Tag Archives: glasba

(r)Evolucija v popularni glasbi?!

15 Jun

Glasba naj bi v zadnjh petdesetih letih prestala tri velike revolucije. Prva naj bi se zgodila leta 1964, druga leta 1983, ko naj bi sintetizator in elektronski bobni spremenili glasbo, nazadnje pa še leta 1991, ko je zavladal hip hop. Omenjene tri velike “revolucije” so odkrili štirje v Veliki Britaniji delujoči znanstveniki. Znanstveniki so primerjali ogromno bazo posnetkov komadov, ki so se med letoma 1960 do 2012 znašli na Billboardovi lestvici singlov v Združenih državah Amerike.

Primerjali so več kot 17 tisoč posnetkov oz. 30-sekundnih izsekov pesmi iz lestvice. V pesmih so primerjali harmonijo in zven tonov (timber). Priredili so osem harmoničnih tem in prav tako osem tonskih barv in v njih razdelili pesmi. S tem so lahko videli, da nekatere harmonije v glasbi izginjajo, druge se na novo pojavijo in tretje so ciklične. Za raziskavo glasbene raznolikosti so uporabili tudi algoritme, ki jih sicer znanstvenice in znanstveniki uporabljajo v evolucijski biologiji.

musicKot izhodišče za analizo so vse pesmi razumeli kot predstavnice velike metapopulacije, ki ima skupne prednike, saj naj bi novi izvajalci oponašali že obstoječe sloge. Analiza jim je omogočila klasificiranje glasbenih slogov in kvantitativno preučevanje evolucije glasbenih uspešnic zadnjih petdesetih let. Znanstveno so lahko preučili kulturne spremembe v glasbi, vsaj tako trdijo.

Glavne ugotovitve so bile, da se je glasba “razvijala” postopno, vmes pa so se zgodili trije večji, že omenjeni, premiki ali “revolucije”. Nobene “revolucije” na lestvicah ni povzorčila t. i. britanska glasbena invazija na čelu z Beatli. pri svojem ustvarjanju seveda sledili Poleg tega so spoznali tudi, da raznolikost glasbe v zadnjih letih ne upada, kot so sprva predvideli. Evolucija raznolikosti glasbe na lestvicah naj bi bila posledica zgodovinsko edinstvenih dogodkov, in sicer novih načinov produkcije glasbe.

Glasbo že dolga leta preučujejo raziskovalke in raziskovalci s področij družbenih in humanističnih ved. A po besedah avtorjev te raziskave to ni dovolj, da bi zares znanstveno razumeli razvoj glasbe. Analiza 30-sekundnih posnetkov pa naj bi nam to omogočila. A če pomislimo le na pesem Nothing Else Matters Metallice, ki je bila leta 1992 uvrščena na 34. mesto na Billbordovi lestvici stotih uspešnic, lahko ugotovimo, da se pesem v šestih minutah in 28-ih sekundah, kolikor traja, kar precej spremeni. Zato naključno izbrani 30-sekundni posnetek verjetno ni prav dober vzorec. Avtorji v članku ne navajajo, kateri del pesmi so vzeli. Navedejo pa ogromno lepih grafov in številk. A ti bolj malo razkrijejo, kje so bili razlogi za spremembe. Tako na primer med letoma 1963 in 1965 Billboardova lestvica ni več ločevala med produkcijo glasbe Evro- in Afroameričanov, tako da se je takrat popularen soul uvrstil na glavno lestvico. Morda je to razlog za prvo “revolucijo”? Je potem to res glasbena “revolucija” ali zgolj odsev napredka v političnih pogledih vodij Billboardove lestvice?

Leta 1991, ko naj bi se zgodila največja glasbena “revolucija”, ko je hiphop nadomestil rock, je Billboard začel za določanje položaja singla na lestvici upoštevati prodajo preko črtnih kod. Pred tem so prodajo pri Billboardu spremljali preko poročil radijskih postaj in prodajalen glasbenih singlov. Radijske postaje in trgovine so pesmi umaknile s poročil za Billboardovo lestvico, takoj ko jih je založba nehala promovirati. Čeprav so se določeni singli morda še naprej pogostokrat vrteli na radiu oziroma so se dobro prodajali. Tako je hiphop dobil večjo veljavo na Billboardovih lestvicah šele tako pozno. Čeprav se je pred tem že dalj časa pojavljal v širšem glasbenem prostoru, morda le ni bil tako dobro oglaševan s strani založb in ga zato Billboardove lestvice ga niso zaznale.

The Beatles “revolucije”, ki bi jo zaznala analiza harmonij in zvena tonov, niso naredili. Saj so kot mnoge druge glasbenice in glasbeniki imeli vzornice in vzornike pri ustvarjanju svojih pesmi. Morda si že opazila oziroma opazil, da glasbenice in glasbenike, ki so novi na sceni pogosto vprašajo, kaj so poslušali ko so bili mlajši, kdo so bili njihove vzornice in vzorniki ter kaj jih je pritegnilo v glasbeno ustvarjanje.

Kljub temu, da bi sama rada raziskovala kulturo z bolj empiričnimi in kvanitativnimi znanstvenimi metodami, se mi zdi, da so šli avtorji s trditvijo, da so raziskali evolucijo glasbe zadnjih 50 let, malo predaleč. Z vzorčenjem 30-sekundnih izsekov in primerjanjem singlov zadnjih petdeset let so le povprečno dobro raziskali evolucijo Billboardove lestvice stotih hitov, zagotovo pa niso raziskali evolucije glasbe, če je to sploh mogoče raziskati, samo s empiričnimi metodami in veliko številkami. Po mojem je najboljša kombinacija obeh “znanstvenih kultur”: humanistične, bolj kvalitativne narave, in naravoslovne, bolj kvanititativne. Marsikaj o Billboardovi lestvici bi avtorji raziskave verjetno lahko izvedeli, če bi prebrali kakšno družboslovno knjigo o popularni glasbi, še boljše kar o glasbenih lestvicah.

To je to!
Z

Advertisements

Ali lahko ustvarimo univerzalni glasbeni hit?

1 Apr

Ljudje poslušamo zelo raznoliko glasbo. Glasbeni okus se nam skozi čas spreminja. Jaz brez glasbe ne bi mogla živeti; krajši čas brez slušalk komaj preživim. Že ko sem odraščala, sem s seboj nosila walkmana, kasneje cd-player, potem mp3 predvajalnik, nazadnje pa so se priljubljeni albumi znašli na iPhonu in so ves čas v desnem žepu hlač, slušalke pa za vratom. Če ne poslušam glasbe, je nekaj narobe. Verjetno me je bolj pametno vprašati, kaj poslušam, kot pa kako sem. Če rečem nič, potem sem zagotovo slabo, drugače sem ponavadi v redu! Zato me je nedavna raziskava o univerzalnosti glasbe zelo pritegnila. Ali vsi ljudje glasbo doživljamo na enak način? Lahko ustvarimo uspešnico, ki bo všeč prav vsem ljudem?

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Kanadski znanstveniki in znanstvenice so se vprašali, ali obstajajo univerzalni psihofiziološki odzivi na glasbo.

V raziskavi so primerjali dve skupini ljudi z različnih koncev sveta. Subjektivne in psihofiziološke odzive skupine Kanadčanov so primerjali z odzivom skupine domačinov iz deževnega gozda v Kongu (“Mebenzélé Pygmies”). V raziskavi so sodelovali samo moški. Kongoški domačini izhajajo iz lovsko-nabiralniške skupnosti. Skupinama so predvajali po 19 napevov, od tega enajst zahodnih skladb in osem kongoških pesmi, ki jih sicer pojejo ljudje iz skupnosti, iz katere so prihajali udeleženci raziskave. Zahodne melodije so predstavljali Bach, Liszt, Brahms in nekaj drugih klasičnih skladateljev ter tri pesmi iz filmov Psiho, Vojna zvezd in Schindlerjev seznam, ki naj bi predstavljali različna čustva: strah, srečo in žalost. Kongoški domačini so svoje pesmi izvedli na terenu, kjer so jih raziskovalke in raziskovalci tudi posneli. Kongoški prebivalci naj ne bi poznali zahodne glasbe, ki so jo uporabili v eksperimentu. Prav tako Kanadčani niso poznali predvajane “pigmejske glasbe”.

Udeležencem raziskave so nadeli slušalke, respiratorni trak okoli prsi (za merjenje frekvence dihanja), fotopletizmogram za merjenje pulzirajočega krvnega volumna (blood volume pulse) ter posredno srčnega utripa in nekaj elektrod po telesu za merjenje prevodnosti kože (merjenje potenja) ter odziva obraznih mišic. Udeleženci so morali tudi označiti raven določenih čustev, ki so jih občutili ob poslušanju glasbe. Za to so oblikovali posebno lestvico oz. koordinatni sistem z emotikoni; vesel in žalosten smeško na vodoravni osi, za veselo in žalostno počutje od glasbi, in zaprte ter odprte oči na navpični osi, za pomirjujočo in stimulirajočo glasbo.

Zatem so udeleženci poslušali glasbo. Raziskovalke in raziskovalci so merili njihove odzive. Subjektivno čustveno doživljanje glasbe se je razlikovalo pri obeh skupinah. Kongoški domačini so glasbo občutili bolj pozitivno kot Kanadčani, ki so v predvajani glasbi označevali tako pozitivna kot negativna čustva. Oboji so podobno glasbo ovrednotili kot stimulirajočo oziroma pomirjajočo. Znanstvenice in znanstveniki so odkrili tudi skupne točke doživljanja glasbe na fiziološki ravni. Enaka glasba je pri obeh skupinah imela enak vpliv na bitje srca, potenje in frekvenco dihanja. Pri obraznih mišicah rezultati niso bili jasni.

Avtorice in avtorji raziskave pojasnjujejo, da ima glasba določene vzorce, ki naj bi jih vsi ljudje doživljali enako. To so tempo, glasnost in višina tona. Našteti naj bi vplivali na fiziološko doživljanje glasbe. Človeško odzivanje na glasbo se dokaj sklada pri telesnem ali fiziološkem odzivu, a ne na ravni čustev in subjektivnega doživljanja glasbe. Glasba je raznolika, in čustva, ki jih doživljamo ob glasbi, so odvisna od koščkov sestavljanke našega življenja. Malo na to vpliva kultura, v kateri živimo, malo naše glasbene izkušnje, malo pa je odvisno tudi od nas samih, od tega, kdo smo in kaj nam je všeč. Ah, ti tisočeri okusi različnih ljudi! Jaz bi rekla, da univerzalna uspešnica ne obstaja.

Mimogrede, raziskovalke in raziskovalci so nedavno preverili odziv mačk na različno glasbo. Nezavestnim mačkam na operacijski mizi so znanstvenice in znanstveniki predvajali klasično, pop in rock glasbo. Sočasno so merili znake stresa, in sicer frekvenco dihanja ter razširjenost zenic. Tudi mačja telesa so bila pomirjena ob klasični glasbi in vzbujena pri naelektrenih AC/DC. Le katera glasba je bila mačkam v resnici bolj všeč? Dokler se ne naučimo govoriti po mačje, tega ne moremo vedeti. Do takrat lahko mačkam predvajate (skoraj) popolno mačjo pesem, ki so jo znanstvenice in znanstveniki skomponirale/i za njih.

To je to!
Z

Šimpanz

9 Jul

wise_chimp

Julija, šimpanzinja iz parka za šimpanzje sirote v Zambiji, si je leta 2010 začela v učesi tlačiti bilke trave. Iz vsakega ušesa ji je bingljala trava. Kmalu zatem so jo šimpanzi in šimpanzinje v njeni skupini začeli/e oponašati. Po skupini se je hitro razširila modna muha: osmim od dvanajstih šimpanzov v skupini je iz ušes visela trava. Raziskovalci so vedenje poimenovali trava-v-ušesih. Prišlo je do socialnega prenosa vedenja, ki naj ne bi služilo prilagoditvi na neko okolje, saj vedenja ni izražala nobena izmed preostalih skupin šimpanzov v parku. Vedenje trava-v-ušesih torej ni bila prilagoditev. Očitno gre le za prenos nenavadnih šimpanzjih navad, za modno muho ali, bolje rečeno, travno muho. Vedenje je sicer nenavadno, a vseeno zanimivo za raziskovalce, saj kaže na veliko stopnjo oponašanja med šimpanzi in nakazuje osnovne elemente šimpanzje kulture, čeprav gre samo za neumen trend. Pri tem pa tudi pokaže, da se določena vedenja lahko razvijejo čisto naključno, morda celo iz zabave ali dolgočasja.

Trend: Trava v uho (vir)

Julija s travo v ušesu (vir)

Poleg tega, da si nekateri šimpanzi vtikajo v ušesa travo, tudi na veliko komunicirajo s kretnjami. Primatologinja Catherine Hobaiter z Univerze St. Andrews je preživela 18 mesecev v rezervatu Budongu, kjer je spremljala in snemala kretnje med šimpanzi. Zabeležila je več kot 4.500 različnih kretenj posameznih šimpanzov in 3.400 dogodkov, kjer je prišlo do izmenjave kretenj med dvema šimpanzoma. Ko spremljamo vedenje živali, si opazovanja zabeležimo s pomočjo etogramov, kasneje pa lahko te podatke vnesemo v računalnik in jih statistično obdelamo. Spremljala je gibe šimpanzov in odgovore oz. odzive drugih. S podrobno statistično obdelavo so povezali 66 različnih kretenj z 19 različnimi pomeni. Prepoznali pa so še 36 značilnih kretenj z jasnimi pomeni, ki niso bili igra.

kretnje

Tako na primer cepetanje s obema stopaloma pomeni željo po igri; doseganje ali stegovanje pomeni “želim si to”; objem zraka pomeni željo po stiku; če šimpanz zamahne z roko, to pomeni pojdi stran … Vse te kretnje niso tako prilagodljive in združljive, kot so besede v našem jeziku, ki jih kombiniramo v stavke. Kretnje nimajo slovničnih pravil in sintakse ali načina, kako besede združujemo v stavke. Vseeno si s kretnjami šimpanzi sporočijo marsikaj in gradijo tudi del jezika, kot ga uporabljamo mi, kar pomeni, da smo jezik oblikovali na podlagi razvoja podobnih kognitivnih sposobnosti, ki jih imamo skupne  z našimi najbližjimi predniki. Seveda pa je evolucija našega jezika veliko bolj kompleksna in še ne povsem raziskana.

Raziskave šimpanzov, objavljene letos zgodaj poleti, pa se ne končajo s kretnjami. Raziskovalci z ameriške Univerze Emory so odkrili, da je šimpanzom bolj všeč indijska in afriška glasba kot pa japonska, ki je zelo podobna tudi zahodni glasbi industrializiranega sveta, ki pa je šimpanzi ne marajo. Vsi te opisi glasbe so zelo površinski, saj v vseh teh krajih poznamo različne glasbe, ki se med seboj zelo razlikujejo. Tudi če na primer prisluhnemo slovenski ljudski glasbi, se med pokrajinami opazno razilikuje; kaj se šele zgodi v primeru Japonske, ki je sestavljena iz več otokov.

Nekatere opravljene raziskave so pokazale, da se človeku podobne opice raje umaknejo zvoku glasbe, če jim predvajajo glasbo z značilnim rednim močnim ritmom, ki naj bi bil značilen za zahodnjaško glasbo. Šimpanzom so v delu ograjenega zunanjega prostora vsako jutro 40 minut predvajali nekaj, kar so raziskovalci klasificirali kot “afriško”, “indijsko” ali “japonsko” glasbo. Raziskovalci so na vsaki dve minuti spremljali in si zapisovali, kje se nahajajo šimpanzi. Ko so rezultate primerjali s kontrolno skupino, ki ji niso predvajali glasbe, so ugotovili, da so se šimpanzi več časa zadrževali na mestu, kjer so predvajali glasbo. Vpliv glasbe se je poznal v primeru afriških in indijskih ritmov, medtem ko so se japonskim ritmom izogibali. Za razliko o japonske glasbe, ki teži k pravilnim in močnim poudarkom, podobno kot zahodna glasba, težita afriška in indijska glasba k ekstremnim razmerjem med poudarjenimi in nepoudarjenimi dobami. Raziskovalci poudarjajo, da lahko s tovrstnimi raziskavami odkrijemo zvoke, ki smo jim naklonjeni tako ljudje kot šimpanzi, kar bi lahko kazalo na skupne evolucijske korenine. Nekateri znanstveniki ritem izrazito povezujejo z evolucijo jezika: ritem naj bi služil kot sestavni del jezika, zato je tovrstno odkritje za njih še toliko bolj zanimivo.

Kretnje, ritem in nekaj besed, pa že nisi več šimpanz, ampak postaneš njegov bratranec, človek.

Upam, da si ne omislite svojega šimpanza! Če pa se znajde v vašem življenju, mu nadenite uhane iz travnatih bilk, predvajajte mu afriško in indijsko glasbo, pa leksikon kretenj si priskrbite. Teli šimpanzi so pa res, na svoj poseben način, zelo zanimivi! Pa še zabavati se znajo!

To je to!
Z