Tag Archives: fenotip

Seksi ročna sekira

12 Mar

Hominini so že pred 1,4 milijona leti uporabljali dodelana orodja. Eno izmed njih je bila ročna sekira. Tako Homo ergaster, Homo erectus kot tudi Homo heidelbergensis naj bi v različnih časovnih obdobjih uporabljali ročne sekire. Ne vemo, za kaj so jih naše prednice in predniki uporabljali. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da so služili za mesarjenje plena in odsekavanje vejic, kopanje manjših lukenj, morda so jih uporabljali tudi pri lovu večjih živali ter za izdelovanje drugih orodij. Arheologinje in arheologi so ob raziskovanju izkopanin odkrili velike količine različnega orodja, a pri nekaterih odkritjih ročnih sekir so naleteli na nenavaden vzorec: kar veliko med najdenimi jih je zelo simetričnih. Tako sta arheologa Marek Kohn in Steven Mithen razvila hipotezo o seksi ročnih sekirah. Raziskovalca v članku iz leta 1999 trdita, da je eden izmed poglavitnih razlogov za izdelavo simetričnih ročnih sekir spolna selekcija. Dekleta naj bi fante izbirala glede na to, kako simetrično sekiro so izdelali. Obstoj simetrije pri določeni sekiri je bil ključen: deloval je kot čutna pristranskost in privabljal oko dekleta. Sposobnost izdelovanja simetričnih sekir naj bi nakazovala dobre gene. Sekire naj bi v tem primeru postale del spolno izbranega razširjenega fenotipa (sexually selected extended phenotype).

Da bi ta hipoteza držala, moramo predvideti kar nekaj stvari. Prvič, simetrične ročne sekire bi morali izdelovati samo moški, ob tem pa bi jih morale ženske ves čas gledati, saj bi sicer lahko prihajalo do kraje teh sekir in potem ne bi bili zares izbrani mojstri v izdelovanju simetričnih sekir, ampak bi dekleta po nesreči izbirala uspešne kradljivce. No, saj to verjetno tudi ne bi bila tako slaba lastnost, če se izkaže kot uspešen način preživetja!

(vir)

Suličasta (Lanceate) (vir)

Etnoarheološke raziskave manjših tradicionalnih skupnosti nam kažejo, da enaka orodja, ne glede na njihovo kompleksnost, izdelujejo tako dekleta kot fantje. Pogostokrat se tudi zgodi, da starejši ljudje učijo otroke izdelovanja orodij ne glede na spol. Kar malo neverjetno si je zamisliti, da bi samo moški izdelovali orodja. K temu lahko dodam kot zanimivost še podatek o uporabi orodij med človeku podobnimi opicami. Opazovanja kažejo, da med njimi uporablja orodje več samic kot samcev.

Poleg tega so po pregledu večjega števila ročnih sekir odkrili, da je v resnici obstajala velika raznolikost v oblikah ročnih sekir znotraj enega kontinenta, regije in skupnosti. Nepričakovano so odkrili, da na nekaterih najdiščih obstaja več različnih oblik ročnih sekir kot na drugih najdiščih. Tudi posameznica ali posameznik je zelo verjetno izdeloval/a zelo različno oblikovane ročne sekire.

Ročnih sekir tudi niso odkrili na vseh najdiščih, starih okoli milijon in pol let, kjer so živeli naši predniki. Tudi zaradi tega verjetno niso bile vključene v kakršno koli izbiro partnerja ali partnerke. Nekateri kritiki omenjajo tudi problem pretiravanja, do katerega pride pri razlagi arheoloških najdb ter stereotipiziranja arheoloških artefaktov. Pri tem naj bi v primeru simetričnih ročnih sekir pogostokrat pozabili na vse druge oblike ročnih sekir, ki niso bile simetrične.

Mimogrede, hipoteza o seksi ročnih sekirah je zelo privlačna tudi zato, ker je nihče ne more potrditi, kar pa je za znanost še bolj pomembno, nihče je ne more niti ovreči. To pomeni, da predstavljena hipoteza ni znanstvena. Razumni človek takih sekir ne izdeluje več. Predniki človeka niso več živi. Samo iz arheoloških odkritij zelo težko skepamo o vedenju v naših prvih predniških skupnostih. Samo časovni stroj bi nam omogočil preveriti, kaj se je v resnici dogajalo pred slabimi milijon in pol leti. Morda pa bi res zagledali zdolgočasena dekleta, ki občudujejo (svoje) moške pri izdelovanju simetričnih sekir. Moški pa bi samo čakali, da bi bili izbrani za razplod. Res dvomim; a kdo ve?

To je to!

Z

Advertisements

Prijatelji in prijateljice

15 Jul

Ali veš, da si si s prijatelji genetsko tako blizu, kot da bi bili tvoji bratranci v četrtem kolenu? S prijateljicami, s katerimi si bila včeraj na kavi, imaš verjetno podoben genski zapis za dele olfaktornega sistema (vonj). Morda si jih spoznala ravno v priljubljeni kavarni, v katero so te privabile omamne vonjave tebi ljubih kavnih zrn. Mogoče smo vsi kavoljubi žrtve “učinek Starbucksa”?

Calvin in Hobbes - najboljša prijatelja. Me prav zanima, koliko genov si delita? (Bill Watterson)

Calvin in Hobbes – najboljša prijatelja. Me prav zanima, koliko genov si delita? (Bill Watterson)

Pri NPRju so tako poimenovali pojav, pri katerem dajejo prijatelji prednost vonjaju podobnih vonjav. V tem primeru nam je s prijateljicami všeč vonj po določeni kavi. Nicholas Cristhakis in James Fowler sta raziskala genome potomcev Evropejcev iz mesta Farmingham in odkrila, da imajo prijatelji in prijateljice določene enake gene.

Do odkritja sta prišla z asociacijsko raziskavo na celotnem genomu (genome-wide association study). Pri tovrstnih raziskavah zaporedno analizirajo zaključene dele zapisa DNA ali celotne genome in iščejo določene označevalce ali skupne dele zapisa, ki se pojavljajo pri več preiskovancih, ki imajo neko lastnost. Tako lahko na primer preiščejo genome več ljudi z enako boleznijo in odkrijejo genetske variacije, ki kažejo ali vplivajo na nastanek neke bolezni.

Cristhakis in Fowler pa nista iskala genetskih variacij kakšne bolezni, ampak sta genome skoraj tisoč ljudi preiskala, da bi odkrila, če imamo katere skupne gene s prijatelji ali če imamo določene gene različne od prijateljev. V primeru pozitivne korelacije neke genetske variante med prijatelji govorimo o homofiliji, obratno pa pri različnih genih ali negativni korelaciji govorimo o heterofiliji.

Raziskovalca sta predlagala štiri možne razlage za homofilijo znotraj genov. Prva je korelacija v genotipih, ki bi se lahko pojavila, ker ljudje živijo na podobnih geografskih lokacijah in pripadajo podobnim etničnim (v izvirniku uporabljajo očitno neznanstven termin “etno-rasne” skupine).  Druga možna razlaga je, da ljudje aktivno izbirajo prijatelje z enakimi genotipi (genotip je genetska sestava posamičnega organizma) in se izogibajo tistim z očitno drugačnimi. Tretja razlaga izhaja iz predvidevanja, da ljudje izbiramo mesta in okolja, v katerih bomo večkrat srečali ljudi z enakim fenotipom, na katerega vpliva genotip: zaradi teh izbir bi lahko sčasoma prišlo do korelacije v genotipu. Zadnja, četrta razlaga temelji na podmeni, da se ljudje neradi zadržujejo v okoljih, kjer prihajajo v stik z različnimi ljudmi. Obstaja tudi nekaj razlag za nasproten razvoj, heterofilijo ali poudarjanje različnega genoma. Po mnenju avtorjev to nasprotno težnjo gojijo določena okolja, ki privlačijo ljudi z različnimi lastnostmi. V teh primerih ljudje izbirajo drugačne prijatelje po pravilu, da se nasprotja privlačijo.

Raziskovalca sta tako preučila genome iz baze podatkov o raziskavah srca v mestu Farmingham (Farmingham Heart Study), kjer zbiraji podatke že od leta 1948. Tako sta pridobila kar 9,273 zaporedij genotipov, pri čemer sta odkrila skoraj dva tisoč parov prijateljev in več kot milijon parov neznancev, a sta na koncu obdržala le 907 parov prijateljev in neznancev. Večina prijateljev in prijateljic je bil le par, torej po dve osebi; le 15 odstotkov vzorca so tvorili posamezniki s po dvema prijateljema ali prijateljicama in več. Med obdelavo podatkov sta odstranila vse, ki so bili kakorkoli biološko povezani.

Cristhakis in Fowler sta primerjala polimorfizme posameznih nukleotidov. Naša DNA je sestavljena iz zaporedja nukleotidov, A, T, G in C. Tako lahko iščemo mesta na DNA, kjer se med posamezniki pojavijo razlike v enem nukleotidnem paru. Raziskovalci so že odkrili 10 milijonov takih parov v našem genomu, ravno ti pari pa praviloma kažejo na razlike med ljudmi. Tako sta raziskovalca tarčno primerjala ta mesta na genomih prijateljev in prijateljic. Homofilijo sta znotraj parov prijateljev in prijateljic izračunala z uporabo koeficienta sorodstva (kinship coefficient) – z izračunom verjetnosti, da sta dva naključno vzorčena alela dveh posameznikov ali posameznic enaka. Tako sta ugotovila, da so si prijatelji in prijateljice na delih genoma med seboj genetsko podobni, na določenih delih genoma pa tudi različni. Med prijatelji in prijateljicami so odkrili več homofilije, torej enakih zaporedij genov, kot med popolnimi neznanci, in manjši del različnih genotipov ali heterofilije.

Prijatelji in prijateljice naj bi imeli enak genotip v delih vonjalnega ali olfaktornega sistema in še v nekaterih drugih delih genoma. Deli genoma, ki zapisujejo imunski sistem pozameznika, so med prijatelji in prijateljicami različni. Avtorja raziskave sta odkritje povezala s človeško naravno evolucijo. Z izbiranjem prijateljev, ki so nam blizu, po njunem mnenju uspešno preživimo v svetu.

dog

Komentar s strani NPR. (vir)

Toda naš družbeni krog se ves čas spreminja. Seveda imamo nekaj stalnih prijateljev, a tudi nove dobimo, nekatere pa izgubimo …

Sama vidim težavo v pojasnjevanju rezultatov, ki izhajajo zgolj iz korelacije. Raziskovalca sta vzela zelo majhen vzorec ljudi, ki imajo poleg tega tudi skupno poreklo. Vsi naj bi bili potomci Evropejcev, natančneje Italijanov. Poleg tega gre za ljudi, ki živijo v nekem mestu, zato so družbeno, geografsko in okoljsko povezani. Tako ni nenavadno, da so našli tudi genetske povezave znotraj njih. Pravzaprav smo si vsi nekako v sorodu, vprašanje je le, kje iščemo stične točke. Poleg tega, kot opozarja profesor Evan Charney z univerze Duke za BBC: “Genetski označevalci, uporabljeni v raziskavi, nimajo velike informacijske vrednosti za sklepanje o človeških lastnostih, značilnostih in potezah ter vedenju.” Naše vedenje in izbira prijateljev sta veliko bolj kompleksna kot le nekaj enakih nukleotiov v genskem zapisu.

Zanimivo bi bilo poznati tudi povezave med posamezniki in posameznicami znotraj teh prijateljstev: kje so se spoznali, kako dolgo so bili prijatelji, kako blizu so si bili? Prijatelje ponavadi spoznavamo na različnih mestih in v različnih oliščinah, kar nekaj jih dobimo med šolanjem, nekatere obdržimo tudi kasneje. Vsi nimamo enakih krogov prijateljev. Glede na raziskavo in predstavljanje rezultatov bi lahko sklepali, da če jaz prijateljujem z Micko in Micka z Joži, potem bi tudi jaz in Joži lahko bili prijateljici. Verjetno iz lastnih izkušenj veste, da prijateljevanje le ni tako preprosto. Ali pa se motim?

united nations

Komentar s strani NPR. (vir)

Jaz sem bila prepričana, da prijatelje in prijateljice izbiram zelo naključno. Poleg tega se trudim okoli sebe ohranjati širok krog ljudi, čeprav so si moji prijatelji med seboj različni. Z različnimi družbami tudi zahajam na različna mesta, z nekaterimi kofetkam, z drugimi hodim v kino, s tretjimi na koncerte ali pa zvečer žurirat. Kakorkoli, morda pa imamo na določenih mestih enake gene. Večinoma so zagotovo enaki, kako pa bi se sicer lahko vsi sestavili tako, da imamo po dve roki in nogi?

To je to!
Z