Kata Tjuta in Uluru – rdeče skale in modro nebo

23 Mar

Ali nadaljevanje zapisa Severni teritorij – divjina, kanjon, ogenj in spanje pod milim nebom.

2. Dan

Dan smo ponovno začeli ob zame nečloveški uri – ob petih zjutraj smo hitro vstali, po vojaško pospravili spalke in swage ter bili bolj ali manj nared za odhod v Uluru – nacionalni park Kata Tjuta.

Do Kata Tjute je vodila, po sicer ravni pokrajini, zavita cesta. Razloga za zavito cesta sta dva. V tem delu Avstralije najdemo peščena brezna in bi se cesta lahko vdrla v tla. Drugi razlog bom navedla malo kasneje. 

Ko smo prispeli do Kata Tjute, je sonce že močno sijalo. Jasno nam je bilo, da bo ob hoji spet vroče. Nismo pa vedeli, da bodo nenavadne, okroglo oblikovane skale, ponujale popolno okolje za prepih. Tako hoja okoli skal niti ni bila tako naporna.

Kata Tjuta je, tako kot Uluru, za Ananga – domačine, avstralske staroselce, zelo pomembna. Te rdeče skale so predel, kamor lahko gredo samo moški. Med domačini ni zaželeno, da bi njihove ženske gledale Kata Tjuto. To je drugi razlog za ovinkasto cesto. Lov pa je razlog, da so v Kata Tjuto hodili samo moški. V tem okolju je kar nekaj divjih živali, saj se je blizu zadrževala voda, poleg tega pa so skale nudile zavetje.

V četrtek dopoldne smo se torej odpravili na pot okoli Kata Tjute. Prepoved za tuje ženske očitno ne velja. Prejšnji dan sem ugotovila, da je najbolje, če se držim bolj spredaj. Skupinska hoja je kar naporna, tako pa sem lahko sama izbirala svoj tempo. In še preden se je hoja zares začela, se je moja strategija izkazala za zelo pametno. Na točki, kjer smo se ločili od velike skupine, sem namreč zagledala prvega kenguruja v divjini. Morda se sliši malo smešno, ampak jaz sem bila presrečna. Tik za mano je hodil malo starejši par, po mojem ameriški, ki se je kar nasmejal mojemu kriku navdušenja: “Končno!” Seveda je gospa takoj začela pogovor in povprašala, če je to prvi pravi kenguru, ki sem ga videla v Avstraliji. Seveda! Nato je še omenila, da jih je bilo nekoč veliko več in da jih je sedaj kar težko najti. Zanimivo, sem si mislila. Le kaj je razlog, da ni več kengurujev? Se morda skrivajo? Ali pa se populacija zmanjšuje? Par je odšel naprej, jaz pa sem s skupino počakala ostale, saj smo se na tej točki ločili. Nekateri smo odšli po daljši poti, drugi pa po krajši. Daljša pot se je zagotovo izplačala.

Rdeče skale in modro nebo, neprecenljivi pogledi! Preden sem odpotovala, sem v negotovosti, ali je res vredno riniti v središče Avstralije, brskala po spletu in iskala fotografije teh skal. Še bolj nerodno mi je bilo, ko sem prijateljicam in prijatelejm razlagala o poti in sem tretjino poti opisala kot iskanje skal. Kateri norec gre v Avstralijo, kjer je na kilometre bojda lepih peščenih plaž (jih še nisem odkrila, ko so pa druge stvari toliko bolj zanimive), v puščavo, spat med nevarne živali in gledat skale. Internet mi je nekako nakazoval, da znajo biti rdeče skale in modro nebo vseeno nekaj, kar je vredno ogleda. Tako sem se znašla na šestintridesetih stopinjah, s tremi litri vode v nahrbtniku in pred rdečimi skalami, kjer je bilo nebo tako modro, da beseda modro izgubi pomen. Še sedaj komaj vrjamem, da je bilo vse tako rdeče in modro. Čisto tako, kot na internetu, če to kaj šteje v današnjem svetu. Pred leti bi verjetno napisala, da je bilo kot v turističnem katalogu. Bilo je prečudovito! 

Po dobri uri hoje smo se začeli vzpenjati do ožjega predela Kata Tjute, kjer so nas čakali ostali, ki so šli na krajši pohod. Ko rečem ura hoje, se vam verjetno zdi, da to pa že ni bilo daleč. Res je, sprehod ni bil tako dolg, pa vseeno je dobro vedeti, da je za take pohode pametno imeti pohodne čevlje in udobna oblačila. Nekateri so res prišli obuti in oblečeni za na mestno promenado. Se opravičujem za posmehovanje.

Ko sem se vzpenjala, je nasproti mene prišla tista ameriška gospa in me kar malo razvedrila, ko je gospodu zraven rekla: “A, glej kengurujska punca! (O, look the kangaroo girl!)” Prijazno sem se nasmehnila in odvrnila: “Ja, to sem jaz!” Nisem ji razložila, da sem verjetno ena izmed redkih punc v Sloveniji, ki bi najraje ustanovila fan klub za kenguruje, ali pa da sem o Avstraliji sanjala, odkar sem dobila plišastega (tistega Ikejinega, če morda poznate) kenguruja. Sedaj sem končno tu, pa še kengurujska punca sem! Počasi sem prilezla do vrha, kjer smo počakali ostale. 

20140323-221101.jpg
Na vrhu tega ozkega predela rdečih skal je tako pihalo, da so se moja premočena oblačila posušila v nekaj minutah, kar se le redkokdaj zgodi. To je bilo prijetno. Ko so vsi počasi prikapljali, smo se odpravili nazaj proti minibusu. Vmes smo se ustavili pri nekaterih rastlinah. Ananga so ljudje, staroselski domačini, ki živijo na tem območju. Staroselci Ananga govorijo dva jezika, to sta: Pitjantjatara in Yankunytjatjara; zato jih poimenujejo tudi po imenih jezikov.

Prav vsi odlično poznajo tamkajšnje rastlinje. Poznajo rastline, ki jih uporabljajo kot antiseptike za čiščenje, za zaščito pred soncem in zdravljenje ran, veje dreves, ki so primerne za košare in puščice, in seveda rastlinje za vsakodnevno prehrano. Ne vem, če to drži, ampak vodnik je omenil, da pomembne rastline poimenujejo dvakrat. Ko je vodnik govoril o puščicah, je omenil, da so za kazen kdaj pa kdaj poškodovali člane skupin z zasaditvijo puščice v nogo. Če si je kaznovan član skupine potem opomogel, je lahko še živel z njimi, drugače je vrjetno umrl v težkih razmerah, ki vladajo v avstralski divjini. Za tem je sledilo vprašanje, kako pa so ravnali v primeru, če so bili člani skupine poškodovani v boju z drugo skupino. Odgovor je nadvse zanimiv: skupine staroselcev so se med sabo le redko kdaj bojevale; pravzaprav se niso. Če pa je sploh prišlo do konflikta, so to starejši člani skupine uredili med seboj. Pri tem so lahko kaznovali tistega, ki je konflikt začel. A je bilo vse to izjemno redko. To se mi zdi zelo pomembno: ljudstva, ki so pred Evropejci naseljevala Avstralijo, se niso borila za ozemlja. Vsi skupaj so živeli v slogi na tem ogromnem otoškem kontinentu.

Ko smo prišli do avtobusa, smo se odpeljali do mesta, kjer smo prejšnji dan prespali in si pripravili kosilo. Smešen občutek, ampak na tej turi sem imela občutek, da ves čas jemo. Za nas so pripravili zajtrk, kosilo in večerjo, vmes pa so imeli pripravljene malice. Malice so bili kakšni krekerji. Tukaj imajo neke krekerje, ki jih imenujejo Liki (Shapes). Verjetno si ne bi mislili, da so krekerji različnih geometrijskih oblik, kot so krog, trikotnik, petkotnik; no, saj si predstavljate … To, da imajo krekerji različne oblike, je kar zabavo; ni mi pa všeč, da, vsaj tak občutek sem dobila, Avstralci vse stvari začinijo. Tako je prava umetnost v trgovini najti krekerje s naravnim okusom oz. brez dodanega okusa po šunki, žaru, čebuli ali čemerkoli, kar vam lahko pade na pamet. Imajo ogromno izbire, samo da je nekaj zraven, kar prikrije dolgočasnost naravnega okusa. Ah ja, izbirčna meta (beri: jaz) si nekaj izmišlja. Tako je bila tudi vsa hrana, ki jo je pripravil naš vodnik, vedno začinjena, da sploh nisi čutil okusa krompirja ali korenja, ki smo ga jedli. Mogoče sem res izbirčna, ampak rada jem zelenjavo in rada imam njen okus. Se vidi, da sem, ko to pišem, že malo lačna.

Po kosilu smo odšli nazaj v nacionalni park in si ogledali kulturni center, v katerem prikazujejo domačine (Aborigine), ki živijo na območju osrednje Avstralije. To sta skupini Ananga, ki govirita Pitjantjatara in Yankunytjatjara.
Kulturni center je zelo majhen, besedilo in znanje, predstavljeno v njem, so pripravili staroselci. V njem pa delujejo lokalni čuvaji naravnega parka (rangerji), ki so v zelo dobrih odnosih z domačini. Center nagovarja obiskovalce, naj spošujemo staroselce. Ti so v centru predstavili nekatere svoje zgodbe ali Tjukurpa, s katerimi častijo naravo in učijo otroke. Na podlagi teh zgodb se mlajši učijo delovanja v skupnosti in življenja. Te zgodbe izvirajo iz Uluruja in jih predstavljajo tudi na sprehodu okoli tega ogromnega monolita. Ker sem radovedna, sem želela izvedeti čim več, a na žalost ostala malo razočarana. Najbolj se mi je vtisnil v spomin poziv staroselcev, naj ne hodimo na vrh Uluruja. Za njih je Uluru sveta gora, na njo so lahko šli samo starejši, in še to ob zelo posebnih priložnostih. Poleg tega so prosili, da naj ne fotografiramo nekaterih delov Uluruja, saj so nekateri deli te ogromne rdeče skale za njih sveti.

Podrobnosti zgodb si na žalost nisem zapomnila, vključujejo pa živali in učijo o temeljnih pravilih življenja. Mene so zgodbe spomnile na tiste slovenske bajke in pravljice, ki učijo o tem, da ni dobro biti pohlepen, da je skormnost lepa čednost, da ne smemo lagati in še marsikaj drugega. Čeprav so drugačne, lahko prepoznavamo njihov namen.

Še pred večerjo smo odšli do Uluruja, kjer smo se sprehodili okoli dela, kjer so si staroselci pripovedovali eno izmed pred omenjenih zgodb. Zgodba uči o tem, da je treba biti do tujcev prijazen, poleg tega pa podaja še nekaj zelo pomembnih informacij za domačine. Poučuje jih o njihovih običajih. Te zgodbe pripovedujejo otrokom oziroma mladostnikom med iniciacijo; z zgodbami jih učijo. Ko otroci odraščajo, zgodbe postajajo kompleksnejše. V zgodbe dodajajo nove stvari in tako otroke počasi naučijo, kako naj delujejo v svojem okolju. V zgodbe so vpete živali, ki jih lovijo, rastline, ki jim pridejo prav in še kaj. Kar fina šola, se vam ne zdi?

Po poslušanju staroselske zgodbe smo odšli malo stran od Uluruja in si ogledali sončni zahod. Pravzaprav smo gledali, kako Uluru spreminja barve v sončnem zahodu. Sonce je namreč zahajalo ravno na nasprotni strani monolita. V meni se je prebudil enak občutek kot pri sprehajanju po Kata Tjuti: rdeča skala, modro nebo. Tokrat pa je čez čas začela rdeča skala spreminjati barve: postala je temneje rdeča, celo vijolična, vse dokler ni vse skupaj prešlo v barve sivine oz. poznega večera, že skoraj noči, in je sonce zašlo.

Odpeljali smo se do prostora, kjer smo prespali, ponovno v spalnih vrečah in swagih. Preden sem po napornem dnevu potonila v globoko spanje, sem se s skupino sprehodila še do bližnjega hribčka, od koder sem ponovno videla Mlečno cesto; bolje kot kdajkoli. S hribčka me je pregnala šele Luna, ki je bila tako velika, da je sonce osvetljeval njen največji del in je tako svetloba osvetlila nebo, zvezde pa so se vedno manj videle.

3. Dan

Ponovno zgodnje vstajanje: tokrat smo lovili sončni vzhod na Uluruju. Očitno sem se znašla na turi, ki se trudi, da ne bi česa izpustila. Sončni vzhod namreč ni bil nič posebnega, zagotovo pa ni presegel spremenjajočih se barv pri sončnem zahodu, ki smo ga spremljali večer poprej. Vseeno se je splačalo zgodaj vstati, saj smo tako začeli s hojo okoli Uluruja že ob pol devetih zjutraj, ko še ni bilo najmočnejše vročine. 

20140323-221228.jpg
Uluru je res zanimiva skala. Pravzaprav je to, kar je nam znano kot Uluru, le del ogromnega kosa peščenjaka, ki sega nekaj kilometrov globoko. Del, ki ga lahko vidimo, je pravzaprav stranski del monolita, le en rob gore, ki se skriva pot tem čemur mi pravimo Uluru. V resnici je rob Uluruja, okoli katerega sem se sprehajala, okoli 100 milijonov let starejši od drugega.

Hoja okoli Uluruja traja približno uro in pol do dve uri. Vmes sem se načudila rdeči barvi, ki jo izžareva ta monolit. Na sami skali je tudi nekaj lukenj, votlinic in vdolbin. Ravno na teh mestih Uluru domačinom pripoveduje zgodbe. Ta mesta naj bi namreč izražala skrivne podobe živali in rastlin. Zato nekaterih svetih mest ni dovoljeno fotografirati. Vseno pa se po dveh urah hoje na soncu te ogromne skale kar malo naveličaš. Ko sem zagledala parkirišče in naš minibus na njem, sem bila zato kar vesela.
Po ogledu Uluruja smo se počasi začeli vračati nazaj v Alice Springs. Počitek in priprava na let v Sydney sta prišla kar prav.

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: