Zehanje

25 Feb

“Ouuuhhhhhh…,” zazeham in pomislim: “Torek je dan za Piškotarno.” Po napornem dnevu sem se spomnila, da sem pred časom brala o geladah – opicah, ki sem jih že omenjala – in zehanju.

V divjini živijo Gelade v Etiopiji. Raziskovalci z Univerze v Parmi in Univerze v Pisi so raziskovali njihovo vedenje v živalskem vrtu v nemškem Rheinu. Zanimalo jih je predvsem zehanje gelad. Odkrili so več različnih načinov zehanja, in sicer s prekritimi zobmi, z vidnimi zobmi, z vidnimi dlesnimi in zehanje s premikanjem glave.

"Jaz sem ta glaven," kaže dlesni in še zobe. (vir)

“Jaz sem ta glaven,” kaže dlesni in še zobe. (vir)

Vzorci različnih vrst zehanj se niso pojavljali naključno. Ko so samci gelad zazehali in prikazali dlesni, so se videli tudi njihovi zobje. Poleg tega so se pri tem tudi oglašali. Ponavadi so ta “šov” prikazali pred časom za hranjenje. Raziskovalci so to obliko vedenja opisali kot ustrahovanje ostalih članov skupine.

Samice gelad pa so izkazovale zehanje brez prikazovanja zobovja. Tovrstno zehanje se je tudi prenašalo med članicami skupine. Zehanje so raziskovalci opisali kot kompleksen način komunikacije, ki poglablja oz. krepi njihove znotrajvrstne socialne odnose. Lahko bi rekli, da ko gelade zehajo skupaj, izkazujejo simpatije in utrjujejo svoje odnose. Ko skupaj zehajo, so najbolj sproščene in so si všeč. Zehanje pri geladah služi tudi za ohranjanje socialnih povezav znotraj skupine. Tisti, ki pri zehanju kažejo zobe in se glasno oglašajo, so glavni. Če zehajo skupaj in si ne kažejo zob, so si blizu ter so prijatelji in tako dalje.

Gelade pa niso edine opice, pri katerih je zehanje nalezljivo. Raziskave so pokazale, da so tudi šimpanzi dovzetni za prenašanje zehanja. Pri šimpanzih in tudi pri psih pride do prenosa zehanja iz človeka na šimpanza oz. psa. Se morda tudi ljudje nalezemo zehanja od psov?

Pri raziskavi s šimpanzi je zanimivo, da čisto majhni šimpanzi niso dovzetni do zehanja. Prav tako se tudi človeški otroci do četrtega leta ne nalezejo zehanja. Zatem pa se nekaj spremeni; morda začutimo potrebo po pripadnosti, začnemo izkazovati empatijo ali pa kaj čisto tretjega? Vsekakor začnemo vsi družno nalezljivo zehati.

Morda pa imamo vsi samo sočasno pregrete možgane in si jih želimo shladiti. Raziskave namreč kažejo, da je hlajenje možganov lahko eden izmed razlogov za zehanje. Pregretost glave vpliva tudi na raven nalezljivosti zehanja. Ko so preiskovanci, ki so bili izpostavljeni zehanju (gledali so video človeka, ki je zehal), imeli na glavi ohlajeno brisačo, se je stopnja prenosa zehanja zmanjšala. Nasprotno se je pri preiskovancih, ki so si glavo greli, stopnja prenosa zehanja povečala. Na tem mestu in ker na zehanje vplivajo različne stvari, se mi poraja vprašanje, kako lahko potem pripravimo preiskus o nalezljivosti zehanja?

Ali sploh vemo, kaj je vzrok zehanja? Zagotovo ne drži, da z zehanjem prinesemo več kisika v telo. Ko so to raziskovali, so ugotovili, da pri zehanju v naše telo oz. krvožilje ne pride nič več kisika kot pri običajnem dihanju. Raziskovalci preučujejo, če je torej vzrok zehanja res hlajenje možganov.

Kjerkoli že tiči vzrok zehanja, vsekakor je zanimiva oblika vedenja, ki ima marsikaj opraviti tudi z našo (in geladno) socialnostjo, zaradi česar je še bolj zanimiv. Na zehanje! Zdaj pa grem spat (in glavo ohladit) …

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: