Tag Archives: družina

“Znanstvene” nebuloze o istospolnih družinah

13 Dec

V prihajajočem referendumu ne gre za posvojitve otrok. Na referendumu tudi ne bomo odločali o spremembah učenega sistema, čeprav ne bi škodilo, da bi pri biologiji začeli razlagati kompleksnost samega biološkega spola in pri sociologiji pomen družbenega spola. A vseeno bom na hitro predstavila nekaj dognanj znanosti o otrocih iz isto- in raznospolnih družin, predvsem pa vas bom usmerila v nadaljne branje.

TL;DR: Znanost pravi, da dokler ima(mo) otroci dober in ljubeč dom, ne glede na število, spol in spolno usmerjenost staršev, s(m)o vsi okej!

12291079_10207233965743382_4458660247183781378_o

Nasprotnice in nasprotniki Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družniskih razmerjih, ki se bojijo, da bodo naenkrat izgubili zakonsko zvezo, ker bo njihov mož ali žena postala oseba, razglašajo, da so znanstvene raziskave pokazale, da so otroci iz istospolnih družin prikrajšani za starša nasprotnega spola, kar naj bi imelo različne posledice na razvoj otrok.

Znanstveni konsenz pravi, da ni tako! Nabor raziskav, ki kažejo, da so otroci iz istospolnih ali raznospolnih družin povsem enaki, lahko najdete na spletni strani kolumbijske pravne šole v ZDA (Columbia Law School). Kar 73 raziskav kaže, da ni razlik, izpostavili pa so tudi 4, ki so odkrile razlike.

Na hitro sem ošvrknila dve raziskavi, ki preostalim nasprotujeta. Eno izmed njih je izvedel katoliški duhovnik in raziskovalec iz ameriške katoliške univerze, drugo sta financirali konservativni fundaciji. Pri drugi raziskavi je v recenzijskem (peer review) procesu zelo verjetno sodeloval celo predstavnik ene izmed fundacij. Tudi oddaja objave v znanstveno revijo je bila zelo nenavadna, če ne celo sumljiva. Objava je bila pripravljena, še preden so do konca zbrali vse podatke. Recenzijski proces pa je trajal le šest tednov.

Prva raziskava naj bi pokazala pomanjkljivosti v čustvenem razvoju otok iz istospolnih družin. Druga pa med drugim pokaže, da otroci z istospolnih družin naj ne bi dosegali enakovredno visoke izobrazbe kot njihove vrstnice in vrstniki iz raznospolnih družin, da živijo od socialne podpore in so brezposelni.

Že financiranje teh raziskav in sami avtorji izkazujejo pristranskost. Več kot očitno gre za primer slabe znanosti. Pri obeh raziskavah se pojavi enaka napaka v vzorcu: za istospolno družino je bilo dovolj, da je obstajala manj kot štiri leta otrokovega razvoja. Skratka, v raziskavah nikakor niso primerjali stabilnih istospolnih in raznospolnih družin. Pravzaprav niso primerjali družinskih struktur, ampak zgolj različne odnose, v kakršnih so bili starši v času odraščanja otrok (do 18 leta) iz raziskave. Raziskava je morda nakazala, da imajo otroci iz nestabilnih družin lahko težave pri socialnem, ekonomskem, izobraževalnem in psihološkem razvoju. Toda to velja tako za raznospolne kot za istospolne družine v enakih socialnih pogojih.  

Poleg tega sta se v vzorcu ene izmed raziskav znašla otroka, izmed katerih naj bi bil eden pri enem letu starosti aretiran. Drugi naj bi bil visok dva metra in trideset centimetrov ter tehtal le 40 kilogramov. V raziskavah ponavadi odstranimo podatke, za katere vemo, da ne morejo biti resnični, in to tudi pojasnimo v delu, kjer opišemo raziskovalne metode.

Primerjave med istosponimi in raznospolnimi družinami je zelo težko narediti, saj na žalost ljudje šele sedaj začenjamo sprejemati zveze, ki morda niso vsem po godu, a to nikakor ne pomeni, da so slabe ali kaj manj dobre.  

Debata o istospolnih družinah je na neki način podobna debati o klimatskih spremembah in globalnem segrevanju. Lahko bi sklepali, da se zemljino ozračje ne segreva, ko pa smo ravno lani imeli ogromno snega! Seveda lahko tako v istospolnih družinah kot v raznospolnih družinah najdemo primere slabega starševsta in razmerij, a to ne pomeni, da istospolni pari ne morejo nuditi otroku vsega, kar ta potrebuje. Če kljub vsemu, kar o tem danes že vemo, morda še vedno menite tako, potem morate sprejeti tudi dejstvo, da marsikateri raznospolni starši ne nudijo otrokom vsega, kar ti potrebujejo, pa nimam v mislih le žrtev družinskega nasilja.

Mimogrede, otrok za odraščanje niti ne potrebuje nujno dveh staršev, kar dokazujejo enostarševske družine. Dodati pa moram, da otrok ne vzgajajo le starši, ampak se otroci učijo tudi od vrstnic in vrstnikov; za njih lahko skrbijo prijateljice in prijatelji staršev, varuške in varuhi, vzgoljiteljice in vzgojitelji, učiteljice in učitelji in, nenazadnje, tudi drugi sorodniki, na primer stari starši. Raznorazne oblike družin najdemo povsod po svetu in prav nobena ni nič bolj primerna od drugih.

To je to – čas je ZA!

Z

 

Viri:

The Regnerus Fallout

Columbia Law School: What We Know?

Science of Us – Jesse Singal: How Scientist Debunked the Biggest Anti-Gay Marriage Study

Slate – Will Saletan: Back in the Gay

New York Times – Jesse Wegman: Two Same-Sex Marriage Studies Two Debunkings

The Atlantic – Emma Green: Using ‘Pseudoscience’ to Undermine Same-Sex Marriage

Psychology Today – Abby Goldberg: Flawed Study of “Gay Parenting”: Roundup of Recent Media Cov

Quartz – Katherine Ellen Foley: The Science is Clear: Children Raised by Same-Sex Parents are at no Disadvantage

The Chronicle of Higher Education – Tom Bartlett: Controversial Gay-Parenting Study is Severely Flawed, Journal’s Audit Finds

Advertisements

Dom

26 Nov

Prejšnji teden sem se postarala, danes jih že štejem 24. Bližam se trenutkom, ko postaja vse bolj jasno, da bo kmalu čas, da grem od doma in si ustvarim svojega. Morda bo moj prvi dom v tujini, morda tukaj. Trenutno je dom še tisti iz otroštva in verjetno bo ostal tudi zatem, ko grem. Ne vem, kako starši, prijatelji in ostali vidijo naš odhod. Ne vem niti, kako ga bom jaz doživela. Nekateri so že pisali o tem. Drugi se z moraliziranjem ne strinjajo. Zanima pa me, ali ostale živali tudi odhajajo in kako doživljajo odhod?

home

O tem je v dveh blogerskih zapisih pisala antropologinja Barbara J. King. Ravno berem njeno knjigo Kako živali žalujejo (How animals grieve). Odlična! Kingovo je prvič zanimal odhod, ko je njena hči odšla v kolidž. Sedaj so jo prazniki spomnili na zanimivo vprašanje: kakšna čustva doživljajo živali, ko se njihovi potomci vrnejo domov?

Pri populacijah živali, ki živijo v skupinah, v divjini, se pogostokrat pojavi vzorec, ko potomci zapuščajo skupino, kjer so se skotili, in gredo poiskat svojega partnerja k drugi skupini. Skupine so odprte za novince. Tako mimogrede pride tudi do mešanja raznolikega genskega materiala, kar je za preživetje vrste dobro. Pri šimpanzih mlade samice zapustijo skupino, pri bonobih in makakih samci.

Pri prvih homininih (Australopithecus africanus in Paranthropus robustus), naj bi odhajale ženske. Slednje sklepajo iz raziskav ravni stroncija v zobeh, ki kaže na vire hrane v okolju, kjer so se razvijali in kjer je prišlo do mineralizacije zobovja. Več kot polovico vzorcev, ki so pripadali ženskam, so našli v okolju, kjer naj se slednje ne bi razvijale. Medtem je bila le desetina vzorcev zobov moških v okolju, različnem od okolja odraščanja. Sedaj odhajamo in ostajamo vsi, ne glede na spol. A se tudi vračamo. Ponavadi so nas domači veseli. Kaj pa živali? Se vračajo domov? Občutijo starševska čustva?

Raziskovalci ne zanikajo, da verjetno živali občutijo odhod ‘domačih’. Ne vemo, ali občutijo žalost ob odhodu. To je zelo težko raziskovati. Raziskovalec Richard Byrne z Univerze St. Andrews na Škotskem je predstavil primer iz opazovanja šimpanzov v Tanzaniji, kjer sta se po nekaj letih združili skupini (samice s K skupine, z M skupino). V obeh so bile sorodnice – mame in potomke – a je bilo ob opazovanju videti, kot da se ne prepoznavajo med seboj, kot da si niso prav blizu. To je presenetljivo, glede na to, da vemo, da tudi sloni in druge živali v ujetništvu izkazujejo veselje ob ponovni združitvi z njihovimi sorodniki.

Žalostno, a kar resnično. (vir)

(vir)

Ob tem sem se spomnila na pasje veselje, ko se vrnem domov. Kaj šele, ko se vrne njihova lastnica… Morda mi živali v ujetništvu počlovečimo. Vsak živalski primer je potrebno gledati posamezno. Da bi odgovorili na vsa kompleksna vprašanja, moramo spremljati živali v ujetništvu, prav tako kot tudi tiste v divjini. Prav tako moramo primere med ljudmi gledati in opisovati ločeno. Vsi imamo svoje navade in načine, kako nekaj počnemo. Tako bomo nekateri odšli v tujino, drugi ostanemo tu. Verjetno pa se vsi radi vračamo. Morda ima to kaj opraviti z ostalimi živalmi, morda tudi ne. A tako je!

To je to!
Z