Osebnost

Psihologije v glavnem ne maram. Nič ne vem o osebnostnih tipih, a vseeno bo današnja beseda prav osebnost. Ta verjetno vpliva na to, kako sodelujemo v skupini ljudi, ali jim sledimo ali ne. Zato se postavlja vprašanje, kakšno vlogo igra osebnost pri socialnem učenju?

Raziskovalci so tri leta opazovali divje pavijane (Papio ursinus) v Namibiji. Spoznati so želeli, kako poteka prenos znanja med osebki in odgovoriti na vprašanje, ali na to vpliva osebnost.

Raziskovalci so s pomočjo osebnostnih testov določili, kako bojazljivi in drzni so bili osebki v skupini pavijanov. Omenjeni lastnosti – drznost in bojazljivost – so izbrali, ker ju je bilo mogoče izmeriti in ker se ne izključujeta. Drznost je mogoče preveriti z načini vnosa nove hrane, pri čemer raziskovalci spremljajo, kako kateri izmed pavijanov sprejema novo hrano: ali jo kar pusti, mogoče jo raziskuje ali pa kar takoj poje. Bolj drzni so tisti, ki dalj časa pregledujejo novi vir hrane. Bojazljivost so izmerili s pomočjo nagačene kače: bolj prestrašeni osebki so kačo preučevali dalj časa, pogumnejši pa so hitro izgubili zanimanje za umetno kačo. Lastnosti se ne izključujeta, kar pomeni, da je drzni osebek lahko sramežljiv oz. bojazljiv ali pa je pogumen.

Pavijane so testirali s tremi nalogami. Živali brez predznanja ali opazovanja demonstratorja rso bile soočene z nalogo ali pa so bile izpostavljene demonstratorju. To je pavijan, ki je ostalim pokazal, kje je hrana oziroma pokazal nov vir hrane. Ob tem so raziskovalci spremljali, kako se živali soočajo z novo hrano in kako odkrivajo nove vire hrane glede na njihovo osebnost. Poleg tega so opazovali, koliko časa pavijani, ki izkazujejo različne osebnostne znake, spremljajo ali opazujejo demonstratorja.

Pavijanom so najprej pripisali njihovo raven bojazljivosti in drznosti. Potem so spremljali, ali sta bila čas opazovanja demonstratorja ter način reševanja naloge odvisna od vrste osebnosti. Bojazljivi in ne tako drzni pavijani so demonstratorja v povprečju opazovali enako dolgo kot ostali – drzni in pogumni. Osebki so se razlikovali pri primerjavi stopnje posnemanja vedenja in osebnosti. Tako so demonstratorja največkrat oponašali bojazljivi in drzni. Drzni so raje preizkušali nekaj novega.

Pogled na vedenjske raziskave z vidika vsebnosti je zanimiv, ker se ob tem vprašamo, kaj nam vedenjske raziskave lahko povedo, saj se proučevani osebki raziskujejo med seboj že po osebnostnih lastnostih.

Raziskovalka Alecia Carter je pri opazovanjih ugotovila, da so bili v skupinah tudi osebki, ki se demonstratorju niso nikoli dovolj približali, da bi ga opazovali in ga potem lahko posnemali. Sklepajo, da je prišlo do tega zaradi kompleksnih socialnih struktur, v katerih živijo pavijani. Poleg tega da nekateri niso videli demonstratorja, tudi pavijani demonstratorji niso pred vsemi kazali svojega znanja. Če so si bili pavijani blizu, so znanje prenašali drugim, sicer pa se niso mogli naučiti, kako priti do novega vira hrane. Potemtakem lahko prenos znanja preprečuje dana socialna struktura znotraj skupine pavijanov in morda ravno to onemogoča ostalim živalim hitrejši in učinkovitejši prenos znanja. Nam, človeški vrsti, je omogočil razvoj kompleksne kulture, pri kateri pride tudi do akumulacije znanja. Slednje je v človeški vrsti vodilo tudi do razvoja tehnologij.

Taka znanja o osebnostih so mi všeč. Morda bi nas ob drugačnem poteku evolucije razlike v osebnostih razdelile in ne bi prišlo do vsega sodelovanja, ki ga lahko vidimo v človeških družbah.

To je to!
Z

WEIRD

W za western ali zahodne; E za educated ali izobražene; I za industrialized ali industrijske; R za rich ali bogate in D za democratic ali demokratične. Po slovensko ne morem ustvariti primerne kratice, lahko pa WEIRD prevedem v čudni. Čudni, zakaj čudni? Kdo je čuden? Čudni smo vsi…

Čudni so (smo) vsi, ki smo kdaj sodelovali v raziskavah eksperimentalne psihologije, kjer je bila večina udeležencev rednih univerzitetnih izobraževancev, starih od 20 do 25 let. Tovrsten vzorec namreč prevladuje v raziskavah, ki jih po navadi vidimo razbobnane v časopisih. Naj naštejem nekaj primerov: dva psihologa, “raziskovalca” (moški spol!), sta ugotovila, da so moški bolj smešni kot ženske: pri naslednji omembe vredni raziskavi so ugotovili, da je vaše “kasnejše” spolno življenje odvisno od tega, kako ste izgubili nedolžnost. Sledi naslednja raziskava: velikost penisa je pomembna za privlačnost moškega. In za grande finale še ugotovitev, da lahko ima sperma antidepresivni učinek. Lahko bi jih našla še več, samo se mi zdijo tele kar primerne. Konkretno jih je obdelala že Scicurios v svojih zapisih (klik, klik zgoraj, gre za suuper smešno branje). Jaz se bom danes pomudila le pri kratici WEIRD.

Najbolj znan članek, ki je dvignil pozornost nad samo metodologijo in izbiro vzorcev, uporabljenih za raziskave v psihologiji, je iz leta 2010. Antropolog Joseph Heinrich in psihologa Ara Norenzayan ter Steven J. Heine so v reviji Behavioural and Brain Sciences objavili članek z naslovom Najbolj čudni ljudje na svetu (The weirdest people in the world?).

V tem članku so zajeli glavne probleme. Na koncu so zbrali še nekaj ugovorov in odgovorov na članek ter končni odgovor avtorjev. Priporočam v branje vsem, ki jih kakorkoli zanimajo “velika” odkritja psihologije, predvsem tista, ki “razlagajo” človeka in njegovo vedenje. WEIRD torej opisuje študente, ki sodelujejo v tovrstnih raziskavah in nikakor niso reprezentativen vzorec, ki bi kakorkoli dobro opisoval človeka kot vrsto razumnega človeka, Homo sapiens sapiens. Gre pravzaprav za dokaj netipično populacijo ljudi.

Zamislite si, da pred sebe dobite nekaj živali, ki jih morate nekako uvrstiti oz. razporediti med sabo. Gre za nalogo, ki sodi v okvir ljudske (folk) biologije. Se pravi, kako naj neki nepoznavalci oz. laiki uvrščajo organizme, v kakšne kategorije in kako naj jih ločujejo. Tako so denimo ugotovili, da je za otroka iz ZDA taščica najbolj reprezentativen primerek živali, ki sodi med ptiče. Medtem pa Icajski (Itza) Maji kot tipičnega ptiča vidijo divjega purana. Klasifikacija živali v skupine je torej kulturno in okoljsko pogojena, predvsem pa je odvisna od izkušenj.

Taščica (Erithacus rubecula)

Divji puran (Meleagris gallopavo)

Raziskovalci so primerjali (link, link), kako živa bitja kategorizirajo študentje na ameriških univerzah; otroci, vzgojeni na podeželju, v stiku z naravo; študenti botanike ter ljudstva Icajski Maji iz Gvatemale ter Jutateški (Yutatek) Maji z mehiškega podeželja. Ugotovili so, da otroci s podeželja, ki so v stiku z naravo, ter ljudstva iz Gvatemale in Mehike podobno uvrščajo živali ter rastline. Netipično pa so jih uvrščali dodiplomski študentje ameriških univerz. Raziskovalci so sklepali, da so ravni slednji, glede na ostale skupine, ki so sodelovale v raziskavi, netipični in tako rekoč čudni. Podobnih raziskav je še nekaj.

Zanimive so tudi raziskave prepoznavanja optičnih iluzij. Poglej črti spodaj, katera je daljša?

Müller-Lyerjeva iluzija

Gre za Müller-Lyerjevo iluzijo. Zahodnjaki, ki delno pripadamo skupini WEIRD in živimo v mestih, smo do opisane iluzije veliko bolj dovzetni kot na primer skupine ljudi, ki živijo v naravi in zunaj mest. Nezahodnjaki večinoma opisujejo črti kot enako dolgi, kar tudi sta. Katero pa si ti videl/videla daljšo? Če se ti je zdela daljša črta A, potem pripadaš enaki skupini kot “čudni” ameriški študentje in večina ljudi, ki živi v mestih. Razlog za dovzetnost do iluzije naj bi ležal v našem okolju. Živimo v mestih, kjer se skriva polno vertikalnih in horizontalnih črt, tako da nam iluzije, ki nas pravzaprav zavedejo, v resnici pomagajo prepoznavati dolžine, robove in razdalje, predvsem pa se tako lažje znajdemo v okolju, v katerem živimo.

Toliko o človeški čudaškosti. Večinoma se raziskovalci strinjajo s konceptom WEIRD in se vedno bolj zavedajo, da je to problem. Sicer pa smo vsi malo čudni, vsak po svoje. To pa nam daje čar.

Kar pa zadeva znanost in, bolj natančno, vedenjsko biologijo, lahko zasledimo podobne težave kot pri WEIRD študentih, ki jih uporabljajo v raziskavah, tudi v primerih, ko raziskujejo vedenje živali. Primer tega so raziskave šimpanzov v ujetništvu v primerjavi z opazovalnimi raziskavami, ki jih izvajajo v divjini oz. v šimpanzovem naravnem okolju. Ko berem o njih, imam kdaj občutek, kot da gre za dva različna planeta opic. Prav tako gre tudi pri ljudeh za ljudi z različnih planetov. Ti planeti predstavljajo okolje, v katerem smo odrasli in v katerem živimo.

Eden izmed razlogov, da obožujem biologijo, je zagotovo ta različnost. Kot sem opisala, se tudi pri živalih vidijo vedenjske razlike. Ob nerodni zasnovi raziskave lahko tudi sloni postanejo WEIRD; no, ali pa so v resnici WEIRD njihovi oskrbniki? Pravzaprav so čudni raziskovalci, ki snujejo tovrstne raziskave in primerjajo vedenje ter gene dveh vrst slonov med sabo (azijskega in afriškega slona), ki sta se, mimogrede rečeno, v razvoju ločili že 17 milijonov let nazaj. Če številka 17 milijonov ne pove veliko, naj pojasnim, da smo se mi ločili od šimpanzov, s katerim imamo zadnjega in najbližjega skupinega prednika, pred šestimi milijoni let. Torej najbolje, da začnemo še naše vedenje primerjati s šimpanzi. Pa se bojim, da se bodo šimpanzi bolje odrezali. Ja, saj vem, pri nas so se zgodile drugače spremembe, naše telo in vedenje je vodila drugačna selekcija. Tako je primerjava bolj slaba, nam pa vseeno lahko da misliti, kako kompleksno je pravzaprav sestaviti res dobro raziskavo vedenja katerekoli živali, na čelu seveda z raziskavami človeškega vedenja.

Ni klasifikacija živih bitji, je pa zgodba metuljev o prepoznavi partnerja… (Vir: Bird and Moon)

A kaj, ko na koncu lahko ugotovimo, da je tisto, kar je normalno, zgolj statistična abstrakcija ali

“If there is no single way of being a bonobo, then there is no single way of being a human either. What is ‘normal’ is a matter of statistical abstraction.” (Vir.)

Na čim več simpatične čudaškosti in čim manj slabe znanosti!

To je to!

Z