Tag Archives: etologija

Sulice in šimpanzinje

2 Maj

Primatologinje in primatologi so bili začudeni, ko so ugotovili, da v senegalski šimpanzji populaciji, v Fongoli, za lov malih vretenčarjev šimpanzinje pogosteje od šimpanzov uporabljajo orodje, ki spominja na sulice.

Raziskovanje nam najbližjih primatov, s katerimi imamo zadnje skupne prednike, nam z veliko verjetnostjo nekaj pove tudi o homininski zgodovini. Zato raziskovalke in raziskovalci na različnih krajih v divjini podrobno opazujejo in sledijo vedenju šimpanzev. Tako kot ljudje se tudi različne populacije šimpanzij in šimpanzov vedejo različno. Pogostokrat so vzorci vedenja povezani z okoljem, v katerem živijo. Ker v Senegalu živijo v savanskem okolju in ker paleoarheološke najdbe v Afriki kažejo, da naj bi zgodnje homininske vrste živele v podobnem okolju, je verjetno smiselno natančno preučiti vedenje primatov v tem okolju. Poleg tega so se pri naših prednikih in sorodnikih vsaj v nekaterih primerih razvile podobne adaptacije v podobnih okoljih. Zato so bile morde ta oblike vedenja, ki jih lahko opazujemo pri primatih, značilna tudi za naše skupne prednike. V vsakem prkimeru pa velja, da moramo, če si prizadevamo k boljšemu razumevanju, kako podobni oziroma različni smo drugim živalim, čim bolje poznati in primerjati naša in njihova vedenja.

Tako so raziskovalke in raziskovalci v Fongoli, v Senegalu, posneli 99 primerov lova na male nočne primate, galage (Galago senegalensis). Od tega je bila tretjina plena ulov šimpanzij, drugi dve tretjini sta bili ulov šimpanzev. To je nekako pričakovano, tudi v primerjavi z drugimi šimpanzjimi populacijami. Kljub temu da lahko tudi pri šimpanzih sledimo vzorcu, po katerem samci ulovijo več plena od samic, kakor tudi v človeških lovsko-nabiralskih skupnostih moški ulovijo več plena od žensk, pa je zanimivo, da vsaj v nekaterih človeških skupnostih ženske poskrbijo tudi za velik del energetsko bogatejše prehrane. Poleg tega so bile bržkone nemalokrat spretnejše pri oblikovanju in izumljanju novih orodij za lov. Šimpanzinje iz Fangole kažejo podobne vzorce. Velik del plena, ki so ga ulovile, so namreč ulovile s pomočjo sulicam podobnih orodij. Medtem so samci večinoma lovili brez orodij ali z “golimi rokami.” V primerih, kjer so šimpanzinje in šimpanzi lovili z orodji, so več kot tri petine lova izvedle šimpanzinje.

IMG_0272-0.JPG
Poleg tega, da so šibkejše šimpanzinje uspešno lovile, so lahko svoj plen v večini primerov tudi obdržale. Življenje v šimpanzji skupnosti ni vedno lahko, čeprav nekateri izkazujejo sodelovanje in občutek za nepravičnost, si dominantni samci ponavadi prilastijo kar eno četrtino plena, ki ga odvzamejo šibkejšim pripadnicam in pripadnikom v skupini. A pri populaciji šimpanzov in šimpanzij v Fangoli je po poročanju raziskovalk in raziskovalcev prišlo do takšne prerazporeditve plena le v eni dvajsetini primerov.

Okolje in različne vedenjske adaptacije, povezane z njim, verjetno lahko vplivajo na razmerja znotraj skupnosti. Okoljske danosti in organizacija skupin verjetno spodbudno vplivajo tudi na izumljanje novih orodij in načinov lova. Do sedaj poznamo to razmerje le pri eni šimpanzji skupnosti, ki živi v podobnem okolju, v katerem so najverjetneje živeli naši predniki. Druge skupine primatov uporabljajo drugačna orodja ter živijo v drugačnem okolju, poleg tega so se tudi nam najbližji primati tako fiziološko kot vedenjsko evolucijsko razvijali in spreminjali od takrat, ko smo imelizadnjega skupnega prednika, tako da je v resnici zelo težko sklepati karkoli o razvoju in izviru različnih oblik vedenj. Vseeno pa opisani primer, če ga povežemo in primerjamo z opisi vedenja primatov v drugih krajih, prinaša zanimiva odkritja, ki, kot ponavadi, pokažejo, kako kompleksno so organizirane tudi druge živalske skupnosti in ne le človeška.

To je to!
Z

Advertisements

Številski trak

8 Feb

Zamislite si trak in nanj začnite pisati številke. Kam postavite število 1, kam število 10, kje se znajde 25? Še do nedavnega so raziskovalke in raziskovlaci Raziskave otrok oz. malčkov nakazujejo, da naj bi se pri prav vseh ljudeh na svetu na začetku razvoja nižja števila znašla na levi strani, medtem ko višja števila zapisujemo na desno stran številskega traku. Če se v času šolanja priučimo jezika, v katerem se piše od desne proti levi, je zelo verjetno, da kasneje postavljamo nižja števila na desno in višja na levo. No, to počnejo nekateri arabsko govoreči in pisoči ljudje. Japonci in Kitajci, ki poleg arabskih števil, ki jih zapisujejo iz leve proti desni, uporabljajo tudi pismenke za števila, ki jih zapisujejo od zgoraj navzdol, si tako števila prostorsko predstavljajo na dva različna načina. Od manjših proti večjim od leve proti desni v primeru arabskih števil in od zgoraj navzdol v primeru pismenk.

Mentalni številski trak je eden izmed načinov, kako si ljudje predstavljamo števila v prostoru. Preden se poglobim v svet številskega traku in živalske kognicije, naj opozorim, da je uporaba termina mentalni številski trak neke vrste metafora, ki jo uporabljamo ljudje. Ne vsebuje simbolov, kot jih imamo zapisane na merilnem traku, ampak je zgolj orodje, s katerim raziskovalke in raziskovalci razlagajo težko predstavljive uganke o tem, kako si živali predstavljajo količine in kako si ljudje predstavljamo števila.

(vir)

(vir)

Pojav, pri katerem manjša števila postavljamo na levo stran in večja na desno stran, lahko morda razložimo z delovanjem vidne pozornosti. Zgodnji vretenčarji so skozi evolucijo začeli večji del vidnih dražljajev procesirati v desni hemisferi kot v levi. Ker desna stran možganov procesira levo vidno polje, je zelo verjetno, da bi ljudje in drugi vretenčarji prej zaznavali levo stran pogleda, ne glede na to, kaj je tam. Ravno to se je verjetno dogajalo pri prvih raziskavah mentalnega številskega traku pri ptičih, kjer so bili testni osebki postavljeni na začetek traku s šestnajstimi elementi. Zatem so jih raziskovalke in raziskovalci naučili izbirati določene elemente na številskem traku, na primer predmeta številka štiri in šest. Trak z elementi so nato zarotirali za četrtino kroga in ga postavili na sredino pred žival, ki je bila udeležena v raziskavi. Nato so spremljali, iz katere smeri bo žival začela, da bo prišla do izbranega, priučenega elementa, kjer bo dobila nagrado. Ali bo prišla do elementa številka štiri iz leve strani ali iz desne. Velika večina ptic je prišla do četrtega elementa iz leve proti desni in ne obratno. To nakazuje preferenco, da začenjajo tudi ptice postavljajo nižje količine na levo stran in gredo proti desni, ko količina narašča.

Podobno nalogo so uporabili tudi pri raziskavi z opicami resus. Tudi one so pogosteje začele na levi strani in so šle proti desni. Pri opisanih primerih nikakor ni nujno, da se razlogi skrivajo v obstoju mentalnega številskega traku, ki se začne z nižjimi vrednostmi na levi strani in višjimi na desni. Morda je šlo zgolj za usmeritev pozornosti na levo vidno polje in je bil razlog za začetek “štetja” na leve strani zgolj naključen ali posledica delovanja možgan in ne nujno obstoja mentalnega numeričnega traku. A nekatere znanstvenice in znanstveniki se niso predali in so še naprej iskali boljši način spoznavanja zmožnosti prepoznavanja količin, morda tudi števil, in obstoja mentalnega številskega traku pri živalih.

Italijanske raziskovalke in raziskovalci z Univerze v Padovi so v zadnjih dneh januarja v znanstveni reviji Science objavili raziskavo, v kateri so se vprašali, kakšen mentali številski trak imajo v glavah piščanci. Zanimalo jih je, ali piščanci tudi postavljajo nižje vrednosti na levo stran in višje na desno.

Niso raziskovali vedenja petelinov ali kokoši, vzeli so tri dni stare piščete in jih učili reševati kompleksne matematične operacije. No, učili so jih priti do priboljška. Pred njih, točno na sredino, so postavili karton z določenim številom pik. V enem primeru je bilo na sliki pet pik, v drugem dvajset. To sta bili tarčni števili. Če je piščanec odšel do kartona, je za kartonom dobil priboljšek črva. V naslednjem koraku so na levo in desno stran piščanca postavili dva kartona z enakim številom pik. Torej v enem izmed primerov so levo in desno od piščanca postavili kartona z dvema pikama. Več kot dve tretjini piščancev sta v primeru, ko so v prvem delu eksperimenta videli pet pik, izbrali karton z dvema pikama na levi strani. Medtem pa so, če so bili postavljeni pred dva kartona z osmimi pikami, večkrat izbirali karton na desni strani.

V primeru, ko sta dva kartona prikazovala nižje število od tarčnega števila, so piščanci zavili na levo. V primeru, ko je bilo število večje, so zavili na desno. Ali so piščanci zares šteli, ne vemo. Verjetno ne, vsaj ne s simboli, kot štejemo ljudje. Raziskava pa kaže v smer neke prostorske nagnjenosti prepoznavanja količine, ki na levo stran postavlja manjše količine in na desno večje.

Zakaj? Kdo ve. Vedenjski nevroznanstvenik Randy Gallistel je za spletno stran Science News povedal, da gre morda samo za splet naključji in je do tega prišlo po nesreči, ta lastnost ali pojav pa se je ohranil. Morda se je celo ločeno razvil pri piščancih in drugih vretenčarjih. Vsekakor pa vse to vedno bolj dokazuje, da nismo le ljudje “matematiki”: tudi druge živali posedujejo številski čut in slednji obstaja tudi brez simbolov, ki smo jih izumili ljudje. Simboli in orodja so nam omogočili kulturno evolucijo in tehnološki napredek. Ko bi le znali ceniti še druge živali, ki obvladajo števila, enako kot cenimo lasten napredek!

To je to!
Z

“Ti si tol’k popularen (svizec)” – ti si ziher varen!

28 Jan

Živite v skupnosti ljudi, stražite trdnjavo, na nekaj mesecev pridete na vrsto za nočno stražo. Solidarno z ostalimi člani skupine se vsako noč zamenjate, vsak pride na vrsto enkrat na določen čas. Ne vem, kako bi si v resnici skupnost ljudi razdelila nočno stražno, a predlagani del se mi je zdel pač najbolj pravičen. Seveda starejšim, bolnim, nosečim, premladim in tako naprej, ne bi bilo potrebo prebedeti noči. A vsi ostali bi se redno menjavali. Delovali bi po načelu vzajemnosti.

Ameriški raziskovalki H. Foung, A. Maldonado-Chaparro in raziskovalec D. T. Blumstein so v Skalnatem gorovju, ki se razteza med Britansko Kolumbijo v zahodni Kanadi do Nove Mehike v ZDA, preučili opozorilne klice šestih različnih ločenih kolonij svizcev. Svoja dognanja so objavili v znanstveni reviji Behaviour Ecology pod naslovom ‘Ali so socialne lastnosti povezane z nagnenjem k opozorilnim klicem?’ (Are social attribtes associated with alarm calling propensity?).

Opozorlini klici so vsi zvočni znaki posameznih osebkov neke skupine živali, ki so namenjeni odganjanju plenilcev ali opozorilu za nevarnost pripadnikom in pripadnicam skupine. Vnaprej so predvideli tri razlage, zakaj bi posamezen osebek v skupini sprožal opozorilne zvoke, in sicer: zaradi neposredne koristi, pri kateri ima osebek, ki opozarja na nevarnost, večjo verjetnost preživetja; zato, ker opozarjanje povzdigne osebek k višjemu statusu v neki skupini živali; ali pa zato, ker opozarjanje deluje na podlagi vzajemnosti. Slednjo sem opisala na primeru straženja trdnjave. V preteklosti so biologi v raziskavah že preučevali, v čem so koristi in slabosti opozorilnih klicev, a redko so primerjali, kako položaj osebka v skupini, t. i. socialni položaj, vpliva na število klicev.

Nepopularen svizec . (vir)

Nepopularen svizec (Marmota flaviventris). (vir)

Raziskovalke in raziskovalci so vsako leto od leta 2002 naprej spremljali vedenje svizcev in njihovih samic v času sezonske aktivnosti od aprila do poznega avgusta. Raziskali so, kako so različne socialne lastnosti (npr. kako blizu središča socialnega omrežja se osebek nahaja …), povezane z verjetnostjo, da določeni svizec opozarja druge na nevarnost. Te socialne lastnosti so združili pod dvema gesloma, in sicer: popularnostjo in čvrstostjo odnosov. Lahko bi pomislili, da se pomembneži v skupinah bahajo in se oglašajo, s čimer skrbijo tudi za varnost skupine.

Po obdelavi ogromnega števila podatkov, ki so jih zbrali v tako dolgi raziskavi, pa so ugotovili nasprotno. Nepopularni svizci so bili najglasnejši. Naravna stopnja opozorilnih klicev se je dvignila pri svizcih, ki so bili manj popularni, torej pri tistih, ki so imeli najmanj povezav z ostalimi svizci. S tem so zavrnili zaenkrat zavrnili hipotezo o vzajemnosti, a vseeno navajajo, da se morda nepopularni svizci oglašajo v želji, da bi ustvarili vzajemne odnose z drugim delom skupine.

A, vseeno lahko opozorilne klice nepopularnih svizcev razložimo na dva načina. Morda klici služijo napredovanju po socialni lestvici znotraj skupine svizcev. Po drugi strani pa morajo osamljeni svizci sami poskrbeti zase. V tem primeru opozorilni klici lahko služijo zgolj “solističnemu” zastraševanju plenilcev in odganjanju nevarnosti. Ker nepopularni svizci ostanejo sami, se morajo zato znajti brez pomoči ostalih, ki so bolj povezani v socialno skupino in tako manj ranljivi.

Dolgoletna raziskava je delno razložila politiko opozorilnih klicev in delovanja socialnih skupin med svizci. A na koncu avtorici in avtor omenjajo, da bi bilo zanimivo opraviti raziskave na bolj socialnih vrstah živali od svizcev. Svizci namreč tvorijo socialne skupine znotraj biološke bližine. Njihova genetska podobnost je višja, kot bi jo pričakovali, če bi se združevali po naključju. Morda bi se pri bolj izrazito družbenih vrstah, ki jih ne povezujejo le biološke sorodstvene vezi, kadar morajo stražiti svoje trdnjave, oglašali bolj ‘popularni’ in tako varovali šibkejše?

To je to!
Z

* vir slike: “Marmot-edit1” by Inklein at the English language Wikipedia. Licensed under CC BY-SA 3.0 via Wikimedia Commons – https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Marmot-edit1.jpg#mediaviewer/File:Marmot-edit1.jpg

Zakaj imajo zebre črte?

21 Jan

Na Zemlji živijo tri vrste zeber: navadna zebra, grévyjeva zebra, poimenovana po francoskem predsedniku Julesu Grévyju, ki je sicer ni odkril, a je bil na položaju imperialne sile v času, ko je novo vrsto zebre odkril francoski naturalist Émile Oustalet. Imenujejo jo tudi imperialna zebra in gorska zebra. Vse tri imajo črte, a nihče ne ve, zakaj.

Zakaj imajo zebre črte?

Že Darwin je pisal o zebrah in njihovih črtah. Zelo jih je občudoval. Razloge za črte je iskal v spolni selekciji in privlačnosti za nasprotni spol. Črte naj bi pripomogle k izbiri partnerja ali partnerke. Njegov sodobnik Wallace, drugi (spregledani) oče evolucijske teorije, je v črtah videl zaščito pred plenilci. Črte se v mraku, ko gredo zebre pit in jest, zlilejo z okolico in zebre postanejo skoraj neopazne.

Danes raziskovalke in raziskovalci predlagajo pet različnih odgovorov na vprašanje, zakaj imajo zebre črte.

Najbolj znan je, da zebre s črtami, ko so v gibanju, zmedejo plenilce in jim otežujejo lov. Manj znani odgovori so: črte naj bi imele socialno funkcijo, ta razlaga sledi Darwinovemu predlogu; črte imajo vlogo pri izbiri partnerja ali partnerke, omogočajo pa tudi lažje prepoznave ostalih pripadnic ali pripadnikov svoje skupine; črte naj bi se zlile z okolico in tako služile kot varovalne barve ali vzorci, kot je predlagal Wallace; črte naj bi služile termoregulaciji; in, nenazadnje, črte naj bi odganjale ektoparazite.

Preden se spopademo s temi hipotezami, moram omeniti, da vse zebre nimajo enakega vzorca črt. Nekatere so bolj črtaste kot druge, nekatere imajo debelejše črte, druge tanjše, nekatere imajo bolj svetle črte, druge temnejše. Raznolikost je zelo velika.

Po pregledu hipotez, ki pojasnujejo obstoj črt, hitro ugotovimo, da lahko kar nekaj hipotez zavržemo. Raziskovalke in raziskovalci niso odkrili nobenih povezav med črtami in spolno privlačnostjo. Če bi šlo za lastnost, ki je vezana na spolno selekcijo, bi lahko pričakovali različno število črt med spoloma ali pa bi iskali povezave med velikostjo populacij ali skupin zeber in njihovo črtostjo. Takih povezav niso odkrili. Prav tako niso odkrili jasnih povezav med plenilci in črtami. Ko so preverjali, ali na določenem geografskem območju obstaja povezava med vrsto plenilca in vzorcem črt na zebrah, te ni bilo.

Lepotice in lepotci (vir)

Lepotice in lepotci (vir)

Zaplete se tudi pri ektoparazitih in termoregulaciji. Lansko pomlad so ameriške raziskovalke in raziskovalci odkrili jasno povezavo med ektoparaziti, predvsem med konjsko in cece muho, in vzorcem črt na zebrah. V raziskavi, objavljeni v Nature Communication, so raznolikost vzorcev črt primerjali z okoljskimi dejavniki in filogenetskimi lastnostmi. Obdelava z večfaktorskimi modeli jim je omogočila primerjavo vseh petih hipotez hkrati. Njihov model je odkril najmočnejšo povezavo med konjsko muho in večino vzorcev črt (od obraza, vratu, stegna in nog) ter med cece muho in vzorcem črt po trebuhu. Vzorci črt naj bi bili povezani z različnimi ektoparaziti.

A pred nekaj dnevi je druga skupina znanstvenic in znanstvenikov objavila nov članek v Royal Society Open Science o zebrah in njihovih črtah. Preučili so le populacije navadne zebre (Equus quagga), ki živi od Etiopije do južne Afrike. Primerjali so, kako dobro lahko 29 različnih okoljskih faktorjev predvidi variacijo ali raznolikost v vzorcu črt pri zebrah. V nasprotju z drugimi raziskavami niso odkrili povezave med ektoparaziti ali plenilci in črtanostjo. Najbolj opazno povezavo so odkrili med temperaturo in vzorcem črt. V okoljih z višjo temperaturo imajo zebre več črt. V nadaljevanju so rezultate raziskave uporabili za izdelavo novega modela razporeditve črt, s katerim so uspešno napovedali vzorce črt na populacijah zeber, ki niso bile vključene v raziskavo. Najpomembnejša dejavnika sta po tej raziskavi stalnost temperature in povprečna temperatura skozi hladnejši del leta. Zakaj temperatura vpliva na vzorec črt?

Nekateri rezultati kažejo, da naj bi črte zebram omogočile hlajenje. Ena izmed teorij govori v prid hladnega vrtinčenja (“cooling eddy” theory). Po črnih črtah gredo zračni tokovi hitreje, saj črna barva absorbira več toplote kot bela. Po belih črtah gredo zračni tokovi počasneje, zato se na meji med črnimi in belimi črtami začne vrtinčiti zrak, ki hladi zebre. Zebre imajo neke vrste prenosni klimatski sistem. Tudi ko so raziskovalke in raziskovalci merili temperaturo zeber v primerjavi z drugimi živalmi, so ugotovili, da imajo v povprečju tri stopinje Celzija nižjo temperaturo kože kot druge živali, ki živijo na enakem območju.

A če se vrnemo na prvo predstavljeno raziskavo, lahko ponovno najdemo povezavo med temperaturo in ektoparaziti. Konjske muhe se rade zadržujejo na toplejših površinah, poleg tega ne marajo pristajati na črtastih površinah. Tako črte hkrati ohranjajo zebre ohlajene in odganjajo nadležne zajedalske muhe.

Odgovor, zakaj imajo zebre črte, ni preprost. Pravzaprav odgovor ni eden, ampak jih je več, a tudi te bo potrebno še podrobneje preučiti.

V primeru zeber je veliko preprosteje odgovoriti na vprašanje, zakaj ljudje uporabljamo zebraste vzorce za prečkanje cest. Prve podobne prehode za peške in pešce, kot jih imamo danes, so poznali že v starem Rimu. A prave zebre so poskusno uvedli v Veliki Britaniji leta 1949, ko so 1000 prehodov za pešce prebarvali v rumeno in modro. Že leto prej, leta 1948, je prehod za pešce dobil ime zebra. Nadel mu ga je takratni  predsednik angleške vlade James Callaghan, ko je obiskal Raziskovalni laboratorij za promet in dobil nove zamisli za varnejše prečkanje ceste pešk in pešcev. Črno-bele črte na tleh so ga takoj spomnile na afriške črno-bele črtaste živali. Nekdo se je torej domislil črno-belih črt, ki so olajšale in omogočile varno prečkanje ceste peškam in pešcem, nekdo drug pa jim je le še nadel ime: “Zebra naj bo!”

To je to!
Z

Samoprepoznava v ogledalu

14 Jan

“Zrcalce, zrcalce na steni povej, ali je moja rit najlepša med vsemi resus makaki na svetu?” Morda si je takšno vprašanje zastavila katera izmed petih opic, ki so se priučile samoprepoznave v ogledalu in o katerih poročajo kitajske znanstvenice in znanstveniki v znanstveni reviji Current Biology.

Samozavedanje (self-awareness) naj bi bila le človeška lastnost, ki nam med drugim omogoča tudi prepoznavanje čustev in želja drugih. Eden izmed predhodnikov samozavedanja je samoprepoznava (self-recognition). Ljudje sebe prepoznamo v ogledalu ali v odsevu, to sposobnost razvijemo že pri dveh letih. Raziskave so pokazale, da se v zrcalu lahko prepoznajo tudi nekatere človeku podobne opice, šimpanzi in orangutani. Nekateri poročajo o zmožnostih samoprepoznave tudi pri azijskih slonih, delfinih in srakah.

Žival je sposobna samo sebe prepoznati, če opravi test z ogledalom in markacijo (mark test). Test je leta 1970 razvil evolucijski psiholog Gordon Gallup Jr.. Živali, ki sodeluje v raziskavi, na telo, ponavadi na obraz, narišejo barvno piko, ki nima vonja in ne draži kože. Potem spremljajo, ali se osebek dotakne pike, ko je pred ogledalom, ali ne, in ali se dotakne pike tudi če ni pred ogledalom. Test opravijo vsi osebki, ki, po tem ko se znajdejo pred ogledalom, zaznajo in prepoznajo, da je pika na njihovem obrazu. Prepoznava pomeni, da se osebek dotakne pike na obrazu.

Gallup je test razvil, ko je skupino šimpanzov v ujetništvu postavil pred ogledalo. Pravzaprav je med šimpanze postavil ogledalo in spremljal njihove odzive. Sprva so bili šimpanzi agresivni proti novim prikaznim, a sčasoma so se začeli v njih prepoznavati sami sebe. Da bi zares dokazal, da so se šimpanzi prepoznali, je razvil test za samoprepoznavo z ogledalom. V postopku testiranja je živali uspaval, jim narisal pike in spremljal, ali se posameni osebki dotaknejo pik in jih prepoznajo kot del njihovih obrazov. Večina šimpanzov v skupini je test opravila. Pikast “make up” na obrazu jim verjetno ni bil prav nič všeč.

"Je rdeča pika tu?" ali "Kaj pa imaš tukaj rdečo piko?", kdo ve, kaj se plete po njihovih glavah. (vir)

“Je rdeča pika na mojem obrazu?” ali “Kaj pa imaš ti tukaj rdečo piko?” Kdo ve, kaj se plete po glavah resus makakov. (vir)

Še nedavno so trdili, da se ostale opice v ogledalu ne prepoznajo. Nova raziskava, kjer so resus makake naučili prepoznavati svoja telesa v ogledalu, morda ponuja drugačen odgovor. Posamezne osebke so od dva do pet tednov postavljali pred ogledalo in v njih usmerjali rdeč laserski žarek, ki je dražil kožo živali. Vsakič, ko se je resus makak dotaknil pike, je dobil slastno nagrado. Šlo je torej za enega izmed načinov pogojevanja. Po določenem času resus makakov niso več osvetljevali z dražečim laserskim žarkom, nadomestil ga je navaden laserski žarek, ki ni dražil kože. Na koncu so jim tudi narisali rdeče pike in bili so nared za test samoprepoznave pred ogledalom. Nekateri resus makaki, ravno peterica iz skupine sedmih, je test opravila z odliko.

Kmalu za tem, ko so spoznali čare zrcala in se priučili samoprepoznave, so začeli raziskovati svoja telesa in gledati tiste predele, ki so sicer težje vidni. Z največjo radovednostjo in zanimanjem so si ogledali zadnje plati in genitalije. Tudi to naj bi bil posreden dokaz, da so jih raziskovalci in raziskovalke uspešno naučili samoprepoznave v ogledalu.

A Gordon Gallup Jr., začetnik raziskovanja samoprepoznave pri živalih, v komentarjih opisane raziskave opozarja, da so se resus makaki zgolj naučili nekaj novega in da to še ne pomeni, da so tudi razumeli, da vidijo sami sebe. Razumevanje, kaj so videli, pa bi bilo nujno za samozavedanje. Tega vedenja tudi v sami raziskavi ne omenjajo. Skromno priznajo, da so odkrili le, da lahko resus makake naučimo samoprepoznave v ogledalu in samoprepoznava še ne pomeni samozavedanja. Za to potrebujemo kaj več kot le zrcalce.

To je to!
Z

Psi in nove igrače

28 Dec

V času obdarovanja nekateri pomislijo tudi na obdarovanje naših najljubših štirinožnih prijateljev. Tako se je moja sestra tik pred božičnim večerom spomnila, da moramo nekaj kupiti tudi Freji in Lajki. Tisto popoldne sva se petnajst minut pred zaprtjem bližnje trgovine za male živali znašli pred pasjimi igračami. Na hitro sva izbrali dve igrači, večjo za rodezijko in manjšo za najdenko. Sestra ju je kasneje vestno zavila in že je bil čas obdarovanja. Na začetku, med večerjo, sta se obe počasi približevali bogato obloženi mizi, a ko je prišel čas za darila, sta planili pod okrašeno božično drevo in začeli vohljati med darili. Pred gobca smo jima pomolili njuna paketka: z velikim navdušenjem sta izvlekli svoji novi igrači in se zamotili za nadaljnjih nekaj minut. Kasneje sta se leno zvlekli na svoje prostore in, upam, veselo zaspali. A novi igrači sta bili zanimivi tudi naslednji dan. Še vedno sta, kljub temu da jima igrač ne manjka.

Danes sem po naključju odkrila, da so znanstvenice in znanstveniki nekaj let raziskovali, kako se psi obnašajo, ko dobijo novo igračo. Je nova igrača bolj zanimiva od starih? Imajo psi nove igrače raje kot stare? Glede na raziskavo, objavljeno v reviji Animal Cognition, je tako.

Žogaaa! Avtor: Seth Casteel (vir)

Žogaaa! Avtor: Seth Casteel (vir)

Pojav neofilije ali izkazovanje prednosti novim rečem so preučili pri sedemnajstih psih. Uporabili so pet različnih pasjih igrač. S psi se je izvajalka poskusa igrala v srednje veliki sobi. Naključno je izbrala dve izmed petih igrač in jih predstavila psu. Igrač ni poimenovala, ob desetminutnem igranju je uporabljala le izraze “prinesi” in ob stiku z igračo “pridna” oziroma “priden”.

Sledil je glavni del eksperimenta, kjer so se psi seznanili z novimi igračami. V sobo so postavili dve že znani igrači in eno novo. Raziskovalka je psom zaukazala: “Prinesi!” Ker igrač niso poimenovali, naj bi psi sami izbrali, kaj bodo prinesli. Za izpolnitev ukaza je zadostovalo, da so psi izbrano igračo ovohavali ali jo prijeli z gobcem, nekateri so jo tudi prinesli do izvajalke poskusa. Verjetnost, da bodo psi izbrali novo igračo, je bila 0,33. Če bi psi izbirali naključno, bi v tretjini primerov pričakovali, da bodo izbrali novo igračo. V treh zaporednih eksperimentih, s tremi različnimi novimi igračami in dvema že znanima, so psi izbirali nove igrače v vsaj dveh tretjinah primerov. Psem so očitno všeč nove stvari in igrače.

Patricia Kaulfuß in Daniel S. Mills povezujeta pasjo preferenco za nove igrače tudi z udomačitvijo psov. Neotenija bi lahko bila izbrana kot posledica udomačitve, saj jo pri psih povezujejo z raziskovanjem novih okolij in z inovativnim vedenjem.

Rezultati raziskave bodo uporabni tudi za zasnovo novih eksperimentov na področju živalske kognicije. Pri raziskavah vedenja pogosto uporabljajo nove igrače in dražljaje, pri tem pa znanstvenice in znanstveniki ne merijo odzivov na same novosti, ki so morda v resnici pomembne za samo vedenje živali.

V diskusiji predstavljenega članka, tako omenijo tudi slavnega border collija Rica, ki so ga raziskovalke in raziskovalci z Inštituta Maxa Plancka v Leipzigu naučili imena skoraj 200 različnih predmetov. Ricu so predstavili nekaj že znanih predmetov in novega. Pes je v primeru, če imena predmeta še ni poznal, prinesel novega. Prihajalo je do procesa izločevanja, tako da je Rico postal pes z bogatim “besednim zakladom”. Morda pa je ob prepoznavi ostalih že znanih predmetov le izbiral novega, ne da bi povezal ime z novim predmetom. Nov predmet ga je morda samo malo bolj pritegnil kot že znani predmeti. V vsakem primeru je na koncu prepoznaval skoraj 200 različnih predmetov in jih uspešno prinašal na ukaz.

Kakorkoli že, sestra je imela prav. Kot pravi znanost, imajo psi radi novosti. Naši dve psički sta bili po božičnem večeru nadvse zadovoljni z novima igračama. Tako navdušeni, da sta jih vzeli kar na svoj prostor. Verjetno sta bili tudi veseli, ker sta bili vključeni v obdarovanje.

To je to!
Z

*Nove pasje igrače lahko z nekaj domišljije naredite tudi sami. Sestra ponavadi poišče stare kose blaga in jih zveže v verige, psički sta navduršeni.

Psi in volkovi – kdo šteje?

23 Dec

Na začetku 20. stoletja so poskusi, v katerih je sodeloval konj Hans, pokazali, da naj bi imele živali, ali vsaj konji, zavidljive računske sposobnosti. Wilhem von Osten, Hansev gospodar, je s konjem prirejal “matematične” šove. V krogu je zbral ljudi, ki so predlagali preproste matematične uganke, kot na primer 5 + 3. Hans je račun slišal oz. so mu ga zapisali na tablo ali pa so pred njega postavili pet in še tri tablice, nato je konj tolikokrat potrkal s prednjim kopitom, kolikor je bil resultat računa. V omenjenem primeru je bilo število trkov osem. Hans naj bi znal tudi deliti. A takratne strokovnjakinje in strokovnjaki s področja psihologije so bili skeptični: preverili so Hansova kopita in niso odkrili ničesar sumljivega. Šele kasneje je eden izmed študentov, ki so študirali pri prvotnih strokovnjakih, pripravil kontrolen preizkus, s katerim je pokazal, da se je konj v resnici zanašal na skrite, nezavedne signale njegovega gospodarja. Wilhem von Osten je seveda poznal rezultate preprostih računov in je ob tem, ko je spremljal Hansov odgovor, verjetno izražal neki nezaveden signal, ko je Hans prišel do pravega odgovora. Tako je Oskar Pfungst na tablo zapisal račun in ga pokazal gospodarju, potem pa je spremenjeni račun pokazal še konju. Hans se je v primerih, kjer je bil račun, ki ga je videl von Osten, drugačen, motil. V primerih, ko sta gospodar in Hans videla enak račun, se je konj izkazal kot matematičen genij.

Raziskovalke in raziskovalce živalske kogncije vse od takrat zanimajo aritmetične sposobnosti drugih živali. Tako so pred časom raziskovalke in raziskovalci z dunajskega znanstvenega centra za preučevanje volkov objavili zanimivo primerjalno raziskavo sposobnosti štetja oz. ocenjevanja količine med volkovi in udomačenimi psi.

Poznavanje ali prepoznavanje količin v divjini pride prav. Dobro je vedeti, kje loviti, kje je dovolj plena in kje bo lažje kaj ujeti. Prav pride tudi, če prepoznaš, koliko osebkov je v skupini plenilcev ali pa v skupini, proti kateri greš v boj. Tako se za živali, ki niso udomačene, pričakuje, da imajo neko sposobnost zaznave količin ali številski čut, kot ga je poimenoval eden izmed raziskovalcev številske kognicije Stanislas Dehaene.

Raziskave s pripadniki rodu Canis ali psov so v preteklosti pokazale, da naj bi bili psi sposobni prepoznavanja količin, a le če so pred sabo videli posodo z različnim številom priboljškov. Ko so eksperiment prilagodili, tako da bi psi morali šteti priboljške, ki so padli v posodice, so izbirali posodice z različnim številom priboljškov zgolj naključno.

"A tole je zame!? Premalo..."

“A tole je zame!? Premalo…”

Raziskovalke in raziskovalci z Dunaja so v svoji raziskavi primerjali volkove in pse. Pripravili so poseben aparat, ki je prekril raziskovalko ali raziskovalca, ko je dodajal koščke sira v posodice. V aparatu sta bili dve posodici, v katere so dodajali od enega do štiri kose sira v različnih razmerjih. Ko so končali z dodajanjem sira, je moral volk ali pes izbrati, v kateri posodici je več kosov sira. To je storil tako, da je pritisnil na gumb pred posodicami. Če se je odločil pravilno, je dobil priboljške.

Vseh deset volkov, ki so sodelovali v poskusu, je pogostokrat izbiralo pravilne posodice z večjim številom kosev sira. Izbira ni bila odvisna od razlike v številu kosov sira v posodicah; pravilno so izbirali, ne glede na razmerje števila kosov sira. Volkovi so torej pogosteje izbrali štiri sirčke kot pa tri. Seveda so se občasno tudi zmotili, a psi so uspešno izbirali le, če je bilo v drugi posodici vsaj še dvakrat več kosov sira kot v prvi. Torej so izbrali štiri sire, le če sta bila v drugi posodici le po dva kosa sira ali manj.

Znanstvenice in znanstveniki so izvedli tudi dodatne eksperimente, kjer so manjše število kosov sirčkov metali enako dolgo kot večje število kosov sirov. Sir so zamenjali tudi s kamenčki, a volkovi se niso zmedli. Kaže, da imajo znanje o količinah in lahko “preštejejo” štiri kose sira.

Psi so postali drugačni, ko smo jih udomačili. Količina hrane za njih naenkrat ni bila več pomembna. Zagotovili so si jo tako, da so ohranjali socialne vezi z ljudmi, ki so jih preskrbovali s hrano.

Naši dve psički se s tem, da količina ni pomembna, zagotovo ne strinjata. Vsaj tako menim glede na to, kako radi si sami postrežeta s kakšnim priboljškom.

To je to!
Z