Tag Archives: antropologija

Deljenje nalepk in religija

7 Nov

Veliko raziskovalk in raziskovalcev s področij humanistike, družbenih ved ter tudi evolucijske antropologije in nevroznanosti zanima, kako in zakaj se je razvila religija. Že nekaj stoletij si zastavljajo vprašanja o izviru in pomenu religije, v zadnjih desetletjih pa se evolucionisti in nevroznanstveniki sprašujejo, ali je religija nujna za uspeh velikih družb in za pojav moralnosti ter prosocialnih vedenj. Nekateri tako preučujejo lovsko nabiralniške skupnosti, drugi fosilne ostanke prvih človeških družb, tretji predstavljajo različne teorije, nekateri pa se lotevajo preučevanja religije in altruističnega vedenja pri otrocih. Izsledki slednjih raziskav so še posebej zanimivi, saj vsaj do določene mere eliminirajo kulturne razlike.

Mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev je zbrala več kot tisoč otrok, ki so sodelovali v velikem eksperimentu, s katerim so skušali odgovoriti na vprašanje, kako religija vpliva na altruistično vedenje otrok. V raziskavi, ki so jo objavili v znanstveni reviji Current Biology, so sodelovali otroci iz Kanade, Kitajske, Jordanije, Južne Afrike, Turčije in ZDA, stari od 5 do 12 let. Otroke so razdelili v tri velike skupine, in sicer na otroke iz ateističnih, krščanskih in muslimanskih družin.

Otroci so sodelovali v dveh eksperimentih, od staršev pa so znanstvenice in znanstveniki z vprašalniki pridobili nekaj demografskih podatkov.

Prvi eksperiment je predstavljala znana Igra diktatorjev, prilagoja za otroke. To je test, ki ga pogostokrat uporabljajo pri ekonomskih eksperimentih z odraslimi, ko preučujejo njihovo altruistično vedenje. Igro je ustvaril znani psiholog Daniel Kahneman. Udeleženka v igri (diktatorka) prejme neko nagrado oziroma donacijo (ponavadi denarno), zatem se mora odločiti, če si bo nekaj donacije razdelila z drugim udeležencem ali pa bo vse obdržala zase.

Mimogrede: nalepke pogosto uporabljajo pri eksperimentih z otroki. Nalepke so lahko ultimativna nagrada za sodelovanje v raziskavah otroške kognicije. Otroci so jih praviloma zelo veseli.

Mimogrede: nalepke pogosto uporabljajo pri eksperimentih z otroki. Nalepke so lahko ultimativna nagrada za sodelovanje v raziskavah otroške kognicije. Otroci so jih praviloma zelo veseli.

V raziskavi z otroki so nalogo prilagodili: otroci so lahko izbrali deset nalepk iz niza tridesetih nalepk. Po izbiri nalepk so jim raziskovalke in raziskovalci pojasnili, da nimajo dovolj nalepk, ki bi jih lahko razdelili med vse njihove sošolke in sošolce, in jih vprašali, ali so pripravljeni podariti nekaj nalepk za ostale.

Rezultati so pokazali, da so otroci iz ateističnih družin pripravljeni deliti več nalepk z drugimi otroci kot otroci iz krščanskih in muslimanskih družin. Poleg tega so bili mlajši otroci, ki so bili tudi manj izpostavljeni verovanju, bolj radodarni od starejših.

Z naslednjim testom so preverjali moralno občutljivost. V raziskavi so uporabili test, ki so ga pred tem že uporabili v nevroznanstvenih eksperimentih. Otroci so si ogledali kratke video posnetke, ki so prikazovali namerna in nenamerna škodljiva medosebna vedenja (npr. pretep, zaletavanje ipd.). Otroci so zatem s pomočjo sedemstopenjske lestvice odgovorili na vprašanji o nesramnosti vedenja in o kazni, ki si jo zaslužijo otroci iz posnetka. Pri tem delu testa so odkrili, da otroci iz religioznih družin ocenjujejo nasilna vedenja bolj strogo kot otroci iz ateističnih družin, prav tako pa dodeljujejo višjo kazen za akterje v video posnetku. Pri tem delu eksperimenta so odkrili tudi razliko med otroci iz krščanskih in muslimanskih družin. Slednji so namreč predlagali ostrejšo kazen za škodljivo vedenje.

Vse to kaže v prid raziskavam, ki so v preteklosi pokazale, da religije vodijo v manjšo toleranco za nasilna vedenja in postavljanje višjih in bolj grobih kazni za prestopnice in prestopnike. Vse to lahko vodi do zmanjšane tolerance in nerazumevanja nasilnih vedenj. Ker svet ni črno bel in razlogi za nasilje ponavadi niso jasni in preprosti ter se skrivajo v odtenkih sivine, je spoznanje, da otroci iz vernih družin ostreje kaznujejo in ocenjujejo nasilna vedenja, še kako zanimivo.

Marsikatera raziskovalka in raziskovalec primatov in drugih sesalcev nad predstavljenimi rezultati ne bi bila presenečena. Antropologinja Barbara J. King v knjigi opisuje vedenja, ki nakazujejo na čustveno doživljanje živali ob izgubi kakšne pripadnice ali pripadnika njihove skupine. Tudi primatolog Frans de Wall govori v prid moralnemu vedenju primatov. Primerjalne raziskave med otroki in drugimi primati nas pogosto ločujejk ravno glede na sodelovanje in altruistična vedenja. Že zelo majhni otroci vedo, da se sodelovanje izplača. Vseeno je to prva raziskava, ki je empirično preverila, kako lahko verovanje vodi do različne ravni izražanja altruističnega vedenja.

To je to!
Z

Otročja pravičnost

5 Jul

Pred seboj imaš piškot, ob tebi sedi gospodična ali gospodič, ki ti ga ukrade. Kaj narediš, zahtevaš piškot nazaj? Ali zahtevaš kazen za nepridiprava? Morda oboje? Glede na to, kako sladkosneda sem, bi si sama najprej zaželela piškot nazaj. Potem bi poizvedela, zakaj so mi ga želeli ukrasti. Morda bi si ga z njim ali z njo na koncu celo razdelila. Kaj pa vem? So pa raziskovalke iz Velike Britanije in Nemčije ugotovile, kako se v takih okoliščinah vedejo triletnice in triletniki ter petletnicein petletniki. Ali raziskava kaže, da imajo že zelo majhni otroci občutek za pravičnost?

Šimpanzi imajo določeno raven čuta za pravičnost. Ko so raziskovalci, ki so sodelovali tudi pri raziskavi, o kateri bom pisala v nadaljevanju, raziskovali, kako pravični so šimpanzi, so ugotovili, da šimpanzi kaznujejo tatu, ki jim je ukradel hrano. A če tat ukrade hrano drugemu šimpanzu, tega ne kaznujejo, ne glede na to, ali je žrtev kraje njihov sorodnik ali sorodnica. Kaj pa otroci?

V znanstveni reviji Current Biology je bila pred nekaj dnevi objavljena raziskava z naslovom Popravljena pravica (restorative justice) pri otrocih. Z 3- in 5-letnimi malčicami in malčki so raziskovalke in raziskovalci opravili štiri različne eksperimente. Z njimi so primerjali namerno slabo dejanje ali krajo kot mero kaznovanja z nepravičnim dejanjem, izgubo in dovoljenim dejanjem. Pri kraji je lutka otroku ali drugi lutki ukradla piškot; pri nepravičnem pogoju je sodelovala tretja lutka, ki je bodisi lutki ali otroku vzela piškot in ga dala drugi lutki. Pri izgubi je tretja lutka vzela piškot otroku ali drugi lutki, a piškota ni nihče dobil. Pri dovoljenjem pogoju je prva lutka oziroma otrok drugi dovolila ali dovolil, da vzame piškot. Poleg piškota so lutke kradle tudi frnikule in štampiljke. Otrok je lahko vsakič, ko so lutke, ki so jih vodili eksperimentatorji, odigrale igro (kraja, nepravičen odvzem, izguba, dovoljeni odvzem), pritisnil na gumb, ki je piškot (ali frnikule ali štampiljke) skril v votlino. Tako do njih niso mogle dostopati niti lutke niti otrok. V drugem eksperimetnu pa je otrok lahko z vrvmi vplival na to, kdo bo na koncu dobil piškot. Otrok je lahko dobil piškot nazaj od tatu ali pa ga je vrnil oškodovani lutki. Pogoj, ko je lutka kradla drugi lutki, je služil kot pogoj, v katerem so bili otroci priča dogodku, ki jih sicer ne zadeva neposredno. Kot sem že omenila, se šimpanzi pri takem pogoju niso odzvali in niso “pomagali” žrtvi kraje. Kaj pa otroci?

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen)

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen & MPI Evolutionary Anthropology)

Že triletnice in triletniki so v primeru tatvine in nepravičnega vedenja skrili piškot v votlino, tudi takrat, ko sami niso bili oškodovani. V primeru, ko so bili oškodovani sami, so to storili v polovici primerov, ko pa je bila oškodovana druga lutka, so to vedenje kaznovali v dveh petinah primerov. Petletnice in petletniki so piškot skrili v votilno v kar več kot treh petinah primerov. Otroci so torej dovzetni za krajo in imajo čut za pravičnost, ne le takrat, ko se njim godi krivica, ampak tudi ko je oškodovan nekdo drug. Triletnice in triletniki so bili v primeru, ko piškota niso mogli dobiti nazaj ali ga vrniti oškodovani lutki, po pričevanju enega izmed raziskovalcev zelo nesrečni in so izkazovali občutek nemoči. Tako je naslednji eksperiment, v katerem so otroci lahko odločili, kam bo piškot po odigrani igri (kraji itd.) odšel, podal še nekaj več odgovorov o občutku za pravičnost pri malčkih.

V drugem eksperimentu, kjer so otroci lahko vrnili piškot oškodovanemu, torej sebi ali lutki, ki je bila okradena, so že triletnice in triletniki v več kot treh petinah primerov vrnili piškot oškodovani lutki oziroma so ga z vrtečo se mizo pripeljali do sebe v več kot dveh tretjinah primerov.

Raziskovalci in raziskovalke so v preteklosti trdili, da se pravičnosti otroci naučijo šele kasneje, pri starosti šestih let. Vsekakor je zanimivo, da otroci raje poskrbijo za pravičnost kot za kaznovanje tatu. Otroke je pomirila možnost, ko so lahko stvari postavili na svoje mesto, tako kot je bilo na začetku. Vsak za mizo je na koncu dobil to, kar mu je pripadalo. Vsekakor se je zanimivo vprašati, ali je to po naključju veljalo samo za skupino nemških malčic in malčkov, s katerimi so izvedli raziskavo, ali gre za vedenje, ki je skupno vsem otrokom teh starosti. Eden izmed avtorjev raziskave je tudi omenil, da je raziskava zanimiva tudi v izobraževalne namene. Namesto da otroke usmerjamo v kaznovanje tatov in nepravičnežev, bi jih lahko o pravičnosti učili s strani žrtev. Morda bi se lahko tudi večkrat vprašali, zakaj se dogajajo okoli nas kraje in kako naj se skupaj borimo za pravičnejšo družbo.

To je to!
Z

Sulice in šimpanzinje

2 May

Primatologinje in primatologi so bili začudeni, ko so ugotovili, da v senegalski šimpanzji populaciji, v Fongoli, za lov malih vretenčarjev šimpanzinje pogosteje od šimpanzov uporabljajo orodje, ki spominja na sulice.

Raziskovanje nam najbližjih primatov, s katerimi imamo zadnje skupne prednike, nam z veliko verjetnostjo nekaj pove tudi o homininski zgodovini. Zato raziskovalke in raziskovalci na različnih krajih v divjini podrobno opazujejo in sledijo vedenju šimpanzev. Tako kot ljudje se tudi različne populacije šimpanzij in šimpanzov vedejo različno. Pogostokrat so vzorci vedenja povezani z okoljem, v katerem živijo. Ker v Senegalu živijo v savanskem okolju in ker paleoarheološke najdbe v Afriki kažejo, da naj bi zgodnje homininske vrste živele v podobnem okolju, je verjetno smiselno natančno preučiti vedenje primatov v tem okolju. Poleg tega so se pri naših prednikih in sorodnikih vsaj v nekaterih primerih razvile podobne adaptacije v podobnih okoljih. Zato so bile morde ta oblike vedenja, ki jih lahko opazujemo pri primatih, značilna tudi za naše skupne prednike. V vsakem prkimeru pa velja, da moramo, če si prizadevamo k boljšemu razumevanju, kako podobni oziroma različni smo drugim živalim, čim bolje poznati in primerjati naša in njihova vedenja.

Tako so raziskovalke in raziskovalci v Fongoli, v Senegalu, posneli 99 primerov lova na male nočne primate, galage (Galago senegalensis). Od tega je bila tretjina plena ulov šimpanzij, drugi dve tretjini sta bili ulov šimpanzev. To je nekako pričakovano, tudi v primerjavi z drugimi šimpanzjimi populacijami. Kljub temu da lahko tudi pri šimpanzih sledimo vzorcu, po katerem samci ulovijo več plena od samic, kakor tudi v človeških lovsko-nabiralskih skupnostih moški ulovijo več plena od žensk, pa je zanimivo, da vsaj v nekaterih človeških skupnostih ženske poskrbijo tudi za velik del energetsko bogatejše prehrane. Poleg tega so bile bržkone nemalokrat spretnejše pri oblikovanju in izumljanju novih orodij za lov. Šimpanzinje iz Fangole kažejo podobne vzorce. Velik del plena, ki so ga ulovile, so namreč ulovile s pomočjo sulicam podobnih orodij. Medtem so samci večinoma lovili brez orodij ali z “golimi rokami.” V primerih, kjer so šimpanzinje in šimpanzi lovili z orodji, so več kot tri petine lova izvedle šimpanzinje.

IMG_0272-0.JPG
Poleg tega, da so šibkejše šimpanzinje uspešno lovile, so lahko svoj plen v večini primerov tudi obdržale. Življenje v šimpanzji skupnosti ni vedno lahko, čeprav nekateri izkazujejo sodelovanje in občutek za nepravičnost, si dominantni samci ponavadi prilastijo kar eno četrtino plena, ki ga odvzamejo šibkejšim pripadnicam in pripadnikom v skupini. A pri populaciji šimpanzov in šimpanzij v Fangoli je po poročanju raziskovalk in raziskovalcev prišlo do takšne prerazporeditve plena le v eni dvajsetini primerov.

Okolje in različne vedenjske adaptacije, povezane z njim, verjetno lahko vplivajo na razmerja znotraj skupnosti. Okoljske danosti in organizacija skupin verjetno spodbudno vplivajo tudi na izumljanje novih orodij in načinov lova. Do sedaj poznamo to razmerje le pri eni šimpanzji skupnosti, ki živi v podobnem okolju, v katerem so najverjetneje živeli naši predniki. Druge skupine primatov uporabljajo drugačna orodja ter živijo v drugačnem okolju, poleg tega so se tudi nam najbližji primati tako fiziološko kot vedenjsko evolucijsko razvijali in spreminjali od takrat, ko smo imelizadnjega skupnega prednika, tako da je v resnici zelo težko sklepati karkoli o razvoju in izviru različnih oblik vedenj. Vseeno pa opisani primer, če ga povežemo in primerjamo z opisi vedenja primatov v drugih krajih, prinaša zanimiva odkritja, ki, kot ponavadi, pokažejo, kako kompleksno so organizirane tudi druge živalske skupnosti in ne le človeška.

To je to!
Z

Ali lahko ustvarimo univerzalni glasbeni hit?

1 Apr

Ljudje poslušamo zelo raznoliko glasbo. Glasbeni okus se nam skozi čas spreminja. Jaz brez glasbe ne bi mogla živeti; krajši čas brez slušalk komaj preživim. Že ko sem odraščala, sem s seboj nosila walkmana, kasneje cd-player, potem mp3 predvajalnik, nazadnje pa so se priljubljeni albumi znašli na iPhonu in so ves čas v desnem žepu hlač, slušalke pa za vratom. Če ne poslušam glasbe, je nekaj narobe. Verjetno me je bolj pametno vprašati, kaj poslušam, kot pa kako sem. Če rečem nič, potem sem zagotovo slabo, drugače sem ponavadi v redu! Zato me je nedavna raziskava o univerzalnosti glasbe zelo pritegnila. Ali vsi ljudje glasbo doživljamo na enak način? Lahko ustvarimo uspešnico, ki bo všeč prav vsem ljudem?

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Kanadski znanstveniki in znanstvenice so se vprašali, ali obstajajo univerzalni psihofiziološki odzivi na glasbo.

V raziskavi so primerjali dve skupini ljudi z različnih koncev sveta. Subjektivne in psihofiziološke odzive skupine Kanadčanov so primerjali z odzivom skupine domačinov iz deževnega gozda v Kongu (“Mebenzélé Pygmies”). V raziskavi so sodelovali samo moški. Kongoški domačini izhajajo iz lovsko-nabiralniške skupnosti. Skupinama so predvajali po 19 napevov, od tega enajst zahodnih skladb in osem kongoških pesmi, ki jih sicer pojejo ljudje iz skupnosti, iz katere so prihajali udeleženci raziskave. Zahodne melodije so predstavljali Bach, Liszt, Brahms in nekaj drugih klasičnih skladateljev ter tri pesmi iz filmov Psiho, Vojna zvezd in Schindlerjev seznam, ki naj bi predstavljali različna čustva: strah, srečo in žalost. Kongoški domačini so svoje pesmi izvedli na terenu, kjer so jih raziskovalke in raziskovalci tudi posneli. Kongoški prebivalci naj ne bi poznali zahodne glasbe, ki so jo uporabili v eksperimentu. Prav tako Kanadčani niso poznali predvajane “pigmejske glasbe”.

Udeležencem raziskave so nadeli slušalke, respiratorni trak okoli prsi (za merjenje frekvence dihanja), fotopletizmogram za merjenje pulzirajočega krvnega volumna (blood volume pulse) ter posredno srčnega utripa in nekaj elektrod po telesu za merjenje prevodnosti kože (merjenje potenja) ter odziva obraznih mišic. Udeleženci so morali tudi označiti raven določenih čustev, ki so jih občutili ob poslušanju glasbe. Za to so oblikovali posebno lestvico oz. koordinatni sistem z emotikoni; vesel in žalosten smeško na vodoravni osi, za veselo in žalostno počutje od glasbi, in zaprte ter odprte oči na navpični osi, za pomirjujočo in stimulirajočo glasbo.

Zatem so udeleženci poslušali glasbo. Raziskovalke in raziskovalci so merili njihove odzive. Subjektivno čustveno doživljanje glasbe se je razlikovalo pri obeh skupinah. Kongoški domačini so glasbo občutili bolj pozitivno kot Kanadčani, ki so v predvajani glasbi označevali tako pozitivna kot negativna čustva. Oboji so podobno glasbo ovrednotili kot stimulirajočo oziroma pomirjajočo. Znanstvenice in znanstveniki so odkrili tudi skupne točke doživljanja glasbe na fiziološki ravni. Enaka glasba je pri obeh skupinah imela enak vpliv na bitje srca, potenje in frekvenco dihanja. Pri obraznih mišicah rezultati niso bili jasni.

Avtorice in avtorji raziskave pojasnjujejo, da ima glasba določene vzorce, ki naj bi jih vsi ljudje doživljali enako. To so tempo, glasnost in višina tona. Našteti naj bi vplivali na fiziološko doživljanje glasbe. Človeško odzivanje na glasbo se dokaj sklada pri telesnem ali fiziološkem odzivu, a ne na ravni čustev in subjektivnega doživljanja glasbe. Glasba je raznolika, in čustva, ki jih doživljamo ob glasbi, so odvisna od koščkov sestavljanke našega življenja. Malo na to vpliva kultura, v kateri živimo, malo naše glasbene izkušnje, malo pa je odvisno tudi od nas samih, od tega, kdo smo in kaj nam je všeč. Ah, ti tisočeri okusi različnih ljudi! Jaz bi rekla, da univerzalna uspešnica ne obstaja.

Mimogrede, raziskovalke in raziskovalci so nedavno preverili odziv mačk na različno glasbo. Nezavestnim mačkam na operacijski mizi so znanstvenice in znanstveniki predvajali klasično, pop in rock glasbo. Sočasno so merili znake stresa, in sicer frekvenco dihanja ter razširjenost zenic. Tudi mačja telesa so bila pomirjena ob klasični glasbi in vzbujena pri naelektrenih AC/DC. Le katera glasba je bila mačkam v resnici bolj všeč? Dokler se ne naučimo govoriti po mačje, tega ne moremo vedeti. Do takrat lahko mačkam predvajate (skoraj) popolno mačjo pesem, ki so jo znanstvenice in znanstveniki skomponirale/i za njih.

To je to!
Z

Oponibilni palec

4 Mar

Ljudje uporabljamo orodja, tudi nekatere druge živali jih. A nobena orodij ne izdeluje. Pri izdelovanju orodij in tudi pri njihovi uporabi nam še kako prav pride naš oponibilni palec. Mobilni telefoni, pa naj si bodo s klasičnimi tipkami ali z zaslonom na dotik, ne bi bili prav nič uporabni, če ne bi imeli zelo gibljivega palca, nameščenega na kar se da nenavadno mesto. Palec ne sledi ostalim štirim prstom na roki: na zapestne karpalne kosti se metakarpalna kost palca prilega od strani. To nam omogoča zelo natančen oprijem predmetov in s tem tudi izdelavo kompleksnejših orodij. Tudi nekateri drugi primati imajo oponibilen prst, a noben drugi primat z njim ne more tako natančno upravljati s predmeti, da bi lahko, kot mi, brez težav brskal po spletu s samo enim prstom. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da se je posebna človeška sposobnost, da lahko natančno in močno primemo stvari s palcem in ostalimi prsti, razvila zaradi dveh večjih sprememb. Prišlo je do drugačnega načina premikanja. Predniki ljudi so opustili plezanje po drevesih in začeli hoditi. Naslednja ali sočasna sprememba pa je bil začetek izdelovanja ter uporabe orodij. A dokončnega odgovora, kdaj v evoluciji se je pri prednikih razumnega človeka razvil tak palec, še vedno nimamo.

Človeška dlan (vir)

Človeška dlan (vir)

Znanstvenice in znanstveniki so trdili, da se je to zgodilo pred približno dvema milijonoma let. S prvimi hominini iz rodu Homo. A nedavna raziskava notranjih tkiv dlančnih kosti, objavljena v znanstveni reviji Science, pri še bolj zgodnjih homininih avstralopitekih, kaže, da so morda že oni imeli zelo gibljive palce, kar pomeni, da so verjetno izdelovali tudi kompleksnejša orodja. Funkcionalnost organov lahko raziskujemo na različne načine. Najbolj običajen način raziskovanja starih kosti je povezovanje zunanjega videza in oblike kosti z njihovo funkcijo. Tako lahko pri šimpanzih vidimo dolge, rahlo ukrivljene falange ali kosti, ki sestavljajo prste, kar jim omogoča oblikovanje nekakšne kljukaste dlani, kar olajša plezanje po vejah dreves. Ljudje imamo krajše dlani in prste, tako na rokah kot, še posebej, na nogah. Kljub navdušujočim dosežkom plezalk in plezalcev nam kratki prsti ne delajo usluge pri plezanju. A oponibilen, zelo gibljiv palec na rokah nam omogoča natančne oprijeme, ki so nujni za izdelavo kompleksnejših orodij. Poleg tega da paleoantropologinje in paleoantropologi primerjajo zunanje videze kosti, lahko s sodobnimi tehnikami slikanja in posebnimi algoritmi pogledujejo tudi tkiva, ki so se ohranila znotraj samih kosti. Tudi ta nam lahko povedo marsikaj o tem, kako se je neki organ uporabljal. Raziskovalke in raziskovalci z Max Planckovega inštituta za evolucijsko antropologijo in Univerze v Kentu so preučili notranje gobasto tkivo v kosteh.

Spongy bone - gobasto tkivo; compact bone - kompaktno tkivo (vir)

Spongy bone – gobasto tkivo; compact bone – kompaktno tkivo (vir)

Gobasto tkivo se spreminja skozi življenje in posredno kaže, kako oziroma na kakšen način je določeni osebek uporabljal okončine, v opisanem primeru palce. Iz tega lahko vidimo, kako je vedenje povezano z anatomijo. Strukture se torej prilagodijo tako, da najbolje služijo svojemu namenu. Ta pojav imenujemo Wolffov zakon, po nemškem anatomistu in kirurgu Juliusu Wolffu, ki je že v 19. stoletju ugotovil, da se kost pri zdravem človeku ali drugi živali prilagodi na bremena oz. pritiske, pod katerimi se znajde. Če se breme na določeno kost poveča, se ta spremeni, da lahko vzdrži pritisk. Z raziskavami in primerjavami gobastega tkiva fosilnih ostankov nekaterih osebkov vrste Australopithecus africanus (živel je pred približno tremi ali dvema milijonoma let), pleistocenskih homininov ter skeletov drugih človeških prednikov, skeletov Homo sapiens sapiensa ter nekaterih drugih primatov so ugotovili, da so zelo verjetno že hominini iz rodu Australopithecus imeli palce, ki so jim omogočali izdelavo kompleksnejših orodij, kar so glede na meritve gobastih tkiv s pridom uporabljali.

Čeprav so še nedavno menili, da australopiteki in nekateri drugi pleistocenski hominini še niso izdelovali orodij, raziskave notranjih tkiv kosti kažejo drugače. Vse to se sklada tudi z novejšimi arheološkimi najdbami orodij iz tistih obdobij. Očitno gibljivi in natančni palci obstajajo že kar nekaj milijonov let.

To je to!
Z

Zareze človeške evolucije

9 Dec

Od kod smo, kdo ali kaj smo in kam gremo? Mislim, da ta tri vprašanja kar dobro opišejo temeljna izhodišča, iz katerih izhajajo raziskovalke in raziskovalci, ki preučujejo človeka. No, v resnici so zapisana vprašanja tudi predmet literature, umetnosti in splošne vedoželjnosti ljudi. Zato niti ni tako čudno, da se pogosto tudi v znanosti pojavljajo odmevne raziskave in da tudi širšo javnost zanimajo nove najdbe starejših kosti in drugih ostankov naših prednic in prednikov. Tako smo v letošnjem letu že bili priča odkritju jamskih poslikav na indonezijskem Sulawesiju, ki so vsaj toliko stare kot doslej bolj znane evropske poslikave. Iz tega lahko sklepamo, da je umetnost še nekoliko starejša, kot smo menili doslej. Nastale so pred približno 40 tisoč leti. Da bi jamske poslikave lahko imeli samo v Evropi, je res nenavadno mišljenje, ki ima več opraviti z našo nedavno zgodovino in trenutnim stanjem sveta kot pa s pravo evolucijsko zgodovino.

Zato se ozrimo v preteklost, od koder izhajata dve najdbi jamskih poslikav na geografsko ločenih predelih Zemlje. Iz tega lahko sklepamo, da je skupni prednik obeh populacij že razvil neke vrste simbolno mišljenje, na katerem temelji umetniško ustvarjanje. V tem smislu so ti naši predniki že spadali, gledano kognitivno, v razred modernih ljudi. Seveda ni bila ena skupna populacija, temveč jih je bilo več. Verjetno pa so se sprva premikali skupaj in sodelovali ter kasneje odšli v različne smeri. Eni so kočali v Evropi, drugi v Indoneziji, a oboji so slikali.

Nekaj dni nazaj pa je ljubiteljice, raziskovalke in raziskovalce človeške evolucije doletelo še eno odkritje. Že vrsta homininov Homo erectus ali pokončni človek je morda uporabljala kompleksnejša orodja, kot so sprva domnevali. To pa ni vse: risali so celo črtice po morskih školjkah. Pravzaprav se je vsa zgodba z najdbo začela že pred sedmimi leti. No, v resnici se je vse začelo že leta 1890, ko je Eugene Dubois odkopal Javanskega človeka, ki so ga kasneje poimenovali pokončni človek ali Homo erectus.

Pred sedmimi leti pa je najdba ponovno začela buriti znanstvene misli. Ko so raziskovalke in raziskovalci z Avstralske nacionalne univerze v Canberri poslikali nekaj vzorcev starih najdb morskih školjk, so na njih opazili zareze. Videti je bilo nekaj podobnega obliki črke M, dve vzporedni zarezi in narobe obrnjen N. Najdba je nekaj let počivala, dokler ni začela nizozemska morska biologinja in arheologinja Josephine Joordens raziskovati školjk. Vrsta sladkovodnih školjk (Pseudodon vondembuschianus trinilensis), na kateri so pred leti opazili zareze, je že izumrla, a najdba z Indonezije je ena izmed večjih zbirk ohranjenih lupin. Zato se jih je lotila raziskovanja. Zareze so jo vsekakor hitro pritegnile, poleg tega pa so imele nekatere školjke luknje na določenem delu, kjer so bile prvotno pripete mišice in ligamenti, ki školjki omogočajo odprtje in zaprtje lupine. Luknje so bile majhne; videti je bilo, kot da jih je naredila neka žival, ki se je prehranjevala z njimi. Za primerjavo so raziskovalke in raziskovalci poiskali še živečo čim bolj podobno školjko že izumrli vrsti in vztrajno preizkušali različne možnosti, ki bi pojasnile nastanek lukenj. Preizkušali so ugrize različnih plenilk in plenilcev, izpustili pa niso niti človeka. Pokončni človek se je očitno znašel: školjke ni odpiral s svojimi zobmi, ampak je za to uporabil zobe morskih psov, ki so jih prav tako našli med izkopavanjem. Izkazalo se je, da so bili zobje morskih psov ravno prav ostri, da so z njimi odprli školjko. Podobne metode odpiranja školjk še smeraj uporabljajo različne skupine ljudje po svetu. Seveda so morali uporabniki te tehnike in tudi vedeti, kje pritisniti zobe, da se bo školjka uklonila sili in odprla. Na koncu jih je čakala nagrada: sveče školjčje meso. Na podlagi teh najdb so raziskovalci in raziskovalke sklepali, da je že Homo erectus uporabljal nekoliko bolj napredna orodja kot le kamenje. Sklepajo pa tudi, da verjetno ni uporabljal ognja, saj se školjke, izpostavljene visoki temperaturi, odprejo same od sebe.

Naslednja zanimiva najdba je školjka z ostrim robom, ki so ga najverjetneje uporabljali kot rezilo. Tudi na kravjih kosteh in kosteh drugih živali, najdenih na Javi, kažejo na uporabo ostrega orodja in to bi lahko bile školjke.

Zareze, ki begajo znanstven svet, le kdo in zakaj jih je narisal. (vir)

Zareze, ki begajo znanstven svet, le kdo in zakaj jih je narisal/a. (vir)

Bolj kot školjke z ostrim robom pa so zanimive vgravirane črtice, ki so v zadnjem tednu prepravile medije, ki poročajo o znanosti. Čeprav v članku ne govorijo ne o umetnosti ne o simbolnem mišljenju, govorijo o geometričnem vgraviranju, ki kaže na moderno kognicijo in vedenje. Raziskovalke in raziskovalci so se se prepričali, da zareze niso posledica neprevidnosti pri izkopavanju ali da niso nastale po nesreči, ko je bila školjka zakopana pod sedimenti kamenja. Znanstveniki in znanstvenice so z zobom morskega psa vrezali zareze v danes živeče vrste školjk in ravno ta vzorec je bil najbolj podoben vzorcu na školjkah, starih skoraj pol milijona let. Datiranje sedimentov, v katerih so se nahajale školjke, je pokazalo, da so vzorci stari med 540 tisoč do 430 tisoč let. Vse kaže, da so zareze zares rezultat aktivnosti nekega hominina; glede na določeno starost vzorca gre za vrsto Homo erectus, ki je živela pred 1,9 milijoni let do 143 tisoč let.

Vseeno ne moremo domnevati o pomenu teh zarez, če so sploh imele poseben pomen. Morda je do njih vodilo igranje, dolgčas ali ustvarjalnost. Nikoli ne bomo zares vedeli. A meni se ne zdi prav nič čudno, da bi že pokončni človek ustvarjal in risal, še manj pa da je uporabljal kar napredna orodja, ki jih niso uporabljali niti začetniki naše vrste Homo sapiens. V evoluciji, tako naravni kot kulturni, se pogostokrat kakšna lastnost izgubi in kasneje ponovno pojavi. Še pogosteje se to dogaja na ravni vedenja in kulture. Bolj ko se sprašujemo, od kod in kdo smo, več ugank odkrivamo. Vedno bolj se zdi, da le nismo tako zelo posebni. Morda pa nam na koncu na vprašanja o preteklosti pomaga odgovoriti vprašanje o prihodnosti: kam gremo. Morda bomo nekoč imeli časovni stroj in bomo obiskali javanske pokončne ljudi in se na lastne oči prepričali, kako moderni so bili v resnici.

To je to!
Z

Izumi ali zakaj potreba po njih ne vodi nujno do izumov

24 Nov

Arhimed naj bi pred dva tisoč tristo leti v kadi doživel trenutek, ko je lahko izustil »Eureka!« Slavni grški matematik, fizik, izumitelj in še kaj, kar bi se našlo v njegovem življenjepisu, je dobil nalogo, naj ugotovi, ali je vladarjeva krona narejena iz pravega zlata ali je vmes primešano tudi srebro. Ker takrat še niso poznali merilnih naprav, ki jih uporabljamo danes, se je moral Arhimed domisliti rešitve. Vedel je, da je teža zmesi in čistega zlata različna. S to mislijo se je nekega dne odšel nič hudega sluteč namočit v kad, in ko se je spravil vanjo, se je vodna gladina malo dvignila, nekaj vode pa je plusknilo izven vodnega soda. Arhimed pa je zavriskal: “Eureka!” Kot pravi legenda, naj bi izumitelj gol in ves vzhičen tekal po mestu. Ugotovil je, da lahko tako izmeri volumen kakršnega koli telesa, tudi vladarjeve krone. Pri tem naj bi imela enako težka zlata krona manjši volumen, krona iz zmesi zlata in srebra pa bi imela večjo prostornino, tako da bi se vodna gladina ob tem malo bolj dvignila. Ali vse te zgodbe o Arhimedovemu trenutku »Eureka« resnične, ne vemo. Prve zapise zgodbe o nenadnem izumiteljskem preblisku najdemo šele nekaj stoletij kasneje v zapisih rimskega pisca Vitruvija. Poleg tega je predlagana metoda za izmero kron pri tako majhnih razlikah zelo zahtevna.

Zgodba o Arhimedu ima skupno poanto z anekdoto o Newtonu in jabolku, podobne primere pa najdemo še v marsikateri drugi naključni zgodbi iz sveta izumov in znanosti. V vseh zgodbah se pojavlja podoben ali celo enak vzorec. Znanstveniki in znanstvenice so prišli do pomembnih odkritij, ko niso bili nujno pod pritiski in obvezami o nujnosti novih odkritij. Zgodilo se je po tem, ko so vložili ogromno časa v raziskovanje in opazovanje, kar je vodilo do odkritij in izumov. A brez predhodnega znanja in poznavanja se to ne bi zgodilo.

Tudi pri drugih primatih lahko odkrijemo podobno pravilo: nujnost in pritisk ne vodita do izumov. Kathelijne Koops in druge/i ugotavljajo v objavi ‘Ekologija materialne kulture primatov’ (‘The ecology of primate material culture’), da šimpanzi, orangutani in bradate kapucinke razvijajo različne načine uporabe orodij za pridobivanje hrane v obdobjih, ko je imajo dovolj in jim je obenem omogočen dostop do raznolike prehrane, predvsem do težko dostopne hrane visoke kalorične vrednosti. Tako na primer začnejo raziskovati, kako bi se prebili do medu ali oreščkov. Tovrstne pogoje so avtorice in avtor opisali kot ekološke priložnosti, ki vodijo v uporabo raznolikega okolja. Vsekakor to ni bilo okolje, kjer bi hrane primanjkovalo in bi bili zato novi načini pridobivanja hrane nujni.

Raziskovalke in raziskovalci opisujejo uporabo in izume različnih orodij kot geografske variacije vedenja. Ob tem se trudijo izključiti genetske in ekološke vplive na pojav določenega vedenja, povezanega z uporabo orodij. Vedenje, če naj postane del kulture, se mora prenašati skozi generacije. Avtorici in avtor članka trdijo, da raziskovalke in raziskovalci z ograditvijo od vpliva okolja in s spremljanjem socialno prenosljivega vedenja izgubijo pomemben dejavnik, to je okolje, ki na samem začetku sploh vodi do nastanka ali izuma določenega vedenja. Tako glede na že izvedene raziskave sklepajo, da vodijo do izumov priložnosti v okolju in ne nujnosti, ko na primer živalim na primer primankuje prehrane.

V članku predstavijo model nastanka materialne kulture primatov, ki združuje kognicijo, družbenost in okolje. Okolje ponuja priložnosti za razvoj orodij; na podlagi družbenega vedenja se ta znanja prenašajo med generacijami, kognicija pa lahko skupaj z okoljsko priložnostjo vodi do izuma. Seveda pa tudi kognicija temelji na individualnem in socialnem učenju posameznika.

Med primati vodi do izumov orodij zapleteni preplet kognicije, socialnosti in okolja. Z orodji pridejo do medu ali oreščkov, ki so otipljive nagrade za izume. Do izumov pride pogosteje takrat, ko so siti in lahko »raziskujejo« ter doživljajo prebliske »Eureka«.

To je to!
Z