Tag Archives: arheologija

Vrnil se je brontozaver!

21 Apr

Na eni izmed mojih najljubiših majic je narisan prestrašen Miki Mišek, ki ga miri ogromen dinozaver: “Ne bodi pre-histeričen!”

Prazgodovina: takrat so živeli dinozavri. Po Zemlji so se sprehajali od obdobja pred 225 milijoni let in vse do časa pred pred okoli 65 milijoni let. Iz skupine dinozavrov so množično izumrtje preživeli le ptiči. Ker živih dinozavrov ne moremo raziskovati, je o njih še marsikaj neznanega. Poleg tega znanstvenice in znanstveniki na podlagi novih najdb vedno prevprašujejo že obstoječa spoznanja. Tako so se trije paleontologi pred petimi leti odločili ponovno preučiti družino zavropodov, ki jo imenujemo diplodocidi (Diplodocidae). V to skupino uvrščamo tudi apatozaure ali varljive plazilce in, če bi še obstajal, bi sem sodil tudi brontozaver. A pred petimi leti brontozaver ni več obstajal, a sedaj se je vrnil!

V raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji PeerJ, so paleontologi preučili 81 najdb ostankov dinozavrov iz družine diplodocidov. Kar res ni veliko, če pomislim, kakšen občutek ponavadi dobim po obisku prirodoslovnih muzejev, ko se mi zazdi, da smo odkopali ogromno kosti dinozavrov. Najdbe dinozavrskih kosti so v resnici kar redke. Dinozavri so skozi čas postali kulturni simbol in skoraj vsi muzeji so se založili z vsaj nekaj dinozavrskimi kostmi. V muzejih najdemo vrste dinozavrov, pri katerih so bila celotna okostoja zelo dobro ohranjena. Tako so raziskovalci imeli na voljo 81 najdb, na njih se pregledali kar 477 morfoloških znakov. To so na primer dolžine in oblika kosti ter dolžine delov kosti in podobno. Morfološki znaki so jim omogočili, da so najdbe ponovno razdelili v različne vrste in rodove. Raziskovalci so primerjali anatomske razlike in podobnosti. Pri razvrščanju najdb v posamezne rodove in vrste so iskali najmanjše število jasnih razlik in primerjali kraje, kjer so živeli dinozavri. Ker je bilo v dobrih stotih letih najdenih nekaj novih najdb diplodocidov in ker so v tem času razvili nove načine merjenja morfoloških razlik ter tudi nove metode obdelave teh ogromnih količin podatkov, je raziskava spremenila taksonomijo skupine diplodocidov. Nove metode obdelave podatkov uporabljajo algoritme, ki združujejo vrste v skupine glede na število edinstvenih skupnih lastnosti, ki si jih delijo znotraj skupne s katero si delijo zadnjega skupnega prednika, a si jih ne delijo skupaj z odaljenimi predniškimi skupinami. Ta način razvrščanja vrst imenujemo kladistika. Preden pojasnim, kako se je brontozaver uspel vrniti, naj na kratko predstavim še zgodovino njegovega imena.

Pred dobrimi 100 leti je v paleontologiji vrelo. V letih po letu 1860 sta Othniel Charles Marsh in Edward Drinker Cope začela pravi paleontološki boj ali vojne kosti (Bone wars). Marsh in Cope sta bila zagrizena iskalca fosilov novih vrst, a namesto sodelovanja sta se odločila tekmovati, kdo bo našel več fosilov in kdo bo poimenoval več novih vrst. Rezultat je bil, da sta ostala sama brez vsega, a ob tem sta vsaj prinesla ogromne količine znanja in odkritij ameriški paleontologiji. Poimenovanje nove vrste je prinašalo prestiž. Tako je leta 1877 Cope poimenoval prvega apatozavra, dve leti za tem je Marsh odkopal dele novega dinozavra, ki ga je poimenoval brontozaver ali gromski plazilec.

Brontosaurus (vir)

Brontosaurus (vir)

A, nesrečni Marsh je na brontozavrsko okostje namestil napačno lobanjo, ki ni pripadala brontozavru. Le nekaj desetletij zatem, leta 1903, so paleontologi določili, zaradi premalega števila razlik v morfologiji, da v resnici ne gre za dva ločena rodova dinozavrov, ampak da glede na okostje brontozaver sodi v rod apatozavrov. Pri poimenovanju vrst obstaja pravilo, da se ohrani prvo ime, ki je bilo dodeljeno neki vrsti. Ime gromski plazilec bi morali prenehati uporabljati, a ker je bil velik rastlinojedec zelo priljubljen, brontozaver ni kar izginil. Pojavljal se je na zapisih v muzejih, v knjigah, a za natančne paleontologinje in paleontologe se je zgodilo še nekaj hujšega.

Leta 1989 je ameriška pošta izdala komplet štirih znamk, kjer se je poleg rodov Tyrannosaurus, Stegosaurus in Pteranodon, znašel tudi priljubljeni Brontosaurus. Ampak brontozaver takrat ni obstajal! Mimogrede, Pteranodon, ki se je tudi znašel v tem kompletu štirih dinozavrov, ne sodi v skupino dinozavrov! To je veliko večja taksonomska napaka, a očitno ni nikogar tako prizadela, da bi se prav zares jezil. Pteranodon namreč sodi v skupino Avemetatarsalia, kamor sodijo tudi dinozavri, a je imel Pteranodon z dinozavri le zelo oddaljenega skupnega prednika. Uvrstiti pteranodona med dinozavre je po besedah Braina Switka tako, kot da bi človeka uvrstili med vrečarje. A Pteranodon ni kratil spanca znanstvenicam in znanstvenikom, brontozaver je takrat povzročil pravi upor.

Časovnica zgodovine odkritij apatozavra in brontozavra (vir)

Časovnica zgodovine odkritij apatozavra in brontozavra (vir)

Letos, dobrih 25 let po kravalu ob napaki ameriške pošte, pa so raziskovalci pokazali, da brontozaver v resnici obstaja! Med brontozavri in apatozavri obstaja zadosti morfoloških razlik da si gromski plazilec zasluži svoj rod Brontosaurus, v katerega po novem sodijo vsaj tri vrste. Za nov rod je zadoščalo razlikovanje v vsaj eni petini od vseh lastnosti, ki so jih primerjali med različnimi fosilnimi najdbami diplodocidov. Poleg tega se je med diplodocide vrinil še nov rod, ki so ga paleontologi, vključeni v to zelo obsežno raziskavo, poimenovali Galeamopus. Dva obstoječa rodova Dinheirosaurus in Supersaurus pa so združili v enega.

Primer brontozavra zelo lepo oriše, kako deluje znanost. Znanstvenice in znanstveniki opazujejo in vedno ponovno preverjajo in postavljajo pod vprašaj stare podatke in razkrivajo nove skrivnosti tega sveta. To je eden izmed čarov znanosti.

majicaV resnici nisem nikoli razmišljala, kateri vrsti pripada dinozaver, ki miri miš na majici. A težko verjamem, da bi bil varljiv plazilec ali apatozaver tako prijazen, zato si bom zamišljala, da mi velik rastlinojed brontozaver pravi: “Kar mirno, ne paničari! Jaz nisem obstajal, a sem se vrnil …”

To je to!
Z

Advertisements

Seksi ročna sekira

12 Mar

Hominini so že pred 1,4 milijona leti uporabljali dodelana orodja. Eno izmed njih je bila ročna sekira. Tako Homo ergaster, Homo erectus kot tudi Homo heidelbergensis naj bi v različnih časovnih obdobjih uporabljali ročne sekire. Ne vemo, za kaj so jih naše prednice in predniki uporabljali. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da so služili za mesarjenje plena in odsekavanje vejic, kopanje manjših lukenj, morda so jih uporabljali tudi pri lovu večjih živali ter za izdelovanje drugih orodij. Arheologinje in arheologi so ob raziskovanju izkopanin odkrili velike količine različnega orodja, a pri nekaterih odkritjih ročnih sekir so naleteli na nenavaden vzorec: kar veliko med najdenimi jih je zelo simetričnih. Tako sta arheologa Marek Kohn in Steven Mithen razvila hipotezo o seksi ročnih sekirah. Raziskovalca v članku iz leta 1999 trdita, da je eden izmed poglavitnih razlogov za izdelavo simetričnih ročnih sekir spolna selekcija. Dekleta naj bi fante izbirala glede na to, kako simetrično sekiro so izdelali. Obstoj simetrije pri določeni sekiri je bil ključen: deloval je kot čutna pristranskost in privabljal oko dekleta. Sposobnost izdelovanja simetričnih sekir naj bi nakazovala dobre gene. Sekire naj bi v tem primeru postale del spolno izbranega razširjenega fenotipa (sexually selected extended phenotype).

Da bi ta hipoteza držala, moramo predvideti kar nekaj stvari. Prvič, simetrične ročne sekire bi morali izdelovati samo moški, ob tem pa bi jih morale ženske ves čas gledati, saj bi sicer lahko prihajalo do kraje teh sekir in potem ne bi bili zares izbrani mojstri v izdelovanju simetričnih sekir, ampak bi dekleta po nesreči izbirala uspešne kradljivce. No, saj to verjetno tudi ne bi bila tako slaba lastnost, če se izkaže kot uspešen način preživetja!

(vir)

Suličasta (Lanceate) (vir)

Etnoarheološke raziskave manjših tradicionalnih skupnosti nam kažejo, da enaka orodja, ne glede na njihovo kompleksnost, izdelujejo tako dekleta kot fantje. Pogostokrat se tudi zgodi, da starejši ljudje učijo otroke izdelovanja orodij ne glede na spol. Kar malo neverjetno si je zamisliti, da bi samo moški izdelovali orodja. K temu lahko dodam kot zanimivost še podatek o uporabi orodij med človeku podobnimi opicami. Opazovanja kažejo, da med njimi uporablja orodje več samic kot samcev.

Poleg tega so po pregledu večjega števila ročnih sekir odkrili, da je v resnici obstajala velika raznolikost v oblikah ročnih sekir znotraj enega kontinenta, regije in skupnosti. Nepričakovano so odkrili, da na nekaterih najdiščih obstaja več različnih oblik ročnih sekir kot na drugih najdiščih. Tudi posameznica ali posameznik je zelo verjetno izdeloval/a zelo različno oblikovane ročne sekire.

Ročnih sekir tudi niso odkrili na vseh najdiščih, starih okoli milijon in pol let, kjer so živeli naši predniki. Tudi zaradi tega verjetno niso bile vključene v kakršno koli izbiro partnerja ali partnerke. Nekateri kritiki omenjajo tudi problem pretiravanja, do katerega pride pri razlagi arheoloških najdb ter stereotipiziranja arheoloških artefaktov. Pri tem naj bi v primeru simetričnih ročnih sekir pogostokrat pozabili na vse druge oblike ročnih sekir, ki niso bile simetrične.

Mimogrede, hipoteza o seksi ročnih sekirah je zelo privlačna tudi zato, ker je nihče ne more potrditi, kar pa je za znanost še bolj pomembno, nihče je ne more niti ovreči. To pomeni, da predstavljena hipoteza ni znanstvena. Razumni človek takih sekir ne izdeluje več. Predniki človeka niso več živi. Samo iz arheoloških odkritij zelo težko skepamo o vedenju v naših prvih predniških skupnostih. Samo časovni stroj bi nam omogočil preveriti, kaj se je v resnici dogajalo pred slabimi milijon in pol leti. Morda pa bi res zagledali zdolgočasena dekleta, ki občudujejo (svoje) moške pri izdelovanju simetričnih sekir. Moški pa bi samo čakali, da bi bili izbrani za razplod. Res dvomim; a kdo ve?

To je to!

Z

Oponibilni palec

4 Mar

Ljudje uporabljamo orodja, tudi nekatere druge živali jih. A nobena orodij ne izdeluje. Pri izdelovanju orodij in tudi pri njihovi uporabi nam še kako prav pride naš oponibilni palec. Mobilni telefoni, pa naj si bodo s klasičnimi tipkami ali z zaslonom na dotik, ne bi bili prav nič uporabni, če ne bi imeli zelo gibljivega palca, nameščenega na kar se da nenavadno mesto. Palec ne sledi ostalim štirim prstom na roki: na zapestne karpalne kosti se metakarpalna kost palca prilega od strani. To nam omogoča zelo natančen oprijem predmetov in s tem tudi izdelavo kompleksnejših orodij. Tudi nekateri drugi primati imajo oponibilen prst, a noben drugi primat z njim ne more tako natančno upravljati s predmeti, da bi lahko, kot mi, brez težav brskal po spletu s samo enim prstom. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da se je posebna človeška sposobnost, da lahko natančno in močno primemo stvari s palcem in ostalimi prsti, razvila zaradi dveh večjih sprememb. Prišlo je do drugačnega načina premikanja. Predniki ljudi so opustili plezanje po drevesih in začeli hoditi. Naslednja ali sočasna sprememba pa je bil začetek izdelovanja ter uporabe orodij. A dokončnega odgovora, kdaj v evoluciji se je pri prednikih razumnega človeka razvil tak palec, še vedno nimamo.

Človeška dlan (vir)

Človeška dlan (vir)

Znanstvenice in znanstveniki so trdili, da se je to zgodilo pred približno dvema milijonoma let. S prvimi hominini iz rodu Homo. A nedavna raziskava notranjih tkiv dlančnih kosti, objavljena v znanstveni reviji Science, pri še bolj zgodnjih homininih avstralopitekih, kaže, da so morda že oni imeli zelo gibljive palce, kar pomeni, da so verjetno izdelovali tudi kompleksnejša orodja. Funkcionalnost organov lahko raziskujemo na različne načine. Najbolj običajen način raziskovanja starih kosti je povezovanje zunanjega videza in oblike kosti z njihovo funkcijo. Tako lahko pri šimpanzih vidimo dolge, rahlo ukrivljene falange ali kosti, ki sestavljajo prste, kar jim omogoča oblikovanje nekakšne kljukaste dlani, kar olajša plezanje po vejah dreves. Ljudje imamo krajše dlani in prste, tako na rokah kot, še posebej, na nogah. Kljub navdušujočim dosežkom plezalk in plezalcev nam kratki prsti ne delajo usluge pri plezanju. A oponibilen, zelo gibljiv palec na rokah nam omogoča natančne oprijeme, ki so nujni za izdelavo kompleksnejših orodij. Poleg tega da paleoantropologinje in paleoantropologi primerjajo zunanje videze kosti, lahko s sodobnimi tehnikami slikanja in posebnimi algoritmi pogledujejo tudi tkiva, ki so se ohranila znotraj samih kosti. Tudi ta nam lahko povedo marsikaj o tem, kako se je neki organ uporabljal. Raziskovalke in raziskovalci z Max Planckovega inštituta za evolucijsko antropologijo in Univerze v Kentu so preučili notranje gobasto tkivo v kosteh.

Spongy bone - gobasto tkivo; compact bone - kompaktno tkivo (vir)

Spongy bone – gobasto tkivo; compact bone – kompaktno tkivo (vir)

Gobasto tkivo se spreminja skozi življenje in posredno kaže, kako oziroma na kakšen način je določeni osebek uporabljal okončine, v opisanem primeru palce. Iz tega lahko vidimo, kako je vedenje povezano z anatomijo. Strukture se torej prilagodijo tako, da najbolje služijo svojemu namenu. Ta pojav imenujemo Wolffov zakon, po nemškem anatomistu in kirurgu Juliusu Wolffu, ki je že v 19. stoletju ugotovil, da se kost pri zdravem človeku ali drugi živali prilagodi na bremena oz. pritiske, pod katerimi se znajde. Če se breme na določeno kost poveča, se ta spremeni, da lahko vzdrži pritisk. Z raziskavami in primerjavami gobastega tkiva fosilnih ostankov nekaterih osebkov vrste Australopithecus africanus (živel je pred približno tremi ali dvema milijonoma let), pleistocenskih homininov ter skeletov drugih človeških prednikov, skeletov Homo sapiens sapiensa ter nekaterih drugih primatov so ugotovili, da so zelo verjetno že hominini iz rodu Australopithecus imeli palce, ki so jim omogočali izdelavo kompleksnejših orodij, kar so glede na meritve gobastih tkiv s pridom uporabljali.

Čeprav so še nedavno menili, da australopiteki in nekateri drugi pleistocenski hominini še niso izdelovali orodij, raziskave notranjih tkiv kosti kažejo drugače. Vse to se sklada tudi z novejšimi arheološkimi najdbami orodij iz tistih obdobij. Očitno gibljivi in natančni palci obstajajo že kar nekaj milijonov let.

To je to!
Z

Modrooki

28 Jan

Dve leti nazaj sem se znašla v skupini ljudi, ki se je morala razdeliti v skupine glede na barvo oči. Bilo nas je nekje okoli 40, med modrookimi se nas je znašlo sedem. Človek, ki je predlagal razdelitev, se je ob nas, modrooke, obregnil: “Se počutite nekaj posebnega, a ne?” Nam so se naše modre oči še malo bolj zasvetile, lica pordečila, a vseeno smo enoglasno potrdili njegovo domnevo. Seveda, modrooki smo ponavadi kar ponosni na svojo barvo oči. Sodimo med od 20 do 40 odstotkov ljudi s ‘posebno’ barvo oči. Deleži modrookih ljudi v populaciji so zelo raznoliki; v Evropi nas je kar veliko, drugod pa manj. Na vsem svetu naj bi nas bilo manj kot 10 odstotkov.

ucki

Modrooki smo, ker nimamo melanina v naših šarenicah, v zadnjem pigmentem epiteliju šarenice in v sprednjem delu, v stromi. Poleg tega se svetloba skozi medij v stromi siplje v določeni frekvenci; tudi to t. i. Rayleighovo sipanje vpliva na našo barvo oči. Barvo oči naj bi določalo vsaj šestnajst genov. Potomci prebivalcev z območja Kavkaza in Evrope se rodimo modrooki, barva oči pa se po letu dni, in vse do treh let, lahko spremeni. To se zgodi, ko začnejo melanociti, celice v šarenici, proizvajati melanin, pigment, ki potemni barvo oči, če imamo določen genski zapis. Bolj znana gena, ki določata barvo oči, se nahajata na 15. kromosomu. Potomci Azijcev, Afroameričanov in Latinoameričanov se že rodijo temnooki. Tudi predniki Evropejcev so se nekoč. Raziskave, v katerih so primerjali genski zapis med modrookimi Jordanci, Turki in Danci, kažejo, da se je preskok iz rjavih oči na modre zgodil z eno mutacijo. Mutacija je na izražanje genov delovala kot preklop. Da dobimo modre oči, zadostuje delna zaustavitev izražanja gena, ki ustvarja melanin v naših šarenicah. Če je gen popolnoma zaustavljen, nimamo melanina niti v laseh in v koži,  v tem primeru smo albini. Mutacija z delno blokado izražanja melanina naj bi se pojavila nekako pred šestim do desetim tisočletjem nazaj. Zanimivo je, da se je ohranila vse do danes.

(vir)

Em,… 🙂 Punnettov kvadrat (vir)

Raziskava genoma sedem tisoč let starega okostja iz Španije je ta teden pokazala, da so takrat ljudje že imeli modre oči. Mezolitski moški, katerega genom so preučili, je živel lovsko-nabiralniško življenje. Bil je temnopolt, modrook, imunski sistem pa je imel zelo podoben našemu danes. Raziskani genom, pridobljen iz zoba, je zelo zanimiv, saj naj bi šlo za skupino ljudi, ki je bila še predpoljedelska. Modre oči so se pojavile, preden smo postali svetlopolti. Raziskovalce je najbolj zanimal njegov imunski sistem. Previdevali so, da se je imunski sistem spremenil v času poljedelske poselitve. A primerjava med genomom mezolitskega moškega iz Španije in genoma modernih Evropejcev ne kaže na večje spremembe. Očitno je bil imunski sistem lovsko-nabiralskih prednikov že zelo podobno razvit kot danes.

(vir)

Predstavnik lovsko-nabiralskih prednikov izpred 7 tisoč let nazaj (vir)

Zanimivo je tudi, da je imel ta moški laktozno intoleranco, da torej odrasel ni mogel presnavljati laktoze – sestavnega dela mleka. To je pričakovano, glede na to, da je živel pred poljedelstvom. Poljedelstvo se je začelo na Bližnjem vzhodu že približno pred 11 tisoč leti, po Evropi pa se je začelo širiti ravno pred približno osmimi ali sedmimi tisočletji. Najdbe iz Španije kažejo čas pred uveljavitvijo poljedelstva v severni Španiji. Upam, da bodo nadaljnje primerjave ponudile vpogled tudi v različne predpoljedelske skupine ljudi z različnih delov Evrope, šele nato bomo lahko kaj več sklepali o nas samih.

Modrooki smo nov izum. Preklop preprečuje nastajanje melanina v naših šarenicah že vsaj sedem tisoč let. Očitno so bili modrooki všečni in so imeli dovolj potomcev, da se je ta mutacija ohranila. Če se bo ohranila še naprej, pa bomo videli. Ali se bodo čez tisočletja čudili čudnemu pojavu modrookih? Kdo ve…

To je to!
Z

Lobanja

23 Okt

Lobanja – uporabno okostje, ki ga nosimo na vratu, da varuje naše predrage možgane. Mali leksikon zoologije pravi: “Skelet glave pri vretenčarjih; deli se na obrazni in možganski del.” Ko pa pomislimo na naše prednike, morda najprej vidimo pred seboj malo hecno oblikovane lobanje. Ponavadi bolj spominjajo na živalske lobanje kot človeške. No, pa saj tudi smo živali.

Si bila/bil v kakšnem muzeju človeške evolucije in si se čudil/a lobanjam z izstopajočimi čeljustmi, s poudarjenimi nadočesnimi loki in z nizkim čelom? Takšne in drugače morfološke znake prepoznavamo na lobanjah naših prednikov. Na podlagi morfoloških znakov na okostjih biološki antropologi določajo tudi spol in starost osebka. Morda poznaš serijo Kosti (Bones)?

Raziskovalci so ta teden objavili v znanstveni reviji Science odmeven članek z malo manj privlačnim naslovom: ‘Celotna lobanja z Dmanisija v Gruziji in evolucijska biologija zgodnjega rodu Homo’ (A Complete Skull from Dmanisi, Georgia, and the Evolutionary Biology of Early Homo). Članek je privabil veliko znanstvenih blogerjev (ki so največkrat tudi sami znanstveniki), spletnih strani z znanstvenimi novicami (The Guardian, Science, iO9, BBC, New York Times, National Geographic, Slate) in še kakšnega navdušenca nad človeško evolucijo.

Leta 2005 so v Dmanisiju, v Gruziji, odkrili pet lobanj v zelo dobrem stanju. Datirali so jih 1,8 milijona let nazaj. Za približno predstavo, v katerem časovnem obdobju je to, naj podam daljši lok. Zemlja je nastala 4,5 milijarde let nazaj, prvo življenje se je pojavilo približno 3,6 milijarde let nazaj, dinozavri so izumrli 66 milijonov let nazaj, prvi hominini so se pojavili okoli 6 milijonov let nazaj, pripadali so rodu Ardipithecus, med 4 milijoni let in 2 milijoni let so po Zemlji hodili pripadniki rodu Australopithecus; slednji naj bi že hodili pokončno obtem pa so bili tudi uspešni plezalci po drevesih. Rod Homo datiramo na 2,4 milijona let nazaj, mi – Homo sapiens – smo se pojavili šele 200 tisoč let nazaj.

Najbolj pomembno odkritje z Dmanisija je kranium D4500. Kranium je večji del lobanje, ki prekriva možgane in predstavlja tudi zgornjo čeljust. Zraven kraniuma D4500 sodi že prej najdena mandibula D2600. Mandibula je spodnja čeljust vretenčarjev. D4500/D2600 sedaj skupaj tvorita lobanjo št. 5 (v nadaljevanju lobanja 5). (To so poimenovanja, ki jih uporabljajo v članku.)

Dmanisi kranium D4500 in mandibula D2600.

Dmanisi kranium D4500 in mandibula D2600. (vir)

Preden smo prišli do vrste Homo sapiens, poznamo kar nekaj vrst rodu Homo, nekatere med njimi so živele sočasno. To so (od najstarejšega proti najmlajšemu): H. erectus, H. habilis, H. heidelbergensis, H. neanderthalensis, H. rudolfensis in H. sapiens. Nekateri omenjajo kar 17 sočasno živečih vrst z rodu Homo. Pri tem je potrebno opozoriti, da fosilne najdbe predstavljajo le del celotne zgodbe in takratnega dogajanja. Veliko podatkov je izgubljenih ali pa so še vedno nekje globoko pod zemljo in jih moramo še odkriti. Sedaj je “lobanja 5” zamajala dosedanje trdne temelje teh razvrstitev. “Lobanja 5” je glavna zvezda članka. Z odkritjem, opisom in primerjavo “lobanje 5” nekateri že napovedujejo novo zgodbo o evoluciji človeka. V obdobju od dveh milijonov do enega milijona let nazaj naj bi po dosedanjih podatkih obstajala le ena vrsta – Homo erectus. Najdbe, ki so do sedaj predstavljale ločene vrste, so bili morfološko variabilni oz. različni osebki iste vrste.

V raziskovanju človeške evolucije si verjetno skoraj vsak raziskovalec še bolj kot Nobelove nagrade želi odkriti popolnoma nove ostanke, ki niso podobni ničemur do sedaj znanemu. Tako bo morda kdo to odkritje poimenoval celo po sebi in bo njegovo ime ostalo zapisano v večnost.

Morda poznate primer lobanje s Piltdowna? To je tista popolna lobanja, ki so jo našli v Angliji, kar je njeni popolnosti dodalo piko na i. Dokler niso ugotovili, da je šlo za potegavščino in so Angleži ostali brez svojega zgodnjega pripadnika rodu Homo.

Najdba z Dmanisija naj bi spremenila trenuten pogled na evolucijsko linijo rodu Homo. Biološki antropologi ponujajo dve možni razlagi poti razvoja rodu Homo. Prva hipoteza pravi, da je šlo za visoko stopnjo variacij v začetnih linijah rodu Homo, ki kažejo na znotrajvrstno variacijo na ravni populacij. Ta hipoteza zagovarja nastanek evolucijskih sprememb znotraj ene vrste iz rodu Homo skozi daljše časovno obdobje. Druga hipoteza trdi, da variacije predstavljajo medvrstne razlike, torej razlike med različnimi vrstami. Ta hipoteza zagovarja obstoj vsaj treh večjih paleovrst v prvih linijah rodu Homo.

Najdbe z Dmanisija so raziskovalcem omogočile testirati ti dve hipotezi. Testiranje hipotez temelji na informacijah o variaciji znotraj paleodemov ali znotraj populacij fosilnih vrst v določeni točki v času in prostoru. Fosil predstavlja paleodem, če zadovolji dvema pogojema. Prvič, prihajati mora iz enakega stratigrafskega sloja (sloj kamnin iz enakega obdobja) in tafonomičnih okoliščin (način razpada ostankov in nastanka fosila). Drugič, variacija v vzorcu mora biti v enakem obsegu in videzu kot meddemska variacija pri tesno sorodni razpoložljivi vrsti.

Lobanje, ki so jih našli v Dmanisiju, so zadostile pogojem, saj so si bile med seboj dovolj različne; imele so zadostno meddemsko variacijo. Tako so raziskovalci z uporabo 3D računalniških metod ugotovili, da stopnja variacije med lobanjami z Dmanisija ni nič večja kot stopnja variacije med lobanjami danes živečih ljudi in šimpanzov. Poleg tega primerjalne analize lobanj z Dmanisija kažejo tudi variacije v maksilofacialnih značilnostih ali značilnostih zgornje čeljusti in obraza, ki so primerljive ostalim najdbam iz linij rodu Homo. Te variacije/značilnosti so bile uporabljene kot dokazi za taksonomsko ali vrstno različnost med ostalimi afriškimi fosili. Razlike med lobanjami z Dmanisija so primerljive z razlikami med lobanjami ostalih najdb različnih linij rodu Homo. To lahko vidimo na sliki ‘Primerjava variacij kraniuma’. Levo spodaj vidimo variacijo lobanj šimpanzov, v sredini spodaj (*) so pripadniki vrste A. africanus; malo višje na sredini so zaenkrat še različne vrste prvi pripadnikov rodu Homo; na vrhu desno pa imamo predstavljeno variacijo kraniumov pri nas – H. sapiens. Obseg variacij znotraj različnih podvrst šimpanzov in vrste H. sapiens je primerljiv z variacijami med različnimi vrstami začetnih homininov (H. erectus, najdbe s Kabweja in Steinheima). Raziskovalci so to variabilnost opredelili kot znotrajvrstno različnost med takrat živečimi osebki rodu Homo. Njihovo stališče je, da naj bi jih opredelili kot različne podvrste vrste pokončnega človeka ali vrste Homo erectus.

ll

Primerjava variacij kraniuma najdbe z Dmanisija s kraniumi šimpanzov (P. troglodytes, P. t. troglodytes, P. t. verus, P. t. schweinfurthii, P. paniscus) in homininov: Australopithecus africanus, Homo erectus (Java), najdbe s Kabwe in Steinheima, H. neanderthalensis in H. sapiens. Najdbe z Dmanisija so označene s številkami 2, 3, 4, 5. Šimpanzi (P. troglodytes supsp.) so v levem spodnjem kotu, H. sapiens pa v desnem zgornjem kotu. SC 1 (shape component – komponenta oblike) predstavlja znotrajvrstno variacijo kraniuma od velikoobraznega (prognatski) do majhnoobraznega (ortognatskega) osebka. SC 2 označuje spremembo oblike, glede na razredni preskok v velikosti neurokraniuma med različnimi taksoni (skupina ene ali več populacij organizma, ki jih uvrstimo v enako enoto (npr. rod)). (vir)

Torej če lahko variacije v lobanjah z Dmanisija pojasnimo kot znotrajvrstne razlike, lahko tudi ostale morfološke razlike, ki jih pripisujemo najdbam z drugih lokacij, ki jih pogosto razvrščamo kot ločene fosilne vrste, opredelimo kot znotrajvrstne razlike. Tako bi lahko združili vsaj odkritja iz obdobja 2,3 milijona let nazaj do 500 tisoč let nazaj v skupno vrsto – tako predlagajo fosilno vrsto Homo erectus ali pokončni človek. Zatem bi v imenu sledilo še do sedaj znano podvrstno ime.

Na opisani način bi se raziskovalci držali tudi pravila parsimonije, ki pravi, da je bolje uporabiti preprostejšo razlago kot pa bolj kompleksno. Preprostejša ponavadi zahteva tudi manj korakov pri razlagi. Nekateri vseeno opozarjajo, da stvar s fosilnimi ostanki ni tako preprosta. Razlaga na podlagi modela, sestavljenega iz majhnega števila primerkov, primerjava z vrstami z večjim številom primerkov, prikazovanje variabilnosti znotraj teh vrst in na koncu razširjanje ugotovitev na širši krog so lahko težavne in vodijo do napak. Lahko spregledamo kompleksnost, ki se pojavlja in se zadovoljimo s (preveč?) preprosto razlago.

Nekateri raziskovalci opozarjajo na napake predstavljenih odmevnih odkritij – omenjajo težave politike znanosti in objavljanja ekskluzivnih odkritij, ki to morda sploh niso, kritizirajo uporabo 3D metode za iskanje morfoloških razlik; drugi opozarjajo na težave parsimonije, ki lahko spregleda kompleksnost in v splošnem izražajo dvom.

Vsekakor je na koncu, kakšnih 200 tisoč let nazaj, začetne vrste rodu Homo sčasoma nadomestil Homo sapiens. Zadnji predstavniki ostalih vrst rodu Homo, npr. H. floresiensis, so datirani na obdobje 17 tisoč let nazaj. H. neanderthalensis oz. neandertalci pa naj bi izumrli 28 tisoč let nazaj.

To je to!
Z

Če te je zapis pritegnil in si želiš izvedeti kaj več o naši zelo zanimivi evoluciji, priporočam ogled Smithsonianove spletne strani o izvoru človeka.

Štrus, J., Zrinec, A. in Polak, S. 2001. Mali leksikon zoologije, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.

Vojna

6 Avg

Stvar, ki se je verjetno vsak razumen človek boji. Meni je ob misli na vojno huje kot pri pogledu na strašljivo kačo. Vseeno je tudi v tem trenutku po svetu kar veliko vojn. Sestra me je zadnjič informirala, da naj bi Združene države Amerike živele v miru le 21 let. (Obstajajo od leta 1776, torej 237 let.) Več kot 90 odstotkov časa obstoja njihove države se torej Američani borijo z drugimi prebivalci planeta Zemlja. Vojne se pogosto dogajajo tudi zaradi dragocenih naravnih virov, ki jih premorejo nekatera ozemlja. Velike države si želijo imeti vse pod nadzorom.

Obvladovanje virov in širjenje ozemlja je temeljna podlaga teorije o tem, da naj bi bila vojna človekova naravna lastnost, ki je nastala zaradi tekmovanja za naravnimi viri in ozemljem.   Vojno je tako delno opisovala tudi teorija o vojni Thomasa Malthusa. Danes poznamo tudi teorijo, ki opisuje vojno kot nekaj globoko vkoreninjenega v naši naravi, po angleško se ji reče the Deep Roots Theory. S slednjo bržčas večina ljudi nevede opravičuje človeško nasilje in vojno, češ ljudje smo pač nasilne živali, radi ubijamo. Poglejmo, ali to drži?

Preden se posvetim raziskavam, ki jih nameravam predstaviti, naj samo še omenim, da je vojna zelo kompleksen družben pojav. Vprašanja o razlogih za nasilje posameznika bom tokrat izpustila. Pri vojni gre vedno za skupinsko nasilje, kjer sodeluje večje število ljudi. Obstaja veliko avtorjev, ki so že pisali o vojnah. Najdemo lahko zgodovniske opise različnih bitk in vojn, pa tudi zapise o fenomenu vojne kot take.

No, da ne bom zavlačevala, imamo vojno v krvi ali ne?

Sredi julija so v reviji Science objavili raziskavo z naslovom ‘Smrtonosna agresija pri gibljivih lovsko-nabiralskih skupinah in implikacije glede izvira vojne’ (Lethal Aggression in Mobile Forager Bands and Implications for the Origins of War).

Antropologa Fry in Soderberg sta preučila etnografske zapise o enaindvajsetih različnih lovsko-nabiralskih skupinah ljudi (“nomadic foragers”, “mobile forager band societies” – MFBS) iz obdobja zadnjih dveh stoletij.* Podatke sta pridobila iz Standardnega medkulturnega vzorca. Tako sta sestavila večjo bazo podatkov, kjer je zabeleženih vsega skupaj 148 nasilnih pripetljajev. V obdelavi sta uporabila 135 nasilnih dogodkov. Več kot polovica (55 %) je primerov, kjer je posameznik ubil drugega človeka. Triindvajset odstotkov (23 %) pobojev je izvedel posameznik, ki je pred tem že ubil kakšnega človeka. Le 22 % dogodkov je zadevalo skupinsko nasilje in večje število smrtnih žrtev. Kar 63 % smrtnih primerov se je zgodilo znotraj določene skupine ljudi in torej ni šlo za uboje pripadnikov drugih skupin.

Pomembno je omeniti, da sta raziskovalca ločila nasilje med pripadniki iste skupine, ki so v teh primerih tudi sorodstveno povezani (ne gre nujno za krvno sorodstvo), in med pripadniki različnih skupin. Izočila sta tudi uboje, ki so vključevali le enega pozameznika in žrtev ter vsaj dva pozameznika in vsaj dve žrtvi. To je pomembno, saj je vojna po definiciji skupinska dejavnost.

V treh skupinah obravnavanih ljudstev ubojev sploh ni bilo. V desetih primerih so se zgodili posamezni primeri ubojev, ko je en človek ubil drugega. Samo v šestih skupinah so odkrili podatke o uboju, pri katerem sta sodelovala vsaj dva človeka, žrtvi pa sta bili tudi vsaj dve. Le Tiwiji iz Avstalije so pri pridobljenih podatkih izstopali. V večjem primeru so bili ravno oni odgovorni za skupinske uboje, tudi izven svoje skupine. John Horgan, ki piše na blogu revije Scientific American Cross-Check, je takole sklenil misel o Tiwijih: “Tiwiji predstavljajo skupino ljudi, ki so vojno vzeli kot način življenja, kot to tudi počnejo Združene države Amerike.”

Zakaj torej pride do ubojev?

Raziskovalca pripisujeta razloge predvsem osebnim konfliktom, prevaram, ljubosumju, kraji in povračilu za dogodke v preteklosti. Pogosti so bili uboji, ko je mož umoril ženo, ko je večja skupina umorila pozameznika, kjer je šlo verjetno za smrtno kazen, ter ko je več posameznikov ubilo kakšnega zunanjega prišleka, bodisi misionarja ali podobno. Le dva od 148 primerov nasilja s smrtjo sta imela razloge v naravnih dobrinah, kot so voda, sadno drevo ali območje za lov.

Poleg raziskave sodobnih skupin ljudi so letos objavili tudi pregled literature in arheoloških odkritij za čas 10 tisoč let in več nazaj, povezanih z vojno in nasiljem. Arheologa Haas in Piscitelli sta s pregledom 2.900 okostij iz kar 400 različnih najdišč ugotovila, da imajo le štirje skeleti znake nasilja. Znaki kažejo na uboje in ne na vojaško nasilje. Na vojaško nasilje je mogoče sklepati na podlagi drugačnih poškodb na okostju (mogoče poznate ameriško serijo Bones, kjer izvajajo ravno takšne analize?), pa tudi ostankih vojnega orožja ter zgradb in arhitekture, namenjene tako obrambi kot napadom. Svoje ugotovitve sta objavila v članku ‘Prazgodovina vojne: Zavedena z etnografijo’ (“The Prehistory of Warfare: Misled by Ethnography”), ki je bil objavljen v knjigi Vojna, mir in človeška narava.

Torej ali je vojna, kot skupinsko bojevanje, naravna lastnost človeka?

Sodeč po opisanih raziskavah, ni. Pa tudi pomislimo, da nas je bilo v ozkem grlu le 10 tisoč: če bi se takrat veselo pobijali, sedaj ne bi več obstajali. Tako je skrajni čas, da nehamo zagovarjati vojno kot nekaj človeško naravnega. Odločiti se bo treba, ali bomo vsi postali “Tiwiji” in slepo sledili politiki Združenih držav Amerike, ali bi raje sledili večini preostalih skupin ljudi, ki ne izkazujejo tovrstnega nasilja. Vojna je potemtakem produkt družbe, ki pa jo je očitno zelo težko razumeti; v te vode se ne bom podajala.

Dorothy_0025k Casualties of War Toy Soldiers

Vseeno nas ni le 10 tisoč, vedno več nas je, in že nekaj časa veselo živimo onkraj zmožnosti našega planeta. Naš ekološki/okoljski odtis kaže na to, da porabljamo kar več kot 1,5 Zemlje, kar pomeni, da izkoriščamo Zemljine vire 1,5-krat hitreje, kot jih ona lahko obnovi. Pomanjkanje naravnih virov, hrane in vode, lahko vodi v vojne.

Imajo ti procesi kakšno povezavo z vojno in kaj nas čaka v prihodnosti?

Upam, da nobene. A vseeno, pomanjkanje naravnih virov, hrane in vode bi lahko vodilo v vojne. Prispevek v reviji Nature ‘Segrevanje ozračja vodi v človeške konflikte’ (Warming climate drives human conflict) govori o povezovanju med globalnimi klimatskimi spremembami z vojnami. Povezavo so raziskovalci iskali z obdelavo podatkov z več kot šestdesetih raziskav, ki so opisovale spremembe v podnebju in agresiji. Raziskave so potekale na šestih kontinentih in so opisovale obdobja do 12 tisoč let nazaj. S kompleksno statistično obdelavo so odkrili povezavo med dvigovanjem temperature in številom primerov agresije in vojn. Ko pride do dviga temperature ozračja za 3° Celzija, pride do 4 % dviga agresije med posamezniki in do 14 % višje frekvence nasilja med skupinami (ali vojn). A vseeno moramo biti pri tovrstnih raziskavah zelo previdni, na kar opozarjajo tudi v prispevku. Do vojne vedno pride zaradi različnih kompleksnih družbenih dejavnikov, seveda ima vpliv lahko tudi okolje. A vprašanje je, v kakšni meri.

Ker sem po naravi optimistka, verjamem, da prihodnost ne bo tako črna. Zadnji vikend sem prebrala knjigo Michia Kakuja Fizika prihodnosti (Physics of the Future: How Science Will Shape Human Destiny and Our Daily Lives by the Year 2100), kjer avtor napoveduje:

“Personally, if by 2100 society becomes so rich that we are surrounded by material wealth, I feel that society may react in a similar way. A fraction of the population will form a permanent class of people who simply refuse to work. Others may be liberated from the constraints of poverty and pursue creative scientific and artistic achievement. For them, the sheer joy of being creative, innovative, and artistic will outweigh the lure of a materialistic world. But the majority will continue to work and be useful simply because it is part of our genetic heritage, the Cave Man Principle within us.”

Jaz upam, da se bomo kljub temu, da nas je vedno več izognili vojnam in ob pomoči znanosti in tehnologije napredovali v boljšo in enakopravnejšo družbo, kot to opisuje Michio Kaku. Ampak saj veste, o družbi pa ne maram govoriti.

To je to!

Z

*Skupine so bile Aranda in Tiwi iz Avstralije, Kaska, Cooper Inuiti ter Montagniani iz Severne Amerike, !Kung, Hadza in Mbuti iz Afrike ter Vedda in Andamanci iz Južne Azije.

**Če vas je predstavljeno pritegnilo, vam priporočam v branje sledeče:

Izkopanine

29 Jan

Izkopanine ali fosili, so kosti tudi fosili ali ne? Saj ne vem, ne najdem pravega odgovora. Vem le, da beseda fosil izhaja iz latinske besede fossus ali izkopanina. Torej je fosil izkopanina. Izkopljemo lahko ostanke živali (zoolite) in rastlin. Kljub temu, da so fosili po navadi nekaj starega, in starejši ljudje ter starejše stvari so polni neke čarne modrosti, so lahko tudi nadvse zabavni. Pripovedujejo nam zgodbo evolucije življenja na svetu in na koncu boste videli, da so fosili, dokler jih nismo znali pravilno datirati oz. določiti njihove starosti, lahko tudi zavajali, še posebno takrat, kadar so si ljudje želeli preveč ali bili objestni.

Pri preučevanju človeške evolucije so izkopali kar nekaj fosilov. Najbolj dejavna je bila rodbina Leakey, ki se je potepala po vzhodni Afriki, natančneje po Tanzaniji, v Olduvaiju, Keniji in Etiopiji. Seveda so bili prisotni še drugi arheologi in paleoantropologi. Za več informacij, v zabavo, morda za ples, vsekakor pa za širjenje obzorij, si lahko ogledaš spodnji Hominid Rap, ki super predstavi skoraj vsa pomembna odkritja za razlago čudovite zgodbe človeške evolucije.

Jaz pa se bom tokrat posvetila odkritju Piltdownskega moža. Če si prisluhnil oz. prisluhnila rapu o hominidih, potem že veš, da je bila vse skupaj velika potegavščina. Hm, o čem govorim?

Leta 1912 je Charles Dawson odkril lobanjo v Sussexu, v Angliji. Lobanja je imela znake primitivnega človečnjaka, torej prednika sodobnega umnega (razumnega) človeka. Poimenoval ga je Eoanthropus dawsoni. Bil je popoln, najden v Angliji, z večjim delom lobanje sodobnega človeka in primitivno čeljustnico. Prepričani so bili, da gre za povezavo (missing-link) med našimi najbližjimi predniki, primati, in rodom Homo. Zraven so odkrili še nekaj kosti že izumrlih živali. Šele leta 1949 so podvomini v avtentičnost najdbe in preverili najdbo z analizo fluora v vzorcu.

Analiza temelji na dejstvu, da se kemična sestava organskih ostankov v času spreminja. Tako v kosteh organske snovi razpadajo, vedno manj je dušika, medtem ko se anorganske spojine nalagajo, vedno več je fluora in urana. Iz tega lahko v primeru več najdb na enem mestu primerjajo vsebnost dušika (N) in fluora (F) v vzorcih. Če so vzorci iz enakega območja, tako pričakujejo, da imajo enako vsebnost N in F.

V primerih najdbe Piltdownskega moža to ni bilo potrjeno. Ostali ostanki kosti so bili starejši in vsebovali drugačno razmerje dušika in fluora. Kasneje so ugotovili, da je bila lobanja pobarvana, medtem ko je spodnja čeljustnica pripadala orangutanu in bila obdelana, da se je prilegala lobanji sodobnega človeka. Tako so odkrili eno največjih in najbolj znanih potegavščin v znanosti v prejšnjem stoletju.

Še bolj zanimivo je dejstvo, da uganka, kdo je podtaknil kosti, še zmeraj ni rešena. O tem so pisali tudi lani v reviji Nature. Med možnimi osumljenci je bil v začetku tudi Sir Arthur Conan Doyle, tj. slavni pisatelj, v čigar glavi se je rodil detektiv Sherlock Holmes. Sedaj je spet zelo priljubljen, saj si vsi želimo biti Šerloki in misliti ter opazovati okolico tako dobro kot slavni detektiv. Moja sestra, velika oboževalka detektiva, vedno reče: “Bravo Sherlock!” Ampak zaenkrat še ne moremo čestitati Angležem, ker zgodba o Piltdownskem možu še ni razrešena. Med najbolj verjetnimi osumljenci sta najprej sam odkritelj kosti Charles Dawson in njegov pomagač, duhovnik Teilhard de Chardin, ki je kasneje postal filozof in paleontolog. Ali pa sta bila krivca Martin Hinton, ki je kasneje postal kustos v londonskem naravoslovnemu muzeju, in morda Arthur Smith Woodward, paleotolog, ki je bil takratni vodja geološkega oddelka muzeja. Prav vsem bi tovrstno odkritje prišlo prav, še posebej ker so nekaj let prej v Nemčiji odkrili okostje Homo heidelbergensisa (datirano 400.000 do 600.000 nazaj), in v Indoneziji okostje Javanskega človeka (datirano 1,5 milijona let nazaj), ki sedaj sodi v vrsto Homo erectus erectus. Angleži pa so nekako nesrečno ostali brez svoji kosti; pač ne moraš vedno imeti, kar si zaželiš.

Mimogrede, tudi vmesnega člena med predniki primatov oz., bolj natančno, med predniki šimpanzov in rodovi hominidov ne poznamo oz. še ni bil odkrit. Vse več dokazov kaže na to, da gre verjetno za več vzporednih vej v evolucijskem drevesu človeka in samo ena je vodila do nas, medtem ko so ostali rodovi in vrste izumrle.

Morda bi moral biti naslov tega zapisa potegavščina. Pa naj bo kar fosil. Naj vam predstavim na hitro še zanimivo raziskavo, ki nam lahko iz fosilnih ostankov pove še več o evoluciji in spolni selekciji. Besedna zveza spolna selekcija je oblika naravne selekcije, ki osebku na podlagi njegovih lastnosti, ki povečujejo možnosti za parjenjeje, povečuje privlačnost osebka za to, da postane potencialni spolni partner. Morda si je Charels Dawson s svojo najdbo želel povečati ugled pri dekletih, pavjega repa pa si pač ni mogel dodati. Lahko bi ubral bolj Dalijevsko tehniko, ki se je baje ob osvajanju svoje muze Gale nadišavil s kravjim gnojem.

Dovolj okolišenja! Raziskovalci so torej ugotovili, da bi lahko s skrbno analizo in primerjanjem fosilnih ostankov s sedaj živečimi vrstami določili, katere lastnosti najdenih izumrlih živali so bile tiste lastnosti, ki so bile pomembne za spolno selekcijo in s tem za širjenje določenih genov. Poleg tega, da so odkrili zunanje lastnosti, specifično povezane z videzom in tudi vedenjem, ki je pri nekaterih vrstah pomemben del spolne selekcije, nam omogočajo fosilni ostanki prepoznavati tudi spolni dimorfizem izumrlih vrst, kar pomeni, da se ženski in moški osebki razlikujejo. Vse to podpira zamisel, da je bila spolna selekcija v evoluciji živalskega sveta prisotna že bolj zgodaj, kot smo predvidevali do sedaj.

Izlitje semen iz sporangija v  Rhynie Chert fosilu

Izlitje semen iz sporangija v Rhynie Chert fosilu

Mimogrede, na fosilnih ostankih lahko vidimo tudi prvo izlitje semen iz sporangija. V kamnih vidimo arhegonije in anteridije. Prvi so ženski spolni organ, drugi pa moški, in to pri mahovih, praprotih in večini golosemenk. Ostanki kažejo na starost med 408 in 363 milijoni let nazaj ali obdobje Devona.

To je to!

Z