Seksi ročna sekira

Hominini so že pred 1,4 milijona leti uporabljali dodelana orodja. Eno izmed njih je bila ročna sekira. Tako Homo ergaster, Homo erectus kot tudi Homo heidelbergensis naj bi v različnih časovnih obdobjih uporabljali ročne sekire. Ne vemo, za kaj so jih naše prednice in predniki uporabljali. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da so služili za mesarjenje plena in odsekavanje vejic, kopanje manjših lukenj, morda so jih uporabljali tudi pri lovu večjih živali ter za izdelovanje drugih orodij. Arheologinje in arheologi so ob raziskovanju izkopanin odkrili velike količine različnega orodja, a pri nekaterih odkritjih ročnih sekir so naleteli na nenavaden vzorec: kar veliko med najdenimi jih je zelo simetričnih. Tako sta arheologa Marek Kohn in Steven Mithen razvila hipotezo o seksi ročnih sekirah. Raziskovalca v članku iz leta 1999 trdita, da je eden izmed poglavitnih razlogov za izdelavo simetričnih ročnih sekir spolna selekcija. Dekleta naj bi fante izbirala glede na to, kako simetrično sekiro so izdelali. Obstoj simetrije pri določeni sekiri je bil ključen: deloval je kot čutna pristranskost in privabljal oko dekleta. Sposobnost izdelovanja simetričnih sekir naj bi nakazovala dobre gene. Sekire naj bi v tem primeru postale del spolno izbranega razširjenega fenotipa (sexually selected extended phenotype).

Da bi ta hipoteza držala, moramo predvideti kar nekaj stvari. Prvič, simetrične ročne sekire bi morali izdelovati samo moški, ob tem pa bi jih morale ženske ves čas gledati, saj bi sicer lahko prihajalo do kraje teh sekir in potem ne bi bili zares izbrani mojstri v izdelovanju simetričnih sekir, ampak bi dekleta po nesreči izbirala uspešne kradljivce. No, saj to verjetno tudi ne bi bila tako slaba lastnost, če se izkaže kot uspešen način preživetja!

Suličasta (Lanceate) (vir)

Etnoarheološke raziskave manjših tradicionalnih skupnosti nam kažejo, da enaka orodja, ne glede na njihovo kompleksnost, izdelujejo tako dekleta kot fantje. Pogostokrat se tudi zgodi, da starejši ljudje učijo otroke izdelovanja orodij ne glede na spol. Kar malo neverjetno si je zamisliti, da bi samo moški izdelovali orodja. K temu lahko dodam kot zanimivost še podatek o uporabi orodij med človeku podobnimi opicami. Opazovanja kažejo, da med njimi uporablja orodje več samic kot samcev.

Poleg tega so po pregledu večjega števila ročnih sekir odkrili, da je v resnici obstajala velika raznolikost v oblikah ročnih sekir znotraj enega kontinenta, regije in skupnosti. Nepričakovano so odkrili, da na nekaterih najdiščih obstaja več različnih oblik ročnih sekir kot na drugih najdiščih. Tudi posameznica ali posameznik je zelo verjetno izdeloval/a zelo različno oblikovane ročne sekire.

Ročnih sekir tudi niso odkrili na vseh najdiščih, starih okoli milijon in pol let, kjer so živeli naši predniki. Tudi zaradi tega verjetno niso bile vključene v kakršno koli izbiro partnerja ali partnerke. Nekateri kritiki omenjajo tudi problem pretiravanja, do katerega pride pri razlagi arheoloških najdb ter stereotipiziranja arheoloških artefaktov. Pri tem naj bi v primeru simetričnih ročnih sekir pogostokrat pozabili na vse druge oblike ročnih sekir, ki niso bile simetrične.

Mimogrede, hipoteza o seksi ročnih sekirah je zelo privlačna tudi zato, ker je nihče ne more potrditi, kar pa je za znanost še bolj pomembno, nihče je ne more niti ovreči. To pomeni, da predstavljena hipoteza ni znanstvena. Razumni človek takih sekir ne izdeluje več. Predniki človeka niso več živi. Samo iz arheoloških odkritij zelo težko skepamo o vedenju v naših prvih predniških skupnostih. Samo časovni stroj bi nam omogočil preveriti, kaj se je v resnici dogajalo pred slabimi milijon in pol leti. Morda pa bi res zagledali zdolgočasena dekleta, ki občudujejo (svoje) moške pri izdelovanju simetričnih sekir. Moški pa bi samo čakali, da bi bili izbrani za razplod. Res dvomim; a kdo ve?

To je to!

Z

Sherlock

Torek, dopoldne: pišem predlogo raziskave, napišem poved o glavnih znanstvenih spretnostih, kot so opazovanje, preizkušanje, ustvarjalnost, domišljija in razprava. Nisem govorila o sebi ali svojih veščinah, a so me te štiri besede spomnile na enega in edinega Sherlocka Holmesa. Začela sem pospravljati svoje ideje in dva pojma sta prisvetila na površje: dedukcija in miselna palača (t. i. mind palace). Zraven pa velik vprašaj: kaj pa če bi danes pisala o Sherlocku?

Do večera se je tretjina predloge raziskave spisala, drugi del časa pa sem namenila kar raziskovanju slavnega detektiva. Sedaj imam odprtih 23 zavihkov gradiva o Sherlocku, dve knjigi na računalniškem namizju in eno fizično pred seboj na mizi. Večino literature sem prebrala, v glavi pa še večji nered. Tokrat bom s pisanjem ustvarjala lastno miselno palačo. Moja prva bo o Sherlocku.

En in edini, SH. (vir)

Preden vstopim vanjo, naj povem: zavedam se, da nam je Sherlock, prvi, verjetno tudi edini posvetovalni detektiv na svetu, tako blizu zato, ker je pravzaprav superjunak brez kakršnih koli posebnih moči. Njegova glavna moč sta um in kognicija. Prav vsi bi lahko postali Sherlock! (No s**t, Sherlock!) Naj vas povabim v miselno palačo Sherlocka Holmesa. Jaz sem v svojo palačo dodala zvoke in ljudi. Kot sem se naučila, ni nujno, da so vedno del miselne palače. Meni so pomagali urediti misli.

Smo na Bakerjevi ulici v Londonu. Bližamo se stavbi na 221b. Na vratih napis: “Kako postati Sherlock?” Odpremo vrata; zaškripajo. Levo od nas stopnice, vhod v miselno palačo, desno vhod v spodnje stanovanje. Ker želimo izvedeti, kaj je miselna palača, se podamo po stopnicah.

Na levo od stopnic je zid, desno ograja. Zgodovina ideje o miselni palači sega v čas Starih Grkov in Rimljanov, zato si ograjo predstavljamo sestavljeno iz grških stebrov, okoli slednje pa so napeti zeleni rimski oljčni venci. Sama metoda nosi ime metoda po lociju. Loci izhaja iz besede locus ali prostor oz. lokacija. Stopimo na prvi dve stopnici; na tretji se izriše locus. Miselna palača je metoda pomnjenja, kjer uporabimo prostorski spomin in si ustvarimo neki prostor v glavi, kamor potem dodajamo stvari, ki si jih moramo zapomniti. Miselno palačo uporabljajo tudi ljudje, ki tekmujejo na raznih tekmovanjih v spominu. Največkrat je v začetku dobro uporabiti prostor, ki ga dobro poznamo, na primer svojo sobo ali stanovanje, v katerem živimo. Lahko pa ustvarjamo tudi izmišljene prostore. Na levo, na zidu, na primer veliki barvni grafit mislene palače s puščico proti zgornjemu stanovanju.

Velika vrata, rjava in masivna. Potrkamo – knok, knok. Od znotraj glas: “Kdo je tam?” “Radovedneži, ki si ustvarjamo miselno palačo.” Od znotraj: “Radovedneži se radi čudijo.” Tokrat odgovorim sama: “Drži.” “Samo ena radovednica?” Jaz: “Da, Z..” Zaslišim šepetanje in nejevoljnost: “Torej Z., ki se rada čudi. Stopi naprej!”

Človek v sobi me je povabil, naj vstopim, vmes je z uporabo deduktivnega logičnega sklepanja ugotovil, da sem radovedna. Jaz pa sem vam opisala klasično filozofsko dedukcijo, kjer iz splošnega sklepamo na posamezno – iz radovednežev na radovedno Z., ki se rada čudi. Sherlock Holmes je sicer znan po svoji znanosti o dedukciiji in njegovi znanstveni metodi. A on NE uporablja dedukcije v dobesednem pomenu besede. Sedaj smo v sobi. Na stolu sedi, kdo drug kot Sherlock. Zraven pa dr. Watson. A od tu šepetanje!

“A, radovedna,” me ustavi. “Da.”

Sherlock je sedaj znan kot sociopat. Izraz se je prijel zaradi BBC-jeve nadaljevanke Sherlock. A nekaterim, to ni všeč. Sherlock ni ne sociopat ne psihopat. Res zna biti hladen; empatija ni njegova vrlina, a mu je je mar za dr. Watsona in še za koga. Sicer pa, saj tudi mi sami v najrazličnejših situacijah z različnimi ljudmi reagiramo različno; do nekaterih smo hladni, nad drugimi smo navdušeni. Smo zato sociopati?

Zavedam se, da mi Sherlock ne bo kar tako izdal svojih skrivnosti. Za trenutek skočim na splet, med svojih 23 zavihkov, da ugotovim, kakšna je Sherlockova dedukcija. Ob iskanju rešitve uporablja več poti razmišljanja, brani se vnaprejšnjih sodb, kljub temu pa ga vodi intuicija. V tistem trenutku se obrnem. Desno od vrat zagledam zid, na njem zemljevid in nekaj tematsko ločenih otokov lepljivih listkov in daljših besedil. Ugotovim, da so to verjetno podatki o primeru, ki trenutno zapolnjuje Sherlockovo podstrešje. To so torej podatki, ki jih je pridobil z opazovanjem in zbiranjem dokazov. Tako poteka njegova dedukcija. Sherlock je posebno pozoren na vse, kar ima zanj neko informacijsko vrednost. Opazovanje je ključno.

Tukaj me zmoti: “Kaj počneš tukaj?” “Gradim si miselno palačo,” odgovorim. Reče: “A,” in obmolkne.

Ozrem se na desno, polna stena podatkov. Slednje nato Sherlock uredi – pospravi si podstrešje. Preverja možna dogajanja in razlage o primeru. Nepomembne podatke sproti izbriše in na koncu ostane z eno samo možno razlago dogodkov.

To je njegova dedukcija – veliko opazovanja, urejanje podstrešja in odgovor. Ga že zaslišim: “Ja, to je to. Proces začnem z domnevo, z več domnevami. Ko bom odstranil vse tiste domneve, ki so nemogoče, je tisto, kar ostane, ne glede na to, kako neverjetno je, resnično.” Obrnem se na levo, proti Sherlocku, in rečem: “Kaj pa, če ostane več ‘neverjetnih’ razlag?” Ob tem opazim, da sta na levi dve okni – več razlag. Sherlock: “Če ostane več razlag, preizkušam eno za drugo, dokler ne najdem tiste, ki ima zadostno podporo v dokazih.” “Aha.” Sedaj kažem hrbet miselnemu zemljevidu, desno od mene sta dve okni, jaz pa sem obrnjena proti zidu.

Do sedaj imamo: ob vhodu rimsko-grško zgodovino miselne palače; na vratih v prvem nadstropju dedukcijo; ko stopimo čez vrata na desni strani: opazovanje in urejanje informacij ter holmesovska dedukcija; nasproti vrat – dve okni – je več razlag za preverjanje hipotez. Dve steni in pogovor s Sherlockom pa prepuščam vaši domišljiji: kaj o slavnem junaku ali njegovem avtorju Arthurju Conanu Doylu boste spravili noter, je vaša odločitev.

Vsekakor pa upam, da smo si zapomnili: spomin – miselna palača, dedukcija, spoznavanje, znanje, čim več opazovanja, ohranjanje odprte glave in nato izpeljevanje rešitev ter izločanje tistih, ki se ne skladajo s predhodnim opazovanjem. Karkoli nam ostane, je, ne glede na to, kako neverjetno bi lahko bilo, resnično!

To je to!

Z, ta radovedna

* Če je kdo izmed vas ljubitelj BBC-jeve nadaljevanke Sherlock, ste verjetno ugotovili, da ste se v zapisu znašli v stanovanju novodobnega Sherlocka. Če je ne poznate, jo priporočam.