Tuljenje

3 Sep

Imaš morda doma psa? Jaz imam kar dve ‘zverini’! Načeloma sta kar tihi, a ko kdo od domačih pride domov, se začne živžav – tuljenje, vriskanje, hau-hauanje pa še kakšen opis nepopisnega pasjega veselja bi se lahko znašel tu. Res je lepo imeti psa, ko so tako veseli, da prideš domov!

Udomačeni psi (Canis lupus familiaris) so se razvili iz volkov (Canis lupus). Obstajata dve prevadujoči teoriji: po eni naj bi ljudje udomačili volkove, ki so se zbirali blizu človeških odpadkov in smetišč. Druga pa pravi, da so ljudje začeli skrbeti za volčje mladiče in so se tako razvili v udomačene najboljše prijatelje.

Mark Derr, avtor knjige Kako je pes postal pes (How the Dog Became the Dog – From Wolves to Our Best Friends), se ne strinja z nobeno od predstavljenih teorij. Derr zagovarja zamisel, da je prišlo do tesnega razmerja med vrstama, ki sta spoznavali medsebojne koristi ena z drugo. Tako so ljudje sledili volkovom, ko so lovili, volkovi pa so čakali na ostanke plena, ki so ga ljudje puščali za sabo. Tako naj bi prišlo skozi daljše obdobje do medsebojnega odnosa, ki je vodil spreminjanje zgradbe ali konstitucije volkov. Postajali so manjši, dobivali so krajše čeljusti. Vedno bolj so bili podobni sedanjim psom. (Če sploh lahko pse, glede na njihovo pasemsko raznolikost, uvrstimo v eno samo značilno skupino. O nastanku pasem pa kdaj drugič.)

Kakorkoli, danes ne bom govorila o pasjem tuljenju, ampak o volčjem. Tako psi, no vsaj naši dve psički, kot volkovi pa znajo tuliti. Porodi se zanimivo vprašanje, kdaj in zakaj volkovi tulijo?

Auuuuu!

Auuuuu!

Prevladujoča teorija živalske komunikacije pravi, da naj bi živali komunicirale med seboj zgolj ob nekih avtomatskih refleksih, glede na notranje fiziološko stanje osebka. Njihova komunikacija naj ne bi imela intencionalnosti. A vedno več primerov odkrivajo, kjer se izkaže, da ni tako in da živali kdaj pa kdaj spuščajo zvoke tudi zaradi prisotnosti svojih sovrstnikov ali pa zaradi kakšnih drugačnih razlogov. (Več opisanih primerov najdete tukaj.)

Raziskovalci z dunajskega Centra za raziskave volkov (Wolf Science Center) so avgusta v reviji Current Biology objavili članek z naslovom ‘Tuljenje volkov sproža kvaliteta odnosa in ne emocionalni stres’ (Wolf Howling Is Mediated by Relationship Quality Rather Than Underlying Emotional Stress). Naslov ne pove dosti; naj razložim. Volkovi tulijo, ko se oddaljijo od svojega tropa. Mislili so, da bolj oz. več tulijo, ko je oddaljen vodilni samec. Raziskovalci so ločili skupino volkov (po dva do tri osebke). Odstranili so enega volka in preostalim izmerili raven stresnega hormona kortizola v slini, obenem pa so spremljali tudi tuljenje preostalih volkov. Ob ločitvi od skupine se pri vseh volkovih poveča raven stresnih hormonov. Raven hormonov, predvsem kortizola, izmerijo z odvzemom vzorca sline. Izkazalo se je, da je raven stresnega hormona pri vseh ločitvah različnih osebkov primerljiva, količina tuljenja pa se spreminja. Volkovi so najbolj tulili, ko so ločili med sabo bolj povezana osebka. Se pravi, če so ločili najboljša prijatelja, je prišlo do tuljenja na ves glas. Če pa so odstranili vidilnega oz. dominantnega volka, ni bilo nujno, da bi tulili najmočneje.

Rezultati raziskave kažejo na to, da živalska vokalizacija le ni avtomatska oz. ni rezultat nefelksibilnih fizioloških potreb. Oglašanje je lahko tudi prostovoljno in intencionalno.

Torej: naslednjič ko zatulim za vami, vam izkazujem zgolj prijateljstvo. Auuuuu, auuuuu!

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: