Zareze človeške evolucije

9 Dec

Od kod smo, kdo ali kaj smo in kam gremo? Mislim, da ta tri vprašanja kar dobro opišejo temeljna izhodišča, iz katerih izhajajo raziskovalke in raziskovalci, ki preučujejo človeka. No, v resnici so zapisana vprašanja tudi predmet literature, umetnosti in splošne vedoželjnosti ljudi. Zato niti ni tako čudno, da se pogosto tudi v znanosti pojavljajo odmevne raziskave in da tudi širšo javnost zanimajo nove najdbe starejših kosti in drugih ostankov naših prednic in prednikov. Tako smo v letošnjem letu že bili priča odkritju jamskih poslikav na indonezijskem Sulawesiju, ki so vsaj toliko stare kot doslej bolj znane evropske poslikave. Iz tega lahko sklepamo, da je umetnost še nekoliko starejša, kot smo menili doslej. Nastale so pred približno 40 tisoč leti. Da bi jamske poslikave lahko imeli samo v Evropi, je res nenavadno mišljenje, ki ima več opraviti z našo nedavno zgodovino in trenutnim stanjem sveta kot pa s pravo evolucijsko zgodovino.

Zato se ozrimo v preteklost, od koder izhajata dve najdbi jamskih poslikav na geografsko ločenih predelih Zemlje. Iz tega lahko sklepamo, da je skupni prednik obeh populacij že razvil neke vrste simbolno mišljenje, na katerem temelji umetniško ustvarjanje. V tem smislu so ti naši predniki že spadali, gledano kognitivno, v razred modernih ljudi. Seveda ni bila ena skupna populacija, temveč jih je bilo več. Verjetno pa so se sprva premikali skupaj in sodelovali ter kasneje odšli v različne smeri. Eni so kočali v Evropi, drugi v Indoneziji, a oboji so slikali.

Nekaj dni nazaj pa je ljubiteljice, raziskovalke in raziskovalce človeške evolucije doletelo še eno odkritje. Že vrsta homininov Homo erectus ali pokončni človek je morda uporabljala kompleksnejša orodja, kot so sprva domnevali. To pa ni vse: risali so celo črtice po morskih školjkah. Pravzaprav se je vsa zgodba z najdbo začela že pred sedmimi leti. No, v resnici se je vse začelo že leta 1890, ko je Eugene Dubois odkopal Javanskega človeka, ki so ga kasneje poimenovali pokončni človek ali Homo erectus.

Pred sedmimi leti pa je najdba ponovno začela buriti znanstvene misli. Ko so raziskovalke in raziskovalci z Avstralske nacionalne univerze v Canberri poslikali nekaj vzorcev starih najdb morskih školjk, so na njih opazili zareze. Videti je bilo nekaj podobnega obliki črke M, dve vzporedni zarezi in narobe obrnjen N. Najdba je nekaj let počivala, dokler ni začela nizozemska morska biologinja in arheologinja Josephine Joordens raziskovati školjk. Vrsta sladkovodnih školjk (Pseudodon vondembuschianus trinilensis), na kateri so pred leti opazili zareze, je že izumrla, a najdba z Indonezije je ena izmed večjih zbirk ohranjenih lupin. Zato se jih je lotila raziskovanja. Zareze so jo vsekakor hitro pritegnile, poleg tega pa so imele nekatere školjke luknje na določenem delu, kjer so bile prvotno pripete mišice in ligamenti, ki školjki omogočajo odprtje in zaprtje lupine. Luknje so bile majhne; videti je bilo, kot da jih je naredila neka žival, ki se je prehranjevala z njimi. Za primerjavo so raziskovalke in raziskovalci poiskali še živečo čim bolj podobno školjko že izumrli vrsti in vztrajno preizkušali različne možnosti, ki bi pojasnile nastanek lukenj. Preizkušali so ugrize različnih plenilk in plenilcev, izpustili pa niso niti človeka. Pokončni človek se je očitno znašel: školjke ni odpiral s svojimi zobmi, ampak je za to uporabil zobe morskih psov, ki so jih prav tako našli med izkopavanjem. Izkazalo se je, da so bili zobje morskih psov ravno prav ostri, da so z njimi odprli školjko. Podobne metode odpiranja školjk še smeraj uporabljajo različne skupine ljudje po svetu. Seveda so morali uporabniki te tehnike in tudi vedeti, kje pritisniti zobe, da se bo školjka uklonila sili in odprla. Na koncu jih je čakala nagrada: sveče školjčje meso. Na podlagi teh najdb so raziskovalci in raziskovalke sklepali, da je že Homo erectus uporabljal nekoliko bolj napredna orodja kot le kamenje. Sklepajo pa tudi, da verjetno ni uporabljal ognja, saj se školjke, izpostavljene visoki temperaturi, odprejo same od sebe.

Naslednja zanimiva najdba je školjka z ostrim robom, ki so ga najverjetneje uporabljali kot rezilo. Tudi na kravjih kosteh in kosteh drugih živali, najdenih na Javi, kažejo na uporabo ostrega orodja in to bi lahko bile školjke.

Zareze, ki begajo znanstven svet, le kdo in zakaj jih je narisal. (vir)

Zareze, ki begajo znanstven svet, le kdo in zakaj jih je narisal/a. (vir)

Bolj kot školjke z ostrim robom pa so zanimive vgravirane črtice, ki so v zadnjem tednu prepravile medije, ki poročajo o znanosti. Čeprav v članku ne govorijo ne o umetnosti ne o simbolnem mišljenju, govorijo o geometričnem vgraviranju, ki kaže na moderno kognicijo in vedenje. Raziskovalke in raziskovalci so se se prepričali, da zareze niso posledica neprevidnosti pri izkopavanju ali da niso nastale po nesreči, ko je bila školjka zakopana pod sedimenti kamenja. Znanstveniki in znanstvenice so z zobom morskega psa vrezali zareze v danes živeče vrste školjk in ravno ta vzorec je bil najbolj podoben vzorcu na školjkah, starih skoraj pol milijona let. Datiranje sedimentov, v katerih so se nahajale školjke, je pokazalo, da so vzorci stari med 540 tisoč do 430 tisoč let. Vse kaže, da so zareze zares rezultat aktivnosti nekega hominina; glede na določeno starost vzorca gre za vrsto Homo erectus, ki je živela pred 1,9 milijoni let do 143 tisoč let.

Vseeno ne moremo domnevati o pomenu teh zarez, če so sploh imele poseben pomen. Morda je do njih vodilo igranje, dolgčas ali ustvarjalnost. Nikoli ne bomo zares vedeli. A meni se ne zdi prav nič čudno, da bi že pokončni človek ustvarjal in risal, še manj pa da je uporabljal kar napredna orodja, ki jih niso uporabljali niti začetniki naše vrste Homo sapiens. V evoluciji, tako naravni kot kulturni, se pogostokrat kakšna lastnost izgubi in kasneje ponovno pojavi. Še pogosteje se to dogaja na ravni vedenja in kulture. Bolj ko se sprašujemo, od kod in kdo smo, več ugank odkrivamo. Vedno bolj se zdi, da le nismo tako zelo posebni. Morda pa nam na koncu na vprašanja o preteklosti pomaga odgovoriti vprašanje o prihodnosti: kam gremo. Morda bomo nekoč imeli časovni stroj in bomo obiskali javanske pokončne ljudi in se na lastne oči prepričali, kako moderni so bili v resnici.

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: