Tag Archives: bonobi

Istospolno usmerjene živali

17 Dec

Preden se začnem jeziti nad izkoriščevalkami in izkoriščevalci znanosti, samo opozorilo: če ne greste na referendum posrčkat (no, obkrožit) tisti ZA, ne pomeni, da ste avtomatično ZA. Šteje samo sprehod do volišča, obkrožen ZA in oddana glasovnica. Če misliš, da bo sedaj zavrnitev zakona preprečil kvorum, si preberi zelo dober odgovor na vprašanje, zakaj oditi na referendum? Torej: POJDI VOLIT!

Sedaj pa preidimo na meni ljubo znanost. Na spletnih družbenih omrežjih nasprotnikov in nasprotnic Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sem zasledila slogan Darwin je proti (ali da bi bil proti). A v resnici Darwin in še manj evolucija nimata prav nobene skupne točke z referendumom v nedeljo.

Charles Darwin in vse njegova dela je treba vedno razumeti tudi v zgodovinskem kontekstu. Še posebej je to pomembno takrat, ko neka pravila iz narave, ki jih niti ne razumeš, iz knjig, objavljenih v drugi polovici devetnajstega stoletja, projiciraš na sodobno človeško družbo. Darwin je odraščal in živel v viktorijanski Angliji. Ravno takrat se je, zgodovinsko gledano, v poroko vmešala romantična ljubezen. Pred tem je bilo v Angliji ogromno vnaprej dogovorjenih zakonov.  

Če ne bi bilo Alfreda Russela Wallaca, se zelo verjetno ne bi tako odločno postavil za svoje delo O izvoru vrst, kot se je. Morda omenjenega dela brez spodbude in podobnih Wallacovih misli, kot jih je imel sam, sploh ne bi bilo. Wallace je pogosto pozabljeni naravoslovec, ki je raziskoval naravo na otokih v Maleziji in je prišel do podobnih ugotovitev kot Darwin. Darwin si je z njim pred objavo slavnega dela veliko dopisoval in na podlagi tega dopisovanja oblikoval svoje teze o evoluciji na podlagi naravne selekcije. Že to, da je objavil delo, ki je pokazalo, da ljudje nismo prav nič drugega, kot še ena izmed vrst živali, in da smo del evolucijskega drevesa, je bilo za takratni čas napredno razmišljanje. Če je bil Darwin v svojem času napreden, pa je to, da sedaj evolucijo nekateri zlorabljajo za razlago človeške narave, hudo narobe.

Vsekakor je nenavadno, a v skladu s pričakovanji tistega časa, da Darwin v svojih delih v katerih je opisoval tudi razmnoževalno vedenje marsikatere vrste primatov, ni nikoli omenil odnosov med predstavniki in predstavnicami istega spola. Novejša dognanja v vedenjski ekologiji in evoluciji so namreč odkrila v živalskem svetu ogromno število spolnih odnosov med osebki istega spola.

lions

Tudi med mogočnimi levi najdemo homoseksualne odnose.

Najpogostejša razlaga, zakaj pride do tega, temelji na tem, da osebki z istospolnimi odnosi ohranjajo tesnejše socialne vezi znotraj svojih skupin. Oglejmo si nekaj primerov.

Začnimo z bonobi, eno izmed vrst šimpanza, s katerimi imamo zadnjega skupnega prednika pred petimi do šestimi milijoni leti. Predvsem samice lahko redno ujamemo pri istospolnem vedenju. Pogostokrat prihaja do genitalno-genitalnega drgnjenja, ki lahko vodi v orgazem. Pri samcih prav tako opazimo poljubljanje, felacijo in masažo genitalij. Razloge za to vidijo raziskovalci in raziskovalke v krepitvi socialnih vezi znotraj skupin in pobotanju po prepirih.

Samce plisavk (Thursiops sp.), iz družine delfinov ujamemo v naravnem okolju pri naskakovanju in genitalnem stiku. To naj bi pripomoglo k tvorjenju zavezništev, med mlajšimi pa služi tudi vaji za spolne odnose s samicami. Tudi samice pliskavk lahko najdemo v istospolnih spolnih odnosih.

Pri dolgorepih antarktičnih pingvinih (Pygoscelis antarcticus) so v ujetništvu odkrili pare samcev, ki sklenejo dolgo trajajoče odnose, pri katerih ne manjka spolnosti.

Tudi med drugimi vretenčarji, na primer žirafami in krastačami, ter tudi med nevretenčarji, kot so žuželke, mehkužci in podobne skupine živali, najdemo ogromno spolnih odnosov med osebki istega spola. Vse to je v naravi bolj pravilo kot izjema.

Naj sklenem z opozorilom, da poroke nimajo prav nobene povezave z biologijo: nastale so zaradi socialnega povezovanja med skupinami ljudi. Po svetu poznamo veliko različnih načinov, kako se skupine ljudi med sabo združujejo in povezujejo. Nekatere socialne skupine živali se povezujejo med sabo tudi s homoseksualnimi odnosi.

V srednjem veku, ko je krščanstvo prevladovalo v Evropi, je poroka postala izključna zveza med možem in ženo. Seveda je bila delno povezana tudi z razmnoževanjem in s tem z delovno silo. A kaj več kot to pa ne: bolj se je dotikala dedovanja in premoženja. Šele v viktorijanski Angliji so poročanje povezali z romantično ljubeznijo.

Seveda moramo opozoriti, da poroka iz ljubezni ali brez nje ni prav nič bolj naravna kot ni naravno to, da se vozimo naokoli v avtomobilih ali pa da potujemo po svetu z letali. Zato v te debate res ni potrebno vmešavati Darwina in tako zlorabljati njegovo ime v imenu svojih nestrpnih pogledov in še manj za doseganje političnih ciljev. Še posebaj narobe pa je, da so ti politični cilji tako zelo vezani na religijo. Saj vendar živimo v sekularni državi, ali ne?

To je to – čas je ZA (značko)!
Z

 

Še nekaj zanimivega branja:

Monogamija in tukaj ter tukaj
Žirafa

Advertisements

Mali prijatelji

6 Nov

S šimpanzi in ostalimi človeku podobnimi opicami imamo prav gotovo zadnje skupne prednike, a očem skriti mikrosvet našega črevesnega mikrobioma (mikrobiote) se je v tem času zelo spremenil. Na in v človeškem telesu najdemo 100 trilijonov različnih mikroorganizmov, od virusov in bakterij, vse do arhej in enoceličnih evkariontov ter gliv. Kar je zagotovo več od števila človeških celic posameznega osebka. Človeško telo je pravi mikrosafari; vso nenavadnost človeškega mikrobioma je krasno opisal znanstveni komunikator Ed Yong v prispevku za New York Times: “Zdrav” mikrobiom ne obstaja. Danes se bom posvetila črevesnemu mikrobiomu naših najbližjih sorodnikov in nas samih.

Skupina raziskovalk in raziskovalcev z različnih področij biologije se je namenila raziskati mikrobiom goril, bonobov, šimpanzev in ljudi. Predstavnicam in predstavnikom človeku podobnih opic so sledili po gozdovih Kameruna, Tanzanije in Demokratične republike Kongo ter za njimi pobirali vzorce izločkov. Pridobili pa so tudi človeške vzorce z različnih koncev sveta. Vse vzorce so zatem obdelali in analizirali genetski material, pridobljen iz iztrebkov, s čimer so določili sestavo mikrobioma vseh štirih primatov. Izkazalo se je, da je naše črevo najbolj dolgočasno in neraznoliko. Podatki namigujejo, da naj bi se po ločitvi od šimpanzov diverziteta ali bogatost našega mikrobioma zmanjšala.

Razlike so odkrili tudi med mikrobiomi goril in obeh vrst šimpanzev, a so razlike take, kot bi jih pričakovali glede na čas, ki je pretekel od takrat, ko sta vrsti imeli zadnjega skupnega prednika, in glede na okolje, v katerem živita. Pri ljudeh pa je prišlo do pospešenega spreminjanja, ki ga v običajnem počasnem razvoju vrste ne bi pričakovali. A, ljudje smo spremenili našo prehrano: jemo več mesa kot naši najbližji sorodniki; večinoma jemo prekuhano zelenjavo, meso in ostalo hrano. Vse to je pustilo sledi na in v našem telesu. Za vrste v črevesnem mikrobiomu to pomeni, da so izgubile živahno raznolikost in nekaj deset prijateljev iz drugih rodov bakterij. To nekateri povezujejo tudi z različnimi boleznimi. Tako znanstvenice in znanstveniki, ki so opravili raziskavo, sklepajo, da je tovrstno odkritje lahko pomembeno tudi za razumevanje človeških bolezni, kot so debelost, avtoimunske bolezni in gastrointestinalne težave.

Na drugi strani naj omenim še zanimivo metodo zdravljenja posebne okužbe z bakterijo Clostridium difficile. Če tvoje črevo napade ta zahrbtna bakterija in se v njem množično namnoži, začneš zelo hitro izločati vso zaužito hrano, veliko časa prebiješ na stranišču in poleg tega zelo hitro izgubljaš težo, ki jo zelo težko pridobiš nazaj, zato boš naredil/a vse, da se je znebiš. Pripravljen/a boš prejeti tudi bakterije iz izločkov drugega človeka.

Zdravnice in zdravniki so pred leti začeli opravljati prve presaditve črevesnih bakterij med ljudmi. Gre za transplantacijo fekalnih bakterij, ki jih izolirajo iz iztrebkov donorja ali donorke in jih s kolonoskopijo vsadijo v prejemnico ali prejemnika. Postopek žanje uspehe, a predvsem pri okuženih z bakterijo C. difficile.

Kljub temu si nekateri ljudje želijo zamenjati svoj mali svet črevesnih čudes. Nekateri hodijo po vzorce med ljudstva, ki se še vedno pretežno preživljajo z nabiralništvom in lovom. Takšno ljudstvo so na primer Hadze iz Tanzanije. Letos spomladi je bila objavljena raziskava, v kateri so primerjali vzorce črevesnega mikrobioma pripadnikov ljudstva Hadza z vzorci zahodnih populacij, bolj točno Italijanov in Italijank iz urbanega okolja. Ugotovili so, da je pestrost vrst črevesnega mikrobioma pri ljudeh iz zahodnega “urbaniziranega” sveta manjša. Poleg tega so v vzorcih ljudi iz industrializiranega sveta odkrili veliko število organizmov iz vrst Bifidobacterium (te dodajajo v številne probiotične jogurte), medtem ko jih pri ljudstvu Hadza ni zaslediti. Slednji imajo veliko število bakterij Treponema, ki jo sicer povezujemo tudi z nekaterimi človeškimi boleznimi, kot je na primer sindrom razdražljvega črevesja. A teh bolezni v populaciji ljudstva Hazda ne zasledimo. Zanimivo je tudi, da so odkrili, da obstaja opazna razlika med črevesnim mikrobiomom deklet in moških pri ljudstvu Hadza, do tega pride verjetno zaradi delitve dela in pri nabiranju, pobiranju in lovu. Ne glede na to, da si na koncu hrano pravično razdelijo, pa nabiralci in nabiralke ter lovke in lovci že med zbiranjem hrane kaj prigriznejo in pri presnovi te, pretežno rastlinske hrane, jim še kako prav pridejo raznolike vrste mikroorganizmov, ki se skrivajo v njihovih črevesjih.

Ko si misliš, da sama uživaš v filmu… (vir: Beatrice the Biologist)

Poleg navdušenk/cev nad mikrobiomom nabiralk in lovk si drugi/e želijo črevesnih mikroorganizmov suhih ljudi. Po mojem je metoda presaditve fekalnih mikroorganizmov primerna pri resnih boleznih in okužbah z groznimi patogeni. Razvajenke in razvajenci, ki pa stremijo k bolj “naravnemu” življenju ali kakšnemu kilogramu manj, naj le pomislijo, da vsak dan okoli prenašajo male črevesne prijatelje, ki si prav tako želijo zdrave in okusne prehrane. Nekaj svobode in izbire le imamo. Ko boš naslednič jedla ali jedel, imej v mislih te “nebogljene” mikroorganizme, ki nas iz dneva v dan spremljajo in nudijo podporo, tudi dobesedno, saj nam pomagajo razgraditi nekatere vrste hranil, ki jih dnevno zaužijemo, in pri tem dostavljajo še kako potrebno zalogo nutrientov, da naše telo lahko stoji in normalno deluje.

To je to!
Z

Dom

26 Nov

Prejšnji teden sem se postarala, danes jih že štejem 24. Bližam se trenutkom, ko postaja vse bolj jasno, da bo kmalu čas, da grem od doma in si ustvarim svojega. Morda bo moj prvi dom v tujini, morda tukaj. Trenutno je dom še tisti iz otroštva in verjetno bo ostal tudi zatem, ko grem. Ne vem, kako starši, prijatelji in ostali vidijo naš odhod. Ne vem niti, kako ga bom jaz doživela. Nekateri so že pisali o tem. Drugi se z moraliziranjem ne strinjajo. Zanima pa me, ali ostale živali tudi odhajajo in kako doživljajo odhod?

home

O tem je v dveh blogerskih zapisih pisala antropologinja Barbara J. King. Ravno berem njeno knjigo Kako živali žalujejo (How animals grieve). Odlična! Kingovo je prvič zanimal odhod, ko je njena hči odšla v kolidž. Sedaj so jo prazniki spomnili na zanimivo vprašanje: kakšna čustva doživljajo živali, ko se njihovi potomci vrnejo domov?

Pri populacijah živali, ki živijo v skupinah, v divjini, se pogostokrat pojavi vzorec, ko potomci zapuščajo skupino, kjer so se skotili, in gredo poiskat svojega partnerja k drugi skupini. Skupine so odprte za novince. Tako mimogrede pride tudi do mešanja raznolikega genskega materiala, kar je za preživetje vrste dobro. Pri šimpanzih mlade samice zapustijo skupino, pri bonobih in makakih samci.

Pri prvih homininih (Australopithecus africanus in Paranthropus robustus), naj bi odhajale ženske. Slednje sklepajo iz raziskav ravni stroncija v zobeh, ki kaže na vire hrane v okolju, kjer so se razvijali in kjer je prišlo do mineralizacije zobovja. Več kot polovico vzorcev, ki so pripadali ženskam, so našli v okolju, kjer naj se slednje ne bi razvijale. Medtem je bila le desetina vzorcev zobov moških v okolju, različnem od okolja odraščanja. Sedaj odhajamo in ostajamo vsi, ne glede na spol. A se tudi vračamo. Ponavadi so nas domači veseli. Kaj pa živali? Se vračajo domov? Občutijo starševska čustva?

Raziskovalci ne zanikajo, da verjetno živali občutijo odhod ‘domačih’. Ne vemo, ali občutijo žalost ob odhodu. To je zelo težko raziskovati. Raziskovalec Richard Byrne z Univerze St. Andrews na Škotskem je predstavil primer iz opazovanja šimpanzov v Tanzaniji, kjer sta se po nekaj letih združili skupini (samice s K skupine, z M skupino). V obeh so bile sorodnice – mame in potomke – a je bilo ob opazovanju videti, kot da se ne prepoznavajo med seboj, kot da si niso prav blizu. To je presenetljivo, glede na to, da vemo, da tudi sloni in druge živali v ujetništvu izkazujejo veselje ob ponovni združitvi z njihovimi sorodniki.

Žalostno, a kar resnično. (vir)

(vir)

Ob tem sem se spomnila na pasje veselje, ko se vrnem domov. Kaj šele, ko se vrne njihova lastnica… Morda mi živali v ujetništvu počlovečimo. Vsak živalski primer je potrebno gledati posamezno. Da bi odgovorili na vsa kompleksna vprašanja, moramo spremljati živali v ujetništvu, prav tako kot tudi tiste v divjini. Prav tako moramo primere med ljudmi gledati in opisovati ločeno. Vsi imamo svoje navade in načine, kako nekaj počnemo. Tako bomo nekateri odšli v tujino, drugi ostanemo tu. Verjetno pa se vsi radi vračamo. Morda ima to kaj opraviti z ostalimi živalmi, morda tudi ne. A tako je!

To je to!
Z