Melbourne – muzej, vrt in še kaj

18 Mar

Melbourne ima posebno brezplačno krožno linijo s tramvajem za turiste, imenuje se Osrednja linija. Ker so bile noge utrujene od včerajšnjega vandranja po mestu, sem preizkusila tramvaj. Tokrat sem si naredila načrt, kaj bom počela čez dan. Sprehodila naj bi se do botaničnega vrta in si ogledala bogato avstralsko rastlinstvo. Pa poglejmo, če sem ga izpeljala.

Piškotarno pišem, ker me zanima, kako uspešno prenašati znanje in pisati o znanstvenih odkritjih na ljudem prijazen način. Še zmeraj se učim in veliko razmišljam o tem. Zato verjetno ne bo presenečenje, če omenim, da me zanimajo tudi muzeji. A ko sem se odpravila na pot, si nisem mislila, da bom šla v kakšnega tudi tukaj. Nikjer nisem zasledila, da bi bil kakšen muzej posebej opevan. A že na tramvaju, kjer so predvajali novice za turiste, sem zastrigla z ušesi, ko sem zaslišala: “Na naslednji postaji izstopite za melbournski muzej.” “Zakaj pa ne?” Pa je šel prvotni načrt po zlu …

Izstopila sem na postaji in odšla skozi park do muzeja. Že barvita zunanjost me je navdušila. Barvitega in igrivega Melbourna še kar ni bilo konec. Ker je melbournsko podnebje spet pokazalo svojo bridko stran in je zapihal mrzel veter, sem se hitro premaknila v notranjost. Odprt in jasen prostor, na sredini pa pult, kjer sem kupila vstopnico. Pravzaprav sem jo dobila zastonj, ko sem pokazala mednarodno študentsko izkaznico. Pot v svet znanosti, zgodovino Melbourna in prvih ljudi, ki so naseljevali Avstralijo, se je lahko začela.

20140319-052710.jpg
Najprej sem si privoščila znanstvene teme. Sprehodila sem se skozi geologijo, zoologijo in se znašla med okostji dinozavrov. Muzej me je iz koraka v korak bolj navduševal. Naj vam opišem samo nekaj zabavnih postavitev.

V delu, kjer so predstavljali geologijo, so geološke pojave, kot so izbruh lave, nastanek otokov, podvodne vrelce itd. prikazali s 3D filmom. Predstavljajte si, kako bi se počutili, če bi vas naenkrat zalila lava (še dobro, da ni bil 4D!). Film so predvajali v ovalni sobi, na sredi pa so bili v krogu razporejeni manjši krogi. Ko se je lava razlivala po nas in se je pod njo izrisal zemljevid, so krogi na tleh začeli utripati. To je občinstvo tako pritegnilo, da smo hitro poskrbeli za svoje mesto v krogih, v animaciji pa so začeli prikazovati različne vulkane po svetu. Skozi dobrih deset minut dolg film se je to ponovilo še nekajkrat. Občinstvo so odlično pritegnili; pravzaprav so nas aktivno vključili v dogajanje. Le redki odšli še pred koncem filma.

Po geologiji, mineralih in predstavitvijo kamnin sem se znašla v koščenem Jurskem parku. Tukaj so imeli okoli razstavljenih dinozavrov veliko interaktivnih zaslonov, iz katerih sem se naučila, kako je potekala dinozavrska prebava. Rastlinojedi dinozavri hrane niso žvečili: požrli so celotne liste, potem pa so jih prepustili ekstremnemu okolju notranjih prebavil teh mogočnih živali. Zraven so predstavili tudi delo paleontologa. Slednji so vse to ugotovili iz fosilnih ostankov dinozavrskih iztrebkov ali koprolitov.

Iz sveta dinozavrov sem se prestavila v dandanašnjo favno na Zemlji. V veliki sobi so bile številčne nagačene živali, kar se sliši nadvse dolgočasno, če ne bi na posamezna mesta v tej sobi postavili posebnih tablic, ki si jih lahko vrtel po prostoru. Nagačene živali so se povečevale pred tvojmi očmi na zaslonu, in ker sem bila tako drzna, sem kliknila na eno in odkrila, da se na tablici odpre celoten opis živali, ki jo gledaš. Ponovno so me aktivno vključili v postavitev.

Moja pot je šla še skozi del muzeja, namenjenega človeškemu telesu in človeškemu umu ter kogniciji. Seveda je bilo povsod polno različnih bombončkov, tako da sem bila že prepričana, da si botaničnega vrta ne bom ogledala. Tukaj naj omenim samo Amesovo sobo, kjer so me ob hoji po njej posneli in sem lahko doživela to optično iluzijo.

Kljub temu, da obožujem znanost, sem v muzej prišla z namenom, da se naučim nekaj o zgodovini Avstralije. V prvem bolj naravoslovno obarvanem delu muzeja sem izvedela, da so prvi ljudje naselili Avstralijo pred okoli 55 tisoč leti. Kljub temu nekateri štejejo začetek Avstralije šele od leta 1770, ko jo je “odkril” James Cook in so jo kolonizirali Angleži. V deželo tam spodaj so pripeljaji zapornike, zato je Avstralija znana kot dežela potomcev zapornikov. Staroselce kar spregledajo, čeprav so jim kolonizatorji naredili ogromno škode. V Melbournu se je tako na primer v začetku 19. stoletja znašel John Batmen, pravi mačo. Sprejel je pogodbo, na podlagi katere je najel zemljo Kulinov – skupine domačinov na območju Viktorije. Kulini niso vedeli, v kaj se podajajo, saj je bila zanje zemlja skupna.

V nadaljevanju razstave o prvih ljudeh, sem končno izvedela tudi nekaj o prvih skupinah ljudi, ki so naselili ta kontinent. Potomci teh prvih ljudi naj bi bili današnji avstralski staroselci (aborigini). To je zelo zanimiva skupina ljudi, z zelo zanimivimi šegami in navadami. Večino njihovih obredov je povezanih z naravo. Različne skupine tako poznajo različno število letnih časov. Poimenovanja in število je večinoma v zvezi z značilnostmi tistega obdobja, ki so pomembna za ljudi, ki živijo tam. Staroselci, ki so živeli v okolici Melbourna, so tako poznali sedem letnih časov. Tudi ta razstava o prvotnih ljudeh je vključevala interaktivne dele. Tako sem preizkusila, kako so zanetili ogenj, in prisluhnila, kako imenujejo živali. Opisali so tudi, kako deluje njihova družina, ki, kot je običajno za skupine ljudi, ki niso vkalupljeni v naš sistem nuklearne družine (mati, oče in otroci), posebna. Vsi v nekem klanu so med seboj v sorodu. Bolj v podrobnosti pa ne bom zahajala. Mogoče še to: avstralski staroselci niso eno samo ljudstvo, zastarelo ime “aborigini” uporabljajo za raznolike in številčne skupine, ki živijo v Avstraliji. Te skupine ločujejo ozemlja in različni jeziki.

V teh petih urah sem zbrala toliko informacij, da sem se vmes kar nekajkrat ustavila in si zapisala nekaj v zvezek, ki naj bi mi služil kot dnevnik potovanja. Zvezek je sicer doslej ostajal v glavnem prazen, saj mi pisanje dnevnika nekako ne leži, je pa v muzeju prišel zelo prav.

Ko sem še zadnjič sedla in si zapisala nove stvari, ki sem jih spoznala, mi je ostal samo še umetni gozd, ki se je nahajal sredi muzeja. Naredila sem hiter sprehod skozi rastlinje.

Mimogrede: opazila sem, da Avstralci povsod opozarjajo, da uporabljajo reciklirano vodo. Tovrstne zapise sem odkrila na straniščih pri vodnjakih. Na okolje so res pozorni. Saj jih razumem, ko pa so, kot vem, z kmetijstvom skoraj uničili svojo zemljo. Pred leti sem brala, da imajo težave s čezmerno slanostjo tal. Poleg tega je večji del države pustinja, brez gozdov, ki sicer pokrivajo le 21 % površine tega otoškega kontinenta. Vsi ti podatki o zelenosti oz. nezelenosti Avstralije so bili pravi uvod za sprehod do botaničnega vrta.

20140319-053059.jpg
Spet se skočila na tramvaj in se odpeljala do najbližje točke parka, kjer se nahaja botanični vrt. Tovrstni vrtovi ponovno sodijo v kategorijo tržnic. Starši me sicer niso vlekli po botaničnih vrtovih, sem jih pa obiskovala v prvih letih študija biologije. Takrat mi je bilo vedno težko oditi raziskovat rastlinje, sedaj pa sama rinem v svet mogočnih dreves! Po dvajsetminutnem sprehodu sem se znašla pred mogočnimi vrati botaničnega vrta z napisom: ‘Jesen v vrtu’. Takrat sem se spet zavedla, da se v kratkih rokavih sprehajam naokoli po muhastem Melbournu na začetku jeseni. V deželi tu spodaj je jesen, pri vas pa pomlad. Če nikoli ne pogledaš navzdol, tega sploh ne opaziš. Zanimivo je, kako se vsi čudimo tem obratom in zamikom ur in letnih časov. Danes zjutraj, pri vas zvečer, sem govorila s prijateljem in prijateljico. V dveh ločenih pogovorih smo se hkrati začeli čuditi, da je pri vas še včeraj, ko je tukaj že danes. Sočasno smo se zavedli, da je Zemlja okrogla.

Včerajšnje popoldne in zgodnji večer sem preživela v ogromnem, zelenem, mirnem, prijetnem melburnskem botaničnem vrtu. “Splačalo se je iti na dolg sprehod,” sem pomislila, ko sem se utrujena vračala nazaj proti središču mesta.

20140319-052637.jpg
Šele zvečer sem se spomnila, da bi bilo pametno kaj pojesti. Jet lag se očitno še vedno malo drži mojega telesa, ki mu ponoči očitno ne diši hrana, ob štirih zjutraj tukaj pa se mu zdi najbolj primerno. Počasi bom premagala tudi to. Ko sem se ustavila v nakupovalnem središču, sem naletela na prostor, ki je dodal češnjo na vrh smetanskega dneva; zaletela sem se v ‘Majhno knjižnico’ (The Little Library), kjer po pravilu izmenjave knjig in s sloganom “V knjigah naj uživajo vsi,” deluje na melburnski Osrednji postaji.

Melbourne, barvito in igrivo mesto, se vidiva! Sedaj sem že v Alice Springsu ali avstralski divjini.

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: