Misliti

24 Jul

Zamisli si, da se znajdeš v dolgočasni, neokrašeni sobi, v kateri najdeš samo stol. Zaukazano ti je bilo, da sedeš nanj in razmišljaš, medtem pa se ne smeš premikati po sobi – samo čakaš in misliš. Nikakor pa ne smeš razmišljati o belem polarnem medvedu. Zveni neprijetno? Kaj pa če bi lahko bral/a ali brskal/a po spletu? Bi se poslužil/a teh aktivnosti? Kaj pa če bi bil v sobi zraven stola še gumb? Če bi nanj pritisnil/a, bi te stresla elektrika. Bi pritisnil/a?

Ameriški raziskovalci so naredili raziskavo o tem, kako se ljudje počutimo, ko smo sami z našimi mislimi. Rezultate so objavili v znanstveni reviji Science in jih naslovili ‘Samo misli: Izzivi neusmerjenega uma’ (Just think. The challenges of the disengaged mind).

Naredili so 11 ločenih raziskav, kjer so študentke in študente ter tudi druge naključne ljudi pustili same s svojimi mislimi. Glavna pravila vsake raziskave so bila, da naj čas porabijo z ukvarjanjem s svojimi mislimi, da naj ves čas sedijo in naj ne zaspijo. Udeleženke in udeleženci so bili v sobi od 6 do 15 minut. Vsaka posamična opazovana situacija pa se je razlikovala glede na to, ali je bil poskus narejen v laboratoriju ali doma, ter ali so imeli udeleženci ter udeleženke na voljo knjige, internet ali gumb z elektrošoki.

hhhh

Prvi stavek znanstvenega prispevka, ki ga opisujem v današnjem zapisu, se glasi takole: “Zmožnosti za neposredne zavestne misli so integralen del – morda celo določujoči del – tistega, kar nas dela človeške.” Kaj nas zares dela človeške, ne vem, a mislim, da sama zavestna misel to ni. Morda oz. zagotovo je del paketa »biti človek«, a ni njegov edini del. Poleg tega sem prepričana, da druge živali tudi (zavestno) mislijo, čeprav so te misli in zavest za nas nedostopne, saj druge živali, na žalost, ne uporabljajo človeškega jezika, da bi nam o tem sporočale.

Slaba polovica udeleženk in udeležencev (49,3 %) raziskave je svoje počutje opisala kot nekaj srednjega, kar je pomenilo označbo nekje na sredini lestvice med dobrim in slabim ali pod njeno sredino. Tudi če so bili ljudje doma in so morali samo misliti, so pravila pogostokrat kršili, tako da so brali, poslušali glasbo ali brskali po spletu. Verjetno se vam to ne zdi vesoljska znanost. Jaz bi verjetno prav tako pograbila knjigo ali začela klikati po spletu, če bi mi bil na voljo. Vseeno pa menim, da mi ne bi bilo tako zelo grozno, če bi morala 15 minut čakati pri miru.

Bolj zanimiv je bil zadnji eksperiment, kjer so bile/i udeleženke in udeleženci samie/i v sobi z gumbom, ki je ob dotiku sprožil blage elektrošoke. Preden so šli v to sobo, so ljudjem pojasnili, kaj jih čaka. Tudi preizkusili so blage elektrošoke; nekateri so celo rekli, da bi plačali 5 $, da jim le ne bi bilo več treba klikat na gumb. A ko so se znašli na stolu v prazni sobi z gumbom, so prav ti, ki so bili prej pripravljeni plačati, da jih ne bi več streslo, v povprečju enkrat do dvakrat pritisnili na gumb! Tukaj je pomembno opozoriti na razliko, ki jo je omenil psiholog Tom Stafford na blogu Mindhacks: v primeru, ko bi ljudje plačevali, da ne bi bili več podvrženi blagim elektrošokom, so bili v pritisk gumba prisiljeni, ko pa so bili sami v sobi, so se za to dejanje odločili sami. To pa je precej različna situacija.

Tako sta se obnašali kar dve tretjini udeležencev in le četrtina udeleženk. Raziskovalci so razliko med spoloma pojasnili z dejstvom, da naj bi bili moški večji iskalci čutilnih dražljajev. Morda pa so moški v tem svetu le bolj drzni in si več upajo; ali pa so bolj radovedni in jih zanima elektrika, pri ženskah pa to iskrico ugasnemo preveč zgodaj. Kaj pa, če se se ženske lažje zamotijo in so zmožne svoj um zaposliti tudi z razmišljanjem o čem drugem kot o pritisku na gumb? Vsekakor bi rekla, da za omenjeno razliko ni odgovorno le eno dejstvo. (Če še nisi, te prosim, da izpolniš zgornji vprašalnik. To je prva Piškotarnina spletna raziskava – hvala za sodelovanje!)

Mimogrede, v skupini je bil tudi udeleženec, ki se je v petnajstih minutah stresel kar 190-krat. Zakaj je to počel, ne vemo. Morda se je želel privaditi na dražljaj ali pa mu je preprosto ugajal?

Kakorkoli, raziskavo so v novicah pojasnjevali nekako tako: če smo ljudje sami s svojimi mislimi, nam je celo tako hudo, da si zaželimo blagih elektrošokov. A pomislimo …

Kaj pa če so bili vsi, ki so veselo pritiskali na gumb, le radovedni, kaj se zgodi? Mogoče so se spraševali, ali je dražljaj res enako velik, kot je bil prej, ko so jim napravo predstavili? Ali pa so preizkušali, če se za napravo skriva kakšno pravilo, morda prvi pritisk en elektrošok in kasneje sledi premor, potem pa spet? Ali pa se morda jakosti elektrošokov povečujejo? Še marsikaj bi se lahko vprašali v petnajstih minutah, ko se pred nami nahaja gumb za “električno stresanje”.

Raziskava vsekakor ni pokazala, da ljudje ne maramo misliti. Ljudje se lažje zberemo in lažje razmišljamo, ko zaznavamo neke dražljaje iz okolja in smo v interakciji z njim; pri tem imam v mislih tako naravno okolje kot tudi družbeno. Brez teh interakcij človeška vrsta verjetno ne bi postala to kar je. In, ali še zmeraj razmišljaš o tistem belem polarnem medvedu?

Ko nam je zaukazano, naj o nečem ne razmišljamo, so praviloma naše misli najbolj zaposlene ravno s razmišljanjem o tej stvari. Ko so udeleženkam in udeležencem zaukazali, naj mislijo in se ne ukvarjajo z drugimi rečmi, so ravno te postale veliko bolj zanimive, kot bi bile, če bi bil ukaz drugačen. Morda pa se je pri predstavljeni raziskavi zgodilo, da so ljudje, ki jim je bilo zaukazano, naj mislijo, toliko razmišljali o tem, o čem naj mislijo in kako naj se zberejo, da bodo zares mislili, da so na koncu pozabili misliti. Si morete misliti?

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: