Lovke

20 May

Imamo štiri okončine, dve nogi in dve roki. Zaželeno je, da jih ne zapletamo, temveč ohranjamo usklajene. Tako preprečimo nepotrebne padce. Priznam, da sem med bolj nerodnimi in se moji dolgi nogi kdaj zapleteta, jaz pa padem na nos. Kljub temu naše telo s posebnimi čutnicami v ušesu ves čas zaznava svoj položaj. Poleg čutila za ravnotežje v ušesu imamo tudi posebne čutnice nameščene na mišična vlakna, ki prepoznavajo položaj mišic in zaznavajo spremembe v dolžini mišičnih vlaken in napetost mišic. To vrsto čutilnih zaznav poimenujemo propriocepcija. Vse čutnice pošiljajo signale v osrednji živčni sistem, ki nadzoruje delovanje našega telesa in skrbi, da so okončine na svojem mestu in se ne zapletajo po nepotrebnem.

Mi imamo samo po en par nog in rok; predstavljajte si, da imate kar štiri pare rok: kako takrat preprečiti, da se ne zapletajo. Hobotnice nimajo nog, imajo pa kar osem rok, pravzaprav jih imenujemo lovke, s pomočjo katerih se premikajo. Z njimi in s posebnimi priseski se lahko tudi pritrdijo na različne površine ali prisesajo hrano, ki jo kasneje odnesejo k ustom. Naj ob tem še omenim, da lovk hobotnic ne nadzoruje centralni živčni sistem. Vsaka izmed lovk ima zapleten nadzorni sistem, sestavljen kar s 400 tisoč nevroni, ki usklajuje gibanje roke. Gibanja lovk hobitnice ne nadzorujejo možgani. Kako preprečiti, da se osem lovk ne zaplete?

Navadna hobotnica (Octopus vulgaris)

Navadna hobotnica – Octopus vulgaris (vir)

Raziskovalci so ugotovili, da jim to omogoča sistem za prepoznavanje lastnega telesa. V članku, objavljenem v znanstveni reciji Current Biology, z naslovom ‘Samoprepoznava med kožo in priseski prepreči lovkam hobotnice, da bi se prepletale’ (Self-recognition mechanism between skin and suckers prevents octopus arms from interfering with each other) so znanstveniki ugotovili, da do prepoznave pride na ravni kože in priseskov.

Raziskovalci so nekaj hobotnicam odrezali roke. Ni prehudo: hobotnice so znane po visoki stopnji regeneracije ali obnove tkiv, tako da bodo oz. so izgubljeno roko nadomestile že v nekaj mesecih.

Po amputaciji lovke je bila ta še kakšno uro aktivna, kot da bi bila živa. Lovko so dali nazaj k hobotnici in spremljali, ali se je bo oprijela oz. ali jo bo pojedla. Hobotnicam do dodajali njihove lastne okončine ali pa okončine drugih istovrstnih hobotnic. Pri vrstah hobotnic namreč prihaja tudi do kanibalizma. Rezultati so pokazali, da se hobotnice kar za tretjino večkrat oprimejo lovke druge hobotnice kot pa lastne. Prav tako lovko, ki ni njihova, večkrat pojedo: kar v treh četrtinah primerov nasproti eni četrtini pojedenih lovk, če je to bila njihova lastna. Ločujejo torej lastno od tujega.

Hobotnicam so ponudili tudi lovke, ki so jim odstranili kožo, petrijevke (majhne posodice, ki se pogosto uporabljajo v laboratoriju), prekrite ali delno prekrite z ekstraktom ali izvlečkom iz kože hobotnic, ribe in petrijevke, prekrite z izvlečkom iz kože rib. Rib so se oprijele kot plena, na enak način pa so se oprijele tudi lovk brez kože. Pri petrijevkah pa so bile izbirčne. Petrijevk, ki so bile v celoti prekrite z ekstraktom kože hobotnic, se niso oprijele. Previdno so prijele za tisti del delno prekritih petrijevk, ki ga ni pokrivala zmes iz kože hobotnic. Prisesek na delu, kjer ni bilo ekstrakta, se je oprijel, medtem ko se prisesek na delu ekstrakta s kožo hobotnice ni oprijel. Ko so raziskovalci hobotnicam ponudili posodice, pokrite z ekstraktom kože rib, so se prisesale na površino.

Priseski na lovkah (vir)

Priseski na lovkah (vir)

Vse to kaže, da so hobotnice sposobne prepoznati kožo kot del lastnega telesa. Ob tem tudi ločujejo med lastno kožo in kožo hobotnice iste vrste. Prepoznajo tudi ekstrakt ali izvleček kože. Tako so raziskovalci spoznali, da morda ne prepoznavajo kože kot tkiva, pač pa neko snov, ki jo koža izloča na svoji površini. Ta snov je specifična za prav vsako hobotnico in jo priseski, ki so gosto posajeni s čutnicami za zaznavanje različnih kemičnih snovi ali kemoreceptorji, prepoznajo. Vsak prisesek posebaj s svojimi kemičnimi čutnicami zazna, na kakšno podlago se bo prisesal.

Kljub temu hobotnica nikoli ne pozna položja svojega celotnega telesa v okolju. Usklajevanje njenih gibov se dogaja na obrobju njenega telesa. Kljub temu so raziskovalci videli tudi primere, ko je hobotnica zagrabila lastno lovko. V tem primeru se zgodi, da njihovi možgani ukažejo oprijem lovke. Tudi ko ima hobotnica v rokah tujo lovko, ni nujno, da jo poje. Lahko jo začne tudi raziskovati. Tudi na to vedenje ponavadi vplivajo možgani, ki lahko vplivajo na sicer nenadzorovano gibanje lovk.

Usklajevanje lovk hobotnic je primer utelešene kognicije pri živalih. V tem primeru del živalskega telesa nadzoruje svoje gibanje in vpliva nanj neodvisno od možganov. Hobotnicam ni treba vedno nadzorovati gibanja z možgani, temveč njihove lovke kar same poskrbijo, da se ne zapletajo. Raziskovalci sedaj že razmišljajo, kako bi podobne sisteme nadzora uporabljali v robotiki. Biologija se ponovno izkazuje za zakladnico rešitev.

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: