Tag Archives: evolucijska antropologija

Otročja pravičnost

5 Jul

Pred seboj imaš piškot, ob tebi sedi gospodična ali gospodič, ki ti ga ukrade. Kaj narediš, zahtevaš piškot nazaj? Ali zahtevaš kazen za nepridiprava? Morda oboje? Glede na to, kako sladkosneda sem, bi si sama najprej zaželela piškot nazaj. Potem bi poizvedela, zakaj so mi ga želeli ukrasti. Morda bi si ga z njim ali z njo na koncu celo razdelila. Kaj pa vem? So pa raziskovalke iz Velike Britanije in Nemčije ugotovile, kako se v takih okoliščinah vedejo triletnice in triletniki ter petletnicein petletniki. Ali raziskava kaže, da imajo že zelo majhni otroci občutek za pravičnost?

Šimpanzi imajo določeno raven čuta za pravičnost. Ko so raziskovalci, ki so sodelovali tudi pri raziskavi, o kateri bom pisala v nadaljevanju, raziskovali, kako pravični so šimpanzi, so ugotovili, da šimpanzi kaznujejo tatu, ki jim je ukradel hrano. A če tat ukrade hrano drugemu šimpanzu, tega ne kaznujejo, ne glede na to, ali je žrtev kraje njihov sorodnik ali sorodnica. Kaj pa otroci?

V znanstveni reviji Current Biology je bila pred nekaj dnevi objavljena raziskava z naslovom Popravljena pravica (restorative justice) pri otrocih. Z 3- in 5-letnimi malčicami in malčki so raziskovalke in raziskovalci opravili štiri različne eksperimente. Z njimi so primerjali namerno slabo dejanje ali krajo kot mero kaznovanja z nepravičnim dejanjem, izgubo in dovoljenim dejanjem. Pri kraji je lutka otroku ali drugi lutki ukradla piškot; pri nepravičnem pogoju je sodelovala tretja lutka, ki je bodisi lutki ali otroku vzela piškot in ga dala drugi lutki. Pri izgubi je tretja lutka vzela piškot otroku ali drugi lutki, a piškota ni nihče dobil. Pri dovoljenjem pogoju je prva lutka oziroma otrok drugi dovolila ali dovolil, da vzame piškot. Poleg piškota so lutke kradle tudi frnikule in štampiljke. Otrok je lahko vsakič, ko so lutke, ki so jih vodili eksperimentatorji, odigrale igro (kraja, nepravičen odvzem, izguba, dovoljeni odvzem), pritisnil na gumb, ki je piškot (ali frnikule ali štampiljke) skril v votlino. Tako do njih niso mogle dostopati niti lutke niti otrok. V drugem eksperimetnu pa je otrok lahko z vrvmi vplival na to, kdo bo na koncu dobil piškot. Otrok je lahko dobil piškot nazaj od tatu ali pa ga je vrnil oškodovani lutki. Pogoj, ko je lutka kradla drugi lutki, je služil kot pogoj, v katerem so bili otroci priča dogodku, ki jih sicer ne zadeva neposredno. Kot sem že omenila, se šimpanzi pri takem pogoju niso odzvali in niso “pomagali” žrtvi kraje. Kaj pa otroci?

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen)

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen & MPI Evolutionary Anthropology)

Že triletnice in triletniki so v primeru tatvine in nepravičnega vedenja skrili piškot v votlino, tudi takrat, ko sami niso bili oškodovani. V primeru, ko so bili oškodovani sami, so to storili v polovici primerov, ko pa je bila oškodovana druga lutka, so to vedenje kaznovali v dveh petinah primerov. Petletnice in petletniki so piškot skrili v votilno v kar več kot treh petinah primerov. Otroci so torej dovzetni za krajo in imajo čut za pravičnost, ne le takrat, ko se njim godi krivica, ampak tudi ko je oškodovan nekdo drug. Triletnice in triletniki so bili v primeru, ko piškota niso mogli dobiti nazaj ali ga vrniti oškodovani lutki, po pričevanju enega izmed raziskovalcev zelo nesrečni in so izkazovali občutek nemoči. Tako je naslednji eksperiment, v katerem so otroci lahko odločili, kam bo piškot po odigrani igri (kraji itd.) odšel, podal še nekaj več odgovorov o občutku za pravičnost pri malčkih.

V drugem eksperimentu, kjer so otroci lahko vrnili piškot oškodovanemu, torej sebi ali lutki, ki je bila okradena, so že triletnice in triletniki v več kot treh petinah primerov vrnili piškot oškodovani lutki oziroma so ga z vrtečo se mizo pripeljali do sebe v več kot dveh tretjinah primerov.

Raziskovalci in raziskovalke so v preteklosti trdili, da se pravičnosti otroci naučijo šele kasneje, pri starosti šestih let. Vsekakor je zanimivo, da otroci raje poskrbijo za pravičnost kot za kaznovanje tatu. Otroke je pomirila možnost, ko so lahko stvari postavili na svoje mesto, tako kot je bilo na začetku. Vsak za mizo je na koncu dobil to, kar mu je pripadalo. Vsekakor se je zanimivo vprašati, ali je to po naključju veljalo samo za skupino nemških malčic in malčkov, s katerimi so izvedli raziskavo, ali gre za vedenje, ki je skupno vsem otrokom teh starosti. Eden izmed avtorjev raziskave je tudi omenil, da je raziskava zanimiva tudi v izobraževalne namene. Namesto da otroke usmerjamo v kaznovanje tatov in nepravičnežev, bi jih lahko o pravičnosti učili s strani žrtev. Morda bi se lahko tudi večkrat vprašali, zakaj se dogajajo okoli nas kraje in kako naj se skupaj borimo za pravičnejšo družbo.

To je to!
Z

Advertisements

Seksi ročna sekira

12 Mar

Hominini so že pred 1,4 milijona leti uporabljali dodelana orodja. Eno izmed njih je bila ročna sekira. Tako Homo ergaster, Homo erectus kot tudi Homo heidelbergensis naj bi v različnih časovnih obdobjih uporabljali ročne sekire. Ne vemo, za kaj so jih naše prednice in predniki uporabljali. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da so služili za mesarjenje plena in odsekavanje vejic, kopanje manjših lukenj, morda so jih uporabljali tudi pri lovu večjih živali ter za izdelovanje drugih orodij. Arheologinje in arheologi so ob raziskovanju izkopanin odkrili velike količine različnega orodja, a pri nekaterih odkritjih ročnih sekir so naleteli na nenavaden vzorec: kar veliko med najdenimi jih je zelo simetričnih. Tako sta arheologa Marek Kohn in Steven Mithen razvila hipotezo o seksi ročnih sekirah. Raziskovalca v članku iz leta 1999 trdita, da je eden izmed poglavitnih razlogov za izdelavo simetričnih ročnih sekir spolna selekcija. Dekleta naj bi fante izbirala glede na to, kako simetrično sekiro so izdelali. Obstoj simetrije pri določeni sekiri je bil ključen: deloval je kot čutna pristranskost in privabljal oko dekleta. Sposobnost izdelovanja simetričnih sekir naj bi nakazovala dobre gene. Sekire naj bi v tem primeru postale del spolno izbranega razširjenega fenotipa (sexually selected extended phenotype).

Da bi ta hipoteza držala, moramo predvideti kar nekaj stvari. Prvič, simetrične ročne sekire bi morali izdelovati samo moški, ob tem pa bi jih morale ženske ves čas gledati, saj bi sicer lahko prihajalo do kraje teh sekir in potem ne bi bili zares izbrani mojstri v izdelovanju simetričnih sekir, ampak bi dekleta po nesreči izbirala uspešne kradljivce. No, saj to verjetno tudi ne bi bila tako slaba lastnost, če se izkaže kot uspešen način preživetja!

(vir)

Suličasta (Lanceate) (vir)

Etnoarheološke raziskave manjših tradicionalnih skupnosti nam kažejo, da enaka orodja, ne glede na njihovo kompleksnost, izdelujejo tako dekleta kot fantje. Pogostokrat se tudi zgodi, da starejši ljudje učijo otroke izdelovanja orodij ne glede na spol. Kar malo neverjetno si je zamisliti, da bi samo moški izdelovali orodja. K temu lahko dodam kot zanimivost še podatek o uporabi orodij med človeku podobnimi opicami. Opazovanja kažejo, da med njimi uporablja orodje več samic kot samcev.

Poleg tega so po pregledu večjega števila ročnih sekir odkrili, da je v resnici obstajala velika raznolikost v oblikah ročnih sekir znotraj enega kontinenta, regije in skupnosti. Nepričakovano so odkrili, da na nekaterih najdiščih obstaja več različnih oblik ročnih sekir kot na drugih najdiščih. Tudi posameznica ali posameznik je zelo verjetno izdeloval/a zelo različno oblikovane ročne sekire.

Ročnih sekir tudi niso odkrili na vseh najdiščih, starih okoli milijon in pol let, kjer so živeli naši predniki. Tudi zaradi tega verjetno niso bile vključene v kakršno koli izbiro partnerja ali partnerke. Nekateri kritiki omenjajo tudi problem pretiravanja, do katerega pride pri razlagi arheoloških najdb ter stereotipiziranja arheoloških artefaktov. Pri tem naj bi v primeru simetričnih ročnih sekir pogostokrat pozabili na vse druge oblike ročnih sekir, ki niso bile simetrične.

Mimogrede, hipoteza o seksi ročnih sekirah je zelo privlačna tudi zato, ker je nihče ne more potrditi, kar pa je za znanost še bolj pomembno, nihče je ne more niti ovreči. To pomeni, da predstavljena hipoteza ni znanstvena. Razumni človek takih sekir ne izdeluje več. Predniki človeka niso več živi. Samo iz arheoloških odkritij zelo težko skepamo o vedenju v naših prvih predniških skupnostih. Samo časovni stroj bi nam omogočil preveriti, kaj se je v resnici dogajalo pred slabimi milijon in pol leti. Morda pa bi res zagledali zdolgočasena dekleta, ki občudujejo (svoje) moške pri izdelovanju simetričnih sekir. Moški pa bi samo čakali, da bi bili izbrani za razplod. Res dvomim; a kdo ve?

To je to!

Z

Zareze človeške evolucije

9 Dec

Od kod smo, kdo ali kaj smo in kam gremo? Mislim, da ta tri vprašanja kar dobro opišejo temeljna izhodišča, iz katerih izhajajo raziskovalke in raziskovalci, ki preučujejo človeka. No, v resnici so zapisana vprašanja tudi predmet literature, umetnosti in splošne vedoželjnosti ljudi. Zato niti ni tako čudno, da se pogosto tudi v znanosti pojavljajo odmevne raziskave in da tudi širšo javnost zanimajo nove najdbe starejših kosti in drugih ostankov naših prednic in prednikov. Tako smo v letošnjem letu že bili priča odkritju jamskih poslikav na indonezijskem Sulawesiju, ki so vsaj toliko stare kot doslej bolj znane evropske poslikave. Iz tega lahko sklepamo, da je umetnost še nekoliko starejša, kot smo menili doslej. Nastale so pred približno 40 tisoč leti. Da bi jamske poslikave lahko imeli samo v Evropi, je res nenavadno mišljenje, ki ima več opraviti z našo nedavno zgodovino in trenutnim stanjem sveta kot pa s pravo evolucijsko zgodovino.

Zato se ozrimo v preteklost, od koder izhajata dve najdbi jamskih poslikav na geografsko ločenih predelih Zemlje. Iz tega lahko sklepamo, da je skupni prednik obeh populacij že razvil neke vrste simbolno mišljenje, na katerem temelji umetniško ustvarjanje. V tem smislu so ti naši predniki že spadali, gledano kognitivno, v razred modernih ljudi. Seveda ni bila ena skupna populacija, temveč jih je bilo več. Verjetno pa so se sprva premikali skupaj in sodelovali ter kasneje odšli v različne smeri. Eni so kočali v Evropi, drugi v Indoneziji, a oboji so slikali.

Nekaj dni nazaj pa je ljubiteljice, raziskovalke in raziskovalce človeške evolucije doletelo še eno odkritje. Že vrsta homininov Homo erectus ali pokončni človek je morda uporabljala kompleksnejša orodja, kot so sprva domnevali. To pa ni vse: risali so celo črtice po morskih školjkah. Pravzaprav se je vsa zgodba z najdbo začela že pred sedmimi leti. No, v resnici se je vse začelo že leta 1890, ko je Eugene Dubois odkopal Javanskega človeka, ki so ga kasneje poimenovali pokončni človek ali Homo erectus.

Pred sedmimi leti pa je najdba ponovno začela buriti znanstvene misli. Ko so raziskovalke in raziskovalci z Avstralske nacionalne univerze v Canberri poslikali nekaj vzorcev starih najdb morskih školjk, so na njih opazili zareze. Videti je bilo nekaj podobnega obliki črke M, dve vzporedni zarezi in narobe obrnjen N. Najdba je nekaj let počivala, dokler ni začela nizozemska morska biologinja in arheologinja Josephine Joordens raziskovati školjk. Vrsta sladkovodnih školjk (Pseudodon vondembuschianus trinilensis), na kateri so pred leti opazili zareze, je že izumrla, a najdba z Indonezije je ena izmed večjih zbirk ohranjenih lupin. Zato se jih je lotila raziskovanja. Zareze so jo vsekakor hitro pritegnile, poleg tega pa so imele nekatere školjke luknje na določenem delu, kjer so bile prvotno pripete mišice in ligamenti, ki školjki omogočajo odprtje in zaprtje lupine. Luknje so bile majhne; videti je bilo, kot da jih je naredila neka žival, ki se je prehranjevala z njimi. Za primerjavo so raziskovalke in raziskovalci poiskali še živečo čim bolj podobno školjko že izumrli vrsti in vztrajno preizkušali različne možnosti, ki bi pojasnile nastanek lukenj. Preizkušali so ugrize različnih plenilk in plenilcev, izpustili pa niso niti človeka. Pokončni človek se je očitno znašel: školjke ni odpiral s svojimi zobmi, ampak je za to uporabil zobe morskih psov, ki so jih prav tako našli med izkopavanjem. Izkazalo se je, da so bili zobje morskih psov ravno prav ostri, da so z njimi odprli školjko. Podobne metode odpiranja školjk še smeraj uporabljajo različne skupine ljudje po svetu. Seveda so morali uporabniki te tehnike in tudi vedeti, kje pritisniti zobe, da se bo školjka uklonila sili in odprla. Na koncu jih je čakala nagrada: sveče školjčje meso. Na podlagi teh najdb so raziskovalci in raziskovalke sklepali, da je že Homo erectus uporabljal nekoliko bolj napredna orodja kot le kamenje. Sklepajo pa tudi, da verjetno ni uporabljal ognja, saj se školjke, izpostavljene visoki temperaturi, odprejo same od sebe.

Naslednja zanimiva najdba je školjka z ostrim robom, ki so ga najverjetneje uporabljali kot rezilo. Tudi na kravjih kosteh in kosteh drugih živali, najdenih na Javi, kažejo na uporabo ostrega orodja in to bi lahko bile školjke.

Zareze, ki begajo znanstven svet, le kdo in zakaj jih je narisal. (vir)

Zareze, ki begajo znanstven svet, le kdo in zakaj jih je narisal/a. (vir)

Bolj kot školjke z ostrim robom pa so zanimive vgravirane črtice, ki so v zadnjem tednu prepravile medije, ki poročajo o znanosti. Čeprav v članku ne govorijo ne o umetnosti ne o simbolnem mišljenju, govorijo o geometričnem vgraviranju, ki kaže na moderno kognicijo in vedenje. Raziskovalke in raziskovalci so se se prepričali, da zareze niso posledica neprevidnosti pri izkopavanju ali da niso nastale po nesreči, ko je bila školjka zakopana pod sedimenti kamenja. Znanstveniki in znanstvenice so z zobom morskega psa vrezali zareze v danes živeče vrste školjk in ravno ta vzorec je bil najbolj podoben vzorcu na školjkah, starih skoraj pol milijona let. Datiranje sedimentov, v katerih so se nahajale školjke, je pokazalo, da so vzorci stari med 540 tisoč do 430 tisoč let. Vse kaže, da so zareze zares rezultat aktivnosti nekega hominina; glede na določeno starost vzorca gre za vrsto Homo erectus, ki je živela pred 1,9 milijoni let do 143 tisoč let.

Vseeno ne moremo domnevati o pomenu teh zarez, če so sploh imele poseben pomen. Morda je do njih vodilo igranje, dolgčas ali ustvarjalnost. Nikoli ne bomo zares vedeli. A meni se ne zdi prav nič čudno, da bi že pokončni človek ustvarjal in risal, še manj pa da je uporabljal kar napredna orodja, ki jih niso uporabljali niti začetniki naše vrste Homo sapiens. V evoluciji, tako naravni kot kulturni, se pogostokrat kakšna lastnost izgubi in kasneje ponovno pojavi. Še pogosteje se to dogaja na ravni vedenja in kulture. Bolj ko se sprašujemo, od kod in kdo smo, več ugank odkrivamo. Vedno bolj se zdi, da le nismo tako zelo posebni. Morda pa nam na koncu na vprašanja o preteklosti pomaga odgovoriti vprašanje o prihodnosti: kam gremo. Morda bomo nekoč imeli časovni stroj in bomo obiskali javanske pokončne ljudi in se na lastne oči prepričali, kako moderni so bili v resnici.

To je to!
Z

Mali prijatelji

6 Nov

S šimpanzi in ostalimi človeku podobnimi opicami imamo prav gotovo zadnje skupne prednike, a očem skriti mikrosvet našega črevesnega mikrobioma (mikrobiote) se je v tem času zelo spremenil. Na in v človeškem telesu najdemo 100 trilijonov različnih mikroorganizmov, od virusov in bakterij, vse do arhej in enoceličnih evkariontov ter gliv. Kar je zagotovo več od števila človeških celic posameznega osebka. Človeško telo je pravi mikrosafari; vso nenavadnost človeškega mikrobioma je krasno opisal znanstveni komunikator Ed Yong v prispevku za New York Times: “Zdrav” mikrobiom ne obstaja. Danes se bom posvetila črevesnemu mikrobiomu naših najbližjih sorodnikov in nas samih.

Skupina raziskovalk in raziskovalcev z različnih področij biologije se je namenila raziskati mikrobiom goril, bonobov, šimpanzev in ljudi. Predstavnicam in predstavnikom človeku podobnih opic so sledili po gozdovih Kameruna, Tanzanije in Demokratične republike Kongo ter za njimi pobirali vzorce izločkov. Pridobili pa so tudi človeške vzorce z različnih koncev sveta. Vse vzorce so zatem obdelali in analizirali genetski material, pridobljen iz iztrebkov, s čimer so določili sestavo mikrobioma vseh štirih primatov. Izkazalo se je, da je naše črevo najbolj dolgočasno in neraznoliko. Podatki namigujejo, da naj bi se po ločitvi od šimpanzov diverziteta ali bogatost našega mikrobioma zmanjšala.

Razlike so odkrili tudi med mikrobiomi goril in obeh vrst šimpanzev, a so razlike take, kot bi jih pričakovali glede na čas, ki je pretekel od takrat, ko sta vrsti imeli zadnjega skupnega prednika, in glede na okolje, v katerem živita. Pri ljudeh pa je prišlo do pospešenega spreminjanja, ki ga v običajnem počasnem razvoju vrste ne bi pričakovali. A, ljudje smo spremenili našo prehrano: jemo več mesa kot naši najbližji sorodniki; večinoma jemo prekuhano zelenjavo, meso in ostalo hrano. Vse to je pustilo sledi na in v našem telesu. Za vrste v črevesnem mikrobiomu to pomeni, da so izgubile živahno raznolikost in nekaj deset prijateljev iz drugih rodov bakterij. To nekateri povezujejo tudi z različnimi boleznimi. Tako znanstvenice in znanstveniki, ki so opravili raziskavo, sklepajo, da je tovrstno odkritje lahko pomembeno tudi za razumevanje človeških bolezni, kot so debelost, avtoimunske bolezni in gastrointestinalne težave.

Na drugi strani naj omenim še zanimivo metodo zdravljenja posebne okužbe z bakterijo Clostridium difficile. Če tvoje črevo napade ta zahrbtna bakterija in se v njem množično namnoži, začneš zelo hitro izločati vso zaužito hrano, veliko časa prebiješ na stranišču in poleg tega zelo hitro izgubljaš težo, ki jo zelo težko pridobiš nazaj, zato boš naredil/a vse, da se je znebiš. Pripravljen/a boš prejeti tudi bakterije iz izločkov drugega človeka.

Zdravnice in zdravniki so pred leti začeli opravljati prve presaditve črevesnih bakterij med ljudmi. Gre za transplantacijo fekalnih bakterij, ki jih izolirajo iz iztrebkov donorja ali donorke in jih s kolonoskopijo vsadijo v prejemnico ali prejemnika. Postopek žanje uspehe, a predvsem pri okuženih z bakterijo C. difficile.

Kljub temu si nekateri ljudje želijo zamenjati svoj mali svet črevesnih čudes. Nekateri hodijo po vzorce med ljudstva, ki se še vedno pretežno preživljajo z nabiralništvom in lovom. Takšno ljudstvo so na primer Hadze iz Tanzanije. Letos spomladi je bila objavljena raziskava, v kateri so primerjali vzorce črevesnega mikrobioma pripadnikov ljudstva Hadza z vzorci zahodnih populacij, bolj točno Italijanov in Italijank iz urbanega okolja. Ugotovili so, da je pestrost vrst črevesnega mikrobioma pri ljudeh iz zahodnega “urbaniziranega” sveta manjša. Poleg tega so v vzorcih ljudi iz industrializiranega sveta odkrili veliko število organizmov iz vrst Bifidobacterium (te dodajajo v številne probiotične jogurte), medtem ko jih pri ljudstvu Hadza ni zaslediti. Slednji imajo veliko število bakterij Treponema, ki jo sicer povezujemo tudi z nekaterimi človeškimi boleznimi, kot je na primer sindrom razdražljvega črevesja. A teh bolezni v populaciji ljudstva Hazda ne zasledimo. Zanimivo je tudi, da so odkrili, da obstaja opazna razlika med črevesnim mikrobiomom deklet in moških pri ljudstvu Hadza, do tega pride verjetno zaradi delitve dela in pri nabiranju, pobiranju in lovu. Ne glede na to, da si na koncu hrano pravično razdelijo, pa nabiralci in nabiralke ter lovke in lovci že med zbiranjem hrane kaj prigriznejo in pri presnovi te, pretežno rastlinske hrane, jim še kako prav pridejo raznolike vrste mikroorganizmov, ki se skrivajo v njihovih črevesjih.

Ko si misliš, da sama uživaš v filmu… (vir: Beatrice the Biologist)

Poleg navdušenk/cev nad mikrobiomom nabiralk in lovk si drugi/e želijo črevesnih mikroorganizmov suhih ljudi. Po mojem je metoda presaditve fekalnih mikroorganizmov primerna pri resnih boleznih in okužbah z groznimi patogeni. Razvajenke in razvajenci, ki pa stremijo k bolj “naravnemu” življenju ali kakšnemu kilogramu manj, naj le pomislijo, da vsak dan okoli prenašajo male črevesne prijatelje, ki si prav tako želijo zdrave in okusne prehrane. Nekaj svobode in izbire le imamo. Ko boš naslednič jedla ali jedel, imej v mislih te “nebogljene” mikroorganizme, ki nas iz dneva v dan spremljajo in nudijo podporo, tudi dobesedno, saj nam pomagajo razgraditi nekatere vrste hranil, ki jih dnevno zaužijemo, in pri tem dostavljajo še kako potrebno zalogo nutrientov, da naše telo lahko stoji in normalno deluje.

To je to!
Z

Nore znanstvene pesti

23 Okt

Že poleti sem naletela na dve raziskavi o razvoju človeških obraznih kosti, celotnega skeleta in mišičja zgornje polovice telesa v povezavi z “evolucijo” agresivnega vedenja in pretepanja pri človeku, posebno med moškimi. Američana Michael Morgan in David Carrier z Univerze v Utahu sta predstavila zabavno, a po mojem mnenju napačno, zamisel o evoluciji človeškega obraza. Dobro leto in pol nazaj sta objavila prvo raziskavo, kjer sta pojasnila razvoj “boksarske” pesti kot evolucijsko adaptacijo, namenjeno pretepanju, natančneje boksanju neposredno v obraz nasprotnika ali nasprotnice.

Struktura človeške pesti (modernega človeka, Homo sapiens), naj bi povečala trdnost udarca, poleg tega pa pride do večjega prenosa sile, če udarimo s pestjo kot pa z odprto dlanjo. Tako po njunem mnenju omogočajo razmerja človeške dlani boljši udarec s pestjo namesto s samo dlanjo. V razvoj naših dlani oz. pesti naj bi, po Morganovem in Carrierjevem mnenju, vodila spolna selekcija na ravni izboljšane predstave pri pretepanju. Drugače povedano, naše prednice naj bi izbirale tiste moške, ki so se veselo mlatili naokoli in bili pri tem najbolj uspešni. Morda sem jaz miroljubna, ampak tole se mi zdi domišljijska pravljica.

Letos spomladi pa sta šla še dlje in “pojasnila” razvoj obraznih kosti prednikov človeka. Raziskave sta se lotila s preučevanjem lobanj avstralopitekov, od robustnih do gracilnih, vse tja do pet milijonov let nazaj v preteklost. Podatke o pretepih pa sta vzela z ameriških statistik o pretepih. Oblike lobanj sta razložila s prilagoditvami na sprejem udarcev pesti. Torej močnejši australopiteki naj bi poleg tega, da naj bi imeli močne pesti, kar morda sploh ne drži, imeli močna lica, ki te pesti sprejmejo. Izkaže se, da so bili obrazi avstralopitekov res najmočnejši ravno v predelih, s katerimi “ubogi” pretepači sprejemajo pesti. Poleg tega pa ostanki kosti dlani avstralopitekov kažejo, da so slednji svoje prste lahko dali v pest.

Calvin & Hobbes (Bill Watterson)

Calvin & Hobbes (Bill Watterson)

Predpostavka, za katero stojita, je, da smo ljudje po naravi nasilni. Trdita, da je edini način, da dokažemo, da ni tako, odkritje skeletnih anatomskih ostankov, ki kažejo, da naše telo ni prilagojeno za boj. Morda človeško telo ni neposredno prilagojeno za boj z drugimi pripadniki vrste, mogoče smo močna telesa potrebovali za razvoj orodij, za boj z naravo, za preoblikovanje narave po naši meri. Ne vem, kakšni pristiki so delovali na naše prednike v preteklosti pred tremi oziroma petimi milijoni leti, a dvomim, da so bili to pritiski pretepanja s pestmi.

Poleg tega bi morali imeti, če naj bi bila to adaptivna lastnost, ki služi prilagoditvi, pravi pretepači več potomcev kot miroljubni sovrstniki. O tem v članku Morgan in Carrier ne poročata. Teorijo o nasilju in pretepanju s pestmi lahko preverimo tudi z opazovanjem vedenja otrok.

Če pričakujemo, da smo po naravi nasilni, bi lahko pričakovali, da se otroci v času razvoja ves čas pretepajo. In ne samo da se pretepajo, pretepajo se s pestmi in klofute ponavadi primažejo nasprotnikom v obraz, točneje v ličnici. A že če malo pobrskamo po internetu in poiščemo slike otroških pretepanj, lahko vidimo, da se otroci ponavadi cukajo za lase ali pa odrivajo, celo daviti se začnejo, preden uporabijo prave pesti. Morda pa se ljudje šele kasneje priučimo boksanja in pretepanja s pestmi?

Morgan in Carrier sta se osredotočila samo na močne, robustne moške. Zakaj pa smo potem dekleta razvila pesti in obrazne kosti, podobne moškim. Kdo bi vedel?!

Nenazadnje, odprto ostaja tudi vprašanje, ali so bili avstralopiteki res naši predniki ali le ena izmed vej, ki je vodila v hominine. Glede na fosilne ostanke so zelo verjetno res bili naši predniki, a to bomo zelo težko zares dokazali. Mogoče so bili slepa veja, s katero imamo le zadnjega skupnega prednika, a slednjega si delimo tudi s šimpanzi, drugimi vrstami primatov in ostalimi sesalci ter tudi z drugimi živimi bitji.

Upam, da raziskave o prirojenosti pretepanja s pestmi nekoč postanejo le slepe veje znanosti. Na nič pretepov!

To je to!

Z

PMS

20 Avg

Tako imenovanih ženskih revij ne berem. Pred leti so me na morju vprašali, če vedno okoli vlačim Scientific American; ali ne bi raje prebrskala kakšnega Cosmota? Ne. V resnici sem nekje na robu črnih lukenj, v svetu mikrobov in ostali zanimivh reči še kar srečna. Tudi ko me daje tečnoba in predmenstrualni sindrom (PMS). Veliko bolj me razjezi, ko vidim v medijih novice v stilu »predmenstrualni sindrom ima evolucijske prednosti«, češ da se s slabim počutjem in tečnobo znebimo moških, ki nas niso uspešno zaplodili. Kakorkoli noro se to že sliši. Na to znanstveno razlago PMS-a sem naletela že pred nekaj dnevi.

Avstralski populacijski genetik Michael Gillings, ki se sicer kaj malo zanima za človeško genetiko ali evolucijo, je menda odgovoril na večno vprašanje o obstoju evolucijskih prednosti predmenstrualnega sistema. Odgovor je da, seveda, PMS je univerzalen; kar štiri petine žensk naj bi ga občutilo (v virih sem odkrila le, da naj bi za PMS-om trpelo od 20 do 32 odstotkov žensk) in če pogledamo v preteklost, trdi Gillings, je bil to očitno način, kako se znebiti neplodnih moških. Seveda je pojav kompleksnejši, in je to zgolj ena izmed »tako je« zgodbic evolucijske psihologije. Vseeno je raziskovanje menstruacijskih ciklov pri ljudeh nadvse zanimivo.

V preteklosti, v času lovsko-nabiralniških skupnosti, naj bi ženske v povprečju poredkeje ovulirale, le dva do trikrat letno naj bi se jim je sprostilo jajčece in v času življenja so imele tja do 100 menstruacijskih ciklov. Razlogov za to je več, in sicer: pomanjkanje prehrane in daljše obdobje dojenja. Dandanes jih imamo ženske v zahodnem, industrializiranem svetu 400 in več. Razlogi za to so tako biološki kot kulturni, in ravno zato je ta, v osnovi biološki pojav pri človeku tako zanimiv.

new_girl_PMS

Večina raziskav, pri katerih so preučevali PMS, je usmerjena v vzorce deklet iz zahodnega sveta. Dobrih podatkov o PMS-u pri lovsko-nabiralniških skupnostih nisem odkrila. Morda zato, ker imajo ta ljudstva tudi drugačne navade in drugačno razumevanje tega pojava. Tako se nam zazdi, da je ta pojav nekaj univerzalnega. Sam menstruacijski cikel seveda je nekaj, kar imamo skupnega tudi z drugimi živalmi, a PMS je bolj kompleksen pojav.

Obstajajo različne stopnje PMSa, bolj znano stanje je predmenstrualni disforični sindrom (premenstrual disphoric disorder – PMDD). To je resnejše stanje, ki ovira bolnice pri zdravem delovanju. Pride do depresije, visoke razdražljivosti in napetosti pred menstruacijo. Takih žensk je v populaciji med 5 in 8 odstotkov.

Eden izmed glavnih razlogov za občutenje PMDD-ja je spreminjanje ravni hormona progesterona. Ženske, preden pride do menstruacije ali periodične krvavitve iz maternice, doživimo lutealno fazo, pred katero se sprosti jajčece in v začetku katere pride do dviga hormona progesterona (to je približno v tretjem tednu menstruacijskega cikla), tik pred krvavitvijo pa raven hormona upade. To posredno tudi vpliva na naše vedenje in počutje.

Kate Clancy, ameriška biološka antropologinja, v zapisu o biologiji in kulturi pri predmenstrualni izkušnji, piše o miših, ki so jim najprej dodali progesteron in jim ga nato odvzeli, opazimo nenavadna vedenja, ki se kažejo, kot da so miške izgubile voljo do življenja. Če jih držimo za rep, se ne borijo, da bi se osvobodile, če jih damo plavati v vodo, ne migajo, kot bi bilo pričakovano, ampak le nesrečno plovejo na vodi. Mehanizem, ki je povezan s odstranitvijo progesterona, deluje na možgane, bolj natančno na receptorje GABAa v možganih. Alopregnanolon je molekula, ki nastane iz progesterona in neporedno vpliva na GABAa receptorje v možganih; njen vpliv je podoben nekaterim zdravilom, benzadiazepinom, ki jih uporabljajo za zdravljenje anksioznosti. Ko imamo več progesterona, naj bi bili pomirjeni. Ko pa stopnja omenjenega hormona v vsakomesečnem ciklusu kar naenkrat upade, naj bi postale nesrečne, rahlo depresivne in razdražene.

Kot sem že predstavila in kot ste morda dekleta že občutile, PMS ni pri vseh enako izražen, tudi vse ženske ne trpimo za PMDD-mom. Razlogi so različni. Naša telesa so navajena na različne stopnje hormonov v naših telesih, tudi različno se odzivajo na pomanjkanje katerega izmed hormonov. Pomemben razlog je tudi način življenja. V zahodnem svetu s hitrim načinom življenjem, pri katerem naše telo trpi ob nezdravi prehrani in zaradi pomanjkanja gibanja, se pri ženskah dvigujejo ravni hormonov. Tako je vsak upad teh snovi v telesu veliko bolj izražen, tako na fiziologiji telesa kot tudi pri vedenju. Pa smo se vrnili nazaj do načina življenja in kulture, ki, tudi v primeru PMS-a, pogojuje biologijo.

Stanje premenstrualnega sindroma ni tako univerzalno, kot se zdi, še posebej pa ni univerzalno negativno, kot je to predstavil Gillings. Ta tečna, nesrečna dekleta vidi zgolj kot evolucijsko prilagoditev, da obdržimo le plodne partnerje. Če bi bilo to res, bi pričakovali, da bodo dekleta, ki občutijo PMS, imela več otrok kot ostala. Menstruacijski cikli so nadvse zanimiv, a jih verjetno v t. i. ženskih revijah ne predstavljajo tako. Kaj pa jaz vem? Kakorkoli, vsi omenjeni primeri kažejo, da PMS ni le biološko stanje in tudi ne le kulturno vezano. V primeru vsakomesečne tečnobe in žalosti, gre za zanimiv preplet okolja, načina življenja, kulture in naših teles ter hormonov.

To je to!
Z

Šimpanz

9 Jul

wise_chimp

Julija, šimpanzinja iz parka za šimpanzje sirote v Zambiji, si je leta 2010 začela v učesi tlačiti bilke trave. Iz vsakega ušesa ji je bingljala trava. Kmalu zatem so jo šimpanzi in šimpanzinje v njeni skupini začeli/e oponašati. Po skupini se je hitro razširila modna muha: osmim od dvanajstih šimpanzov v skupini je iz ušes visela trava. Raziskovalci so vedenje poimenovali trava-v-ušesih. Prišlo je do socialnega prenosa vedenja, ki naj ne bi služilo prilagoditvi na neko okolje, saj vedenja ni izražala nobena izmed preostalih skupin šimpanzov v parku. Vedenje trava-v-ušesih torej ni bila prilagoditev. Očitno gre le za prenos nenavadnih šimpanzjih navad, za modno muho ali, bolje rečeno, travno muho. Vedenje je sicer nenavadno, a vseeno zanimivo za raziskovalce, saj kaže na veliko stopnjo oponašanja med šimpanzi in nakazuje osnovne elemente šimpanzje kulture, čeprav gre samo za neumen trend. Pri tem pa tudi pokaže, da se določena vedenja lahko razvijejo čisto naključno, morda celo iz zabave ali dolgočasja.

Trend: Trava v uho (vir)

Julija s travo v ušesu (vir)

Poleg tega, da si nekateri šimpanzi vtikajo v ušesa travo, tudi na veliko komunicirajo s kretnjami. Primatologinja Catherine Hobaiter z Univerze St. Andrews je preživela 18 mesecev v rezervatu Budongu, kjer je spremljala in snemala kretnje med šimpanzi. Zabeležila je več kot 4.500 različnih kretenj posameznih šimpanzov in 3.400 dogodkov, kjer je prišlo do izmenjave kretenj med dvema šimpanzoma. Ko spremljamo vedenje živali, si opazovanja zabeležimo s pomočjo etogramov, kasneje pa lahko te podatke vnesemo v računalnik in jih statistično obdelamo. Spremljala je gibe šimpanzov in odgovore oz. odzive drugih. S podrobno statistično obdelavo so povezali 66 različnih kretenj z 19 različnimi pomeni. Prepoznali pa so še 36 značilnih kretenj z jasnimi pomeni, ki niso bili igra.

kretnje

Tako na primer cepetanje s obema stopaloma pomeni željo po igri; doseganje ali stegovanje pomeni “želim si to”; objem zraka pomeni željo po stiku; če šimpanz zamahne z roko, to pomeni pojdi stran … Vse te kretnje niso tako prilagodljive in združljive, kot so besede v našem jeziku, ki jih kombiniramo v stavke. Kretnje nimajo slovničnih pravil in sintakse ali načina, kako besede združujemo v stavke. Vseeno si s kretnjami šimpanzi sporočijo marsikaj in gradijo tudi del jezika, kot ga uporabljamo mi, kar pomeni, da smo jezik oblikovali na podlagi razvoja podobnih kognitivnih sposobnosti, ki jih imamo skupne  z našimi najbližjimi predniki. Seveda pa je evolucija našega jezika veliko bolj kompleksna in še ne povsem raziskana.

Raziskave šimpanzov, objavljene letos zgodaj poleti, pa se ne končajo s kretnjami. Raziskovalci z ameriške Univerze Emory so odkrili, da je šimpanzom bolj všeč indijska in afriška glasba kot pa japonska, ki je zelo podobna tudi zahodni glasbi industrializiranega sveta, ki pa je šimpanzi ne marajo. Vsi te opisi glasbe so zelo površinski, saj v vseh teh krajih poznamo različne glasbe, ki se med seboj zelo razlikujejo. Tudi če na primer prisluhnemo slovenski ljudski glasbi, se med pokrajinami opazno razilikuje; kaj se šele zgodi v primeru Japonske, ki je sestavljena iz več otokov.

Nekatere opravljene raziskave so pokazale, da se človeku podobne opice raje umaknejo zvoku glasbe, če jim predvajajo glasbo z značilnim rednim močnim ritmom, ki naj bi bil značilen za zahodnjaško glasbo. Šimpanzom so v delu ograjenega zunanjega prostora vsako jutro 40 minut predvajali nekaj, kar so raziskovalci klasificirali kot “afriško”, “indijsko” ali “japonsko” glasbo. Raziskovalci so na vsaki dve minuti spremljali in si zapisovali, kje se nahajajo šimpanzi. Ko so rezultate primerjali s kontrolno skupino, ki ji niso predvajali glasbe, so ugotovili, da so se šimpanzi več časa zadrževali na mestu, kjer so predvajali glasbo. Vpliv glasbe se je poznal v primeru afriških in indijskih ritmov, medtem ko so se japonskim ritmom izogibali. Za razliko o japonske glasbe, ki teži k pravilnim in močnim poudarkom, podobno kot zahodna glasba, težita afriška in indijska glasba k ekstremnim razmerjem med poudarjenimi in nepoudarjenimi dobami. Raziskovalci poudarjajo, da lahko s tovrstnimi raziskavami odkrijemo zvoke, ki smo jim naklonjeni tako ljudje kot šimpanzi, kar bi lahko kazalo na skupne evolucijske korenine. Nekateri znanstveniki ritem izrazito povezujejo z evolucijo jezika: ritem naj bi služil kot sestavni del jezika, zato je tovrstno odkritje za njih še toliko bolj zanimivo.

Kretnje, ritem in nekaj besed, pa že nisi več šimpanz, ampak postaneš njegov bratranec, človek.

Upam, da si ne omislite svojega šimpanza! Če pa se znajde v vašem življenju, mu nadenite uhane iz travnatih bilk, predvajajte mu afriško in indijsko glasbo, pa leksikon kretenj si priskrbite. Teli šimpanzi so pa res, na svoj poseben način, zelo zanimivi! Pa še zabavati se znajo!

To je to!
Z