Hodeči sorodniki kengurujev

17 Oct

Ali je človeško telo zgrajeno za hojo ali pa je hoja oblikovala človeško telo? Kdo ve. Skupina harvardskih znanstvenikov sicer trdi, da se je človeško telo tako razvilo tudi zaradi vzdržljivostnega teka. Predniki ljudi so svojemu plenu sledili dalj časa, ga izmučili in lažje ujeli ter si s tem priskrbeli večerjo. A, tudi nekateri drugi primati znajo hoditi po dveh nogah. Meniš, da je morda še katera druga žival hodi po dveh nogah?

Na noge se postavljajo surikati in nekateri psi, ki nerodno postopajo po zadnjih ali sprednjih tacah, in kenguruji, ki veselo skačejo po dveh nogah in si pri tem pomagajo z dolgim, močnim repom. Seveda poznamo še emuje, ki spretno in hitro tečejo po dveh in druge ptiče.

A nekateri izmed izumrli sorodnikov kengurujev iz poddružine Sthenurinae so verjetno tudi stopicljali po dveh nogah. Vsaj tako pravijo v raziskavi, ki je bila objavljena z znanstveni reviji Plos One pod naslovom Gibanje izumrlih ogromnih kengurujev: So bili sthenurini neskakajoče pošasti? (Locomotion in Giant Extinct Kangaroos: Were Sthenurines Hop-Less Monsters?). V tej raziskavi so preučili ter primerjali 66 okostij danes živečih vrst kengurujev in 76 okostij vrst izumrlih sorodnikov kengurujev; od teh je bilo 71 okostij sthenurinov.

vir

Rekonstukcija Sthenurus stirlingi (vir)

Sthenurini ali »kratkoobrazni iskalci« (short-faced browsers), tako jih poimenujejo, ker naj bi bil njihov obraz zelo podoben zajčjemu, so živeli med obdobjema pred 12 in pol milijona let vse do pred 30 tisoč leti. Glede na najdene fosile znanstveniki sklepajo, da so največji primerki te poddružine tehtali kar 240 kg in bili visoki vse tja do dveh metrov. Raziskovalke in raziskovalci so predvideli, da bi taki velikani težko skakljali tako lahkotno, kot to počnejo danes živeči kenguruji.

(vir)

Okostje (A) Sthenurus stirlingi in (B) Macropus giganteus (zahodni sivi kenguru) (vir)

In ravno pri vrstah, ki so dosegle zavidljivo višino in težo, so opazili, da imajo podobno zgradbo kosti in telesa kot danes živeče bipedalne ali dvonožne vrste živali, kot je na primer človek. Njihove medenične kosti so se razpirale na robovih, imele so tudi večjo površino, kamor so se lahko pripele močne mišice, ki naj bi ohranjale telo v stoječem položaju, ko so velikani in velikanke stale le na eni nogi. Imeli naj bi tudi večje boke. Poleg tega kažeta struktura kosti in zgradba telesa, da so bili prilagojeni na prestopanje z ene noge na drugo. Verjetno se nas večina niti ne zaveda, da medtem ko hodimo, ves čas pravzaprav stojimo na eni nogi, pri tem pa nogi izmenjujemo in naše telo lovi ravnotežje. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da so ti gromozanski vrečarji stopicljali po prstih in tako hodili po dveh nogah ter pri tem niso skakali. Tudi njihova hrbtenica in rep nista bila bila tako močna kot pri danes živečih kengurujih.

Poleg dvonožnih in skakajočih vrečarjev je zanimiv tudi ‘petnožni’ način hoje, ki ga lahko opazimo pri danes živečih kengurujih. Ko ti ne skačejo, hodijo po prednjih tačkah in zadnjih nogah, zraven pa si pomagajo še z repom. Torej so petnožni!

Ah, ti kenguruji!

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: