Tag Archives: inovacija

Kljuka

5 Dec

Pred dobrim desetletjem so raziskovalci in raziskovalke ugotovili, da nove kaledonske vrane uspešno potegnejo lonček iz prozornega valja s pomočjo kljukasto oblikovane žice. To žico pa sami preoblikujejo  v kljuko iz ravne žičke. Najbolj uspešna pri tem je bila vrana Betty, ki je kar osemkrat uspešno izvlekla lonček s hrano, enkrat pa ji je podvig uspel z ravno žičko. Prav na podoben način pa je vran le enkrat uspešno prišel do lončka. Vsega skupaj je bila Betty uspešna v več kot polovici poskusov. Morda si že zasledila oziroma zasledil slavni video, ki prikazuje to sposobnost ptic.

Raziskovalna skupina z dunajske univerze je nedavno postavila pod vprašaj uporabo tovrstnega testa kot testa inovativnosti. Vrane uporabljajo tovrstna orodja tudi v naravi, kar ne kaže nujno na inovativnost, pač pa gre lahko vedenje, ki izvira iz same uporabe orodij in načina gradnje gnezd. Presenetili pa so jih kakaduji. Čeprav ti nikoli ne uporabljajo podobnih orodij, so kar trije izmed štirih, ki so bili vključeni v raziskavo, izdelali kljukasta orodja. Tako vsaj za pri ptičih tovrsten test meri inovativnost. Kaže, da je inovativnost, vsaj pri ptičih, zelo verjetno del splošne kognicije in domensko ni specializirana.

Prvotno odkritje je bilo pravzaprav le eksperimentalna potrditev te sposobnosti pri vranah, pri katerih so uporabo (kljukastih) orodij iz vejic opazili že v naravi. Kljub temu vrani, ki sta sodelovali v poskusu, pred tem nista bili nikoli v stiku s kljukasto oblikovanimi orodji.


Čez nekaj let so se raziskovalci in raziskovalke odločili, da bodo tovrstno nalogo preizkusili tudi z otroki. Tako imenovani kljukast preizkus (angl. hook test) je postal z leti eden izmed najpogosteje uporabljenih testov za merjenje sposobnosti otrok pri izumljanju orodij. Pri preizkusu uporabijo prozorni valj, v katerem se skriva majhno vedro, ki ima polkrožno oblikovan ročaj. Otrok dobi vrvico in žico, obdano z mehkim ovojem. Raziskovalka ali raziskovalec mu nato naroči, da naj pridobi malo vedro, ki se nahaja na dnu prozornega valja. V vedru se ponavadi za nagrado skrivajo nalepke. Otrok ima nekaj minut, da lahko reši problem.

V prvi raziskavi, pri kateri so uporabili opisani preizkus, je le slaba petina otrok, starih štiri ali pet let, uspešno rešila nalogo. Odrasli večinoma rešijo nalogo, otroci pa se jim približajo šele, ko so starejši od sedem let.

Zgoraj opisani raziskavi so sledile še mnoge druge, ki so iskale razloge za nezmožnost reševanja tega problema med mlajšimi otroki. Nekateri so preučevali otroke iz drugih kultur, druge je zanimalo, ali otroci bolj uspešno rešijo nalogo, če vnaprej vidijo, kaj lahko naredijo z žico. Tretji so se vprašali, če ni morda naloga slabo zasnovan problem, ki je kognitivno prezahteven za štiri- in petletnike. Četrti so se vprašali, če lahko s pomočjo drugih testov ustvarjalnosti otrok predvidijo uspešnost reševanja testa s kljukastim orodjem.

V vseh kulturah, v katerih so preverili sposobnost otrok za reševanje testa, so dobili podobne rezultate. Ko so otrokom pokazali kljukasto orodje pred izvajanjem testa, otroci, stari od štiri in pet let, niso nič bolj pogosto prišli do rešitve. Značilnost slabo opisanih problemov oziroma testov je v tem, da podatek, kako uspešno razrešiti nalogo, ni na voljo. V opisanem kljukastem testu otroci poznajo cilj: izvleči morajo vedro iz prozornega valja; poznajo orodja, ki so na voljo, žičko, vrv in vžigalico; ne vedo pa, kako lahko ta orodja spremenijo, da uspešno pridejo do cilja.

Preizkusi ustvarjalnosti, kot je na primer test divergentnega mišljenja, ne napovedujejo pozameznikove uspešnosti pri vleki vedra iz tulca s pomočjo kljukastega orodja. Divergentno mišljenje je sposobnost ustvarjanja čim več novih zamisli. Nadaljujte z branjem

Izumi ali zakaj potreba po njih ne vodi nujno do izumov

24 Nov

Arhimed naj bi pred dva tisoč tristo leti v kadi doživel trenutek, ko je lahko izustil »Eureka!« Slavni grški matematik, fizik, izumitelj in še kaj, kar bi se našlo v njegovem življenjepisu, je dobil nalogo, naj ugotovi, ali je vladarjeva krona narejena iz pravega zlata ali je vmes primešano tudi srebro. Ker takrat še niso poznali merilnih naprav, ki jih uporabljamo danes, se je moral Arhimed domisliti rešitve. Vedel je, da je teža zmesi in čistega zlata različna. S to mislijo se je nekega dne odšel nič hudega sluteč namočit v kad, in ko se je spravil vanjo, se je vodna gladina malo dvignila, nekaj vode pa je plusknilo izven vodnega soda. Arhimed pa je zavriskal: “Eureka!” Kot pravi legenda, naj bi izumitelj gol in ves vzhičen tekal po mestu. Ugotovil je, da lahko tako izmeri volumen kakršnega koli telesa, tudi vladarjeve krone. Pri tem naj bi imela enako težka zlata krona manjši volumen, krona iz zmesi zlata in srebra pa bi imela večjo prostornino, tako da bi se vodna gladina ob tem malo bolj dvignila. Ali vse te zgodbe o Arhimedovemu trenutku »Eureka« resnične, ne vemo. Prve zapise zgodbe o nenadnem izumiteljskem preblisku najdemo šele nekaj stoletij kasneje v zapisih rimskega pisca Vitruvija. Poleg tega je predlagana metoda za izmero kron pri tako majhnih razlikah zelo zahtevna.

Zgodba o Arhimedu ima skupno poanto z anekdoto o Newtonu in jabolku, podobne primere pa najdemo še v marsikateri drugi naključni zgodbi iz sveta izumov in znanosti. V vseh zgodbah se pojavlja podoben ali celo enak vzorec. Znanstveniki in znanstvenice so prišli do pomembnih odkritij, ko niso bili nujno pod pritiski in obvezami o nujnosti novih odkritij. Zgodilo se je po tem, ko so vložili ogromno časa v raziskovanje in opazovanje, kar je vodilo do odkritij in izumov. A brez predhodnega znanja in poznavanja se to ne bi zgodilo.

Tudi pri drugih primatih lahko odkrijemo podobno pravilo: nujnost in pritisk ne vodita do izumov. Kathelijne Koops in druge/i ugotavljajo v objavi ‘Ekologija materialne kulture primatov’ (‘The ecology of primate material culture’), da šimpanzi, orangutani in bradate kapucinke razvijajo različne načine uporabe orodij za pridobivanje hrane v obdobjih, ko je imajo dovolj in jim je obenem omogočen dostop do raznolike prehrane, predvsem do težko dostopne hrane visoke kalorične vrednosti. Tako na primer začnejo raziskovati, kako bi se prebili do medu ali oreščkov. Tovrstne pogoje so avtorice in avtor opisali kot ekološke priložnosti, ki vodijo v uporabo raznolikega okolja. Vsekakor to ni bilo okolje, kjer bi hrane primanjkovalo in bi bili zato novi načini pridobivanja hrane nujni.

Raziskovalke in raziskovalci opisujejo uporabo in izume različnih orodij kot geografske variacije vedenja. Ob tem se trudijo izključiti genetske in ekološke vplive na pojav določenega vedenja, povezanega z uporabo orodij. Vedenje, če naj postane del kulture, se mora prenašati skozi generacije. Avtorici in avtor članka trdijo, da raziskovalke in raziskovalci z ograditvijo od vpliva okolja in s spremljanjem socialno prenosljivega vedenja izgubijo pomemben dejavnik, to je okolje, ki na samem začetku sploh vodi do nastanka ali izuma določenega vedenja. Tako glede na že izvedene raziskave sklepajo, da vodijo do izumov priložnosti v okolju in ne nujnosti, ko na primer živalim na primer primankuje prehrane.

V članku predstavijo model nastanka materialne kulture primatov, ki združuje kognicijo, družbenost in okolje. Okolje ponuja priložnosti za razvoj orodij; na podlagi družbenega vedenja se ta znanja prenašajo med generacijami, kognicija pa lahko skupaj z okoljsko priložnostjo vodi do izuma. Seveda pa tudi kognicija temelji na individualnem in socialnem učenju posameznika.

Med primati vodi do izumov orodij zapleteni preplet kognicije, socialnosti in okolja. Z orodji pridejo do medu ali oreščkov, ki so otipljive nagrade za izume. Do izumov pride pogosteje takrat, ko so siti in lahko »raziskujejo« ter doživljajo prebliske »Eureka«.

To je to!
Z