Archive | Uncategorized RSS feed for this section

Žongliranje

4 Jul

Pred leti, ko sem še aktivno igrala košarko in je bil moj cilj v življenju postati klovnesa, sem nekega dne zajadrala v trgovino s žonglerskimi žogicami in prepričala mami, da mi jih je kupila. Po nekaj tednih in veliko razburjanja sem se naučila. Tri žogice hkrati mi je uspelo obdržati v zraku in zaokrožile so med mojima rokama. Hura!

Nisem si mislila, da bom čez nekaj let naletela na članek, da ljudje nismo edini iz super družine Hominoidea, ki žongliramo. Na Kitajskem v Hainanu so bili raziskovalke in raziskovalci že leta 2010 priča nenavadnemu vedenju posameznih hainanskih gibonov (Nomascus hainanus), ki so lomili različno dolge veje dreves in z njimi “žonglirali”.

Giboni so ena izmed tistih družin primatov, ki ne sodijo med opice (angl. monkeys), ampak med človeku podobne opice (angl. apes). Imajo najdaljše prednje okončine med primati, nimajo repa, najdemo pa jih v Aziji v tropskih in subtropskih deževnih gozdovih, vse od vzhodnega Bangladeša, severovzhodne Indije do južne Kitajske in Indonezije.

Žongliranje so v članku opisali kot metanje veje v zrak in lovljenje ter ponavljanje tega početja več kot enkrat. Žonglirali so samo samci, v skupini, sestavljeni iz šestih gibonov. Prvega so opazili odraslega gibona, ki si je odlomil kar dobrega pol metra dolgo palico in jo zabrisal v zrak, a je ni uspel ujeti. Pri drugem opazovanju, ki so ga zabeležili raziskovalci in raziskovalke, je izbral krajšo palico in jo vrgel v zrak, dober meter nad sabo, in to ponovil še desetkrat, nato pa je skupaj s palico odšel naprej med vejami dreves. Pri tem so ga ostali člani in članice skupine opazovali oziroma opazovale. Nato so sledila še tri opazovanja, kjer so mlajši samci žonglirali s krajšimi vejicami, dolgimi do 20 centimetrov. Vseh pet opazovanj so zabeležili v enaki skupini gibonov v časovnem obdobju treh let.

hainan_gibbon

Brahiacija pri hainanskemu gibonu (vir)

Pri žongliranju so gibonu očitno izkazali uporabo orodja, a samo metanje palic v zrak in njihovo lovljenje nima nekega jasnega cilja ali namena. Zato avtorja v razpravi ugotavljata, kaj bi lahko bila funkcija tega vedenja, zanima pa ju tudi, ali se ga drugi giboni priučijo s posnemanjem. Iz preteklih raziskav vemo, da šimpanzi, gorile in orangutani uporabljajo palice za razkazovanje, pridobivanje hrane in hranjenje ter pri gibanju ali premikanju. Ker so žonglirali le samci, ima morda to vedenje družbeno funkcijo izkazovanja dobre koordinacije ter tudi kognicije.

V razvoju vseh pa je pomembna tudi igra, ki vodi v razvoj dobre koordinacije, kognicije in socialnega vedenja. V preteklosti so že pokazali, da so živali, ki jim je med njihovim individualnim razvojem onemogočeno igranje, slabše usposobljene za reševanje problemov v primerjavi s tistimi, ki jim je igranje dovoljeno. Žongliranje morda nima neposredne funkcije, a morda, kot pravijo avtorji raziskave, služi nadaljnjemu razvoju motoričnih sposobnosti. Giboni namreč za premikanje uporabljajo tako imenovano brahiacijo: med drevesnimi krošnjami se gibljejo predvsem s pomočjo rok. Giboni imajo najdaljše prednje okončine v primerjavi z drugimi primati. Za gibanje z rokami pa je potreba zelo dobra koordinacija in ocenjevanje razdalj, prav tako pa tudi dobra ocena vzdržljivosti vej pri premikanju z rokami med drevesnimi krošnjami. Ravno žongliranje pri mlajših samcih bi lahko pripomoglo k izboljšanju koordinacije in motorike.

Vse to so le predvidevanja, ki bi lahko pojasnila, zakaj si nekateri giboni mečejo in lovijo palice v zraku ter to večkrat ponavljajo. Sama vidim razloge, zakaj ljudje žongliramo v izkazovanju znanja in zabavanju gledalk in gledalcev oziroma v sami igri in zabavi. Žongliranje je zame tudi sproščujoče, pri tem pa tudi polno novih izzivov, ko se začneš učiti novih trikov. Tri pisane žogice še dandanes krožijo med mojimi dlanmi, in ko se lotim žongliranja, se pri tem zares zabavam.

To je to!
Z

Istospolno usmerjene živali

17 Dec

Preden se začnem jeziti nad izkoriščevalkami in izkoriščevalci znanosti, samo opozorilo: če ne greste na referendum posrčkat (no, obkrožit) tisti ZA, ne pomeni, da ste avtomatično ZA. Šteje samo sprehod do volišča, obkrožen ZA in oddana glasovnica. Če misliš, da bo sedaj zavrnitev zakona preprečil kvorum, si preberi zelo dober odgovor na vprašanje, zakaj oditi na referendum? Torej: POJDI VOLIT!

Sedaj pa preidimo na meni ljubo znanost. Na spletnih družbenih omrežjih nasprotnikov in nasprotnic Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sem zasledila slogan Darwin je proti (ali da bi bil proti). A v resnici Darwin in še manj evolucija nimata prav nobene skupne točke z referendumom v nedeljo.

Charles Darwin in vse njegova dela je treba vedno razumeti tudi v zgodovinskem kontekstu. Še posebej je to pomembno takrat, ko neka pravila iz narave, ki jih niti ne razumeš, iz knjig, objavljenih v drugi polovici devetnajstega stoletja, projiciraš na sodobno človeško družbo. Darwin je odraščal in živel v viktorijanski Angliji. Ravno takrat se je, zgodovinsko gledano, v poroko vmešala romantična ljubezen. Pred tem je bilo v Angliji ogromno vnaprej dogovorjenih zakonov.  

Če ne bi bilo Alfreda Russela Wallaca, se zelo verjetno ne bi tako odločno postavil za svoje delo O izvoru vrst, kot se je. Morda omenjenega dela brez spodbude in podobnih Wallacovih misli, kot jih je imel sam, sploh ne bi bilo. Wallace je pogosto pozabljeni naravoslovec, ki je raziskoval naravo na otokih v Maleziji in je prišel do podobnih ugotovitev kot Darwin. Darwin si je z njim pred objavo slavnega dela veliko dopisoval in na podlagi tega dopisovanja oblikoval svoje teze o evoluciji na podlagi naravne selekcije. Že to, da je objavil delo, ki je pokazalo, da ljudje nismo prav nič drugega, kot še ena izmed vrst živali, in da smo del evolucijskega drevesa, je bilo za takratni čas napredno razmišljanje. Če je bil Darwin v svojem času napreden, pa je to, da sedaj evolucijo nekateri zlorabljajo za razlago človeške narave, hudo narobe.

Vsekakor je nenavadno, a v skladu s pričakovanji tistega časa, da Darwin v svojih delih v katerih je opisoval tudi razmnoževalno vedenje marsikatere vrste primatov, ni nikoli omenil odnosov med predstavniki in predstavnicami istega spola. Novejša dognanja v vedenjski ekologiji in evoluciji so namreč odkrila v živalskem svetu ogromno število spolnih odnosov med osebki istega spola.

lions

Tudi med mogočnimi levi najdemo homoseksualne odnose.

Najpogostejša razlaga, zakaj pride do tega, temelji na tem, da osebki z istospolnimi odnosi ohranjajo tesnejše socialne vezi znotraj svojih skupin. Oglejmo si nekaj primerov.

Začnimo z bonobi, eno izmed vrst šimpanza, s katerimi imamo zadnjega skupnega prednika pred petimi do šestimi milijoni leti. Predvsem samice lahko redno ujamemo pri istospolnem vedenju. Pogostokrat prihaja do genitalno-genitalnega drgnjenja, ki lahko vodi v orgazem. Pri samcih prav tako opazimo poljubljanje, felacijo in masažo genitalij. Razloge za to vidijo raziskovalci in raziskovalke v krepitvi socialnih vezi znotraj skupin in pobotanju po prepirih.

Samce plisavk (Thursiops sp.), iz družine delfinov ujamemo v naravnem okolju pri naskakovanju in genitalnem stiku. To naj bi pripomoglo k tvorjenju zavezništev, med mlajšimi pa služi tudi vaji za spolne odnose s samicami. Tudi samice pliskavk lahko najdemo v istospolnih spolnih odnosih.

Pri dolgorepih antarktičnih pingvinih (Pygoscelis antarcticus) so v ujetništvu odkrili pare samcev, ki sklenejo dolgo trajajoče odnose, pri katerih ne manjka spolnosti.

Tudi med drugimi vretenčarji, na primer žirafami in krastačami, ter tudi med nevretenčarji, kot so žuželke, mehkužci in podobne skupine živali, najdemo ogromno spolnih odnosov med osebki istega spola. Vse to je v naravi bolj pravilo kot izjema.

Naj sklenem z opozorilom, da poroke nimajo prav nobene povezave z biologijo: nastale so zaradi socialnega povezovanja med skupinami ljudi. Po svetu poznamo veliko različnih načinov, kako se skupine ljudi med sabo združujejo in povezujejo. Nekatere socialne skupine živali se povezujejo med sabo tudi s homoseksualnimi odnosi.

V srednjem veku, ko je krščanstvo prevladovalo v Evropi, je poroka postala izključna zveza med možem in ženo. Seveda je bila delno povezana tudi z razmnoževanjem in s tem z delovno silo. A kaj več kot to pa ne: bolj se je dotikala dedovanja in premoženja. Šele v viktorijanski Angliji so poročanje povezali z romantično ljubeznijo.

Seveda moramo opozoriti, da poroka iz ljubezni ali brez nje ni prav nič bolj naravna kot ni naravno to, da se vozimo naokoli v avtomobilih ali pa da potujemo po svetu z letali. Zato v te debate res ni potrebno vmešavati Darwina in tako zlorabljati njegovo ime v imenu svojih nestrpnih pogledov in še manj za doseganje političnih ciljev. Še posebaj narobe pa je, da so ti politični cilji tako zelo vezani na religijo. Saj vendar živimo v sekularni državi, ali ne?

To je to – čas je ZA (značko)!
Z

 

Še nekaj zanimivega branja:

Monogamija in tukaj ter tukaj
Žirafa

“Znanstvene” nebuloze o istospolnih družinah

13 Dec

V prihajajočem referendumu ne gre za posvojitve otrok. Na referendumu tudi ne bomo odločali o spremembah učenega sistema, čeprav ne bi škodilo, da bi pri biologiji začeli razlagati kompleksnost samega biološkega spola in pri sociologiji pomen družbenega spola. A vseeno bom na hitro predstavila nekaj dognanj znanosti o otrocih iz isto- in raznospolnih družin, predvsem pa vas bom usmerila v nadaljne branje.

TL;DR: Znanost pravi, da dokler ima(mo) otroci dober in ljubeč dom, ne glede na število, spol in spolno usmerjenost staršev, s(m)o vsi okej!

12291079_10207233965743382_4458660247183781378_o

Nasprotnice in nasprotniki Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družniskih razmerjih, ki se bojijo, da bodo naenkrat izgubili zakonsko zvezo, ker bo njihov mož ali žena postala oseba, razglašajo, da so znanstvene raziskave pokazale, da so otroci iz istospolnih družin prikrajšani za starša nasprotnega spola, kar naj bi imelo različne posledice na razvoj otrok.

Znanstveni konsenz pravi, da ni tako! Nabor raziskav, ki kažejo, da so otroci iz istospolnih ali raznospolnih družin povsem enaki, lahko najdete na spletni strani kolumbijske pravne šole v ZDA (Columbia Law School). Kar 73 raziskav kaže, da ni razlik, izpostavili pa so tudi 4, ki so odkrile razlike.

Na hitro sem ošvrknila dve raziskavi, ki preostalim nasprotujeta. Eno izmed njih je izvedel katoliški duhovnik in raziskovalec iz ameriške katoliške univerze, drugo sta financirali konservativni fundaciji. Pri drugi raziskavi je v recenzijskem (peer review) procesu zelo verjetno sodeloval celo predstavnik ene izmed fundacij. Tudi oddaja objave v znanstveno revijo je bila zelo nenavadna, če ne celo sumljiva. Objava je bila pripravljena, še preden so do konca zbrali vse podatke. Recenzijski proces pa je trajal le šest tednov.

Prva raziskava naj bi pokazala pomanjkljivosti v čustvenem razvoju otok iz istospolnih družin. Druga pa med drugim pokaže, da otroci z istospolnih družin naj ne bi dosegali enakovredno visoke izobrazbe kot njihove vrstnice in vrstniki iz raznospolnih družin, da živijo od socialne podpore in so brezposelni.

Že financiranje teh raziskav in sami avtorji izkazujejo pristranskost. Več kot očitno gre za primer slabe znanosti. Pri obeh raziskavah se pojavi enaka napaka v vzorcu: za istospolno družino je bilo dovolj, da je obstajala manj kot štiri leta otrokovega razvoja. Skratka, v raziskavah nikakor niso primerjali stabilnih istospolnih in raznospolnih družin. Pravzaprav niso primerjali družinskih struktur, ampak zgolj različne odnose, v kakršnih so bili starši v času odraščanja otrok (do 18 leta) iz raziskave. Raziskava je morda nakazala, da imajo otroci iz nestabilnih družin lahko težave pri socialnem, ekonomskem, izobraževalnem in psihološkem razvoju. Toda to velja tako za raznospolne kot za istospolne družine v enakih socialnih pogojih.  

Poleg tega sta se v vzorcu ene izmed raziskav znašla otroka, izmed katerih naj bi bil eden pri enem letu starosti aretiran. Drugi naj bi bil visok dva metra in trideset centimetrov ter tehtal le 40 kilogramov. V raziskavah ponavadi odstranimo podatke, za katere vemo, da ne morejo biti resnični, in to tudi pojasnimo v delu, kjer opišemo raziskovalne metode.

Primerjave med istosponimi in raznospolnimi družinami je zelo težko narediti, saj na žalost ljudje šele sedaj začenjamo sprejemati zveze, ki morda niso vsem po godu, a to nikakor ne pomeni, da so slabe ali kaj manj dobre.  

Debata o istospolnih družinah je na neki način podobna debati o klimatskih spremembah in globalnem segrevanju. Lahko bi sklepali, da se zemljino ozračje ne segreva, ko pa smo ravno lani imeli ogromno snega! Seveda lahko tako v istospolnih družinah kot v raznospolnih družinah najdemo primere slabega starševsta in razmerij, a to ne pomeni, da istospolni pari ne morejo nuditi otroku vsega, kar ta potrebuje. Če kljub vsemu, kar o tem danes že vemo, morda še vedno menite tako, potem morate sprejeti tudi dejstvo, da marsikateri raznospolni starši ne nudijo otrokom vsega, kar ti potrebujejo, pa nimam v mislih le žrtev družinskega nasilja.

Mimogrede, otrok za odraščanje niti ne potrebuje nujno dveh staršev, kar dokazujejo enostarševske družine. Dodati pa moram, da otrok ne vzgajajo le starši, ampak se otroci učijo tudi od vrstnic in vrstnikov; za njih lahko skrbijo prijateljice in prijatelji staršev, varuške in varuhi, vzgoljiteljice in vzgojitelji, učiteljice in učitelji in, nenazadnje, tudi drugi sorodniki, na primer stari starši. Raznorazne oblike družin najdemo povsod po svetu in prav nobena ni nič bolj primerna od drugih.

To je to – čas je ZA!

Z

 

Viri:

The Regnerus Fallout

Columbia Law School: What We Know?

Science of Us – Jesse Singal: How Scientist Debunked the Biggest Anti-Gay Marriage Study

Slate – Will Saletan: Back in the Gay

New York Times – Jesse Wegman: Two Same-Sex Marriage Studies Two Debunkings

The Atlantic – Emma Green: Using ‘Pseudoscience’ to Undermine Same-Sex Marriage

Psychology Today – Abby Goldberg: Flawed Study of “Gay Parenting”: Roundup of Recent Media Cov

Quartz – Katherine Ellen Foley: The Science is Clear: Children Raised by Same-Sex Parents are at no Disadvantage

The Chronicle of Higher Education – Tom Bartlett: Controversial Gay-Parenting Study is Severely Flawed, Journal’s Audit Finds

Deljenje nalepk in religija

7 Nov

Veliko raziskovalk in raziskovalcev s področij humanistike, družbenih ved ter tudi evolucijske antropologije in nevroznanosti zanima, kako in zakaj se je razvila religija. Že nekaj stoletij si zastavljajo vprašanja o izviru in pomenu religije, v zadnjih desetletjih pa se evolucionisti in nevroznanstveniki sprašujejo, ali je religija nujna za uspeh velikih družb in za pojav moralnosti ter prosocialnih vedenj. Nekateri tako preučujejo lovsko nabiralniške skupnosti, drugi fosilne ostanke prvih človeških družb, tretji predstavljajo različne teorije, nekateri pa se lotevajo preučevanja religije in altruističnega vedenja pri otrocih. Izsledki slednjih raziskav so še posebej zanimivi, saj vsaj do določene mere eliminirajo kulturne razlike.

Mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev je zbrala več kot tisoč otrok, ki so sodelovali v velikem eksperimentu, s katerim so skušali odgovoriti na vprašanje, kako religija vpliva na altruistično vedenje otrok. V raziskavi, ki so jo objavili v znanstveni reviji Current Biology, so sodelovali otroci iz Kanade, Kitajske, Jordanije, Južne Afrike, Turčije in ZDA, stari od 5 do 12 let. Otroke so razdelili v tri velike skupine, in sicer na otroke iz ateističnih, krščanskih in muslimanskih družin.

Otroci so sodelovali v dveh eksperimentih, od staršev pa so znanstvenice in znanstveniki z vprašalniki pridobili nekaj demografskih podatkov.

Prvi eksperiment je predstavljala znana Igra diktatorjev, prilagoja za otroke. To je test, ki ga pogostokrat uporabljajo pri ekonomskih eksperimentih z odraslimi, ko preučujejo njihovo altruistično vedenje. Igro je ustvaril znani psiholog Daniel Kahneman. Udeleženka v igri (diktatorka) prejme neko nagrado oziroma donacijo (ponavadi denarno), zatem se mora odločiti, če si bo nekaj donacije razdelila z drugim udeležencem ali pa bo vse obdržala zase.

Mimogrede: nalepke pogosto uporabljajo pri eksperimentih z otroki. Nalepke so lahko ultimativna nagrada za sodelovanje v raziskavah otroške kognicije. Otroci so jih praviloma zelo veseli.

Mimogrede: nalepke pogosto uporabljajo pri eksperimentih z otroki. Nalepke so lahko ultimativna nagrada za sodelovanje v raziskavah otroške kognicije. Otroci so jih praviloma zelo veseli.

V raziskavi z otroki so nalogo prilagodili: otroci so lahko izbrali deset nalepk iz niza tridesetih nalepk. Po izbiri nalepk so jim raziskovalke in raziskovalci pojasnili, da nimajo dovolj nalepk, ki bi jih lahko razdelili med vse njihove sošolke in sošolce, in jih vprašali, ali so pripravljeni podariti nekaj nalepk za ostale.

Rezultati so pokazali, da so otroci iz ateističnih družin pripravljeni deliti več nalepk z drugimi otroci kot otroci iz krščanskih in muslimanskih družin. Poleg tega so bili mlajši otroci, ki so bili tudi manj izpostavljeni verovanju, bolj radodarni od starejših.

Z naslednjim testom so preverjali moralno občutljivost. V raziskavi so uporabili test, ki so ga pred tem že uporabili v nevroznanstvenih eksperimentih. Otroci so si ogledali kratke video posnetke, ki so prikazovali namerna in nenamerna škodljiva medosebna vedenja (npr. pretep, zaletavanje ipd.). Otroci so zatem s pomočjo sedemstopenjske lestvice odgovorili na vprašanji o nesramnosti vedenja in o kazni, ki si jo zaslužijo otroci iz posnetka. Pri tem delu testa so odkrili, da otroci iz religioznih družin ocenjujejo nasilna vedenja bolj strogo kot otroci iz ateističnih družin, prav tako pa dodeljujejo višjo kazen za akterje v video posnetku. Pri tem delu eksperimenta so odkrili tudi razliko med otroci iz krščanskih in muslimanskih družin. Slednji so namreč predlagali ostrejšo kazen za škodljivo vedenje.

Vse to kaže v prid raziskavam, ki so v preteklosi pokazale, da religije vodijo v manjšo toleranco za nasilna vedenja in postavljanje višjih in bolj grobih kazni za prestopnice in prestopnike. Vse to lahko vodi do zmanjšane tolerance in nerazumevanja nasilnih vedenj. Ker svet ni črno bel in razlogi za nasilje ponavadi niso jasni in preprosti ter se skrivajo v odtenkih sivine, je spoznanje, da otroci iz vernih družin ostreje kaznujejo in ocenjujejo nasilna vedenja, še kako zanimivo.

Marsikatera raziskovalka in raziskovalec primatov in drugih sesalcev nad predstavljenimi rezultati ne bi bila presenečena. Antropologinja Barbara J. King v knjigi opisuje vedenja, ki nakazujejo na čustveno doživljanje živali ob izgubi kakšne pripadnice ali pripadnika njihove skupine. Tudi primatolog Frans de Wall govori v prid moralnemu vedenju primatov. Primerjalne raziskave med otroki in drugimi primati nas pogosto ločujejk ravno glede na sodelovanje in altruistična vedenja. Že zelo majhni otroci vedo, da se sodelovanje izplača. Vseeno je to prva raziskava, ki je empirično preverila, kako lahko verovanje vodi do različne ravni izražanja altruističnega vedenja.

To je to!
Z

Ponavljanka, ki ni sestavljanka

29 Aug

Pred nekaj leti sem se prvič znašla v laboratoriju, v katerem naj bi izvedla raziskovalno nalogo, uporabila pa naj bi neko novo metodo. Predstavljena je bila v objavi z znanstveni reviji. Ko smo začeli z delom, smo hitro ugotovili, da pri nas ta metoda ne deluje tako, kot jo je opisoval članek. To niti ni bilo tako nenavadno, a vseeno nas je ustavilo pri delu, kajti rezultatov, predstavljenih v primarni objavi, nismo uspeli ponoviti. Metodo smo nato prilagodili in z njo poiskušali odgovoriti na nova raziskovalna vprašanja, ki so se nam porajala na področju fizikalne biologije.

Ponovljivost znanstvenih raziskav je ena izmed temeljnih zahtev trdih znanosti. Raziskava, ki je bila objavljena v znanstveni reviji in je zadostila pogojem strogih pregledovalk in pregledovalcev, naj bi bila tudi ponovljiva. Že kar nekaj časa pa znanstvenice in znanstveniki opozarjajo, da to ne drži vedno.

Tako se je združilo več kot 270 raziskovalk in raziskovalcev, ki so pod vodstvom socialnega psihologa Braina Noseka ponovno izvedli 100 raziskav, ki so bile pred leti objavljene v treh psiholoških znanstvenih revijah. Osredotočili so se na raziskave s področij kognitivne psihologije in socialne psihologije. Le dobro tretjino rezultatov, natančneje 36 odstotkov raziskav jim je uspelo ponoviti, od tega polovico raziskav s področja kognitivne psihologije in le četrtino raziskav, ki so predstavljale socialno psihologijo. Ponovljive raziskave so uporabile preproste metode in niso kazale v prid presenetljivim hipotezam.

Večjo ponovljivost so imele raziskave, ki so imele nižjo p-vrednost. To je statistična mera, ki nam pove, kako verjetno je, da bi se določeno predvidevanje zgodilo ob predvidevanju nične hipoteze. Predstavljaj si, da preučuješ vpliv novega zdravila. Tvoja nična hipoteza je, da zdravilo nima učinka. Alternativna hipoteza pravi, da zdravilo ima učinek. Statistični test pokaže p-vrednost enako 0,04. Tak rezultat ti pove, da bi le v 4 odstotkih primerih prišlo do ozdravljenja po naključju, če zdravilo ne bi imelo učinka. Raziskave, ki dosežejo p-vrednost, nižjo od 0,05, lahko jemljemo kot pozitiven rezultat preizkusa. A tudi v teh primerih pogostokrat prihaja do statističnih napak. Zato znanstveniki opozarjajo, da bi prag statistične signifikance oz. statističnega pokazatelja, moral biti še nižji. Tudi pri ponavljanju zgoraj omenjenih raziskav so se za ponovljive izkazale raziskave s p-vrednostjo, nižjo od 0,001.

Mimogrede, v fiziki se, ko odkrivajo delce, kot je na primer Higgsov bozon, zadovoljijo šele s 5 sigma, kar je enako odklonu enkrat v 3 in pol milijonih primerov. To pa še ne pomeni, da Higgsov bozon obstaja ali ne obstaja: to pomeni, da če delec ne bi obstajal, bi bilo tisto, kar so zaznali z meritvami, skrajno malo verjetno. Podobno nam p-vrednost, ki je manjša od 0,05, v primeru psiholoških raziskav pokaže, da če vpliva neke spremenljivke ni, se je to zgodilo z z neko majhno verjetnostjo ali le enkrat v dvajstetih primerih. Nižja kot je p-vrednost, manj verjetno je, da bi do nekaterih rezultatov v raziskavi prišli zgolj po naključju.

Poleg tega, da so se zgoraj omenjeni raziskovalci in raziskovalke usmerili v preverjanje, kako verjetno je, da nekaj drži, so v raziskavi, objavljeni v reviji Science, preverili tudi velikost učinka različnih meritev. To je statistilčna mera, ki kvantitativno ovrednosti moč opazobvanja in meritve pojava. Izkazalo se je, da so pri večini raziskav, ki so bile sicer ponovljive, v drugo izmerili veliko manjše učinke kot pri prvotni meritvi.

Avtorice in avtorji vidijo razloge za neponovljivost raziskav v možnosti, da so bile prvotne meritve podvržene napaki ali pa je do napak prišlo tudi kasneje, v primeru ponavljanja raziskav. V nekaterih primerih so morda izbrali udeleženke in udeležence raziskave iz skupine ljudi, ki se je zelo razlikovala od tiste skupine ljudi, ki so sodelovali v prvotni raziskavi. Nekatere antropologinje in antropologi ter psihologinja in psihologi že nekaj čaza opozarjajo na vzorce, ki jih uporabljajo v marsikateri psihološki raziskavi, tako imenovane skupine ljudi WEIRD. Kratica pomeni zahodni (Western), izobraženi (educated), industrializirani (industrialized), premožni (rich) in demokratični (democratic). To so večinoma raziskave, ki jih izvajajo z ameriškimi dodiplomskimi študentkami in študenti ter očitno niso ravno najboljši vzorec za reprezentiranje človeštva v celoti, zato vse bolj spodbujajo izvajanje medkulturnih raziskav. Ob vsem tem je ob ponovni izvedbi raziskav prihajalo tudi do tehničnih težav, tako da so morali nekatere teste prilagoditi.

Razlog za sorazmerno majhno ponovljivost raziskav s področja socialne psihologije se morda skriva tudi v sami vedi, saj socialna psihologija ugotavlja, kako na vedenje posameznice in posameznika vplivajo drugi ljudje; razlaga torej vedenje ljudi znotraj nekega družbenega okvira. Družbeno vedenje je kulturno pogojeno, zato lahko marsikatero raziskavo socialne psihologije razumemo le v okviru populacije ljudi, v okviru katere je bila izvedena. Na drugi strani se kognitivna psihologija posveča univerzalnim komponentam človeške kognicije, kot so pozornost, učenje, spomin ipd., četudi tudi te v marsičem variirajo od ene do druge skupine ljudi.

(vir)

(vir)

Podatki, uporabljeni v raziskavi, so javno objavljeni. Prav vsak se lahko poigra in odkrije nove zakonitosti znotraj tega niza podatkov. Javno so objavili tudi seznam uporabljenih raziskav in odgovore avtorjev primarnih raziskav. Znanstvenice in znanstveniki spodbujajo k odprti znanosti, k sprotnemu objavljanju poteka raziskav in tudi k objavi negativnih rezultatov oziroma rezultatov, ki se ne izkažejo kot statistično pomembni. Veliko jih v tem vidi rešitev. A opozarjajo tudi na druge težave znanosti, kot je na primer prevelika želja po čim hitrejšem objavljanju novih odkritij v čim večkrat citiranih znanstvenih revijah. Nikakor pa nima težav s ponovljivostjo raziskav le psihologija: raziskovalke in raziskovalci že preverjajo ponovljivost petdesetih raziskav s področja biologije raka.

Od takrat, ko sem se prvič soočila z neponovljivostjo raziskave, sem spremenila področje zanimanja in se soočila tudi z drugačnimi znanstvenimi metodami in raziskovalnimi vprašanji. Skupna točka vsakega raziskovanja pa ostaja želja po odkrivanju neznanega. Statistika in znanstvena metoda me spremljata ves čas. Mentorice in mentorji me redno sprašujejo, ali sem prepričana, da so moja raziskovalna vprašanja in v nekaterih primerih tudi metode nove in edinstvene. Visoka je tudi želja po objavljivosti odkritij v znanstvenih revijah, saj le z zadostnim številom objav lahko ostaneš v svetu znanosti. A nikakor ne smemo zavoljo objavljanja dopustiti prehitrega sklepanja ali opustiti načela stalnega preverjanja hipotez z novimi poskusi, opazovanji in meritvami, tudi če avtoriteta znanstvene revije jamči zanje.

To je to!
Z

O predstavljeni raziskavi so poročali tudi na Guardianu (link 1, 2, 3), Scientific Americanu, The Conservations, Vox, The Smithsonianu, FifeThirtyEight in zagotovo še kje.

Stradbroke Island in Mt Tamborine – peščeni otok in tropski deževni gozd

20 Apr

Zadnja dneva v Brisbanu sem preživela v primestju oz. na otoku in na planoti. V soboto zjutraj smo se odpeljali na tekmo hokeja na travi. Hči mojih gostiteljev ga namreč igra v prostem času. To je igra, ki so jo v Avstralijo pripeljali Angleži. Glede na število otrok, ki sem jih videla na igrišču, bi rekla, da je kar popularen.

Bolj kot igra me je presenetilo, da so dekleta in fantje igrali skupaj, imeli so mešane ekipe. Tako igrajo vse do petnajstega leta v amaterskih ligah. Ko napredujejo v zahtevnejše tekmovanje, se ločijo. Jaz sem bila nad mešanjem navdušena. Spomnila sem se na pisanje zapisnika na košarkaški tekmi za mlajše pionirje, ki sem ga izvedla kakšen mesec pred potovanjem. Gostje so na tekmo poleg desetih fantov pripeljali še dve dekleti. Sodnik je želel nasprotovati, da skupaj pa res ne morejo igrati, a smo ga nekako pomirili. Na koncu se je izkazalo, da dekleti na igrišču nista prav nič zaostajali. Tako v Avstraliji te ločnice, ki nas omejuje, nimajo. Tudi na igriščih sem zasledila, da odrasla dekleta in odrasli fantje igrajo skupaj nogomet, košarko, odbojko in netball (neko smešno, košarki podobno igro, ki so jo prevzeli od Angležev). Mogoče je to moja težava, vendar se vedno počutim nenavadno, ko grem s fanti igrat košarko. Igre z žogo obožujem, a vseeno imam velikokrat občutek, da se pri nas le preveč ločujemo po spolu. Res ne razumem, zakaj na koncu veljam za bolj »fantovsko punco«, če pač rada igram košarko in nogomet. Mogoče bi vsi morali kdaj videti, da se dekleta prav lahko kosamo s fanti pri rekreativnem zlorabljanju žoge. Prav tako pa so fantje dobrodošli na razne vadbe, ki so, ne vem zakaj, domena žensk.

Kakorkoli, med tekmo sem se trudila razvozlati pravila igre. Vse skupaj je bilo videti kot neka zelo prijazna oblika hokeja. Takoj ko je prišlo do boja za žogico med več kot dvema igralkama/igralcema, je bila igra prekinjena. Prav smešen, nežen hokej. Si prav predstavljam Avstralke in Avstralce, ko se ves čas opravičujejo, če se zaletijo: “Oprosti, oprosti, oprosti …” Sledi slavni odgovor: “Ne skrbi! (No worries!)”

Po igri hokeja smo se odpravile na peščeni otok North Stradbroke Island. Ker je otok, smo se tja odpeljale z malo večjo ladjico; mislim, da je bil gliser – na te morske zadeve se ne spoznam. Po polurni vožnji smo se znašle na peščenem otoku. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, sem si pa mislila, da zna biti lepo. Tako je tudi bilo: veliko zelenja, še več mivke, ogromno različnih ptic. Z avtobusom smo se zapeljale do plaže na drugi konec otoka.

sandisland

Peščeni otoki so znani prav za ta predel Avstralije. Straddie, kot Avstralci poimenujejo North Stradbroke Island, je prvi v verigi peščenih otokov na vzhodni obali. Veriga se sklene z otokom Fraser Island, ki ga je po poročanju sopotnic in sopotnikov vredno obiskati. Ta me čaka za naslednjič.

Ko sem pomislila na peščeni otok, mi ni bilo čisto jasno, kako to lahko obstaja. Pesek je nekaj živega; ko hodiš po mivki, se ti verjetno ne zdi ravno najbolj stabilna kamnima, kar jih je. Pa vseeno peščeni otoki obstajajo. Nastajajo v daljšem časovnem obdobju,  v več kot sto tisoč letih. Ti otoki so nastali na nižjih vulkanskih ostankih. Ob razcepitvi Avstralije in Antarktike so vetrovi, valovi in tokovi prinašali pesek proti eni celini in ga odnašali k drugi. Ustvarjali so se cikcak tokovi. Ob sočasnem dvigovanju gladine oceanov je morje prekrilo vulkanske vrhove, na teh prehodih pa se je začel zbirati pesek. V dolgem časovnem obdobju ga je bilo toliko, da je nastalo kopno. Na kopno so z vetrom in pticami ter drugimi živalmi prišla tudi semena rastlin. Ko je padel dež in so imela semena ugodne pogoje za kaljenje, je počasi prišlo do poraščenja teh otokov in so se ustvarjala mikrookolja, ki so privabila raznorazne ptice in tudi druge živali. Zato najdemo na teh otokih veliko naravnih parkov in raznolikih živalskih vrst. In ravno na Straddiju sem zagledala veličastnega kenguruja, ki se je prav nastavljal fotografskemu objektivu na vrhu razgledne točke.

birds

Še predem pa sem zagledala kenguruja, sem se skopala v Atlantskem oceanu. Po avtobusni vožnji smo prišle na peščeno plažo, kamor so bučali veliki valovi, sinje modrega morja. Ocean je bil zelo vabljiv, a ko sem skočila v prvi val, sem ugotovila, da le ni tako topel. Vseeno sem se v razburkanem morju malo naplavala, predvsem pa uživala v valovih. Ko smo se naveličale kopanja, smo se sprehodile po obali, do skrajne severovzhodne točke otoka. Takrat sem šele ugotovila, kaj zares pomeni peščeni otok. Znašla sem se na peščeni plaži, ki se kar ni in ni končala. Sprehajale smo se ob morju. Jaz sem nadobudno opazovala rastlinje in živali, predvsem pa sem se čudila neskončnosti plaže. Nekaj neverjetnega: znašla sem se v počitniških sanjah. Po dobri uri hoje, ali pa je minilo še več časa, peščene plaže so bile res brezčasne, smo prišle do končne točke. Ravno smo si privoščile sladoled, ko se je prikazal fotogeničen kenguru. Ponovno sem bila navdušena nad tem vrečarjem. Tako Straddija nikoli ne bom pozabila. Kljub temu, da so se plaže še kar nadaljevale, smo končale naš izlet in se z avtobusom vrnile nazaj do postajališča za gliser.

Še pred tem sem se zavedla, kaj pomenijo tiste sanjske plaže v katalogih za počitnice. Zelo prijeten in lep, brezčasen in miren, občutek. Samo pesek, sonce in morje. A vseeno, moram priznati, kakšne tri dni bi mi bilo to zelo všeč. Potem bi se oceana naveličala, če seveda ne bi prijela kakšne deske ali pa maske in jo vzela s seboj v vodo. V avstralskem morju je vseeno potrebno biti previden. Saj veste, Avstralija je država, kjer te želi vse, kar leze in gre ter plava, zastrupiti ali ubiti. Okoli plaž na Straddiju imajo napeljane mreže za morske pse. V daljavi so tako opazne boje, ki držijo te mreže. Ko je nekaj tako lepo, pač ne more biti tudi zelo varno. Tudi živali so rade v lepem in čistem okolju. Vseeno sem se na celem potovanju počutila varno in tudi nobenih nevarnih živali nisem srečala.

roo

Večer smo končali z ribo in krompirčkom (fish and chips), klasično avstralsko (no, angleško …) jedjo. Naslednji dan me je čakal obisk planote Mt Tamborine, kjer sem se sprehodila skozi pravi tropski deževni gozd. Ogromna, veličastna drevesa, z debli, ki skrivajo pravljice. Praproti in neprijetno toplo ter vlažno ozračje niso prav nič motili pogleda na visoka drevesa in najrazličnejše oblike. Upam, da se še kdaj znajdem v takem gozdu in ga bolj natančno raziščem. Po Avstraliji jih je kar veliko. Deževni gozd je bila zadnja popotniška točka v okolici Brisbana. V ponedeljek zjutraj sem odšla na letalo proti Melbournu, kjer se je moja pot končala. Še preden sem se vkrcala na letalo za domov, sem videla posebne male ptiče, ki ne letijo, lovijo ribe, živijo ob morju in se znajo toboganiti; no, vsaj tisti, ki živijo na ledenih tleh …

rainforest

To je to!

Z

Brisbane – vrečarji in potomci dinozavrov

2 Apr

Po šestnajsturni vožnji z avtobusom sem prispela v Brisbane. Tukaj se je način potovanja malce spremenil: gostili so me namreč družinski prijatelji, ki so se pred leti preselili v Avstralijo. Moram priznati, da mi je oddih, ko ni bilo več potrebno razmišljati, kam bom odšla, kaj si bom ogledala in tako dalje, dobro del. Poleg tega sem tako malo bolj spoznala življenje tukaj spodaj.

Ko sem prišla, sem bila utrujena, tako da prvo popoldne nisem počela nič posebnega. Naslednje jutro sva se z gostiteljico A. odločili, da me bo zapeljala do zavetišča za živali Lone Pine. V njem oskrbijo in zdravijo prav avstralske avtohtone živali. Tako imajo bogato zbirko ptic, ogromno koal, kengurujev in ostalih vrečarjev ter tudi kljunaše, dinge pa še kaj bi se našlo. Ob tem v zavetišču pripravljajo tudi najrazličnejša predavanja in izobraževalne delavnice.

Prisluhnila sem predavanju o koalah in se poučila o tem, da so mladiči koal, ki jih imenujejo joey (tako imenujejo mladiče vseh vrst vrečarjev), ko se skotijo, zelo zelo majhni in morajo tako na dolgo pot do vreče, kjer se prehranjujejo z mlekom in tako počasi postanejo korenjaki in korenjakinje, ki so pripravljeni oz. pripravljene na nov svet. Kako pa najdejo vrečo? Že zelo majhni, veliki kot en fižolček (2 cm dolžine in 1 cm širine), imajo zelo dobro razvita čutila za voh; tako zavohajo materino mleko in gredo v smer vabljivega vonja hrane.

image

Kaj pa ko odrastejo in so preveliki, da bi pili materino mleko? Takrat je čas, da začnejo jesti evkaliptusove liste. A kaj, ko so evkaliptusovi listi strupeni, poleg tega pa imajo zelo nizko hranilno vrednost. Mimogrede, zato koale spijo kar 18 do 22 ur na dan. Ko so joeyi pripravljeni na svet zunaj vreče, morajo, preden začnejo jesti evkaliptusove liste, pojesti nekaj posebnih iztrebkov mame koale. To se zgodi pri 22 do 30 tednov starih joeyih. Ti iztrebki se imenujejo pap in pridejo iz slepega črevesa. Z iztrebki dobijo v svoje prebavilo bakterije, ki so nujne za razgradnjo taninov, na katere so v listih evkaliptusov vezane hranilne snovi in proteini. Tanini so organske snovi, produkti rastlin. Gre za zapleteno zgrajene polifenolne snovi, ki se nahajajo v vakuolah (včasih v posebnih čreslovinskih), ob odmrtju celice pa se nalagajo v celičnih stenah in jih konservirajo. Tanine imenujemo v slovenščini čreslovine. Naloga čreslovine je varovanje rastilne pred herbivori in patogeni, nudijo tudi UV zaščito, najdemo pa jih tudi v nezrelih plodovih, kjer z grenčico opozarjajo možne raznašalce, da njihovi sadeži in plodovi še niso nared. Rastline z njimi pravzaprav vpijejo: “Pusti me pri miru!”. Tanine je zelo težko razgraditi. Tako so znanstveniki ugotovili, da imajo koale v slepem črevesu bakterije, ki razkrajajo tanine. To so enterobakterije, ki razgradijo tanin proteinskih kompleksov, ki jih najdemo v listih evkaluptusov.

Poleg posebnih bakterij imajo koale ogromno slepo črevo, lahko je dolgo tudi do 200 centimetrov. Za primerjavo: človeško slepo črevo je dolgo do 20 centimetrov, v povprečju pa ne seže do 10 centimetrov. Pa si predstavljajte male koale z desetkrat večjim domovanjem za bakterije! Zaradi njih lahko uživajo v spanju v krošnjah evkaliptusov. A koale ne jedo listov kar z vseh vrst evkaliptusov; izbirčne so. V Avstraliji raste kar 600 različnih vrst evkaliptusov, posamezna koala pa se prehranjuje ponavadi z eno do tremi vrstami. Vse koale tako jedo liste slabe šestine vseh vrst evkaliptusov. Poudariti je treba, da so koale z različnih območij med seboj razlikujejo, saj so različni pogoji v okolju in podnebju vodili do različnih adaptacij. Tako v osnovi ločijo koale iz federacij Victoria in Queensland.

Koale so mi bile všeč, a sem bila celo življenje zagledana v kenguruje. Sedaj pa priznam, da so koale tudi zelo kulske! Še pred koalami pa sem hranila kenguruje in wallabije. Bila sem presrečna, a kenguruji znajo biti predrzni. Največji med njimi mi je skoraj izpulil vrečko s kengurujskimi briketi. Smešen prizor! Jaz pa sem bila naivna, da ta lepa, visoka, skakajoča žival že ne more biti požrešna. V resnici se je kenguru obnašal kot piškotna pošast (cookie monster), ko dobi pred nos čokoladen piškot. Pa je šla polovica vrečke briketov. Ob njihovih močnih plečih se jih lahko kar malo ustrašiš. Navkljub pripetljaju kenguruje še zmeraj obožujem.

image

Ali veš, da kenguruji ne skačejo od vekomaj? Skakajoči kenguruji in wallabiji so se razvili šele pred 17 milijoni let. Pred tem je večji del Avstralije prekrival deževni gozd. Predniki kengurujev so imeli močne prednje okončine in so hodili po vseh štirih. Potem je deževni gozd začel izginjati in se je postavljanje za zadnje noge in skakanje izkazalo kot ugodna prilagoditev. Saj so tako lahko hitro in z malo porabljene energije preskakovali dolge razdalje. Nekatere sorodnike kengurujev, ki ne skačejo, lahko še vedno najdemo v deževnih gozdovih. Mimogrede, največji ‘rooji’, kot jih okrajšajo Avstralci, mojstri krajšanja besed, lahko skočijo kar devet metrov daleč.

Wallabiji ne skačejo tako daleč, saj so manjši. Vseeno jih je težko ločiti od kengurujev. Wallabiji imajo stožčasto oblikovano glavo, medtem ko je kengurujska bolj kvadratna. Poleg tega naj bi bili kenguruji večji. Wallabije naj bi pogosteje našli v gozdu, medtem ko kenguruji skakljajo tudi po bolj suhih predelih Avstralije. Moram priznati, da ne vem, če bi prav določila vse wallabije in kenguruje. Še posebej če so vsi majhni, je to težko. V divjini sem videla samo velike kenguruje, prave ‘rooje.

Po hranjenju kengurujev sem si ogledala še predstavitev ptic. Velik belo-sivi morski orel je name res naredil vtis. Kako veličasten ptič! Od tem sem se spomnila na avstralske parke in mesta. Zvok, ki te spremlja povsod, je čivkanje. Najrazličnejše raznobarvne ptice si imajo veliko za povedati. To je ena izmed najbolj simpatičnih stvari tukaj spodaj. To je všeč celo meni, pa čeprav ptice niso med mojimi priljubljenimi skupinami živali. Po spoznavanju avstralskih živali smo se vrnili nazaj domov in pripravili načrt za naslednji dan. Odšla sem raziskovat mesto Brisbane in tamkajšne muzeje. Saj veste, da se jim ne morem upreti …

image

To je to!
Z