Sydney – sodobna umetnost in ostala zabava

31 Mar

Četrti dan

Zadnji dan v Sydneyu sem se odločila preživeti na obali, pred tem pa sem si odšla napast oči v stavbo, ki me je vabila že od začetka spoznavanja sydneyskega pristanišča. To je Muzej sodobne umetnosti. Stavba je sestavljena iz starejšega opečnatega dela in modernejše črno-bele kockaste zgradbe. Vse skupaj se kar lepo ujema in prepleta. Muzej se nahaja tik pod hostlom, tako da nisem imela dolge poti. Še bolj me je razveselil prost vstop.

Če redno spremljaš moje zapise o potovanju po Avstraliji, že veš, da imam rada muzeje. Rada imam tudi umetniške galerije in muzeje. Najbolj me pritegne umetnost od sredine 19. stoletja pa vse do danes. V sydneyjskem muzeju prikazujejo sodobne stvaritve. Predstavljajo tudi sodobnejšo umetnost avstralskih staroselcev, ki se drži tradicije in morda zato ni bila nič posebnega. Je pa že sama domačinska (aboriginska) umetnost zanimiva. V preostalih sobah so sijale žive barve sli so bila polepljena tla ali pobarvani zidovi. Potem sem vstopila v sobo, polno velikih modrih okroglih posod. Prijazna gospa pred sobo je vsakemu obiskovalcu povedala, da se površine posod ne sme dotikati. Velike modre posode so se bleščale v dopoldanski svetlobi. Videti je bilo, kot da so napolnjene z vodo, a na koncu je sledilo pojasnilo. Posode so bile zapolnjene s steklom in težke nekaj ton. Sliši se kar malo dolgočasno, ampak iluzija je bila fenomenalna. Muzej ni bil prevelik – ravno prav, da me je malo vrnil v svet umetnosti, ki ga običajno kar malo preveč zanemarjam.

Po obisku muzeja je sledila vožnja do slavne sydneyjske plaže Bondi. Iz sydneyjskega pristanišča traja pot do Bondija 45 minut. Nad mesto so se začeli spuščati črni oblaki, vseeno pa sta me gnali radovednost in želja, da pomočim noge v Pacifik. Po slabi uri vožnje se je pred menoj odprla dolga peščena plaža, na katero so se zlivali dolgi valovi. Slednje so srferji izkoriščali za zabavo. Ker je kazalo, da bo čez kakšno uro začelo deževati, sem se odpravila na sprehod po obalni poti, ki vodi do drugih bližnjih plaž. Pokrajina je bila kar zanimiva: peščeni zalivi, kamniti predeli in ponovno peščeni zalivi. V notranjosti pa velike sodobne hiše s pogledom na morje. “Verjetno so drage,” sem si mislila. Zveni enolično, vseeno pa me je radovednost gnala vse do zadnje plaže. Takrat sem bila prepričana, da me bo, ko se bom vračala, ujel dež. Ves čas se mi je glavi zastavljalo vprašanje, kako to, da ostali tako mirno hodijo, ko pa se bo zdaj zdaj ulilo!? Ta mirnost je morda zaščitni znak avstralskih plaž. Nisem prepričana, če to drži, ampak na tistih nekaj plažah in obalah, ki sem jih spoznala, res vlada umirjeno, brezčasno vzdušje. Zaradi slutenja dežja sem prehitevala druge turiste in skušala priti do Bondija še pred nalivom. Verjetno sem bila videti kar malo nora med to mirno množico. Pridobila sem ravno toliko časa, da sem lahko noge namočila v Pacifik in hitro stekla pod streho, ko se je ulilo. Pod njo se je gnetlo turistov. Bondi je res plaža za turiste, meni zato ni bila preveč všeč, mi je pa sprehod izven mesta dobro del.

Image

Ko se je dež umiril, sem šla na avtobus in nazaj v mesto. Šla sem še na zadnji sprehod. Vzela sem nahrbtnik v hostlu, se še enkrat ozrla po sydneyjskem pristanišču in skočila na vlak do glavne postaje. Tam je sledil šok. Med potovanjem sem vedno znova ugotavljala, da zelo dobro skrbijo za prevoze z letališč do mest in za prevoze po mestih. Nekajkrat, ko sem se znašla na glavnih avtobusnih in železniških postajah, pa sem doživela šok. Ti prostori so bili videti kot mesta duhov. Nikjer nikogar, informacije zaprte, samo nekaj revežev in odvisnikov se je sprehajalo skozi te ogromne objekte in prosjačilo za denar. Mislim, da Avstralci bolj malo uporabljajo vlake in avtobuse, kar je razumljivo, saj so razdalje med večjimi mesti res velike. Ko sem v hiši duhov odkrila mesto, od koder pelje avtobus v Brisbane, sem bila kar vesela. Zatem so prikapljali še ostali nahrbtnikarji in sledila je dolga pot v Brisbane.

Za konec pa še tole: pogleda iz sydneyjskega pristanišča se v štirih dneh nisem naveličala. To je mesto, ki bi ga imela doma na polici in v katerega bi lahko skočila na oddih za kakšno popoldne ali dva.

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: