorovati samic v okolici, tako da se je raje usmeril samo v eno samico, kar je vodilo v nastanek para. To odkritje sovpada z drugo hipotezo.

Stvar pa le ni tako preprosta, raziskovalci z University College Londona so objavili članek z naslovom Samčev poboj mladičev vodi v socialno monogamijo pri primatih (Male Infanticide Leads to Social Mmonogamy in Primates) v Proceedings of the National Academy of Sciences. Preučili so 230 vrst primatov in naredili obsežno statistično analizo, kjer so uporabili Bayesovo verjetnost, gre za zmoglivejši tip statistike. Njihova ugotovitev govori v prid tretje hipoteze o pomoru mladičev, ko pride nov rivalski samec.

Kot vidimo, odgovor tudi pri “navadnih” živalih ni tako preprost. Zastavlja se kar nekaj vprašanj. Če se je monogamija razvila večkrat, kar se očitno je – nekateri pravijo, da celo več kot 60-krat pri sesalcih, kot prilagoditev na različne evolucijske pritiske – zakaj bi pri vseh vrstah sesalcev iskali univerzalno razlago monogamije? Zakaj lahko oz. ne moremo odkritja pri primatih direktno prenašati na človeka? Mimogrede, v raziskavo, pri kateri so preučevali primate, so vključili tudi človeka. Uvrstili so ga kot monogamnega in ne-monogamnega. Toliko o naši kompleksni naravi. Zakaj vedno preučujejo monogamnost z vidika samcev? Konec koncev sta za ples vedno potrebna dva.

Spet se je biološko življenje izkazalo za kompleksno. Pogostokrat se pojavi več vprašanj kot odgovorov. Zato pa je tako zanimivo.

To je to!
Z

6 Responses to “Monogamija”

  1. anonimni julij 31, 2013 at 22:47 #

    nobena stvar ni v naravi brez razloga. energija je preveč dragocena, da bi se vzpostavilo nekaj, kar ne bi dajalo nekega rezultata oz. prednosti nečesa pred nečim. ozko grlo je vselej energija. in vse kar v neki obliki je, ima še kako velik smisel. ta se kaže v kontinuiteti življenja vse od nastanka do sedaj; nikoli ni bila prekinjena in še razvija se zraven. torej gre za uspešen odgovor na neko reakcijo, brez dvoma. to pomeni, da življenje uspešno optimizira (zmanšuje si kaotičnost, entropijo) svojo porabo energije.

    anemija srpastih celic:
    neka lastnost ima v nekem okolju prednost in se zato ohranja. če ne, se ne bi. večja, kot je prednost, višji je delež te lastnosti v populaciji. ne obstajajo negativne in pozitivne” lastnosti, ampak zgolj lastnosti. in lastnosti je na tisoče… oblika, v kakršni se nahajamo trenutno, je odraz interakcije mentalne, fizične in okoljske komponente. vse je podvrženo presoji glede na nekaj…nič ni samo zase in samo sebi namen. tudi naš mentalni svet ,se pravi način odnosa do sveta ne. ker še zdaleč ni vseeno, na kakšen način dojemamo svet okoli sebe…ker…norost ima večjo entropijo kot modrost🙂.
    pa lep pozdrav!

    • zarjamursic avgust 1, 2013 at 09:44 #

      Hvala za komentar! Spodaj (odgovor) sem se še malo razpisala.
      Lep dan!
      Z

  2. lojze avgust 1, 2013 at 05:18 #

    Tudi sam sem že večkrat poskušal razčistiti to dilemo.
    Na koncu sem prišel do zaključka, da vse skupaj izhaja iz prvinskega nagona.
    Torej obstajajo neka dejstva, ki si jih seveda lahko vsak po svoje razlaga. Moja razlaga je , predvsem z vidika moškega, da moški po naravi nismo monogamni. To, da monogamnost izvajamo pa nima nič skupnega z naravo.
    Naj poskusim razložiti. Vedno kadar srečam ali celo samo vidim žensko, ki mi je ne vem zakaj všeč, se v meni sproži neka psiho fizična reakcija, ki mi narekuje na se ženski približam jo osvojim in imam z njo tudi spolne odnose kajpak. Čepa to izvedem ali ne pa je drugo vprašanje. To pa s pridom izkoriščajo revije za moške, ki nam vedno znova in znova ponujajo ženske, ki so nam všeč.

    • zarjamursic avgust 1, 2013 at 09:45 #

      Hvala za komentar! Spodaj sem se, v malo daljšem odgovoru, posvetila tudi malo bolj monogamiji pri človeku. Mogoče najdete kaj zanimivega.
      Lep dan!
      Z

  3. zarjamursic avgust 1, 2013 at 09:40 #

    Glede na komentarje sem dobila občutek, da je potrebno tale stavek, “evolucijsko gledano je namreč to za samce slabša izmed možnosti”, malo bolj razložiti. Gre za to, da je za samce na prvi pogled boljša možnost imeti mladiče z različnimi samicami. Pri vrsath, kjer se je monogamija razvila, to verjetno ni tako. Monogamija je – z vidika preživetja vrste – morala imeti neke prednosti. Te prednosti so verjetno povezane z okoljem v katerem neka vrsta živi. Pomembno je omeniti še, da pri živalih obstajajo različne vrste monogamije. To pomeni, da ni nujno, da par ptičev ostane skupaj celo življenje. Po navadi sta skupaj v času, ko je potrebno valiti jajca, in še malo kasneje, ko je potrebno poskrbeti za prehrano mladičev. Gre le za full-time job, ki bi bil pretežek samo za samico, zato si morata delo razdeliti.

    Kar je še potrebno omeniti, je, da raziskave živalske kognicije po navadi izvajajo na določeni vrsti živali ali pa na več vrstah živali, ki so si evolucijsko bolj sorodne. Pri tovrstnih raziskavah pride do izraza tudi vpliv okolja na razvoj in nastanek nekega vedenja. Pri raziskavah, opisanih v zapisu, je šlo za raziskave več različnih vrst in iskanje skupnih imenovalcev. Te iščejo s kompleksno matematično oz. statistično obdelavo podatkov, pri čemer moramo na kvalitativno opazovanje, kako žival deluje v določenem okolju, pozabiti. Zato bi bila smiselna tudi vprašanja, ki bi se nanašala na vsako vrsto posebej in bi natančno preučila možne odgovore na vprašanje, zakaj je ta vrsta monogamna. Kot sem že napisala, je narava kompleksna. Energija se v okolju načeloma varčno porablja, vseeno pa ni vedno tako. Kot primer lahko uporabimo kar človeka, ki brezglavo uničuje okolje in porablja energijo za lažje in boljše življenje.

    Naj se za podrobnejši opis optimiziranja oz. “neoptimiziranja” v naravi vseeno obrnem na šimpanze. Boesch in Tomassello, raziskovalca z Inštituta za evolucijsko antropologijo v Liepzigu sta opazovala vedenje šimpanzov pri nabiranju mravelj za prehrano. Šimpanzi v Taiju uporabljajo 30 centimetrov dolge palčke, ki jih zapičijo med vojaške mravlje (Dorylus nigricans). Ko pridejo mravlje nekako do tretjine višine palice, odstranijo orodje in poberejo mravlje s palice kar neposredno z ustnicami. Medtem pa šimpanzi iz Gombeja v Tanzaniji držijo palico, dolgo kakšnih 60 centimetrov, z eno roko, in ko pridejo mravlje do polovice palice, potegnejo orodje proti sebi, nato z drugo roko potegnejo po palici in poberejo mravlje. Zatem jih neposredno vnesejo v usta. Očitno je tehnika šimpanzov v Gombeju bolj učinkovita, saj lahko v eni minuti dobijo kar 760 mravelj, medtem ko šimpanzi v Taiju pojedo kakšnih 180 mravelj na minuto. Tako se lahko vedenje pri različnih populacijah iste vrste razlikuje tako v obliki in tudi v funkciji. Kot vidimo, tudi ne moremo govoriti o ohranitvi optimalnega načina; gre za kompleksna priučena vedenja, ki so lahko zelo različna.

    Res je, da narava optimizira stvari, po mojem predvsem pri morfologiji in fiziologiji živali in tudi rastlin. Ravno zato tudi mi tako radi posnemamo naravo pri izumljanju novih reči (biomimetika). O tem sem tudi že pisala; dober in klasičen primer je ježek na čevljih.

    Glede ljudi obstajajo antropološke raziskave; ena je predstavljena tukaj. V samem članku Henrich in sod., Uganka monogamnega zakona (The puzzle of monogamous marriage), avtorji navajajo, da je v kar 85 % evidentiranih človeških družb dopustna poliginija* oz. poliginični zakon. Tudi empirično in evolucijsko gledano naj bi visoke absolutne razlike v bogastvu kazale v prid poliginiji. Monogamna zveza naj bi bila pri ljudeh posledica kulturne evolucije in naj bi prinašala določene prednosti celotni družbi oz. skupini ljudi v danih zgodovinskih okoliščinah. Raziskovalci so ugotovili, da lahko moški namesto iskanja novih žena namenja več pozornosti trajnejšim oblikam starševstva in družine. Normativna monogamija tako poviša prihranke, vlaganje v otroka in ekonomsko produktivnost gospodinjske enote.

    Hvala za oba komentarja!
    Z

    *Poliginija – uporaba drugačne terminologije za ljudi; gre za delno analogen izraz poligamiji, ki jo v človeških družbah zasledimo v dveh oblikah, kot družbeno oblikovana pravila poliginije (ko se en moški lahko zaporedoma poroči z več ženami) in poliandrije (ko se ena ženska lahko poroči z več moškimi). Tukaj ne gre za biologijo, ampak za kulturno kodificirana dejanja.

Trackbacks/Pingbacks

  1. Istospolno usmerjene živali | Piškotarna - december 17, 2015

    […] Monogamija in tukaj ter tukaj Žirafa […]

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: