Ljubosumje

30 Jul

Obožujem pse; doma imamo dve psički – Lajko in Frejo. Vsaka s svojim značajem in svojo zgodovino; skupaj kar dobro shajata. A ko si gospodarica dveh psov, hitro opaziš, da moraš biti pravična, kajti če Lajka dobi salamo, jo mora tudi Freja. Freja je bila naša prva psička, Lajka je najdenka in se nam je pridružila kasneje, ko je bila stara že eno leto. Tako nas ne uboga povsem; bojda je starejše pse težje naučiti ubogljivosti. Medtem pa Freja uboga skoraj vse: ko vidi salamo, se trudi s tačkama, prostorom in vsemi drugimi triki, še preden izgovorimo ukaz. A na koncu, če sta skupaj, skoraj vedno obe dobita košček salame, čeprav ni nujno, da res obe nekaj naredita za to. Obe dobita, saj si v nasprotnem primeru prikrajšana zapomni krivico in lahko dobimo celo občutek, da goji zamero.

Raziskovalke in raziskovalci živalske kognicije bi nas verjetno obtožili antropomorfičnega pogleda na naše domače živali. A vseeno se mi zdi, da živali, ki so socialne, pa naj si bodo domače ali divje, izkazujejo veliko več čustev, kot jim jih pripisujejo znanstvenice in znanstveniki. Ali so psi res ljubosumni na vsiljivce, ki kradejo pozornost gospodarjev? Jaz bi glede na opazovanje Lajke in Freje odgovorila: da, psi so ljubosumni.

Da bi dobili odgovor na to vprašanje, so se v Kaliforniji lotili raziskovanja ljubosumja med psi. Ljubosumje nekateri smatrajo kot zgolj človeško čustvo, saj naj bi bilo razumevanje jaza in lastnih zavestnih namer nujno potrebno za izražanje ljubosumja. Raziskovalke in raziskovalci živalske kognicije pa predvidevajo, da naj bi se ljubosumje pojavilo tudi pri tistih vrstah, ki tvorijo socialne vezi z drugimi osebki iste ali druge vrste. Razvilo naj bi se zato, da z njim zaščitili socialne vezi pred možnimi vsiljivci ali vsiljivkami.

Ker živali ne moremo vprašati, kaj čutijo, so si izmislili oz. so priredili nalogo, ki jo sicer uporabljajo za šestmesečne novorojenčke, ko preučujejo, ali ljudje že tako zgodaj čutimo ljubosumje. Izbrali so 35 psov in njihovih lastnikov. Lastniki so se namesto z najboljšimi štirinožnimi prijatelji ukvarjali z repliko psa, ki je ob pritisku na gumb na glavi lajal, migal z repom in se obnašal po pasje, samo smrdel ni, ali pa so svojo pozornost namenjali oranžni buči, kakršne uporabljamo pri okrasitvi noči čarovnic, ali pa so na glas brali knjigo. Spremljali so, kaj je naredil pravi pes: je morda začel lajati, renčati, jokati ali pa se je vmešal med predmet in lastnico ali lastnika; lahko so se tudi dotikali ali odrinili lastnice in lastnike ali pa so se dotaknili/odrinili repliko psa.

Psi so se najbolj odzvali na repliko psa: kar 87 odstotkov udeleženih psov v raziskavi se je vmešalo med lutko in lastnico ali lastnika, 42 odstotkov pa jih je ob tem tudi zarenčalo na umetnega psa. Ob branju knjige se niso odzivali. Ko pa so se lastnice ali lastniki ukvarjali z bučo, je dve petini psov odšlo do lastnice ali lastnika in jo ali ga začelo dregati. Psi naj bi bili torej glede na raziskavo najbolj ljubosumni, če bi bil drugi pes deležen več pozornosti lastnice ali lastnika. To čustvo je ljubosumje, saj je le replika psa izzvala tak odziv. Ta replika je predstavljala vsiljivca, ki se je vmešal v odnos med gospodarjem in psom.

Raziskovalke in raziskovalci opozarjajo, da to čustvo še ni pravo ljubosumje in da je zgolj nekaj podobnega kot človeško ljubosumje. Menim, da se tukaj lahko ujamemo v past pojmovanja čustev, ki jih je zelo težko opredeliti.

Laurie Santos, psihologinja z univerze v Yalu, ki se ukvarja s pasjo kognicijo, opozarja, da niso preverili, kako so se psi počutili, če so bili sami z repliko psa. Sama imam malo drugačen pomislek. Kaj pa če so psi dregali lastnike zgolj zato, ker so se slednji nenavadno obnašali? Kolikokrat pa vi v prisotnosti vašega psa bodrite plišasto igračo ali pa se ukvarjate z oranžno bučo? Menim, da je nenavadno obnašanje skrbelo tisti dve petini psov, ki so dregali lastnice in lastnike, ko se so ukvarjali z bučo.

Navkljub možnemu antropomorfizmu sklepam, da psi čutijo pasja čustva, ki so zelo verjetno podobna našim, pa naj bo to veselje ali ljubosumje. Živimo v podobnem okolju, ves čas sklepamo tesne medsebojne vezi. Seveda psom ni všeč, če njihove lastnice ali lastniki namenjajo več pozornosti drugim štirinožnim lajajočim zverem. Komu pa je, če mu nihče ne namenja pozornosti ali pa se raje kot z živo osebo, pogovarja z oranžno bučo ali psom, ki pravzaprav ne smrdi/diši po psu? Meni bi se to tudi zdelo čudno in bi si prizadevala, da se moji lastniki spametujejo.

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: