Empatija

31 Dec

Teden ali dva nazaj je po spletu zaokrožil video (RSA) pod naslovom Moč empatije (The Power of Empathy).

V njem igrajo glavno vlogo simpatične živali: lisica, medved in jelen. Lisica izkazuje potrtost, žalost. Veliki medved je do nje ‘empatičen’, suhi jelen pa ji izkazuje ‘simpatijo’. Hecno, katere živali so pravzaprav utelesile določene like! Video je narejen po govoru pop-psihologinje Brené Brown, ki opozarja, da nam v družbi manjka empatije. Prisotna je namreč njena ‘zlobna’ sestra, simpatija, ki pa po njenem pripovedovanju ne zadošča.

A stvar ni tako preprosta. Ob nedavni tržni poplavi knjig za samopomoč se moramo vprašati, ali moramo v teh časih res le vsi postati super in uspešni, tudi bolj empatični, in bo svet rešen. Mimogrede: letos (2013) naj bi bile med najbolje prodajanimi knjigami po pisanju RTV.si knjige za samopomoč. (Res ne vem, če nam je še kaj pomoči!)

Kot ponavadi, stvar ni črnobela. Na antropološkem blogu Savage Minds ali Divje misli (po naslovu knjige C. L. Straussa) je Lindsay A. Bell napisala, da bi lahko bila prav antropologija odlično torišče za raziskovanje pojma empatije in se vprašala, kako empatijo razumejo različne skupine ljudi. Pojem empatije, kot ga razumemo vsi zahodnjaki, je v prvem zapisu postavila pod vprašaj. Tovrstno pojmovanje empatije se je namreč pojavilo šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Sedaj je to postal eden izmed najbolj pogosto uporabljenih pojmov v pozitivni psihologiji. Empatija je postala po mnenju Lindsay A. Bell predmet industrije. Empatijo prodajamo: z empatijo bomo rešli sebe in še svet. Ameriški predsednik Barack Obama je na primer ugotovil, da je pomanjkanje empatije hujše od trenutnega pomanjkanja državnega denarja. V Angliji so v soseščinah, kjer je prihajalo do izgredov, organizirali poučevanje empatije. Če bi se vsi ljudje v neki soseščini priučili empatije, bi se bolje razumeli med seboj in bi tudi razumeli, kako se počutijo drugi, zato bi bilo v njihovi skupnosti manj izgredov. Ker se po mnenju psihologov znamo postaviti v kožo drugega, ne glede na to, v kakšnem svetu v resnici živimo, bomo z empatijo očitno znali rešiti vse medsebojne nesporazume.

Empatija se je kot pojem prvič pojavila sredi 19. stoletja; besedo Einfühlung so prvi uporabljali v nemških filozofskih krogih. Neposredni prevod besede je ‘vživeti se’. V začetku so besedo uporabljali za sposobnost vživetja v neko umetniško delo ali v naravo. Nemški filozof Theodor Lipps je na primer pojem vživetja uporabljal kot osrednji pojem filozofske in psihološke analize estetskih doživetij (2). Poleg tega je pojem uporabljal tudi kot zmožnost prepoznave umskih aktivnosti in duševnih stanj drugih bitji. Gre za nekakšno medsebojno sposobnost prepoznave duševnih stanj drugih. Besedo Einfühlung so prevedli v angleščino kot empathy, pri nas pa uporabljamo izraz empatija.

Pojem empatije je na začetku 20. stoletja v angleščino uvedel Edward Titchener. Povzel ga je po Lippsu, za katerega je bil koncept empatije glavno, primarno spoznavno sredstvo za naše zaznavanje drugih oseb kot razumnih bitij. Med filozofi se je zatem razvnela razprava. (Več si preberite tukaj.) Jaz bom preskočila v drugo polovico 20. stoletja, ko so začeli pojmovati empatijo v pomenu, kot ga razumemo danes.

(vir)

9 mesecev empatije (vir)

Danes je empatija steber pozitivnim medosebnim odnosom. Poleg teorije uma (theory of mind) oz. sposobnosti zaznave čustvenih stanj in volje oz. počutja drugih je pomemben del našega bitja tudi empatija (1). Oba, um in empatijo, naj bi razvili med normalnim odraščanjem. Nekateri empatijo uporabljajo za pojasnjevanje našega altruizma. V novem tisočletju so celo odkrili njene nevrološke korelate v zrcalnih nevronih. Kaj so zares zrcalni nevroni in kakšen je njihov pomen, bo šele potrebno podrobneje znanstveno preučit. Zadnje čase odkrivajo, da ti vendarle niso tako pomembni za empatijo, kot so na začetku domnevali.

Vse te koncepte so obilno uporabljali politiki in voditelji današnje družbe, kar jim je očitno zagotavilo uspeh.

Pa empatija res kroji družbo? Ali to sploh lahko počne? V tem pomenu jo poznamo zadnjih 50 let, mi pa obstajamo že 200 tisoč let ali več. Kje se je torej skrivala do sedaj?

In simpatija? Kaj pa solidarnost, kam sodi? Bomo z empatijo rešili tudi okoljske probleme? Saj nisem proti empatiji, samo po mojem je že možnost zaznavanja stanja drugih dovolj; ne razumem, zakaj moramo ta stanja še posebej občutiti. Če občutim vso bedo sveta, zamrznem in postanem nesrečna. Ne vem, če to drugim kakorkoli koristi. Ali pač?

Na začetku sem omenila knjige za samopomoč: morda naši družbi manjka le branja. A ne knjig za samopomoč in priročnikov o gojenju empatije, pač pa branja leposlovja, ki med drugim tudi pomaga našim možganom, izboljšuje našo sposobnost zaznavanja drugih umov in verjetno še kaj. Vsega v zmerni meri!

To je to!

Z

1) Bermudez, J. L. Cognitive Science: An Introduction to the Science of Mind. 2010. UK: Cambridge University Press

2) Markič, O. Kognitivne znanost: Filozofska vprašanja. 2010. Maribor: Aristej

One Response to “Empatija”

Trackbacks/Pingbacks

  1. Sherlock | Piškotarna - januar 7, 2014

    […] Sherlock. A nekaterim, to ni všeč. Sherlock ni ne sociopat ne psihopat. Res zna biti hladen; empatija ni njegova vrlina, a mu je je mar za dr. Watsona in še za koga. Sicer pa, saj tudi mi sami v […]

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: