Tag Archives: eksperiment

Otročja pravičnost

5 Jul

Pred seboj imaš piškot, ob tebi sedi gospodična ali gospodič, ki ti ga ukrade. Kaj narediš, zahtevaš piškot nazaj? Ali zahtevaš kazen za nepridiprava? Morda oboje? Glede na to, kako sladkosneda sem, bi si sama najprej zaželela piškot nazaj. Potem bi poizvedela, zakaj so mi ga želeli ukrasti. Morda bi si ga z njim ali z njo na koncu celo razdelila. Kaj pa vem? So pa raziskovalke iz Velike Britanije in Nemčije ugotovile, kako se v takih okoliščinah vedejo triletnice in triletniki ter petletnicein petletniki. Ali raziskava kaže, da imajo že zelo majhni otroci občutek za pravičnost?

Šimpanzi imajo določeno raven čuta za pravičnost. Ko so raziskovalci, ki so sodelovali tudi pri raziskavi, o kateri bom pisala v nadaljevanju, raziskovali, kako pravični so šimpanzi, so ugotovili, da šimpanzi kaznujejo tatu, ki jim je ukradel hrano. A če tat ukrade hrano drugemu šimpanzu, tega ne kaznujejo, ne glede na to, ali je žrtev kraje njihov sorodnik ali sorodnica. Kaj pa otroci?

V znanstveni reviji Current Biology je bila pred nekaj dnevi objavljena raziskava z naslovom Popravljena pravica (restorative justice) pri otrocih. Z 3- in 5-letnimi malčicami in malčki so raziskovalke in raziskovalci opravili štiri različne eksperimente. Z njimi so primerjali namerno slabo dejanje ali krajo kot mero kaznovanja z nepravičnim dejanjem, izgubo in dovoljenim dejanjem. Pri kraji je lutka otroku ali drugi lutki ukradla piškot; pri nepravičnem pogoju je sodelovala tretja lutka, ki je bodisi lutki ali otroku vzela piškot in ga dala drugi lutki. Pri izgubi je tretja lutka vzela piškot otroku ali drugi lutki, a piškota ni nihče dobil. Pri dovoljenjem pogoju je prva lutka oziroma otrok drugi dovolila ali dovolil, da vzame piškot. Poleg piškota so lutke kradle tudi frnikule in štampiljke. Otrok je lahko vsakič, ko so lutke, ki so jih vodili eksperimentatorji, odigrale igro (kraja, nepravičen odvzem, izguba, dovoljeni odvzem), pritisnil na gumb, ki je piškot (ali frnikule ali štampiljke) skril v votlino. Tako do njih niso mogle dostopati niti lutke niti otrok. V drugem eksperimetnu pa je otrok lahko z vrvmi vplival na to, kdo bo na koncu dobil piškot. Otrok je lahko dobil piškot nazaj od tatu ali pa ga je vrnil oškodovani lutki. Pogoj, ko je lutka kradla drugi lutki, je služil kot pogoj, v katerem so bili otroci priča dogodku, ki jih sicer ne zadeva neposredno. Kot sem že omenila, se šimpanzi pri takem pogoju niso odzvali in niso “pomagali” žrtvi kraje. Kaj pa otroci?

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen)

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen & MPI Evolutionary Anthropology)

Že triletnice in triletniki so v primeru tatvine in nepravičnega vedenja skrili piškot v votlino, tudi takrat, ko sami niso bili oškodovani. V primeru, ko so bili oškodovani sami, so to storili v polovici primerov, ko pa je bila oškodovana druga lutka, so to vedenje kaznovali v dveh petinah primerov. Petletnice in petletniki so piškot skrili v votilno v kar več kot treh petinah primerov. Otroci so torej dovzetni za krajo in imajo čut za pravičnost, ne le takrat, ko se njim godi krivica, ampak tudi ko je oškodovan nekdo drug. Triletnice in triletniki so bili v primeru, ko piškota niso mogli dobiti nazaj ali ga vrniti oškodovani lutki, po pričevanju enega izmed raziskovalcev zelo nesrečni in so izkazovali občutek nemoči. Tako je naslednji eksperiment, v katerem so otroci lahko odločili, kam bo piškot po odigrani igri (kraji itd.) odšel, podal še nekaj več odgovorov o občutku za pravičnost pri malčkih.

V drugem eksperimentu, kjer so otroci lahko vrnili piškot oškodovanemu, torej sebi ali lutki, ki je bila okradena, so že triletnice in triletniki v več kot treh petinah primerov vrnili piškot oškodovani lutki oziroma so ga z vrtečo se mizo pripeljali do sebe v več kot dveh tretjinah primerov.

Raziskovalci in raziskovalke so v preteklosti trdili, da se pravičnosti otroci naučijo šele kasneje, pri starosti šestih let. Vsekakor je zanimivo, da otroci raje poskrbijo za pravičnost kot za kaznovanje tatu. Otroke je pomirila možnost, ko so lahko stvari postavili na svoje mesto, tako kot je bilo na začetku. Vsak za mizo je na koncu dobil to, kar mu je pripadalo. Vsekakor se je zanimivo vprašati, ali je to po naključju veljalo samo za skupino nemških malčic in malčkov, s katerimi so izvedli raziskavo, ali gre za vedenje, ki je skupno vsem otrokom teh starosti. Eden izmed avtorjev raziskave je tudi omenil, da je raziskava zanimiva tudi v izobraževalne namene. Namesto da otroke usmerjamo v kaznovanje tatov in nepravičnežev, bi jih lahko o pravičnosti učili s strani žrtev. Morda bi se lahko tudi večkrat vprašali, zakaj se dogajajo okoli nas kraje in kako naj se skupaj borimo za pravičnejšo družbo.

To je to!
Z

Nepričakovano presenečenje?!

15 Apr

Danes, ko sem se peljala nazaj z vlakom, je nasproti mene v vijoličnem vozičku sedela deklica. S prstki je raziskovala rob vozička. Najbolj jo je zanimalo mesto, kjer se je vijolično blago spremenilo v prosojnega. Deklica je bila videti začudena. Na drugi strani prosojnega blaga je videla oprijemalo, a njena roka nikakor ni mogla priti na drugo stran in se ga dotakniti. Še bolj zanimivo je bilo to, da se je lahko dotaknila prosojnega dela vozička, tudi z druge strani, a roka ponovno ni mogla seči skozi prosojno blago. Le kaj se dogaja?

Prepričana sem, da je deklica že videla običajno, prozorno okno. Morda je bila sprva začudena, a je potem spoznala, da je trdno in da ne more stopiti skozi. Verjetno se ni trudila razumeti, kaj se dogaja s svetlobo, kako gre lahko svetloba skozi okno, ona pa ne more. Morda je pomislila, morda celo vprašala starše. Vsekakor pa je spoznala, da mora odpreti okno ali vrata, če hoče priti na drugo stran. Na vlaku pa jo je zbegalo mehko prozorno blago, vidi se skozi, ni trdo kot okno, pa vseeno ne more skozi.

Raziskovalke in raziskovalci s področja razvojne kognitvine psihologije pravijo, da so otroci male znanstvenice in znanstveniki. Raziskave so pokazale, da ob spoznavanju sveta preizkušajo različne hipoteze, tako kot to počnejo znanstvenice in znanstveniki. Na podlagi preizkušanja se priučijo novih lastnosti in zakonitosti v svetu. V nekaterih primerih so pri preizkušanju celo boljši od odraslih, saj se ne zanašajo na kognitivne pristranskosti in bližnjice, ki jim sledimo odrasli. Ena izmed pristranskosti je na primer konformnost oz. potrjevanje. Odrasli sledimo vnaprejšnjim prepričanjem in ponavadi si nove dokaze predstavimo ali razložimo v okviru vnaprej znanih dejstev. Knjižni junak Sherlock Holmes se je ravno temu izogibal in sledil zapovedi: Izloči vsa dejstva, in tisto, kar ostane, ne glede na to, kako neverjetno je, je resnica. Tako se trudijo razmišljati tudi znanstvenice in znanstveniki, čeprav pri svojem delu stojijo na ramenih velikanov in gradijo na že opravljenih raziskavah. Skozi leta, desetletja, stoletja se znanje počasi akumulira in vodi do vedno novih odkritij.

Le kolikokrat je bil Galileo presenečen, ko je pogledal skozi teleskop? (vir)

Le kolikokrat je bil Galileo presenečen, ko je pogledal skozi teleskop? (vir)

A, veliki premiki, ki jih je Thomas Kuhn poimenoval znanstvene revolucije, se zgodijo, ko se med vsemi uveljavljenimi imeni, ki sledijo znanosti, najde vedoželjna posameznica ali pozameznik, ki se ne strinja z do tedaj uveljavljenim znanjem in si zamisli odličen eksperiment ali pa samo zelo dobro opazuje svet in pokaže, da stvari niso take, kot so videti na prvi pogled. Tako je Kopernik sredi 16. stoletja podvomil v ptolemajski geocentrični sistem in postavil sonce v središče vesolja. V tistem času družba na ta premik ni bila pripravljena. Šele kasneje, z odkritji Keplerja in Galileja, je sonce dobilo svoje mesto v vesolju in moderna znanost se je začela pospešeno razvijati. Kasneje sta Darwin in Wallace ponovno zamajala temeljna prepričanja o izviru živega sveta in evoluciji. Darwin naj bi si zapisoval vsakokrat, ko je odkril kaj, kar je prišlo navzkriž z njegovim prepričanjem in teorijo, saj se je bal, da bi drugače pozabil.

Naj se vrnem na male radovedne znanstvenice in znanstvenike. Ravno odkritja in opazovanja, ki se ne skladajo otroškimi pričakovanji, otroke najbolj zanimajo. V raziskavi, ki je bila nedavno objavljena v ameriški znanstveni reviji Science, sta Aimee E. Stahl in Lisa Feigenson z Univerze John Hopkins ugotovili, da se v takih primerih malčice in malčki, stari 11 mesecev, tudi največ naučijo.

Otroci so tekom odraščanja soočeni z ogromnim številom novih predmetov in pojavov. Verjetno je težko izluščiti, kaj je pomembno, kaj je dobro sponznati in kaj se je dobro naučiti. Zato jih pogostokrat odrasli z navodili vodimo pri spoznavanju. A, raziskave so pokazale, da otroci tudi sami brez naše pomoči spoznavajo svet. Tako na primer bolj pozorno oz. dalj časa spremljajo predmete v eksperimentih, ki kršijo neka pravila. Če na primer spustimo žogo po klancu navzdol in je na koncu klanca trden zid, se bo žiga tam ustavila in ne bo prešla skozi njega do drugega zidu na poti. A če eksperiment malo prilagodimo in spravimo žogo skozi prvi zid, da se ustavi šele pred drugim zidom na poti, potem je žoga kršila neka pravila. Tako krši pravila svetloba, ki lahko gre skozi prozorno blago v otroški voziček deklice z vlaka, njena ročica pa ne more skozi. V raziskavi s klancem in zidovoma sta raziskovalki uporabili žogo in avto. Pri prvi skupini otrok je žoga kršila pravila, pri drugi pa avto. Ko so kasneje v eksperimentu pospremili pot žoge, ki je kršila pravila in nekako prešla skozi prvi zid, s piskajočim zvokom, so otroci namenjali veliko več pozornosti zvoku in predmetu, ki je kršil pravila, ob tem pa so se naučili, da žoga piska. Presenečenje je torej vodilo do učenja in spoznanja, da žoga piska.

A drugi del eksperimenta je bil še bolj zanimiv. Poleg žoge in avta na klancu sta raziskovalki pripravili tudi pot za avto po prozorni površini. Avto je zapeljal po črni škatli in naprej po prozorni površini. Namesto da bi padel na tla, ko se je črna plošča končala, je uspešno obstal v zraku na prozorni površini, ki pa je otroci niso videli: videti je bilo, kot da avto lebdi.

Otrosi so v različnih pogojih dobili v raziskovanje različne igrače. Skupine otrok, ki so dobile igrače, ki niso prekršile nobenega pravila, obstale za prvim zidom ali pa padle s črne površine na tla, so vse igrače raziskovale približno enako časa. Otroci, ki so po eksperimentu z žogo ali avtom, ki sta kršila pravila, dobili igrače, ki se “niso držale pravil”, so slednje raziskovali dalj časa. Poleg tega so malčice in malčki te igrače raziskovale in raziskovali na drugačen način. Žogo, ki je prešla skozi trden zid, so poiskušali spraviti skozi mizo. Prav tako se ni dobro godilo “lebdečemu avtomobilu”. Otroci so preizkušali, ali avto obstane v zraku ali pade na tla.

Otroci so se v vsakem primeru več naučili pri opazovanju predmetov, ki so jih presenetili. Žog, ki so šle skozi zid, in lebdečih avtov so se lotevali zelo znanstveno, s preizkušanjem, ali lebdijo oziroma ali lahko prodirajo skozi trdne objekte, kot se je to zgodilo v eksperimentu. Tako kot je deklica na vlaku raziskovala prozorno blago, znanstvenice in znanstveniki vsak dan iščejo odgovore na najrazličnejša vprašanja in očitno so najbolj veseli, ko jih doleti nekaj nepričakovanega.

To je to!
Z

Rdeča

30 Okt

Slab mesec dni nazaj sem brala o tem, kako izvesti raziskavo na skupini živali; mimogrede: v to skupino so vključili tudi ljudi. Priročnik za merjenje vedenja je opisoval, kako prepoznati in ločiti osebke iste vrste v skupini. Navedli so nekaj praktičnih napotkov, kako označiti osebke, če spremljaš njihovo skupinsko vedenje. Že v uvodu poglavja so omenili zanimiv primer raziskave avstralskih zebrastih ščinkavcev (Taeniopygia guttata). Raziskovalke in raziskovalci ponavadi označujejo ptiče z barvnimi obročki, ki jih nadenejo na njihove nožice. Nancy Barley pa je v svojih raziskavah ugotovila, da lahko različne barve obročkov bodisi privabijo nasprotni spol ali ga odvrnejo od potencialne partnerke ali partnerja. Tako ptice rade vidijo ptiče z rdečimi obročki, ptiče pa na pticah privablja črn obroček. Oba spola se izogibata ptic in ptičev, ki nosijo zelene ali modre obročke. Barley to vedenje pojasnjuje s pomočjo barv in vzorcev ptic in ptičev. Najboljši obročki so tisti, ki se skladajo z vzorci in barvami ptic, saj so se ti vzorci in barve razvili skozi dolgoletno spolno selekcijo. Ko pridemo do različnih barv, so torej izbirčne že ptice, kaj šele ostale živali!

Avstralski zebrasti ščinkavec (Taeniopygia guttata) (vir)

Avstralski zebrasti ščinkavec (Taeniopygia guttata) (vir)

Rdeča barva pogosto, vsaj v današnjem zahodnem svetu, velja za barvo ljubezni. V preteklosti so jo povezovali tudi z nasiljem, vojno in strastjo. Ne vem, od kod izvira, je pa zanimivo, da slovanski jeziki poznajo različna poimenovanja rdeče barve, tako ji Rusi pravijo krasnaja, Poljaki červona, Srbi crvena … Brent Berlin in Paul Kay (1969) v knjigi Osnovna poimenovanja besed: Njihova univerzalnost in evolucija (Basic color Terms: Theri Universality and Evolution) trdita, da obstaja soslednje poimenovanja barv. V prvi fazi, naj bi ljudje poimenovali temno in svetlo ali črna napram beli, v drugi fazi sledi poimenovanje rdeče. Šele v kasnejših stopnjah naj bi imena dobile tudi druge barve. A, ta teorija ne drži, je preveč preprosta in temelji na trditvah, ki ne držijo več. Kar nekaj raziskovalcev in raziskovalk ji oporeka, tudi Berlin in Kay sta svoje trditve rahlo spremenila in prilagodila v skladu z novimi odkritji. Rdeča morda le ni tako pomembna za ljudi, vsaj ne za vse populacije ljudi. Kot že omenjeno, ljudje nismo edini, ki “padamo” na rdečo barvo, tudi druge živali ji podlegajo.

Ameriške znanstvenice in znanstveniki so se tako posvetili usodni privlčanosti med rdečo obarvanimi samci in samicami makakov. Zanimalo jih je, ali obstaja skupni prednik ali prednica vseh primatov, ki se je “zaljubil” v rdečelično primatko ali primata. Rdeča barva lic in zadka naj bi ob tem služila kot obvestilo za partnerja, da sta oba pripravljena za akcijo in razplod. Vse to bi lahko bil vzrok, da je rdeča barva tako pomembna med različnimi vrstami primatov, tudi med ljudmi. Da bi ugotovili, ali tovrstna usodna privlačnost med primati in rdečo barvo zares obstaja, so preučili odziv resus makakov (Macaca mulatta) na rdečo barvo. Zanimivo vprašanje je, ali makaki zares vidijo rdečo barvo?

Tako ljudi kot tudi avstralske zebraste ščinkavke očitno privabi rdeča barva. Pri ščinkavcih je vid še malo bolj kompleksen, tako da je vprašanje, ali ščinkavci rdečo barvo vidijo enako kot mi, zelo zanimivo. Verjetno poleg našega vidnega spektra vidijo tudi v ultravijoličnem spektru. No, v raziskavi, ki jo predstavim v nadaljevanju, s primati so uporabili resus makake, ki imajo trikromatski vid, kar pomeni, da imajo na mrežnici tri različne čutnice (čepke), občutljive na različne valovne dolžine svetlobe ali na različne barve, in sicer so to čutnice za modro, rdečo in zeleno. Tako zelo verjetno ne zaznavajo ostalih valovnih dolžin svetlobe. Tak vid imamo tudi ljudje in tako makaki, podobno kot mi, zelo verjetno vidijo rdečo barvo. Sicer pa, ali res vsi ljudje enako vidimo rdečo bravo?

Preden zapadem v filozofijo in preučevanje posamezničinega ali pozameznikovega doživljanja, naj vam predstavim raziskavo odzivov makakov na rdečo barvo. Raziskovalke in raziskovalci so želeli ugotoviti, ali rdeča barva v resnici sporoča kaj več kot le skrivnostno privlačnost. Morda je lastnost rdeče privlačnost skupna večim živalim in izhaja iz našega skupnega prednika. Samice makakov imajo v godnem obdobju pordečele obraze in zadnjice; tudi samci pri tem ne zaostajajo: lica tudi njim pordečijo, obarvajo pa se jim tudi moda.

Resus makak (Macaca mulatta) (vir)

Resus makak (Macaca mulatta) (vir)

Z dvema eksperimentoma so preverili, ali so tudi makaki občutljivi na rdečo barvo. Za raziskavo so uporabili populacijo tisočih na pol prostoživečih opic v Puertu Ricu, v prvem poskusu pa je sodelovalo 56 osebkov,  v drugem pa 55, v obeh je bila dobra polovica osebkov ženskega spola,. V poskusih sta sodelovali dve raziskovalki ali raziskovalca, ki sta spremljali makake. Ko sta odkrili kakšnega, ki je mirno čepel in bil “pripravljen” na izziv, je ena oz. eden od njiju dva metra pred makakom začeli kazati različne slike. Druga raziskovalka ali raziskovalec pa je vse skupaj posnel/a.

Makakom so kazali tri pare slik in merili, koliko časa so makaki gledali v slike. Čas gledanja je mera za izražanje zanimanja za sliko. Dalj časa, ko žival gleda sliko, bolj jo zanima. Na slikah je bila zadnja polovica telesa, tako da so se videla moda pri samcih v prvem eksperimentu ali zadnjica pri samicah makakov v drugem eksperimentu v črnobeli barvi na rdeči ali modri podlagi, zadnji par pa je bila morska školjka na rdeči ali modri podlagi. Ta je bila kontrolni del poiskusa, torej odziva na morsko školjko niso pričakovali, ne glede na njeno ozadje. Makakinje in makaki so gledali v zadnje polovice telesa obeh spolov, saj je to omogočilo raziskovalcem, da so lahko ugotovili ali obstajajo razlike v odzivih na slike in rdečo barvo med spoloma.

Potek eksperimenta (vir)

Potek eksperimenta (vir)

Po spremljanju posnetkov in merjenju časa gledanja makakov v slike so dobili rezultate, ki po mojem mnenju zelo rahlo kažejo na to, da makake privlači rdeča barva. Predvsem je samice makakov privabila slika samčeve zadnje polovice telesa z modi na rdeči barvni podlagi. Odziv na zadnje dele telesa samcev makakov na modri podlagi je bil nižji. Medtem pa samcev zadnjica samic na rdeči podlagi ni prav posebno privlačila. Niti samci niti samice pa se niso odzvali na morsko školjko na rdeči ali modri podlagi.

Raziskovalke in raziskovalce je presenetilo, da se samci niso odzvali na zadnjice samic na rdeči podlagi. Benjamin Hayden z Univerze v Rochestru je za Wired povedal, da je to morda zato, ker se samice primatov pogosteje odzivajo na barvo telesa kot samci. Vseeno pa trdijo, da raziskava kaže, da je privlačnost rdeče barve, predvsem povezovanje rdeče barve z razmnoževanjem, lastnost, ki je skupna primatom in se je razvila v preteklosti pri skupnem predniku.

Meni se zdi sicer razlika v privlačnosti rdeče barve nasproti modre, ki je predstavljena v raziskavi, zelo nizka. Iz te raziskave tudi zelo težko sklepamo na kakšno pomembnejšo vedenjsko lastnost, ki bi lahko imela dolgo evolucijsko zgodovino, kot na primer privlačnost rdeče barve. Vsekakor pa težko rečemo karkoli o človeškem dojemanju in razumevanju ter simbolnemu pomenu, ki ga pripisujemo rdeči barvi. Vsekakor je raziskava in razmišljanje o rdeči barvi zelo zanimivo. Znanost nam torej “priporoča”, da se za naslednji zmenek oblečemo v rdeče. V svetu makakinj in makakov bi morali temu slediti predvsem fantje.

To je to!
Z

Marsovke in marsovci

10 Sep

Saj veste; tista vprašanja, od kod smo, zakaj smo, kako je nastalo vesolje … Eno izmed njih je tudi, kako je nastalo življenje. Zadnje dni sem zbolela in se počutim, kot da imam glavo veliko kot kakšen nezemljan. Tako se bom danes posvetila eni izmed vrst prebivalcev širnega vesolja, “marsovcem”.

Kaj pa, če smo vsi z Marsa? Natančneje, kaj pa če so prve molekule, ki so, pod posebnimi pogoji, vodile v nastanek življenja na Zemlji, prišle z Marsa?

Tako trdi ameriški biokemik Steven Benner. Svojo hipotezo utemeljuje s podatki o takratnih pogojih za življenje na Marsu v primerjavi s pogoji na Zemlji. Zemlja naj bi bila v oddaljeni preteklosti v večini prekrita z vodo, kar otežuje razvoj stabilnejših molekul, medtem ko je bil Mars samo delno prekrit z vodo. Prav tako naj bi oksidacija lažje potekala na Marsu kot na Zemlji. To naj bi omogočalo nastanek molekul, ki imajo v sebi vezan tudi kisik. Na koncu naj bi vsi ti pogoji na Marsu omogočili obstoj molibdatov, ali molekul, v katerih sta povezana kisik in molibden. Molibdati preprečujejo nastanek katrana iz organskih snovi. Laboratorijski eksperimenti kažejo, da lahko molibdati spremenijo organske molekule v ribozo, ta pa je ena izmed molekul, ki gradi našo DNK. Odkril je kar nekaj povezav med pogoji na Marsu in ugodnimi razmerami za začetek življenja, na koncu pa Branner predvideva, da je življenje prišlo na Zemljo v obliki mikroorganizmov na meteoritih.

Smo z Marsa? (vir)

Smo z Marsa? (vir)

Vseeno so drugi raziskovalci večinoma skeptični. Še vedno imamo več teorij o nastanku življenja. Podobna ideji prihoda življenja z Marsa je teorija panspermije. Ta zamisel govori o tem, da življenje potuje po vesolju na meteoritih, asteroidih, planetoidih in podobnih manjših letečih kamnih/skalah.

Po mojem se odgovor skriva v naključjih in v tem, da so se na Zemlji razvili pravi pogoji za nastanek življenja: prava oddaljenost od Sonca, dovolj vode, prava temperatura itd. Zamisel nekakšne abiogeneze, ki se je zgodila na Zemlji, mi je še najbližja.

Abiogeneza govori o nastanku živega iz neživih snovi. To naj bi se zgodilo v t. i. prajuhi, sestavljeni iz najrazličnejših snovi. Zanimiv je na primer Miller-Ureyev eksperiment, pri katerem so simulirali pogoje na Zemlji izpred štirih milijard let nazaj, ko naj bi se življenje začelo. Uporabili so molekule, ki naj bi bile prisotne v takratni atmosferi. To do voda, metan, ogljikov monoksid, amoniak in molekule vodika. Ob tem so ustvarili posebne pogoje. Vodo so segreli, prišlo je do izhlapevanja, sprožili so bliske, skozi njih je potovala para (to naj bi bili pogoji v atmosferi), na koncu so vodo ponovno ohladili. V ohlajeni vodi so se ob poteku eksperimenta na koncu res znašle organske spojine. Notri so odkrili tudi aminokisline, ki so gradniki proteinov oz. beljakovin v živih organizmih. V opisanem eksperimentu manjkajo osnovni gradniki RNA in DNA, nukleotidi. A so s podobnimi eksperimenti dokazali tudi možen nastanek le-teh.

Vseeno ima tudi ta teorija svoje pomanjkljvosti. Od kod pride energija za življenje? Nekateri raziskovalci tako začetek življenja postavljajo v globino ocenov oz. v bližino hidrotermalnih vrelcev. Tam doli se v luknjicah v naravnih votlinicah na hidrotermalnih vrelcih ustvarjajo geokemijski gradienti. Ti naj bi bili prvi viri energije za primitivne predniške oblike živih organizmov. V teh celicah oz. luknjicah pride do nastanka lipidov, proteinov in nukleotidov, ki bi lahko vodili v nastanek prvih celic.

Smo torej z Marsa ali smo zgolj eno izmed neskončnih naključij, ki se dogajajo v neskončnem vesolju?

Če vam tale stavek ni niti približno jasen, si poglejte prikupnega Charlieja, ki naj vam razloži nekaj o neskončnosti.

Vseeno moram še dodati, da si ljudje očitno želimo biti marsovci. Ne vem, če ste že slišali za projekt Mars One? Ponujajo enosmerno vozovnico za Mars. Za 40 mest se je prijavilo kar več kot 200 tisoč ljudi. Sedaj sledi izbirni postopek, potem, leta 2023, naj bi odšli. Če bo vse po sreči, in se vsaj nekaterim ne zmeša, pa postanejo prvi pravi počlovečeni marsovci. Držim pesti!

To je to!
Z

Dodatek (12. 9. 2013): Carl Zimmer, meni ljubi bloger, je odlično predstavil zgodbo o možnem nastanku življenja na Marsu.