Tag Archives: biološka antropologija

Seksi ročna sekira

12 Mar

Hominini so že pred 1,4 milijona leti uporabljali dodelana orodja. Eno izmed njih je bila ročna sekira. Tako Homo ergaster, Homo erectus kot tudi Homo heidelbergensis naj bi v različnih časovnih obdobjih uporabljali ročne sekire. Ne vemo, za kaj so jih naše prednice in predniki uporabljali. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da so služili za mesarjenje plena in odsekavanje vejic, kopanje manjših lukenj, morda so jih uporabljali tudi pri lovu večjih živali ter za izdelovanje drugih orodij. Arheologinje in arheologi so ob raziskovanju izkopanin odkrili velike količine različnega orodja, a pri nekaterih odkritjih ročnih sekir so naleteli na nenavaden vzorec: kar veliko med najdenimi jih je zelo simetričnih. Tako sta arheologa Marek Kohn in Steven Mithen razvila hipotezo o seksi ročnih sekirah. Raziskovalca v članku iz leta 1999 trdita, da je eden izmed poglavitnih razlogov za izdelavo simetričnih ročnih sekir spolna selekcija. Dekleta naj bi fante izbirala glede na to, kako simetrično sekiro so izdelali. Obstoj simetrije pri določeni sekiri je bil ključen: deloval je kot čutna pristranskost in privabljal oko dekleta. Sposobnost izdelovanja simetričnih sekir naj bi nakazovala dobre gene. Sekire naj bi v tem primeru postale del spolno izbranega razširjenega fenotipa (sexually selected extended phenotype).

Da bi ta hipoteza držala, moramo predvideti kar nekaj stvari. Prvič, simetrične ročne sekire bi morali izdelovati samo moški, ob tem pa bi jih morale ženske ves čas gledati, saj bi sicer lahko prihajalo do kraje teh sekir in potem ne bi bili zares izbrani mojstri v izdelovanju simetričnih sekir, ampak bi dekleta po nesreči izbirala uspešne kradljivce. No, saj to verjetno tudi ne bi bila tako slaba lastnost, če se izkaže kot uspešen način preživetja!

(vir)

Suličasta (Lanceate) (vir)

Etnoarheološke raziskave manjših tradicionalnih skupnosti nam kažejo, da enaka orodja, ne glede na njihovo kompleksnost, izdelujejo tako dekleta kot fantje. Pogostokrat se tudi zgodi, da starejši ljudje učijo otroke izdelovanja orodij ne glede na spol. Kar malo neverjetno si je zamisliti, da bi samo moški izdelovali orodja. K temu lahko dodam kot zanimivost še podatek o uporabi orodij med človeku podobnimi opicami. Opazovanja kažejo, da med njimi uporablja orodje več samic kot samcev.

Poleg tega so po pregledu večjega števila ročnih sekir odkrili, da je v resnici obstajala velika raznolikost v oblikah ročnih sekir znotraj enega kontinenta, regije in skupnosti. Nepričakovano so odkrili, da na nekaterih najdiščih obstaja več različnih oblik ročnih sekir kot na drugih najdiščih. Tudi posameznica ali posameznik je zelo verjetno izdeloval/a zelo različno oblikovane ročne sekire.

Ročnih sekir tudi niso odkrili na vseh najdiščih, starih okoli milijon in pol let, kjer so živeli naši predniki. Tudi zaradi tega verjetno niso bile vključene v kakršno koli izbiro partnerja ali partnerke. Nekateri kritiki omenjajo tudi problem pretiravanja, do katerega pride pri razlagi arheoloških najdb ter stereotipiziranja arheoloških artefaktov. Pri tem naj bi v primeru simetričnih ročnih sekir pogostokrat pozabili na vse druge oblike ročnih sekir, ki niso bile simetrične.

Mimogrede, hipoteza o seksi ročnih sekirah je zelo privlačna tudi zato, ker je nihče ne more potrditi, kar pa je za znanost še bolj pomembno, nihče je ne more niti ovreči. To pomeni, da predstavljena hipoteza ni znanstvena. Razumni človek takih sekir ne izdeluje več. Predniki človeka niso več živi. Samo iz arheoloških odkritij zelo težko skepamo o vedenju v naših prvih predniških skupnostih. Samo časovni stroj bi nam omogočil preveriti, kaj se je v resnici dogajalo pred slabimi milijon in pol leti. Morda pa bi res zagledali zdolgočasena dekleta, ki občudujejo (svoje) moške pri izdelovanju simetričnih sekir. Moški pa bi samo čakali, da bi bili izbrani za razplod. Res dvomim; a kdo ve?

To je to!

Z

Advertisements

Oponibilni palec

4 Mar

Ljudje uporabljamo orodja, tudi nekatere druge živali jih. A nobena orodij ne izdeluje. Pri izdelovanju orodij in tudi pri njihovi uporabi nam še kako prav pride naš oponibilni palec. Mobilni telefoni, pa naj si bodo s klasičnimi tipkami ali z zaslonom na dotik, ne bi bili prav nič uporabni, če ne bi imeli zelo gibljivega palca, nameščenega na kar se da nenavadno mesto. Palec ne sledi ostalim štirim prstom na roki: na zapestne karpalne kosti se metakarpalna kost palca prilega od strani. To nam omogoča zelo natančen oprijem predmetov in s tem tudi izdelavo kompleksnejših orodij. Tudi nekateri drugi primati imajo oponibilen prst, a noben drugi primat z njim ne more tako natančno upravljati s predmeti, da bi lahko, kot mi, brez težav brskal po spletu s samo enim prstom. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da se je posebna človeška sposobnost, da lahko natančno in močno primemo stvari s palcem in ostalimi prsti, razvila zaradi dveh večjih sprememb. Prišlo je do drugačnega načina premikanja. Predniki ljudi so opustili plezanje po drevesih in začeli hoditi. Naslednja ali sočasna sprememba pa je bil začetek izdelovanja ter uporabe orodij. A dokončnega odgovora, kdaj v evoluciji se je pri prednikih razumnega človeka razvil tak palec, še vedno nimamo.

Človeška dlan (vir)

Človeška dlan (vir)

Znanstvenice in znanstveniki so trdili, da se je to zgodilo pred približno dvema milijonoma let. S prvimi hominini iz rodu Homo. A nedavna raziskava notranjih tkiv dlančnih kosti, objavljena v znanstveni reviji Science, pri še bolj zgodnjih homininih avstralopitekih, kaže, da so morda že oni imeli zelo gibljive palce, kar pomeni, da so verjetno izdelovali tudi kompleksnejša orodja. Funkcionalnost organov lahko raziskujemo na različne načine. Najbolj običajen način raziskovanja starih kosti je povezovanje zunanjega videza in oblike kosti z njihovo funkcijo. Tako lahko pri šimpanzih vidimo dolge, rahlo ukrivljene falange ali kosti, ki sestavljajo prste, kar jim omogoča oblikovanje nekakšne kljukaste dlani, kar olajša plezanje po vejah dreves. Ljudje imamo krajše dlani in prste, tako na rokah kot, še posebej, na nogah. Kljub navdušujočim dosežkom plezalk in plezalcev nam kratki prsti ne delajo usluge pri plezanju. A oponibilen, zelo gibljiv palec na rokah nam omogoča natančne oprijeme, ki so nujni za izdelavo kompleksnejših orodij. Poleg tega da paleoantropologinje in paleoantropologi primerjajo zunanje videze kosti, lahko s sodobnimi tehnikami slikanja in posebnimi algoritmi pogledujejo tudi tkiva, ki so se ohranila znotraj samih kosti. Tudi ta nam lahko povedo marsikaj o tem, kako se je neki organ uporabljal. Raziskovalke in raziskovalci z Max Planckovega inštituta za evolucijsko antropologijo in Univerze v Kentu so preučili notranje gobasto tkivo v kosteh.

Spongy bone - gobasto tkivo; compact bone - kompaktno tkivo (vir)

Spongy bone – gobasto tkivo; compact bone – kompaktno tkivo (vir)

Gobasto tkivo se spreminja skozi življenje in posredno kaže, kako oziroma na kakšen način je določeni osebek uporabljal okončine, v opisanem primeru palce. Iz tega lahko vidimo, kako je vedenje povezano z anatomijo. Strukture se torej prilagodijo tako, da najbolje služijo svojemu namenu. Ta pojav imenujemo Wolffov zakon, po nemškem anatomistu in kirurgu Juliusu Wolffu, ki je že v 19. stoletju ugotovil, da se kost pri zdravem človeku ali drugi živali prilagodi na bremena oz. pritiske, pod katerimi se znajde. Če se breme na določeno kost poveča, se ta spremeni, da lahko vzdrži pritisk. Z raziskavami in primerjavami gobastega tkiva fosilnih ostankov nekaterih osebkov vrste Australopithecus africanus (živel je pred približno tremi ali dvema milijonoma let), pleistocenskih homininov ter skeletov drugih človeških prednikov, skeletov Homo sapiens sapiensa ter nekaterih drugih primatov so ugotovili, da so zelo verjetno že hominini iz rodu Australopithecus imeli palce, ki so jim omogočali izdelavo kompleksnejših orodij, kar so glede na meritve gobastih tkiv s pridom uporabljali.

Čeprav so še nedavno menili, da australopiteki in nekateri drugi pleistocenski hominini še niso izdelovali orodij, raziskave notranjih tkiv kosti kažejo drugače. Vse to se sklada tudi z novejšimi arheološkimi najdbami orodij iz tistih obdobij. Očitno gibljivi in natančni palci obstajajo že kar nekaj milijonov let.

To je to!
Z

Zareze človeške evolucije

9 Dec

Od kod smo, kdo ali kaj smo in kam gremo? Mislim, da ta tri vprašanja kar dobro opišejo temeljna izhodišča, iz katerih izhajajo raziskovalke in raziskovalci, ki preučujejo človeka. No, v resnici so zapisana vprašanja tudi predmet literature, umetnosti in splošne vedoželjnosti ljudi. Zato niti ni tako čudno, da se pogosto tudi v znanosti pojavljajo odmevne raziskave in da tudi širšo javnost zanimajo nove najdbe starejših kosti in drugih ostankov naših prednic in prednikov. Tako smo v letošnjem letu že bili priča odkritju jamskih poslikav na indonezijskem Sulawesiju, ki so vsaj toliko stare kot doslej bolj znane evropske poslikave. Iz tega lahko sklepamo, da je umetnost še nekoliko starejša, kot smo menili doslej. Nastale so pred približno 40 tisoč leti. Da bi jamske poslikave lahko imeli samo v Evropi, je res nenavadno mišljenje, ki ima več opraviti z našo nedavno zgodovino in trenutnim stanjem sveta kot pa s pravo evolucijsko zgodovino.

Zato se ozrimo v preteklost, od koder izhajata dve najdbi jamskih poslikav na geografsko ločenih predelih Zemlje. Iz tega lahko sklepamo, da je skupni prednik obeh populacij že razvil neke vrste simbolno mišljenje, na katerem temelji umetniško ustvarjanje. V tem smislu so ti naši predniki že spadali, gledano kognitivno, v razred modernih ljudi. Seveda ni bila ena skupna populacija, temveč jih je bilo več. Verjetno pa so se sprva premikali skupaj in sodelovali ter kasneje odšli v različne smeri. Eni so kočali v Evropi, drugi v Indoneziji, a oboji so slikali.

Nekaj dni nazaj pa je ljubiteljice, raziskovalke in raziskovalce človeške evolucije doletelo še eno odkritje. Že vrsta homininov Homo erectus ali pokončni človek je morda uporabljala kompleksnejša orodja, kot so sprva domnevali. To pa ni vse: risali so celo črtice po morskih školjkah. Pravzaprav se je vsa zgodba z najdbo začela že pred sedmimi leti. No, v resnici se je vse začelo že leta 1890, ko je Eugene Dubois odkopal Javanskega človeka, ki so ga kasneje poimenovali pokončni človek ali Homo erectus.

Pred sedmimi leti pa je najdba ponovno začela buriti znanstvene misli. Ko so raziskovalke in raziskovalci z Avstralske nacionalne univerze v Canberri poslikali nekaj vzorcev starih najdb morskih školjk, so na njih opazili zareze. Videti je bilo nekaj podobnega obliki črke M, dve vzporedni zarezi in narobe obrnjen N. Najdba je nekaj let počivala, dokler ni začela nizozemska morska biologinja in arheologinja Josephine Joordens raziskovati školjk. Vrsta sladkovodnih školjk (Pseudodon vondembuschianus trinilensis), na kateri so pred leti opazili zareze, je že izumrla, a najdba z Indonezije je ena izmed večjih zbirk ohranjenih lupin. Zato se jih je lotila raziskovanja. Zareze so jo vsekakor hitro pritegnile, poleg tega pa so imele nekatere školjke luknje na določenem delu, kjer so bile prvotno pripete mišice in ligamenti, ki školjki omogočajo odprtje in zaprtje lupine. Luknje so bile majhne; videti je bilo, kot da jih je naredila neka žival, ki se je prehranjevala z njimi. Za primerjavo so raziskovalke in raziskovalci poiskali še živečo čim bolj podobno školjko že izumrli vrsti in vztrajno preizkušali različne možnosti, ki bi pojasnile nastanek lukenj. Preizkušali so ugrize različnih plenilk in plenilcev, izpustili pa niso niti človeka. Pokončni človek se je očitno znašel: školjke ni odpiral s svojimi zobmi, ampak je za to uporabil zobe morskih psov, ki so jih prav tako našli med izkopavanjem. Izkazalo se je, da so bili zobje morskih psov ravno prav ostri, da so z njimi odprli školjko. Podobne metode odpiranja školjk še smeraj uporabljajo različne skupine ljudje po svetu. Seveda so morali uporabniki te tehnike in tudi vedeti, kje pritisniti zobe, da se bo školjka uklonila sili in odprla. Na koncu jih je čakala nagrada: sveče školjčje meso. Na podlagi teh najdb so raziskovalci in raziskovalke sklepali, da je že Homo erectus uporabljal nekoliko bolj napredna orodja kot le kamenje. Sklepajo pa tudi, da verjetno ni uporabljal ognja, saj se školjke, izpostavljene visoki temperaturi, odprejo same od sebe.

Naslednja zanimiva najdba je školjka z ostrim robom, ki so ga najverjetneje uporabljali kot rezilo. Tudi na kravjih kosteh in kosteh drugih živali, najdenih na Javi, kažejo na uporabo ostrega orodja in to bi lahko bile školjke.

Zareze, ki begajo znanstven svet, le kdo in zakaj jih je narisal. (vir)

Zareze, ki begajo znanstven svet, le kdo in zakaj jih je narisal/a. (vir)

Bolj kot školjke z ostrim robom pa so zanimive vgravirane črtice, ki so v zadnjem tednu prepravile medije, ki poročajo o znanosti. Čeprav v članku ne govorijo ne o umetnosti ne o simbolnem mišljenju, govorijo o geometričnem vgraviranju, ki kaže na moderno kognicijo in vedenje. Raziskovalke in raziskovalci so se se prepričali, da zareze niso posledica neprevidnosti pri izkopavanju ali da niso nastale po nesreči, ko je bila školjka zakopana pod sedimenti kamenja. Znanstveniki in znanstvenice so z zobom morskega psa vrezali zareze v danes živeče vrste školjk in ravno ta vzorec je bil najbolj podoben vzorcu na školjkah, starih skoraj pol milijona let. Datiranje sedimentov, v katerih so se nahajale školjke, je pokazalo, da so vzorci stari med 540 tisoč do 430 tisoč let. Vse kaže, da so zareze zares rezultat aktivnosti nekega hominina; glede na določeno starost vzorca gre za vrsto Homo erectus, ki je živela pred 1,9 milijoni let do 143 tisoč let.

Vseeno ne moremo domnevati o pomenu teh zarez, če so sploh imele poseben pomen. Morda je do njih vodilo igranje, dolgčas ali ustvarjalnost. Nikoli ne bomo zares vedeli. A meni se ne zdi prav nič čudno, da bi že pokončni človek ustvarjal in risal, še manj pa da je uporabljal kar napredna orodja, ki jih niso uporabljali niti začetniki naše vrste Homo sapiens. V evoluciji, tako naravni kot kulturni, se pogostokrat kakšna lastnost izgubi in kasneje ponovno pojavi. Še pogosteje se to dogaja na ravni vedenja in kulture. Bolj ko se sprašujemo, od kod in kdo smo, več ugank odkrivamo. Vedno bolj se zdi, da le nismo tako zelo posebni. Morda pa nam na koncu na vprašanja o preteklosti pomaga odgovoriti vprašanje o prihodnosti: kam gremo. Morda bomo nekoč imeli časovni stroj in bomo obiskali javanske pokončne ljudi in se na lastne oči prepričali, kako moderni so bili v resnici.

To je to!
Z

Nore znanstvene pesti

23 Okt

Že poleti sem naletela na dve raziskavi o razvoju človeških obraznih kosti, celotnega skeleta in mišičja zgornje polovice telesa v povezavi z “evolucijo” agresivnega vedenja in pretepanja pri človeku, posebno med moškimi. Američana Michael Morgan in David Carrier z Univerze v Utahu sta predstavila zabavno, a po mojem mnenju napačno, zamisel o evoluciji človeškega obraza. Dobro leto in pol nazaj sta objavila prvo raziskavo, kjer sta pojasnila razvoj “boksarske” pesti kot evolucijsko adaptacijo, namenjeno pretepanju, natančneje boksanju neposredno v obraz nasprotnika ali nasprotnice.

Struktura človeške pesti (modernega človeka, Homo sapiens), naj bi povečala trdnost udarca, poleg tega pa pride do večjega prenosa sile, če udarimo s pestjo kot pa z odprto dlanjo. Tako po njunem mnenju omogočajo razmerja človeške dlani boljši udarec s pestjo namesto s samo dlanjo. V razvoj naših dlani oz. pesti naj bi, po Morganovem in Carrierjevem mnenju, vodila spolna selekcija na ravni izboljšane predstave pri pretepanju. Drugače povedano, naše prednice naj bi izbirale tiste moške, ki so se veselo mlatili naokoli in bili pri tem najbolj uspešni. Morda sem jaz miroljubna, ampak tole se mi zdi domišljijska pravljica.

Letos spomladi pa sta šla še dlje in “pojasnila” razvoj obraznih kosti prednikov človeka. Raziskave sta se lotila s preučevanjem lobanj avstralopitekov, od robustnih do gracilnih, vse tja do pet milijonov let nazaj v preteklost. Podatke o pretepih pa sta vzela z ameriških statistik o pretepih. Oblike lobanj sta razložila s prilagoditvami na sprejem udarcev pesti. Torej močnejši australopiteki naj bi poleg tega, da naj bi imeli močne pesti, kar morda sploh ne drži, imeli močna lica, ki te pesti sprejmejo. Izkaže se, da so bili obrazi avstralopitekov res najmočnejši ravno v predelih, s katerimi “ubogi” pretepači sprejemajo pesti. Poleg tega pa ostanki kosti dlani avstralopitekov kažejo, da so slednji svoje prste lahko dali v pest.

Calvin & Hobbes (Bill Watterson)

Calvin & Hobbes (Bill Watterson)

Predpostavka, za katero stojita, je, da smo ljudje po naravi nasilni. Trdita, da je edini način, da dokažemo, da ni tako, odkritje skeletnih anatomskih ostankov, ki kažejo, da naše telo ni prilagojeno za boj. Morda človeško telo ni neposredno prilagojeno za boj z drugimi pripadniki vrste, mogoče smo močna telesa potrebovali za razvoj orodij, za boj z naravo, za preoblikovanje narave po naši meri. Ne vem, kakšni pristiki so delovali na naše prednike v preteklosti pred tremi oziroma petimi milijoni leti, a dvomim, da so bili to pritiski pretepanja s pestmi.

Poleg tega bi morali imeti, če naj bi bila to adaptivna lastnost, ki služi prilagoditvi, pravi pretepači več potomcev kot miroljubni sovrstniki. O tem v članku Morgan in Carrier ne poročata. Teorijo o nasilju in pretepanju s pestmi lahko preverimo tudi z opazovanjem vedenja otrok.

Če pričakujemo, da smo po naravi nasilni, bi lahko pričakovali, da se otroci v času razvoja ves čas pretepajo. In ne samo da se pretepajo, pretepajo se s pestmi in klofute ponavadi primažejo nasprotnikom v obraz, točneje v ličnici. A že če malo pobrskamo po internetu in poiščemo slike otroških pretepanj, lahko vidimo, da se otroci ponavadi cukajo za lase ali pa odrivajo, celo daviti se začnejo, preden uporabijo prave pesti. Morda pa se ljudje šele kasneje priučimo boksanja in pretepanja s pestmi?

Morgan in Carrier sta se osredotočila samo na močne, robustne moške. Zakaj pa smo potem dekleta razvila pesti in obrazne kosti, podobne moškim. Kdo bi vedel?!

Nenazadnje, odprto ostaja tudi vprašanje, ali so bili avstralopiteki res naši predniki ali le ena izmed vej, ki je vodila v hominine. Glede na fosilne ostanke so zelo verjetno res bili naši predniki, a to bomo zelo težko zares dokazali. Mogoče so bili slepa veja, s katero imamo le zadnjega skupnega prednika, a slednjega si delimo tudi s šimpanzi, drugimi vrstami primatov in ostalimi sesalci ter tudi z drugimi živimi bitji.

Upam, da raziskave o prirojenosti pretepanja s pestmi nekoč postanejo le slepe veje znanosti. Na nič pretepov!

To je to!

Z

Rast

26 Avg

Ljudje rastemo na zelo nenavaden način. V prvem letu dodamo svojim centimetrom ob rojstvu kar za polovico višine. Kasneje ta hitrost rasti upade, vse do najstniških let, ko se ponovno podaljšamo in poredimo. Če bi še naprej rastli s takšno hitrostjo kot ob rojstvu, bi bili pri dvajsetih letih visoki več kot deset metrov. A krivulja rasti že prej pade in v dvajsetih letih končamo z rastjo in postanemo “veliki”. Za lažjo predstavo si poglej spodnja grafa.

teza

Krivulja hitrosti pridobivanja teže (Tanner, 1962)

visina

Krivulja hitrosti rasti (Tanner, 1962)

Za živalski svet smo pravi počasneži, saj rastemo kar do poznih najstniških let. Hipoteza “potrošnega tkiva” (“expensive tissue”) pravi, da otroški možgani porabijo toliko hranila, glukoze, da je ostane premalo, da bi sočasno tako hitro rastlo tudi telo. Hipotezo sta leta 1995 postavila antropologa Leslie Aiello in Peter Wheeler. Sprva sta menila, da hitrejši razvoj možganov omogoča manjši prebavni sistem, šele kasneje so to hipotezo spremenili. Gre za neke vrste energijski trade off, najprej dobijo možgani, kasneje šele telo. To hipotezo je bilo zelo težko preveriti, a ravno ta teden so ameriški antropologi objavili obširno raziskavo treh večjih baz podatkov, s katerimi so preverili hipotezo.

Izbrali so že pridobljene podatke s slikovnima metodama PET in MRI. S serijo slikanj s pozitronsko izsevno tomografijo (PET) so dobili podatke o privzemu glukoze v različnih obdobjih človeškega razvoja, z magnetno-resonančnim slikanjem (MRI) pa so določili volumen možganov, s čemer so lahko izračunali celotno porabo glukoze od rojstva do odraslosti. Te vrednosti so primerjali s stopnjo rasti telesa. Izkazalo se je, da največ glukoze človeški možgani porabijo v četrtem letu starosti: bolj natančno, med starostjo štiri in pol ter pet let. V tem obdobju porabijo možgani kar dve petini dnevno zaužite energije, ki jo telo dobi iz hrane. Vrednost glukoze, ki jo porabijo možgani, se dvigne celo preko treh petin, če otrok cel dan miruje. V tem času se energija porabi predvsem za povečanje sinaptične gostote in za ostale z njo povezane metabolne procese. Poraba glukoze v možganih kasneje rahlo pade in se stabilizira. Odrasli na lenobne dneve, ko se ne premikamo veliko, porabimo eno petino bazalne metabolne stopnje (RMR), tj. energije samo za delovanje možganov. Kljub temu možgani tehtajo v povprečju le do dva odstotka celotne teže posameznice. Pri štirih oz. petih letih se tudi rast otrok in celoten razvoj telesa rahlo upočasni. Povedano drugače: “Ko možgani potrebujejo veliko energije, raste telo počasneje”.

Razlog za daljše obdobje odraščanja avtorji pripisujejo metabolno potratnemu razvoju možganov, a verjetno je v procesu evolucije človeka v tak razvoj vodilo več različnih dejavnikov. Nekateri so na primer: mesojednost, kuhanje hrane, sodelovanje znotraj skupine ljudi, odraščanje pri babicah in med ostalimi članicami in člani skupnosti ipd. Vprašanje, kaj je vodilo tak razvoj človeške vrste, še ni dokončno odgovorjeno. Še vedno tudi ne poznamo vseh razlogov, zakaj imamo večje možgane v primerjavi z najbližjimi sorodniki. Eden izmed koščkov sestavljanke o evoluciji človeka je vsekakor tudi to zanimivo odkritje, da možgani pri določeni starosti  porabijo več glukoze za svoj razvoj, medtem pa se rast telesa upočasni.

To je to!
Z

PMS

20 Avg

Tako imenovanih ženskih revij ne berem. Pred leti so me na morju vprašali, če vedno okoli vlačim Scientific American; ali ne bi raje prebrskala kakšnega Cosmota? Ne. V resnici sem nekje na robu črnih lukenj, v svetu mikrobov in ostali zanimivh reči še kar srečna. Tudi ko me daje tečnoba in predmenstrualni sindrom (PMS). Veliko bolj me razjezi, ko vidim v medijih novice v stilu »predmenstrualni sindrom ima evolucijske prednosti«, češ da se s slabim počutjem in tečnobo znebimo moških, ki nas niso uspešno zaplodili. Kakorkoli noro se to že sliši. Na to znanstveno razlago PMS-a sem naletela že pred nekaj dnevi.

Avstralski populacijski genetik Michael Gillings, ki se sicer kaj malo zanima za človeško genetiko ali evolucijo, je menda odgovoril na večno vprašanje o obstoju evolucijskih prednosti predmenstrualnega sistema. Odgovor je da, seveda, PMS je univerzalen; kar štiri petine žensk naj bi ga občutilo (v virih sem odkrila le, da naj bi za PMS-om trpelo od 20 do 32 odstotkov žensk) in če pogledamo v preteklost, trdi Gillings, je bil to očitno način, kako se znebiti neplodnih moških. Seveda je pojav kompleksnejši, in je to zgolj ena izmed »tako je« zgodbic evolucijske psihologije. Vseeno je raziskovanje menstruacijskih ciklov pri ljudeh nadvse zanimivo.

V preteklosti, v času lovsko-nabiralniških skupnosti, naj bi ženske v povprečju poredkeje ovulirale, le dva do trikrat letno naj bi se jim je sprostilo jajčece in v času življenja so imele tja do 100 menstruacijskih ciklov. Razlogov za to je več, in sicer: pomanjkanje prehrane in daljše obdobje dojenja. Dandanes jih imamo ženske v zahodnem, industrializiranem svetu 400 in več. Razlogi za to so tako biološki kot kulturni, in ravno zato je ta, v osnovi biološki pojav pri človeku tako zanimiv.

new_girl_PMS

Večina raziskav, pri katerih so preučevali PMS, je usmerjena v vzorce deklet iz zahodnega sveta. Dobrih podatkov o PMS-u pri lovsko-nabiralniških skupnostih nisem odkrila. Morda zato, ker imajo ta ljudstva tudi drugačne navade in drugačno razumevanje tega pojava. Tako se nam zazdi, da je ta pojav nekaj univerzalnega. Sam menstruacijski cikel seveda je nekaj, kar imamo skupnega tudi z drugimi živalmi, a PMS je bolj kompleksen pojav.

Obstajajo različne stopnje PMSa, bolj znano stanje je predmenstrualni disforični sindrom (premenstrual disphoric disorder – PMDD). To je resnejše stanje, ki ovira bolnice pri zdravem delovanju. Pride do depresije, visoke razdražljivosti in napetosti pred menstruacijo. Takih žensk je v populaciji med 5 in 8 odstotkov.

Eden izmed glavnih razlogov za občutenje PMDD-ja je spreminjanje ravni hormona progesterona. Ženske, preden pride do menstruacije ali periodične krvavitve iz maternice, doživimo lutealno fazo, pred katero se sprosti jajčece in v začetku katere pride do dviga hormona progesterona (to je približno v tretjem tednu menstruacijskega cikla), tik pred krvavitvijo pa raven hormona upade. To posredno tudi vpliva na naše vedenje in počutje.

Kate Clancy, ameriška biološka antropologinja, v zapisu o biologiji in kulturi pri predmenstrualni izkušnji, piše o miših, ki so jim najprej dodali progesteron in jim ga nato odvzeli, opazimo nenavadna vedenja, ki se kažejo, kot da so miške izgubile voljo do življenja. Če jih držimo za rep, se ne borijo, da bi se osvobodile, če jih damo plavati v vodo, ne migajo, kot bi bilo pričakovano, ampak le nesrečno plovejo na vodi. Mehanizem, ki je povezan s odstranitvijo progesterona, deluje na možgane, bolj natančno na receptorje GABAa v možganih. Alopregnanolon je molekula, ki nastane iz progesterona in neporedno vpliva na GABAa receptorje v možganih; njen vpliv je podoben nekaterim zdravilom, benzadiazepinom, ki jih uporabljajo za zdravljenje anksioznosti. Ko imamo več progesterona, naj bi bili pomirjeni. Ko pa stopnja omenjenega hormona v vsakomesečnem ciklusu kar naenkrat upade, naj bi postale nesrečne, rahlo depresivne in razdražene.

Kot sem že predstavila in kot ste morda dekleta že občutile, PMS ni pri vseh enako izražen, tudi vse ženske ne trpimo za PMDD-mom. Razlogi so različni. Naša telesa so navajena na različne stopnje hormonov v naših telesih, tudi različno se odzivajo na pomanjkanje katerega izmed hormonov. Pomemben razlog je tudi način življenja. V zahodnem svetu s hitrim načinom življenjem, pri katerem naše telo trpi ob nezdravi prehrani in zaradi pomanjkanja gibanja, se pri ženskah dvigujejo ravni hormonov. Tako je vsak upad teh snovi v telesu veliko bolj izražen, tako na fiziologiji telesa kot tudi pri vedenju. Pa smo se vrnili nazaj do načina življenja in kulture, ki, tudi v primeru PMS-a, pogojuje biologijo.

Stanje premenstrualnega sindroma ni tako univerzalno, kot se zdi, še posebej pa ni univerzalno negativno, kot je to predstavil Gillings. Ta tečna, nesrečna dekleta vidi zgolj kot evolucijsko prilagoditev, da obdržimo le plodne partnerje. Če bi bilo to res, bi pričakovali, da bodo dekleta, ki občutijo PMS, imela več otrok kot ostala. Menstruacijski cikli so nadvse zanimiv, a jih verjetno v t. i. ženskih revijah ne predstavljajo tako. Kaj pa jaz vem? Kakorkoli, vsi omenjeni primeri kažejo, da PMS ni le biološko stanje in tudi ne le kulturno vezano. V primeru vsakomesečne tečnobe in žalosti, gre za zanimiv preplet okolja, načina življenja, kulture in naših teles ter hormonov.

To je to!
Z

Šimpanz

9 Jul

wise_chimp

Julija, šimpanzinja iz parka za šimpanzje sirote v Zambiji, si je leta 2010 začela v učesi tlačiti bilke trave. Iz vsakega ušesa ji je bingljala trava. Kmalu zatem so jo šimpanzi in šimpanzinje v njeni skupini začeli/e oponašati. Po skupini se je hitro razširila modna muha: osmim od dvanajstih šimpanzov v skupini je iz ušes visela trava. Raziskovalci so vedenje poimenovali trava-v-ušesih. Prišlo je do socialnega prenosa vedenja, ki naj ne bi služilo prilagoditvi na neko okolje, saj vedenja ni izražala nobena izmed preostalih skupin šimpanzov v parku. Vedenje trava-v-ušesih torej ni bila prilagoditev. Očitno gre le za prenos nenavadnih šimpanzjih navad, za modno muho ali, bolje rečeno, travno muho. Vedenje je sicer nenavadno, a vseeno zanimivo za raziskovalce, saj kaže na veliko stopnjo oponašanja med šimpanzi in nakazuje osnovne elemente šimpanzje kulture, čeprav gre samo za neumen trend. Pri tem pa tudi pokaže, da se določena vedenja lahko razvijejo čisto naključno, morda celo iz zabave ali dolgočasja.

Trend: Trava v uho (vir)

Julija s travo v ušesu (vir)

Poleg tega, da si nekateri šimpanzi vtikajo v ušesa travo, tudi na veliko komunicirajo s kretnjami. Primatologinja Catherine Hobaiter z Univerze St. Andrews je preživela 18 mesecev v rezervatu Budongu, kjer je spremljala in snemala kretnje med šimpanzi. Zabeležila je več kot 4.500 različnih kretenj posameznih šimpanzov in 3.400 dogodkov, kjer je prišlo do izmenjave kretenj med dvema šimpanzoma. Ko spremljamo vedenje živali, si opazovanja zabeležimo s pomočjo etogramov, kasneje pa lahko te podatke vnesemo v računalnik in jih statistično obdelamo. Spremljala je gibe šimpanzov in odgovore oz. odzive drugih. S podrobno statistično obdelavo so povezali 66 različnih kretenj z 19 različnimi pomeni. Prepoznali pa so še 36 značilnih kretenj z jasnimi pomeni, ki niso bili igra.

kretnje

Tako na primer cepetanje s obema stopaloma pomeni željo po igri; doseganje ali stegovanje pomeni “želim si to”; objem zraka pomeni željo po stiku; če šimpanz zamahne z roko, to pomeni pojdi stran … Vse te kretnje niso tako prilagodljive in združljive, kot so besede v našem jeziku, ki jih kombiniramo v stavke. Kretnje nimajo slovničnih pravil in sintakse ali načina, kako besede združujemo v stavke. Vseeno si s kretnjami šimpanzi sporočijo marsikaj in gradijo tudi del jezika, kot ga uporabljamo mi, kar pomeni, da smo jezik oblikovali na podlagi razvoja podobnih kognitivnih sposobnosti, ki jih imamo skupne  z našimi najbližjimi predniki. Seveda pa je evolucija našega jezika veliko bolj kompleksna in še ne povsem raziskana.

Raziskave šimpanzov, objavljene letos zgodaj poleti, pa se ne končajo s kretnjami. Raziskovalci z ameriške Univerze Emory so odkrili, da je šimpanzom bolj všeč indijska in afriška glasba kot pa japonska, ki je zelo podobna tudi zahodni glasbi industrializiranega sveta, ki pa je šimpanzi ne marajo. Vsi te opisi glasbe so zelo površinski, saj v vseh teh krajih poznamo različne glasbe, ki se med seboj zelo razlikujejo. Tudi če na primer prisluhnemo slovenski ljudski glasbi, se med pokrajinami opazno razilikuje; kaj se šele zgodi v primeru Japonske, ki je sestavljena iz več otokov.

Nekatere opravljene raziskave so pokazale, da se človeku podobne opice raje umaknejo zvoku glasbe, če jim predvajajo glasbo z značilnim rednim močnim ritmom, ki naj bi bil značilen za zahodnjaško glasbo. Šimpanzom so v delu ograjenega zunanjega prostora vsako jutro 40 minut predvajali nekaj, kar so raziskovalci klasificirali kot “afriško”, “indijsko” ali “japonsko” glasbo. Raziskovalci so na vsaki dve minuti spremljali in si zapisovali, kje se nahajajo šimpanzi. Ko so rezultate primerjali s kontrolno skupino, ki ji niso predvajali glasbe, so ugotovili, da so se šimpanzi več časa zadrževali na mestu, kjer so predvajali glasbo. Vpliv glasbe se je poznal v primeru afriških in indijskih ritmov, medtem ko so se japonskim ritmom izogibali. Za razliko o japonske glasbe, ki teži k pravilnim in močnim poudarkom, podobno kot zahodna glasba, težita afriška in indijska glasba k ekstremnim razmerjem med poudarjenimi in nepoudarjenimi dobami. Raziskovalci poudarjajo, da lahko s tovrstnimi raziskavami odkrijemo zvoke, ki smo jim naklonjeni tako ljudje kot šimpanzi, kar bi lahko kazalo na skupne evolucijske korenine. Nekateri znanstveniki ritem izrazito povezujejo z evolucijo jezika: ritem naj bi služil kot sestavni del jezika, zato je tovrstno odkritje za njih še toliko bolj zanimivo.

Kretnje, ritem in nekaj besed, pa že nisi več šimpanz, ampak postaneš njegov bratranec, človek.

Upam, da si ne omislite svojega šimpanza! Če pa se znajde v vašem življenju, mu nadenite uhane iz travnatih bilk, predvajajte mu afriško in indijsko glasbo, pa leksikon kretenj si priskrbite. Teli šimpanzi so pa res, na svoj poseben način, zelo zanimivi! Pa še zabavati se znajo!

To je to!
Z