Bipedalnost

1 Oct

V človeka so nas oblikovale tri glavne adaptacije. To so: bipedalnost oz. pokončna drža, tj. hoja po dveh nogah, redukcija oz. zmanjšanje zobovja in povečanje možgan.

Antropolog Jonathan Marks v knjigi Alternativni uvod v biološko antropologijo opisuje bipedalnost kot najbolj pomembno prilagoditev. Evolucija nima cilja in ne deluje po predhodnem načrtu. Marks pojasnjuje nastanek bipedalizma na podlagi vedenjskih sprememb, ki so sprožile nastanek in ohranitev mutacij, ki so vplivale na rast in spreminjanje kosti ter ustroj telesa. Pod različnimi stresorji v okolju, so se te mutacije s privzemom pokončne drže ter s spremembo lokomocije (premikanja) ohranile. Marks v svoji knjigi opozarja tudi na  foramen magnum, “veliko luknjo” ali zatilnično odprtino, kot pomemben del lobanje, kjer hrbtenjača vstopa v lobanjo. Ob bipedalnosti se je zatilnična odprtina premaknila bolj proti sredini in naprej, kar je omogočilo  “nošenje” glave na atlasu ali prvem vratnem vretencu.

(Vir)

Primerjava pozicij zatilnične odprtine ali foramen magnum pri različnih živalih (od leve proti desni: pes, šimpanz in človek) (Vir)

Ali je pozicija zatilnične odprtine lahko znak hoje po dveh nogah?

To so se vprašali raziskovalci Teksaške univerze in ugotovili, da obstaja povezava med lokacijo zatilnične odprtine in bipedalnostjo. Primerjali so 71 živalskih vrst iz skupin vrečarjev, glodalcev in primatov. Na njihovih listi se znajdejo tudi kenguruji. Predpostavili so, da se je bipedalnost v evoluciji razvila večkrat pri različnih vrstah. To imenujemo konvergentna evolucija. Pri vseh bipedalnih organizmih je prišlo do premika zatilnične odprtine naprej, proti bazi lobanje.

Če ta povezava res obstaja, je to odkritje uporabno za vse biološke antropologe (upam, da še za kakšnega drugega navdušenca nad človeško evolucijo in znanostjo), ki raziskujejo prednike razumnega človeka (Homo sapiens). Iz fosilnih najdb lahko vidimo položaj zatilnične odprtine ali foramen magnum. Če se nahaja bolj naprej, na bazi lobanje, obstaja velika verjetnost, da je ta vrsta naših prednikov že hodila vzravnano in po dveh nogah. Osebki iz rodu Australopithecus, naj bi že hodili dvonožno. O tem pričajo tudi fosilni ostanki odtisov stopal prvih homininov.

Vir

3,6 milijona let stari odtisi prvih homininov, Laetoli, Tanzanija (Vir)

Pojavljajo pa se vprašanja, ali so bili predniki z rodov Sahelanthropus in Ardipithecus tudi bipedalni?

Glede na položaj zatilnične odpritne v lobanjah predstavnikov omenjenih rodov lahko rečemo, da so bili. Vseeno je potrebno biti previden. Kljub konvergentni evoluciji bipedalnosti pri različnih živalskih vrstah, to še ne pomeni, da smo skozi evolucijski razvoj vsi prišli do te lastnosti na enak način. Poleg tega je bipedalnost pri različnih vrstah različna; kenguruji skačejo, mi hodimo, tečemo; no, tudi skačemo.

“Velika luknja” lahko pomeni tudi veliko prednost. Hoja po dveh, manjše zobovje, večji možgani. To smo mi!

To je to!

Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: