Tag Archives: igra

Nepričakovano presenečenje?!

15 Apr

Danes, ko sem se peljala nazaj z vlakom, je nasproti mene v vijoličnem vozičku sedela deklica. S prstki je raziskovala rob vozička. Najbolj jo je zanimalo mesto, kjer se je vijolično blago spremenilo v prosojnega. Deklica je bila videti začudena. Na drugi strani prosojnega blaga je videla oprijemalo, a njena roka nikakor ni mogla priti na drugo stran in se ga dotakniti. Še bolj zanimivo je bilo to, da se je lahko dotaknila prosojnega dela vozička, tudi z druge strani, a roka ponovno ni mogla seči skozi prosojno blago. Le kaj se dogaja?

Prepričana sem, da je deklica že videla običajno, prozorno okno. Morda je bila sprva začudena, a je potem spoznala, da je trdno in da ne more stopiti skozi. Verjetno se ni trudila razumeti, kaj se dogaja s svetlobo, kako gre lahko svetloba skozi okno, ona pa ne more. Morda je pomislila, morda celo vprašala starše. Vsekakor pa je spoznala, da mora odpreti okno ali vrata, če hoče priti na drugo stran. Na vlaku pa jo je zbegalo mehko prozorno blago, vidi se skozi, ni trdo kot okno, pa vseeno ne more skozi.

Raziskovalke in raziskovalci s področja razvojne kognitvine psihologije pravijo, da so otroci male znanstvenice in znanstveniki. Raziskave so pokazale, da ob spoznavanju sveta preizkušajo različne hipoteze, tako kot to počnejo znanstvenice in znanstveniki. Na podlagi preizkušanja se priučijo novih lastnosti in zakonitosti v svetu. V nekaterih primerih so pri preizkušanju celo boljši od odraslih, saj se ne zanašajo na kognitivne pristranskosti in bližnjice, ki jim sledimo odrasli. Ena izmed pristranskosti je na primer konformnost oz. potrjevanje. Odrasli sledimo vnaprejšnjim prepričanjem in ponavadi si nove dokaze predstavimo ali razložimo v okviru vnaprej znanih dejstev. Knjižni junak Sherlock Holmes se je ravno temu izogibal in sledil zapovedi: Izloči vsa dejstva, in tisto, kar ostane, ne glede na to, kako neverjetno je, je resnica. Tako se trudijo razmišljati tudi znanstvenice in znanstveniki, čeprav pri svojem delu stojijo na ramenih velikanov in gradijo na že opravljenih raziskavah. Skozi leta, desetletja, stoletja se znanje počasi akumulira in vodi do vedno novih odkritij.

Le kolikokrat je bil Galileo presenečen, ko je pogledal skozi teleskop? (vir)

Le kolikokrat je bil Galileo presenečen, ko je pogledal skozi teleskop? (vir)

A, veliki premiki, ki jih je Thomas Kuhn poimenoval znanstvene revolucije, se zgodijo, ko se med vsemi uveljavljenimi imeni, ki sledijo znanosti, najde vedoželjna posameznica ali pozameznik, ki se ne strinja z do tedaj uveljavljenim znanjem in si zamisli odličen eksperiment ali pa samo zelo dobro opazuje svet in pokaže, da stvari niso take, kot so videti na prvi pogled. Tako je Kopernik sredi 16. stoletja podvomil v ptolemajski geocentrični sistem in postavil sonce v središče vesolja. V tistem času družba na ta premik ni bila pripravljena. Šele kasneje, z odkritji Keplerja in Galileja, je sonce dobilo svoje mesto v vesolju in moderna znanost se je začela pospešeno razvijati. Kasneje sta Darwin in Wallace ponovno zamajala temeljna prepričanja o izviru živega sveta in evoluciji. Darwin naj bi si zapisoval vsakokrat, ko je odkril kaj, kar je prišlo navzkriž z njegovim prepričanjem in teorijo, saj se je bal, da bi drugače pozabil.

Naj se vrnem na male radovedne znanstvenice in znanstvenike. Ravno odkritja in opazovanja, ki se ne skladajo otroškimi pričakovanji, otroke najbolj zanimajo. V raziskavi, ki je bila nedavno objavljena v ameriški znanstveni reviji Science, sta Aimee E. Stahl in Lisa Feigenson z Univerze John Hopkins ugotovili, da se v takih primerih malčice in malčki, stari 11 mesecev, tudi največ naučijo.

Otroci so tekom odraščanja soočeni z ogromnim številom novih predmetov in pojavov. Verjetno je težko izluščiti, kaj je pomembno, kaj je dobro sponznati in kaj se je dobro naučiti. Zato jih pogostokrat odrasli z navodili vodimo pri spoznavanju. A, raziskave so pokazale, da otroci tudi sami brez naše pomoči spoznavajo svet. Tako na primer bolj pozorno oz. dalj časa spremljajo predmete v eksperimentih, ki kršijo neka pravila. Če na primer spustimo žogo po klancu navzdol in je na koncu klanca trden zid, se bo žiga tam ustavila in ne bo prešla skozi njega do drugega zidu na poti. A če eksperiment malo prilagodimo in spravimo žogo skozi prvi zid, da se ustavi šele pred drugim zidom na poti, potem je žoga kršila neka pravila. Tako krši pravila svetloba, ki lahko gre skozi prozorno blago v otroški voziček deklice z vlaka, njena ročica pa ne more skozi. V raziskavi s klancem in zidovoma sta raziskovalki uporabili žogo in avto. Pri prvi skupini otrok je žoga kršila pravila, pri drugi pa avto. Ko so kasneje v eksperimentu pospremili pot žoge, ki je kršila pravila in nekako prešla skozi prvi zid, s piskajočim zvokom, so otroci namenjali veliko več pozornosti zvoku in predmetu, ki je kršil pravila, ob tem pa so se naučili, da žoga piska. Presenečenje je torej vodilo do učenja in spoznanja, da žoga piska.

A drugi del eksperimenta je bil še bolj zanimiv. Poleg žoge in avta na klancu sta raziskovalki pripravili tudi pot za avto po prozorni površini. Avto je zapeljal po črni škatli in naprej po prozorni površini. Namesto da bi padel na tla, ko se je črna plošča končala, je uspešno obstal v zraku na prozorni površini, ki pa je otroci niso videli: videti je bilo, kot da avto lebdi.

Otrosi so v različnih pogojih dobili v raziskovanje različne igrače. Skupine otrok, ki so dobile igrače, ki niso prekršile nobenega pravila, obstale za prvim zidom ali pa padle s črne površine na tla, so vse igrače raziskovale približno enako časa. Otroci, ki so po eksperimentu z žogo ali avtom, ki sta kršila pravila, dobili igrače, ki se “niso držale pravil”, so slednje raziskovali dalj časa. Poleg tega so malčice in malčki te igrače raziskovale in raziskovali na drugačen način. Žogo, ki je prešla skozi trden zid, so poiskušali spraviti skozi mizo. Prav tako se ni dobro godilo “lebdečemu avtomobilu”. Otroci so preizkušali, ali avto obstane v zraku ali pade na tla.

Otroci so se v vsakem primeru več naučili pri opazovanju predmetov, ki so jih presenetili. Žog, ki so šle skozi zid, in lebdečih avtov so se lotevali zelo znanstveno, s preizkušanjem, ali lebdijo oziroma ali lahko prodirajo skozi trdne objekte, kot se je to zgodilo v eksperimentu. Tako kot je deklica na vlaku raziskovala prozorno blago, znanstvenice in znanstveniki vsak dan iščejo odgovore na najrazličnejša vprašanja in očitno so najbolj veseli, ko jih doleti nekaj nepričakovanega.

To je to!
Z

Advertisements

Igra

29 Apr

Mladičke imamo, pravzaprav jih ima naša kuža Freja; pet kužkov: dve grebenarki in tri grebenarje. Poleg opravljanja klasičnih fizioloških ali telesnih potreb tudi spijo in jedo. Zelo radi tudi ustrežejo našim željam in nas ubogajo, še posebaj takrat, ko imamo v rokah kakšne pasje piškotke. Večino časa pa se igrajo. Velikokrat v skupini: malo se pretepajo, lovijo in tako norijo. Če pa kakšen ostane sam, se zamoti z igračami.

Akcija ali zabava.

Akcija ali zabava.

Vse živali se igrajo, ko odraščajo. V dokumentarcih večkrat omenijo, da se živali z igro pripravljajo na odraslo življenje. Saj veste: levi se tepejo, ker se učijo loviti. Naši mladički se grizejo, da bodo uplenili velike zveri. A če pomislimo: našim razvajenim psom ni treba loviti. V teh nekaj deset tisoč letih koevolucije z ljudmi bi se lahko že znebili tega čudnega vedenja, ki mu rečemo igra. Če razlaga igre iz dokumentarcev drži, je igra za Frejine mladiče čisto nepotrebna, saj ljudje hranimo pse. Raziskave kažejo, da igra le ni tako lahko razložljiv pojav.

Nihče pravzaprav ne ve, zakaj se živalski mladiči igrajo. Zakaj se otroci igrajo? Etologi, raziskovalci, ki se ukvarjajo z vedenjem živali, želijo igro razložiti kot produkt evolucije. Nekateri  v skladu z prilagoditvenimi ali adaptacijskimi teorijami razlagajo igro kot nekaj, kar pripravlja mladiča na odraslo življenje. To je razvojna razlaga igre. Raziskave so pokazale, da pri igri posredno pride tudi do sinaptogeneze ali nastanka novih povezav med nevroni v malih možganih, kar prispeva k razvoju mišično-skeletnega sistema v povezavi z živčevjem. Poleg tega igra vodi do večje vedenjske prilagodljivosti, saj so osebki, ki se igrajo, bolj pripravljeni na različne situacije, do katerih lahko pride v odraslem življenju. Poleg teorij, ki temeljijo na prilagajanju, obstajajo tudi teorije, ki ne izhajajo iz prilagoditev. Z igro naj bi mladiči porabili odvečen del energije ali pa z njo porabijo oz. si zapolnijo prosti čas. Ob tem je sekundarno prišlo do vpliva na sam razvoj organizmov.

Moje najljubše ... Mimogrede beseda Lego je zloženka iz leg godt, kar neposredno pomeni igraj dobro. (vir)

Moje najljubše … Mimogrede beseda Lego je zloženka iz leg godt, kar neposredno pomeni igraj dobro. (vir)

Raziskave so že pokazale, da igra pozitivno vpliva na preživetje osebkov v odrasli dobi. Redke raziskave pa so pokazale vpliv igre na vedenje odraslih živali. Raziskava z laboratorijskimi podganami je pokazala, da so bili osebki, ki so se med odraščanjem igrali vsaj eno uro na dan, veliko bolj družabni kot odrasli. Nasprotno so bili izolirani osebki zelo napadalni oz. prestrašeni, ko so prišli v stik z drugimi podganami. V tem primeru je imela igra pozitiven vpliv na podgane. Vedenje odraslih podgan, ki so se igrale v mladosti, je bilo veliko bolj družabno.

Do podobnih sklepov je prišel raziskovalec Stephen Montgomery, ki je naredil primerjalno raziskavo igranja opic. Podatke je pridobil iz že opravljenih raziskav. Igro je razdelil na socialno in nesocialno. Socialno igranje je igra, kjer sta udeležena vsaj dva akterja ali akterki. Pri nesocialni igri gre za zabavanje z nekim predmetom ali igračo. Na koncu je primerjal 14 vrst opic v skupini socialnih iger in 11 vrst opic v skupini nesocialnih iger. Primerjal je povezavo med igro in poporodno rastjo možganov ter vedenjsko prilagodljivostjo. Vedenjsko prilagodljivost so merili s stopnjo inovativnosti, uporabe orodja, pridobivanje hrane in taktične prevare. (Taktična prevara je vedenje, s katerim osebek zavede drugi osebek.)

Primerjave opic in igranja so pokazale povezavo med igranjem in razvojem možganov. No ja, pa saj vendar vse naše interakcije z zunanjim svetom po rojstvu vplivajo na naše možgane! Raziskava je pokazala tudi na povezavo med igro in vedenjsko prilagodljivostjo. Nedružabna igra, tj. igra z igračami, je bila povezana z večjo uporabo orodja, socialna igra pa je kazala povezave z zmožnostjo taktične prevare, ki je tesno povezana s sodelovanjem znotraj skupine, v kateri živi določena žival.

Igranje torej le ni tako brez pomena, pa še neraziskano je. Morda pa glavi namen igre vendarle ni v prilagajanju na zunanji svet odraslih, ampak morda služi tudi zgolj zabavi. Vse druge povezave in vplivi pa so sekundarni. Antropolog David Graeber pravi, da igra služi zabavi, brez zabave pa je obstoj življenja brez smisla. Zabavaj se!

To je to!
Z