Space sex geckos

2 Sep

Letos poleti, 19. julija 2014, je Ruska zvezna vesoljska agencija (Roscosmos) poslala v orbito satelit s gekoni, v katerem so bile tudi muhe, mikroorganizmi, glive in nekaj rastlinskih semen. V satelitu je sočasno potekalo 22 eksperimentov. Zvezde odprave so postali space sex geckos. Obstaja več kot 1000 različnih vrst gekonov, sodijo v družino Gekkonidae in razred plazilcev. Večino vrst je znanih po posebno oblikovanih “lepljivih” stopalih.

(vir)

(vir)

Raziskovalke in raziskovalce je zanimalo predvsem razmnoževanje in razplojevanje gekonov v mikrogravitaciji. Teden dni po odhodu so Rusi z gekoni in ostalimi živalmi izgubili stik. Satelit je sicer še vedno sporočal svoj položaj nazaj na Zemljo, povratnih ukazov pa ni sprejemal, kar bi lahko pomenilo, da bo krožil okoli Zemlje dalj časa, kot je bilo načrtovano. Pri vrnitvi nazaj bi satelit, zaradi nenadzorovanega vračanja na Zemljo, verjetno razpadel in vsi eksperimenti bi bili zaman. Po dveh dneh jim je le uspelo ponovno vzpostaviti stik s satelitom in izvajanje eksperimentov se je lahko nadaljevalo. Vmes je tudi John Oliver opozoril, da lahko prav vsi pošljemo Rusom ideje za reševanje gekonov (#gogetthosegeckos).

A zgodba na žalost nima srečnega konca, gekoni so namreč poginili. Vinske mušice, ki so spremljale gekone, pa so preživele in se tudi razmnoževale.

V vesolje so poslali enega gekona in štiri gekonke, glavni cilj je bil, da odkrijejo, kako poteka njihovo razmnoževanje v mikrogravitaciji. Ruski raziskovalke in raziskovalci so cilje podrobneje razdelili – želeli so ustvariti pogoje za spolno aktivnost, parjenje in razmnoževanje gekonov v orbiti, posneti spolni akt gekonov in odlaganje oplojenih jajčec ter poskrbeti, da se zarodki varno vrnejo nazaj na Zemljo, ne nazadnje so želeli spremljati tudi strukturne in funkcionalne spremembe v živalih in potencialnih zarodkih.

Seveda so pod imenom »gekovski vesoljki spolni akt« (space sex geckos) postali slavni že, ko so Rusi z njimi izgubili stik. Sedaj pa marsikdo žaljuje za njimi. Verjetno pa se je marsikdo tudi vprašal, zakaj sploh pošiljamo gekone in ostale živali v Zemljino orbito, kjer pridejo v mikrogravitacijsko okolje.

Ko so ljudje začeli raziskovati vesolje, so si seveda želeli sami oditi raziskati ta svet. Da ne bi ogrozili človeških življenj, so bile v prvih odpravah, ki so obkrožile Zemljo, zvezde različne živali. Prve so bile vinske mušice: v vesolje so odšle že leta 1947. Sledil je Albert II, ki je bil leta 1949 prvi sesalec in prva opica v vesolju. Kasneje med bolj znane sodi še potepuška psička Lajka, ki na žalost leta 1957 poti ni preživela.

Šele tri leta zatem so Rusi v vesolje na Sputniku 5 ponovno poslali živali in rastline, tokrat dve psički, Belko in Strelko, 40 miši, dve podgani in nekaj rastlin. Vsi so se po slabem dnevu potovanja živi in zdravi vrnili na Zemljo. Prvo človeku podobno opico so, tokrat NASA, poslali v vesolje leto dni zatem, torej leta 1961. Zvezda je bil šimpanz, ki so ga kasneje poimenovali Ham. Slednji je polet preživel, življenje pa je nadaljeval v živalskih vrtovih. V šestdesetih letih so potem v vesolje poslali tudi prvega moškega, Jurija Gagarina, in dve leti zatem še žensko, Valentino Tereškovo. Vrhunec šestdesetih let pa je bil leta 1969 ameriški pristanek na Luni.

Ham, prvi šimpanz v vesolju (vir)

Ham, prvi šimpanz v vesolju (vir)

Sedaj smo pred podobnimi začetki. Projekt Mars One napoveduje prve odhode na Mars že čez deset let. Verjetno je pot na Mars enosmerna in bi se morali prebivalci tam tudi razmnoževati. Če vas pot do Marsa ne prepriča, pa bi se ljudje zagotovo morali razmnoževati, če bi želeli oditi v katero izmed bližnjih osončij in tam naseliti planet, čim bolj podoben Zemlji. Že na poti do tja, bi se generacija vesoljskih popotnikov zamenjala. Ravno za tako dolgo pot bi bilo potrebno vedeti, kako poteka razmnoževanje v vesolju.

Torej, da bi uspešno naselili naše osončje, ne bo dovolj, da bomo le odleteli: tudi razmnoževati bi se morali v drugačnem okolju, na kar pa naša telesa niso prilagojena. Zato raziskujejo, kako poteka razmnoževanje v mikrogravitaciji in kako se kasneje razvijajo tako spočeti zarodki. Raziskave na miših in v celičnah kulturah niso preveč obetavne: celice se v okoljih brez gravitacije težje delijo, težave pa imajo tudi pri dozorevanju oz. razvijanju. Potek razmnoževanja in spočetje, ki so ga želeli raziskovati pri gekonih, je pravzaprav šele začetek.

Čeprav, priznam, jaz še vseeno mislim, da je znanstvenice in znanstvenike gnala radovednost, kako bodo to počeli gekoni v vesolju, ki se lahko s posebno oblikovanimi “lepljivimi” stopali dobro pritrdijo na podlago. Morda jim bo to nekoč pomagalo.

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: