Ali lahko ustvarimo univerzalni glasbeni hit?

1 Apr

Ljudje poslušamo zelo raznoliko glasbo. Glasbeni okus se nam skozi čas spreminja. Jaz brez glasbe ne bi mogla živeti; krajši čas brez slušalk komaj preživim. Že ko sem odraščala, sem s seboj nosila walkmana, kasneje cd-player, potem mp3 predvajalnik, nazadnje pa so se priljubljeni albumi znašli na iPhonu in so ves čas v desnem žepu hlač, slušalke pa za vratom. Če ne poslušam glasbe, je nekaj narobe. Verjetno me je bolj pametno vprašati, kaj poslušam, kot pa kako sem. Če rečem nič, potem sem zagotovo slabo, drugače sem ponavadi v redu! Zato me je nedavna raziskava o univerzalnosti glasbe zelo pritegnila. Ali vsi ljudje glasbo doživljamo na enak način? Lahko ustvarimo uspešnico, ki bo všeč prav vsem ljudem?

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Kanadski znanstveniki in znanstvenice so se vprašali, ali obstajajo univerzalni psihofiziološki odzivi na glasbo.

V raziskavi so primerjali dve skupini ljudi z različnih koncev sveta. Subjektivne in psihofiziološke odzive skupine Kanadčanov so primerjali z odzivom skupine domačinov iz deževnega gozda v Kongu (“Mebenzélé Pygmies”). V raziskavi so sodelovali samo moški. Kongoški domačini izhajajo iz lovsko-nabiralniške skupnosti. Skupinama so predvajali po 19 napevov, od tega enajst zahodnih skladb in osem kongoških pesmi, ki jih sicer pojejo ljudje iz skupnosti, iz katere so prihajali udeleženci raziskave. Zahodne melodije so predstavljali Bach, Liszt, Brahms in nekaj drugih klasičnih skladateljev ter tri pesmi iz filmov Psiho, Vojna zvezd in Schindlerjev seznam, ki naj bi predstavljali različna čustva: strah, srečo in žalost. Kongoški domačini so svoje pesmi izvedli na terenu, kjer so jih raziskovalke in raziskovalci tudi posneli. Kongoški prebivalci naj ne bi poznali zahodne glasbe, ki so jo uporabili v eksperimentu. Prav tako Kanadčani niso poznali predvajane “pigmejske glasbe”.

Udeležencem raziskave so nadeli slušalke, respiratorni trak okoli prsi (za merjenje frekvence dihanja), fotopletizmogram za merjenje pulzirajočega krvnega volumna (blood volume pulse) ter posredno srčnega utripa in nekaj elektrod po telesu za merjenje prevodnosti kože (merjenje potenja) ter odziva obraznih mišic. Udeleženci so morali tudi označiti raven določenih čustev, ki so jih občutili ob poslušanju glasbe. Za to so oblikovali posebno lestvico oz. koordinatni sistem z emotikoni; vesel in žalosten smeško na vodoravni osi, za veselo in žalostno počutje od glasbi, in zaprte ter odprte oči na navpični osi, za pomirjujočo in stimulirajočo glasbo.

Zatem so udeleženci poslušali glasbo. Raziskovalke in raziskovalci so merili njihove odzive. Subjektivno čustveno doživljanje glasbe se je razlikovalo pri obeh skupinah. Kongoški domačini so glasbo občutili bolj pozitivno kot Kanadčani, ki so v predvajani glasbi označevali tako pozitivna kot negativna čustva. Oboji so podobno glasbo ovrednotili kot stimulirajočo oziroma pomirjajočo. Znanstvenice in znanstveniki so odkrili tudi skupne točke doživljanja glasbe na fiziološki ravni. Enaka glasba je pri obeh skupinah imela enak vpliv na bitje srca, potenje in frekvenco dihanja. Pri obraznih mišicah rezultati niso bili jasni.

Avtorice in avtorji raziskave pojasnjujejo, da ima glasba določene vzorce, ki naj bi jih vsi ljudje doživljali enako. To so tempo, glasnost in višina tona. Našteti naj bi vplivali na fiziološko doživljanje glasbe. Človeško odzivanje na glasbo se dokaj sklada pri telesnem ali fiziološkem odzivu, a ne na ravni čustev in subjektivnega doživljanja glasbe. Glasba je raznolika, in čustva, ki jih doživljamo ob glasbi, so odvisna od koščkov sestavljanke našega življenja. Malo na to vpliva kultura, v kateri živimo, malo naše glasbene izkušnje, malo pa je odvisno tudi od nas samih, od tega, kdo smo in kaj nam je všeč. Ah, ti tisočeri okusi različnih ljudi! Jaz bi rekla, da univerzalna uspešnica ne obstaja.

Mimogrede, raziskovalke in raziskovalci so nedavno preverili odziv mačk na različno glasbo. Nezavestnim mačkam na operacijski mizi so znanstvenice in znanstveniki predvajali klasično, pop in rock glasbo. Sočasno so merili znake stresa, in sicer frekvenco dihanja ter razširjenost zenic. Tudi mačja telesa so bila pomirjena ob klasični glasbi in vzbujena pri naelektrenih AC/DC. Le katera glasba je bila mačkam v resnici bolj všeč? Dokler se ne naučimo govoriti po mačje, tega ne moremo vedeti. Do takrat lahko mačkam predvajate (skoraj) popolno mačjo pesem, ki so jo znanstvenice in znanstveniki skomponirale/i za njih.

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: