Olimpijsko

11 Feb

Danes, ko so slovenske športnice osvojile kar dve bronasti medalji, je pisati o čem drugem kot o olimpjskih igrah, iluzorno. Poleg tega se v olimpijskih igrah skriva kar nekaj znanosti.

Preden se posvetim raziskovanju zmogljivosti športnikov, težavnosti njihove športne poti in vseh čustev ob uspehih, se moram obregniti ob nekaj kritičnih pogledov na olimpijske igre. Ob gradnji olimpijskih objektov v Rusiji so naredili ogromno škode okolju; bilo je hudo izkoriščanje ljudi; pomorili so veliko zapuščenih psov in še kaj bi lahko našteli. Vso to ‘rusko pravljico’ lažje razumemo, če preberemo zapis o četri maskoti letošnjih iger – Zoichu (v slovenščini bi morali ruskega zajčka zapisati takole: Zojh). Z vsemi problemi z nastanitvami in čudnimi rečmi, ki se dogajajo v Sočiju, so uspešno prikrili najrazličnejše težave. Za vse to pa ne smemo kriviti kar Rusov vsevprek, temveč verjetno le njihovega voditelja in njegove podpornike. Največji vpliv na to dogajanje namreč ima denar oz. pridobitniški sistem, v katerem živimo. Jaz v letošnjem sijočem Sočiju vidim blišč in obenem bedo današnjega sveta. Olimpijska vas je sijoča, tekmovalci pripravljeni, veselje in navdušenje na vsakem koraku. To je tudi prav in nadvse razveseljujoče. A ni edina plat teh športnih iger.

Na žalost se za to radostjo skriva beda. Za ograjami se skrivajo revni domačini, zapuščenih živali v Sočiju ni več, homoseksualcev prav tako ne, delavce bodo še naprej izkoriščali. To je dobro opisal dokumentarec Putinove igre. Ob milijardah, porabljenih za pripravo iger, pa so za obstoj in potek vseh množičnih športnih dogodkov dandanes nujni prostovoljci. Vsi jih hvalijo, jaz pa se sprašujem, kako je mogoče, da ob vseh teh milijardah ni mogoče plačati prav vseh, ki sodelujejo in pomagajo pri takih dogodkih. Želim si svet, v katerem bi lahko vsi živeli enakopravno in dostojno. Imeli bi čas za zabavo in seveda tudi za spodbujanje naših športnikov in praznovanje njihovih uvrstitev. Pohvale si zaslužijo prav vsi, saj je po De Coubertinovem načelu važno sodelovati in ne zmagati.

OlympicRings_360

Pa vseeno, kolajne le nosijo neko težo – je bolj vesela športnica ali športnik, ki se uvrsti na drugo mesto, ali tisti, ki je tretji?

Že filozof in psiholog William James je opazil, da ljudje stremimo k zmagam, da želimo premagati vse. Ko zmagamo, vsi izražamo zmagovito držo – dvignjene roke. Zanimivo je, da zmagovito kretnjo, dvig rok, zasledimo pri tekmovalcih iz različnih kultur. Z njimi nakazujemo nadvlado. Vseeno ima verjetno najvišje dvignjene roke in največji nasmeh tekmovalka ali tekmovalec, ki si okoli vratu nadane zlato medaljo. Raziskave pa kažejo, da ima drugi največji nasmeh tista oz. tisti, ki prejme bronasto medaljo, in ne tista oz. tisti, ki je srebrna oz. srebrn. Razlog za to je mišljenje, ki je v nasprotju z dejstvi; tekmovalka oz. tekmovalec začne razmišljati, kaj bi moralo biti drugače, da bi bila zlata oz. bil zlat. Bronasta in bronasti pa razmišljata o tem, da bi lahko bila četrta. Tako so nasmehe zmagovalk in zmagovalcev ocenili naključni preiskovanci. Nasmehe tekmovalcev in tekmovalk na zmagovalnem odru so primerjali tudi bolj natančno. Ugotovili so, da so nasmehi prvo- in tretjeuvrščenih bolj naravni kot nasmehi tistih, ki se znajdejo na drugem mestu: nasmehi slednjih naj bi bili bolj prisiljeni.

Hmm, res me zanima, kako nepristranski so bili raziskovalci? Mogoče pa so odkrili, kar so želeli odkriti? Po mojem si vesel, ne glede na to, s katero barvo se okitiš. Sestra mi je celo omenila, da je srebro zelo uporabno, če te napadejo volkodlaki ali kakšna druga nadnaravna bitja. Jaz ne poznam toliko nadnaravnih pripovedi … Kakorkoli, zame so prav vsi trije zmagovalci. Enako pa velja tudi za tiste, ki se znajdejo na vseh ostalih mestih. Vsi resno in odločno trenirajo in si zaslužijo prav vse pohvale. Poleg tega je zmagovalec redkokdaj en sam človek – za njim vedno stojita ekipa in oprema.

Čelada je pomemben del opreme. Tale mi je zelo všeč. (vir)

Čelada je pomemben del opreme. Tale mi je zelo všeč. (vir)

Revija Popular Science je pripravila sklop prispevkov o idealno prilagojenih sankah, super hitrem smučarskem dresu, vetrovniku in še o čem. Tudi Scientific American je zajela olimpijska mrzlica. Vprašali so se, ali je pri umetnostnem drsanju mogoče narediti obrat za pet krogov. Biomehanik James Richards pravi, da bi bilo to zelo težko, saj bi morala biti športnica ali športnik zelo močna in suha. Drsalka oz. drsalec že pri obratu za štiri kroge ob pristanku prenaša zaradi sil kar sedemkratnik svoje teže. Res dosežek, da sploh uspešno pristanejo! Več o fiziki umetnostnega drsanja si lahko ogledaš tukaj.

O vrtenju imajo kaj za povedati, no, pokazati, tudi smučarke oz smučarji in desarke oz. deskarji prostega sloga. New York Times je predstavil in razložil vratolomne trike Kanadčana Marka McMorrisa. Tudi na njih delujejo ogromne sile, s pravilno izvedenimi triki pa jih uspešno premagujejo.

Smučarske tekačice oz. smučarski tekači se prav tako spopadajo z velikimi napori. Na koncu se vsi sesedejo. Kako to? V teku so pomembne tako aerobne kot anaerobne zmožnosti. Mišice za svoje delovanje potrebujejo kisik. Tek je tudi vzdržljivostni šport, zato je aerobna zmogljivost pomembna. To je zmogljivost telesa, da kisik prenese v mišice in ga porabi. Anaerobna kapaciteta pa je pomembna za konec dirke, ko začne tekačica ali tekač šprintati; takrat gre na vso moč. Mišice porabljajo že shranjeno energijo. Kombinacija aktivacije obeh sistemov pelje v izmučenost, kar vodi v zgrudenje na koncu tekme. Znanstveniki predvidevajo, da se tekmovalke oz. tekmovalci na koncu sesedejo, ker jih mišice in telo enostavno ne morejo več držati pokonci, saj se v mišicah nabere kislina in se ne morejo več uspešno krčiti. Ko se umirijo, se moč povrne in lahko odkorakajo s ciljnega prostora. Smučarske tekačice in smučarski tekači nadvse dobro izrabljajo zelo zmogljivo človeško telo. Smučarske skakalke in skakalci pa s slogom skakanja na V vključijo v skoke še nekaj več fizike.

Ko skakalke in skakalci skočijo, potisnejo svoje telo naprej in navzdol, noge in smuči pa postavijo v v-položaj. S tem povečajo zračni vzgon. Ko pravi fizik Louis Bloomfield, želijo skakalke oz. skakalci jadrati po zraku – telo potisnejo navzdol, da bi jih zrak potisnil navzgor. Ob tem se izkaže, da v-položaj omogoča največji izkoristek vzgona in tako tudi najdaljše lete.

Kar presenečena sem, koliko znanja se skriva za zimskimi športi, pa o opremi sploh nisem nič napisala. Že naše telo – od čustev do fiziologije – nam torej lahko veliko razkrije. Ko bi se le znali čuditi nad preprostimi rečmi in združno reševati svet, potem bi lahko prav vsi uživali v olimpijskem duhu!

To je to!

Z

One Response to “Olimpijsko”

Trackbacks/Pingbacks

  1. Piškotarna - februar 18, 2014

    […] te metode niso uporabne samo za zmage na olimpijskih igrah. Če si zaupaš, si mentalno predstavljaš in v mislih ponavljaš kakšno predstavitev ali nastop, […]

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: