Otročja pravičnost

5 Jul

Pred seboj imaš piškot, ob tebi sedi gospodična ali gospodič, ki ti ga ukrade. Kaj narediš, zahtevaš piškot nazaj? Ali zahtevaš kazen za nepridiprava? Morda oboje? Glede na to, kako sladkosneda sem, bi si sama najprej zaželela piškot nazaj. Potem bi poizvedela, zakaj so mi ga želeli ukrasti. Morda bi si ga z njim ali z njo na koncu celo razdelila. Kaj pa vem? So pa raziskovalke iz Velike Britanije in Nemčije ugotovile, kako se v takih okoliščinah vedejo triletnice in triletniki ter petletnicein petletniki. Ali raziskava kaže, da imajo že zelo majhni otroci občutek za pravičnost?

Šimpanzi imajo določeno raven čuta za pravičnost. Ko so raziskovalci, ki so sodelovali tudi pri raziskavi, o kateri bom pisala v nadaljevanju, raziskovali, kako pravični so šimpanzi, so ugotovili, da šimpanzi kaznujejo tatu, ki jim je ukradel hrano. A če tat ukrade hrano drugemu šimpanzu, tega ne kaznujejo, ne glede na to, ali je žrtev kraje njihov sorodnik ali sorodnica. Kaj pa otroci?

V znanstveni reviji Current Biology je bila pred nekaj dnevi objavljena raziskava z naslovom Popravljena pravica (restorative justice) pri otrocih. Z 3- in 5-letnimi malčicami in malčki so raziskovalke in raziskovalci opravili štiri različne eksperimente. Z njimi so primerjali namerno slabo dejanje ali krajo kot mero kaznovanja z nepravičnim dejanjem, izgubo in dovoljenim dejanjem. Pri kraji je lutka otroku ali drugi lutki ukradla piškot; pri nepravičnem pogoju je sodelovala tretja lutka, ki je bodisi lutki ali otroku vzela piškot in ga dala drugi lutki. Pri izgubi je tretja lutka vzela piškot otroku ali drugi lutki, a piškota ni nihče dobil. Pri dovoljenjem pogoju je prva lutka oziroma otrok drugi dovolila ali dovolil, da vzame piškot. Poleg piškota so lutke kradle tudi frnikule in štampiljke. Otrok je lahko vsakič, ko so lutke, ki so jih vodili eksperimentatorji, odigrale igro (kraja, nepravičen odvzem, izguba, dovoljeni odvzem), pritisnil na gumb, ki je piškot (ali frnikule ali štampiljke) skril v votlino. Tako do njih niso mogle dostopati niti lutke niti otrok. V drugem eksperimetnu pa je otrok lahko z vrvmi vplival na to, kdo bo na koncu dobil piškot. Otrok je lahko dobil piškot nazaj od tatu ali pa ga je vrnil oškodovani lutki. Pogoj, ko je lutka kradla drugi lutki, je služil kot pogoj, v katerem so bili otroci priča dogodku, ki jih sicer ne zadeva neposredno. Kot sem že omenila, se šimpanzi pri takem pogoju niso odzvali in niso “pomagali” žrtvi kraje. Kaj pa otroci?

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen)

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen & MPI Evolutionary Anthropology)

Že triletnice in triletniki so v primeru tatvine in nepravičnega vedenja skrili piškot v votlino, tudi takrat, ko sami niso bili oškodovani. V primeru, ko so bili oškodovani sami, so to storili v polovici primerov, ko pa je bila oškodovana druga lutka, so to vedenje kaznovali v dveh petinah primerov. Petletnice in petletniki so piškot skrili v votilno v kar več kot treh petinah primerov. Otroci so torej dovzetni za krajo in imajo čut za pravičnost, ne le takrat, ko se njim godi krivica, ampak tudi ko je oškodovan nekdo drug. Triletnice in triletniki so bili v primeru, ko piškota niso mogli dobiti nazaj ali ga vrniti oškodovani lutki, po pričevanju enega izmed raziskovalcev zelo nesrečni in so izkazovali občutek nemoči. Tako je naslednji eksperiment, v katerem so otroci lahko odločili, kam bo piškot po odigrani igri (kraji itd.) odšel, podal še nekaj več odgovorov o občutku za pravičnost pri malčkih.

V drugem eksperimentu, kjer so otroci lahko vrnili piškot oškodovanemu, torej sebi ali lutki, ki je bila okradena, so že triletnice in triletniki v več kot treh petinah primerov vrnili piškot oškodovani lutki oziroma so ga z vrtečo se mizo pripeljali do sebe v več kot dveh tretjinah primerov.

Raziskovalci in raziskovalke so v preteklosti trdili, da se pravičnosti otroci naučijo šele kasneje, pri starosti šestih let. Vsekakor je zanimivo, da otroci raje poskrbijo za pravičnost kot za kaznovanje tatu. Otroke je pomirila možnost, ko so lahko stvari postavili na svoje mesto, tako kot je bilo na začetku. Vsak za mizo je na koncu dobil to, kar mu je pripadalo. Vsekakor se je zanimivo vprašati, ali je to po naključju veljalo samo za skupino nemških malčic in malčkov, s katerimi so izvedli raziskavo, ali gre za vedenje, ki je skupno vsem otrokom teh starosti. Eden izmed avtorjev raziskave je tudi omenil, da je raziskava zanimiva tudi v izobraževalne namene. Namesto da otroke usmerjamo v kaznovanje tatov in nepravičnežev, bi jih lahko o pravičnosti učili s strani žrtev. Morda bi se lahko tudi večkrat vprašali, zakaj se dogajajo okoli nas kraje in kako naj se skupaj borimo za pravičnejšo družbo.

To je to!
Z

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: