Melbourne – barvit, diši po Evropi

17 Mar

“Živijo! Kako si?” Tako se začne običajen avstralski, vsaj melburnski, pozdrav v trgovini, restavraciji, muzeju in verjetno še kje. Jaz sem nanj prvič naletela, ko sem prišla v hostel. Sedaj sem ga že čisto navajena. Navadila sem se tudi neprestanega opravičevana in zahvaljevanja.

Slednje me je prvič doletelo na nedeljsko jutro, ko sem se sprehajala po tržnici kraljice Viktorije (Queen Victoria Market). To je največja avstralska tržnica. Med sprehodom sem razmišljala o pojavu tovrstne prodaje dobrin. Ko sem bila mlajša, so me starši pogostokrat na potovanjih vlekli po tržnicah. Nobena, razen maroška, se mi ni vtisnila v spomin. Vse skupaj se mi je zdelo brez zveze. Sedaj pa sama iščem tržnice po mestih, ki jih obiskujem!

Na tržnici nisem razmišljala o spominih, moje misli so se vrtele okoli pojava tržnic. Kaj ni zanimivo, da so pravzaprav univerzalne za ves svet? Vse skupine ljudi, ki si želijo kaj prodati ali kaj izmenjati, poznajo tržnice. V obliki so si večinoma podobne; ženska ali moški, lahko tudi več ljudi, stojita oz. stojijo za svojo prodajno mizo, ki je bogato obložena z najrazličnejšo zelenjavo in sadjem. Kupci z zanimanjem pregledujejo zelenjavo in se odločajo za nakup. Ob tem ponavadi pride do kratkih dialogov med osebo, ki nakupuje, in prodajalko oz. prodajalcem. Na nekaterih tržnicah prodajajo neposredno ljudje, ki so hrano tudi proizvedli. Verjetno ima vse to tudi dodatno vrednost, saj kupec človeka oceni in mu tako posredno zaupa s svojo prehrano. Tržnice so žive. V mesta prinašajo življenje, zato bo občutke nakupovanja na tržnici težko nadomestila spletna trgovina, sem pomislila, ko sem si privoščila dve jabolki na največji tržnici na južni polobli.

Z jabolkoma v nahrbtniku sem se odpravila naprej raziskovat Melbourne. Točnega načrta poti nisem imela, poznala sem le cilj: Trg federacije (Federation Square). Poleg tega sem vedela, da želim odkriti manjše ulice s kavarnami in drobnimi restavracijami, ki so značilne za Melbourne, ter tudi znane pografitirane zidove. Odšla sem proti glavni cesti, ki vodi do trga. Pred tem me je pritegnila stavba s hecno zeleno streho. Malo je spominjala na domovanje Želodka Superce (če morda poznate to risanko).

Namesto da bi šla po najkrajši poti, sem zavila do zanimive stavbe. Tam sem odkrila še več zanimivih zgradb in ugotovila, da gre za kompleks, ki sestavlja melbournski tehnološki inštitut (Royal Melbourne Institute of Technology). Vse skupaj je videti, kot da so se postavljalci igrali z Lego kockami, ki so jim primešali nekaj grafiterske svobode in začinili vse skupaj z otroško domišljijo. Stavbe so barvite, kvadratne, okrogle, razgibane in zabavne. »Z veseljem bi študirala tukaj«, sem si mislila. Prostor me je zelo navdušil, a hitro se je izkazalo, da vse v Avstraliji le ni tako rožnato.

Ko sem se nagledala prostorov RMIT-a, sem na enem izmed robov kompleksa naletela na množične proteste. Že ob fotografiranju sem opazila plakat z vprašanjem: “Kaj je narobe s kapitalizmom?” S tem, ki ga živimo, res marsikaj … Pomešala sem se med protestnike in jih povprašala, kaj se dogaja. Borili so se proti neoliberalnemu kapitalizmu in novemu premieru, ki vso državo pelje v krasni novi svet. Zbralo se je po moje več kot 10 tisoč ljudi. Zelo veliko jih je imelo transparente, večinoma z okoljevarstvenimi temami, zapisi pa so bili namenjeni tudi podpori imigrantom. Dobila sem občutek, da se je zbrala zelo raznolika množica, ki pa ima skupni cilj: dostojno življenje za prav vse prebivalce ter sistem, ki bo vzdržen tudi za okolje. Ker sem se z njihovimi zahtevami v večini strinjala, sem se shodu pridružila. No, pa tudi v mojo smer so šli. Ko so zavili proti parlamentu, sem jaz odšla v iskanje manjših uličic.

20140318-054911.jpg
Odkrila sem jih kar nekaj. Simpatične ulice, v evropskem slogu. Ni čudno, da se govori, da je Melbourne najbolj evropsko avstralsko mesto. Me prav zanima, kakšna so ostala!

Po izgubljanju med kavarnicami, restavracijami ter trgovinicami v pasažah, kjer je bilo prav tako čutiti pridih evropskih mest, sem bila res že lačna … prvih slavnih melbournskih porisanih zidov. Prve grafite sem odkrila že na teh ulicah s kavarnicami, a se mi je nekako zdelo, da to še ni vse. Potem sem naletela na ozko zanemarjeno ulico, kjer je mrgolela množica z mobilnimi telefoni v rokah. Uporabljali so jih za fotografiranje. Takoj se mi je zazdelo, to bi znalo biti zanimivo! Zavila sem v ulico in odkrila prva porisana, popisana, posprejana, polejpljena zidova. Celotna ulica je bila raznobarvna, grafit pri grafitu, grafit čez grafit. “To je grafiterski Melbourne!” sem si rekla. Vseeno je prišel grenak priokus. Imela sem občutek, da še nisem odkrila vsega. Kljub temu sem se podala v smeri Trga federacije.

Na nedeljsko zgodnje popoldne prispem na poln, zelo moderen trg. Ravno se je odvijal festival o Tajski. To me sicer ni pretirano pritegnilo. Me je pa ponovno presenetila zanimiva razgibana arhitektura trga oz. postavitev na trgu. Dobivam občutek, da se Avstralci radi igrajo. No, ali pa vsaj njihovi arhitekti. Po mojem mnenju delajo zelo zanimive reči.

20140318-055045.jpg
Na trgu me je ujela ploha. Hitro spremenjivo vreme je značilnost Melbourna. Vedrila sem pod streho kulturnega centra, ki se nahaja na trgu federacije. Ploha je bila mimo v manj kot 15 minutah, jaz pa sem spoznala notranjost centra. Veliko prostora za sedenje, druženje, delo. Trg je znan tudi po prostem internetnemu dostopu, tako da je bilo v notranjosti nekaj ljudi, ki so delali na svojih prenosnih računalnikih. Še preden se je ponovno zjasnilo, sem v Lonely Planetu preverila, če sem zgrešila kakšne grafite.

20140318-054957.jpg
In res, ravno čez cesto od Trga federacije me je čakala še ena uličica. Ta je bila res porisana od tal do, no, do koder se je dalo, pa še višje. Veliko zanimivih sten, nekaj tudi zelo sporočilnih. Recimo lepenka z debeluhom v velikih čevljih, ki bruha denar naokoli. Ob sprehodu med grafiti sem začutila pomembnost upora sistemu, ki želi in goji le kulturo in umetnost, ki se prodaja. V takem sistemu se bomo vsi razprodali, samo debeluhi v velikih čevljih bodo ostali…

Po tem dolgem sprehodu sem bila že malo utrujena. Podala sem se še na sosednji breg reke Yarre, ki teče skozi Melbourne. Ob obali sem si ogledala visoke stolpnice, zaradi katerih je Melbourne videti kot velemesto. Sprehodila sem se do prvega mostu in se pod slavno železniško postajo na ulici Flinders vrnila nazaj v središče mesta. Na tem mestu naj še omenim, da je bilo na nedeljo na ulicah veliko uličnih umetnikov in glasbenikov. Na melburnskih ulicah se je našla prava zbirka najrazličnejših glasbenih slogov. To mi je dalo še dodaten občutek, da mesto res živi.

20140318-055128.jpg
Po glavni ulici sem se že vračala nazaj v hostel, ko sem iz stranske ulice zaslišala res fino glasbo. Ne glede na utrujenost mi ušesa niso pustila nadaljevati poti v smeri hostla. Znašla sem se, po pričevanju domačinov, na najboljšem “placu” v Melbournu. To je Section 8. Dobila sem občutek, da gre za mešanico med ljubljansko Metelkovo in K4. Najboljši “plac v mestu” je ravno praznoval osmo obletnico delovanja, tako da so imeli prost vstop. Pomešala sem se med množico in uživala v glasbi avstralske skupine Kirkis. Ko so zaključili svoj jazz, funky, impro, indie, electro … koncert, sem se odpravila do hostla.

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: