Sydney – prvi vtisi in spoznanja

26 Mar

Že na letalu iz Alice Springsa v Sydney me je pogled na kanale in sydneyjsko pristanišče čisto prevzel. Imela sem srečo: leteli smo v jasnem vremenu. Pred pristankom je letalo zaokrožilo nad mestom in morjem. Na koncu smo varno pristali, čeprav sem se za trenutek zbala, da gremo v vodo. Letališče je namreč čisto ob obali. 

Z letališča tokrat nisem šla po običajni turistični poti, ampak sem se pridružila sopotnikom s ture okoli Uluruja. Ameriški par, Charlotte in Mark, ter Anglež Oliver so bili v Avstraliji z delovno-počitniško vizo; vsi so že vsaj pol leta živeli v Sydneyu. Ponudili so mi, da grem z njimi do sydneyjskega predmestja Newtown, potem pa na vlak do pristanišča oz. Circular Quaya, kjer stoji moj hostel. S tem naj bi prihranila nekaj denarja, jaz sem se bolj kot zaradi denarja odločila, da se jim pridružim in tako vidim tudi predmestje Sydneyja in se vozim z običajnim javnim prevozom. Tisti vlaki in avtobusi z letališč do mesta in nazaj znajo biti kar dolgočasni. Sprehod skozi predmestje je bil zabaven. Vsepovsod je bilo veliko zelenja. Že v Melbournu sem opazila, da imajo skoraj vse ulice, tudi mestne, drevorede. Ne vem, če je to običajno za velika mesta, za Melbourne in Sydney zagotovo je. Kmalu sem spoznala, da stoji Sydney na zelo razgibanem terenu. Nič kaj prijetno ni, ko to ugotoviš z 20 kilogrami teže na svojem hrbtu. Na srečo mi ni bilo treba iti daleč od stanovanja Američanov, da sem prišla do vlaka in se odpeljala v mestno središče. Vedno znova se je izkazalo, da če greš po eni ulici navkreber, se boš na naslednji verjetno spuščala navzdol.

20140326-214404.jpg
Ko sem sedla na vlak, sem iz notranje strani prispela do samega središča mesta, do postaje Circular Quay. V Sydneyu sem bivala v nekoliko dražjem hostlu, ki pa je imel super lokacijo in teraso s pogledom na sydneysko opero in pristanišče. Pod hostlom so bile arheološke izkopanine iz časa osemnajstega oz. zgodnjega devetnajstega stoletja, ko so v Angleži prepeljali v Avstralijo svoje zloglasne zapornike; o tem malo kasneje. Terase sicer nisem nikoli zares izkoristila, se pa dobro sliši, kajne? 

Prvo popoldne sem šla brezciljno raziskovat mesto. Sprehodila sem se po najstarejšem delu mesta, ki se nahaja tik pod hostlom oz. je bil hostel njegov del, the Rocks. Sedaj sem že vajena, da imajo tukaj v pomembnih delih mest vse označeno in opisano v obilki zgodb. Sprehajala sem se okoli prve bolnišnice, ki so jo postavili Angleži, in naletela na Muzej the Rocks. Samo ime in logo muzeja sta me pritegnila in sem vstopila vanj. Vstopnine ni bilo. Pa tudi sicer avstralski muzeji za študente niso tako dragi. Splača se imeti mednarodno študentsko izkaznico.

V Muzeju the Rocks sem se spomnila na knjigo Billa Byrsona Down Under, ki jo prebiram med potovanjem. Byrson se je razpisal o avstralskih zapornikih in kapitanu Philipu, ki jih je skupaj z drugimi člani mornarice pripeljal v Avstralijo. Angleži so s tem manevrom predvsem želeli pridobiti dodatno kolonijo, preden bi jih prehitela kakšna druga evropska država, na primer Francija ali Španija. John Cook je prvi bolj natančno opisal Avstralijo, naredil pa je ključno napako. V Avstralijo je prispel, ko je bila tu zima, a je podnebje opisal kot suho, sezono pa kot poletje. Ko je v Avstralijo prišel Philip z okoli 250 člani posadke in okoli 750 zaporniki, so se sanje o idiličnem mestu za življenje razblinile. Philip in družba so imeli to nesrečo, da so res prišli poleti. Odkrili so nič kaj prijazno deželo z vročim podnebjem. Tako so morali iskati primerno mesto za izkrcanje in naselitev. To je bilo mesto, kjer se sedaj nahaja sydneyjsko pristanišče in kjer sem se nahajala jaz v tistem trenutku.

Angleška strategija je torej bila izgnati svoje kriminalce v čim bolj oddaljeno deželo, da se ne bi več mogli vrniti nazaj. To jim je uspelo. A ti avstralski zaporniki v resnici niso bili neki res težki kriminalci. Preden sem prišla sem, sem mislila, da grem v deželo zapornikov. Nekdo bi po mojem moral narediti res hud zločin, da ga izženejo na drugi konec sveta. Avstralija je bila zato v mojih očeh kot Guantanamo, dokler nisem izvedela, da so bili kaznjenci, ki so jih pripeljali v Avstralijo, majhni tatovi, žeparji, žeparke; nobenih morilcev ni bilo med njimi ali česa podobnega. Angleži so imeli očitno nenavadno prepričanje: želeli so imeti čisto družbo, v kateri nihče ne krade. Če bi takrat poskrbeli za drugačne razmere za življenje, drugačno politiko, se to morda res ne bi dogajalo. Tako pa so “izmečke” raje odselili v deželo tu spodaj. Zapornikov tukaj niso zapirali v celice ali zapore, niso pa bili svobodni: bili so last mornarice in so služili tisti četrtini izseljencev, ki niso bili kaznjenci. Čez čas so se zapornice in zaporniki izučili različnih obrti in tako celo ustvarili dokaj stabilno družbo, kakršna je današnja Avstralija. 

Na žalost so za priselitev Angležev plačali najvišji davek avstralski staroselci (Aboridžini). Živeli so po vsej Avstraliji, tudi v takrat še neimenovanem Sydneyju. Dva dni po obisku Muzeja The Rocks sem v Avstralskem muzeju (Australian Museum) izvedela, da so domačinom (staroselcem) med drugim kradli otroke. Včeraj pa sem naletela na članek, ki opisujem, da to še vedno počnejo. Nikakor nimam pravega občutka o avstralskih staroselcih. Po eni strani v muzejih predstavljajo njihovo kulturo, redkokdaj pa pokažejo tudi slabe stvari, ki so jih evropski prišleki počeli z njimi. Poleg tega večina spominkov za turiste izvira iz samih staroselskih kultur. Seveda sem podlegla skušnjavi in tudi jaz kupila bumerang, pa vseeno z mano ostaja nek grenko-sladek priokus; neki glas, ki mi pravi: “Še marsikaj v tem svetu je mogoče izboljšati!”

Glede bumerangov pa še tole: staroselci ne poznajo res “pravega” bumeranga, ki bi se vračal nazaj. Tisti, ki živijo na obali, uporabljajo dva: prvi je ta, ki zavije in se navidezno vrne nazaj. Z njem prestrašijo ptiče na obali, da ti v paniki odletijo iz svojih skrivališč. Takrat uporabijo drugi bumerang, ki je bolj raven in oster, tako da lahko z njim naenkrat pokončajo tudi več prestrašenih ptic. Na drugi strani pa poznajo v notranjosti, na Severnem območju, drugačne tehnike lova, bumerange pa izdelujejo v obliki sedmice. Za lov jih ne uporabljajo prav pogosto. Kot zanimivost naj še navedem, da prvotni Avstralci pogosto uporabljajo eno orodje za več stvari. Tako so na primer posode za prenašanje hrane primerne tudi za kopanje v zemljo, lovsko orožje uporabljajo tudi kot glasbila itd. Vse to sem izvedela v že omenjenem Avstralskem muzeju, ki pa sicer ni presegel tistega v Melbournu.

Naj se vrnem nazaj na prvo popoldne v Sydneyju. Po sprehodu v starem delu mesta The Rocksu sem odšla v pristanišče. Slednje je skoraj del Rocksa, tako da mi ni bilo treba iti daleč. Odprl se mi je prekrasen pogled na most Harbour Bridge in sydneyjsko opero. Bryson piše, da so Avstralci želeli imeti najdaljši most, a so Newyorčani zgradili daljšega in ga odprli pred njimi. Smola.

20140326-214429.jpg
Most je videti veličastno; do jeklene konstrukcije sem začutila pravo strahospoštovanje. Ko se mi je na levi strani odprl pogled na most, se je na desni prikazala sydneyjska operna hiša. Oblika školjke in belina ji vnašata neko nežnost. Tako je pogled na most in hkrati opero neprecenljiv; robustnost in moč na eni strani ter eleganca in mirnost na drugi. Na mostu je polno prometa, okoli opere pa se sprehajajo sprehajalci. Tisti lepše oblečeni gredo na prireditve, tisti malo manj urejeni pa se ne moremo načuditi, kako to, da ta stvar stoji. No, morda pa sem bila le jaz tista, ki se je čudila.

Med sprehodom po pristanišču sem odkrila še njegov del, namenjen potnikom, ki potujejo čez morje v oddaljene dežele. Malo sem se čudila, saj si nisem predstavljala, kako bi lahko velika ladja prišla v to pristanišče, ki sicer ni zelo veliko in je namenjeno zgolj potnikom in ne tovoru. Večina Circular Quaya, kjer se nahaja pristanišče, je videti kot železniška postaja, namesto peronov pa so nanizani različni pomoli, s katerih te srednje velike ladje odpeljejo na različne konce sydneyjskega predmestja. Morda sem zato mislila, da je glavni pomol, namenjen potovanju čez morje , tam zato, da daje vtis velikega pristanišča. Zadnji dan svojega obiska Sydneyja sem ugotovila, da se motim: na pomol je bila res privezana ogromna čezoceanka. Da sem se res prepričala, sem jo šla pogledat od blizu: nanjo so hiteli turisti s ogromnimi kovčki. Sydney je res pravo pomorsko mesto.

Po raziskovanju pristanišča sem se odpravila še v notranjost mesta. Tu so se razkazovale raznolike, ogromne stolpnice. Pod njimi se je ponekod videlo še nekaj ostankov začetkov mesta. To so bile stolpnice s starejšimi pročelji, ki pa so se v višino nadaljevale v modernem slogu. Naletela sem na nekaj trgovin, ki so se skrivale v podhodih stolpnic in so imele pridih butičnega Pariza. Morda vsa velemesta skrivajo take kotičke, a jih jaz še nisem obiskala, tako da morda se neupravičeno čudim nad zame novim svetom. Naletela sem tudi na modernejša trgovska središča, kjer sem se tudi uspešno izgubila, saj so bile stolpnice povezane pod zemljo in so imele tudi prehode nad zemljo.

Na koncu sem pristala pred mestno hišo, ki se mi je zdela precej dolgočasna, tako da sem hitro odpeketala do pristanišča Darling, kjer se je na sobotni večer veliko dogajalo. Pristaniški lokali in restavracije so bili polni gostov; ljudje so hiteli na ladje, da jih odpeljejo na druge konce mesta. Jaz pa sem se utrujena počasi odpravila nazaj do hostla.

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: