Dom

26 Nov

Prejšnji teden sem se postarala, danes jih že štejem 24. Bližam se trenutkom, ko postaja vse bolj jasno, da bo kmalu čas, da grem od doma in si ustvarim svojega. Morda bo moj prvi dom v tujini, morda tukaj. Trenutno je dom še tisti iz otroštva in verjetno bo ostal tudi zatem, ko grem. Ne vem, kako starši, prijatelji in ostali vidijo naš odhod. Ne vem niti, kako ga bom jaz doživela. Nekateri so že pisali o tem. Drugi se z moraliziranjem ne strinjajo. Zanima pa me, ali ostale živali tudi odhajajo in kako doživljajo odhod?

home

O tem je v dveh blogerskih zapisih pisala antropologinja Barbara J. King. Ravno berem njeno knjigo Kako živali žalujejo (How animals grieve). Odlična! Kingovo je prvič zanimal odhod, ko je njena hči odšla v kolidž. Sedaj so jo prazniki spomnili na zanimivo vprašanje: kakšna čustva doživljajo živali, ko se njihovi potomci vrnejo domov?

Pri populacijah živali, ki živijo v skupinah, v divjini, se pogostokrat pojavi vzorec, ko potomci zapuščajo skupino, kjer so se skotili, in gredo poiskat svojega partnerja k drugi skupini. Skupine so odprte za novince. Tako mimogrede pride tudi do mešanja raznolikega genskega materiala, kar je za preživetje vrste dobro. Pri šimpanzih mlade samice zapustijo skupino, pri bonobih in makakih samci.

Pri prvih homininih (Australopithecus africanus in Paranthropus robustus), naj bi odhajale ženske. Slednje sklepajo iz raziskav ravni stroncija v zobeh, ki kaže na vire hrane v okolju, kjer so se razvijali in kjer je prišlo do mineralizacije zobovja. Več kot polovico vzorcev, ki so pripadali ženskam, so našli v okolju, kjer naj se slednje ne bi razvijale. Medtem je bila le desetina vzorcev zobov moških v okolju, različnem od okolja odraščanja. Sedaj odhajamo in ostajamo vsi, ne glede na spol. A se tudi vračamo. Ponavadi so nas domači veseli. Kaj pa živali? Se vračajo domov? Občutijo starševska čustva?

Raziskovalci ne zanikajo, da verjetno živali občutijo odhod ‘domačih’. Ne vemo, ali občutijo žalost ob odhodu. To je zelo težko raziskovati. Raziskovalec Richard Byrne z Univerze St. Andrews na Škotskem je predstavil primer iz opazovanja šimpanzov v Tanzaniji, kjer sta se po nekaj letih združili skupini (samice s K skupine, z M skupino). V obeh so bile sorodnice – mame in potomke – a je bilo ob opazovanju videti, kot da se ne prepoznavajo med seboj, kot da si niso prav blizu. To je presenetljivo, glede na to, da vemo, da tudi sloni in druge živali v ujetništvu izkazujejo veselje ob ponovni združitvi z njihovimi sorodniki.

Žalostno, a kar resnično. (vir)

(vir)

Ob tem sem se spomnila na pasje veselje, ko se vrnem domov. Kaj šele, ko se vrne njihova lastnica… Morda mi živali v ujetništvu počlovečimo. Vsak živalski primer je potrebno gledati posamezno. Da bi odgovorili na vsa kompleksna vprašanja, moramo spremljati živali v ujetništvu, prav tako kot tudi tiste v divjini. Prav tako moramo primere med ljudmi gledati in opisovati ločeno. Vsi imamo svoje navade in načine, kako nekaj počnemo. Tako bomo nekateri odšli v tujino, drugi ostanemo tu. Verjetno pa se vsi radi vračamo. Morda ima to kaj opraviti z ostalimi živalmi, morda tudi ne. A tako je!

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: