Tag Archives: jezik

Zareze človeške evolucije

9 Dec

Od kod smo, kdo ali kaj smo in kam gremo? Mislim, da ta tri vprašanja kar dobro opišejo temeljna izhodišča, iz katerih izhajajo raziskovalke in raziskovalci, ki preučujejo človeka. No, v resnici so zapisana vprašanja tudi predmet literature, umetnosti in splošne vedoželjnosti ljudi. Zato niti ni tako čudno, da se pogosto tudi v znanosti pojavljajo odmevne raziskave in da tudi širšo javnost zanimajo nove najdbe starejših kosti in drugih ostankov naših prednic in prednikov. Tako smo v letošnjem letu že bili priča odkritju jamskih poslikav na indonezijskem Sulawesiju, ki so vsaj toliko stare kot doslej bolj znane evropske poslikave. Iz tega lahko sklepamo, da je umetnost še nekoliko starejša, kot smo menili doslej. Nastale so pred približno 40 tisoč leti. Da bi jamske poslikave lahko imeli samo v Evropi, je res nenavadno mišljenje, ki ima več opraviti z našo nedavno zgodovino in trenutnim stanjem sveta kot pa s pravo evolucijsko zgodovino.

Zato se ozrimo v preteklost, od koder izhajata dve najdbi jamskih poslikav na geografsko ločenih predelih Zemlje. Iz tega lahko sklepamo, da je skupni prednik obeh populacij že razvil neke vrste simbolno mišljenje, na katerem temelji umetniško ustvarjanje. V tem smislu so ti naši predniki že spadali, gledano kognitivno, v razred modernih ljudi. Seveda ni bila ena skupna populacija, temveč jih je bilo več. Verjetno pa so se sprva premikali skupaj in sodelovali ter kasneje odšli v različne smeri. Eni so kočali v Evropi, drugi v Indoneziji, a oboji so slikali.

Nekaj dni nazaj pa je ljubiteljice, raziskovalke in raziskovalce človeške evolucije doletelo še eno odkritje. Že vrsta homininov Homo erectus ali pokončni človek je morda uporabljala kompleksnejša orodja, kot so sprva domnevali. To pa ni vse: risali so celo črtice po morskih školjkah. Pravzaprav se je vsa zgodba z najdbo začela že pred sedmimi leti. No, v resnici se je vse začelo že leta 1890, ko je Eugene Dubois odkopal Javanskega človeka, ki so ga kasneje poimenovali pokončni človek ali Homo erectus.

Pred sedmimi leti pa je najdba ponovno začela buriti znanstvene misli. Ko so raziskovalke in raziskovalci z Avstralske nacionalne univerze v Canberri poslikali nekaj vzorcev starih najdb morskih školjk, so na njih opazili zareze. Videti je bilo nekaj podobnega obliki črke M, dve vzporedni zarezi in narobe obrnjen N. Najdba je nekaj let počivala, dokler ni začela nizozemska morska biologinja in arheologinja Josephine Joordens raziskovati školjk. Vrsta sladkovodnih školjk (Pseudodon vondembuschianus trinilensis), na kateri so pred leti opazili zareze, je že izumrla, a najdba z Indonezije je ena izmed večjih zbirk ohranjenih lupin. Zato se jih je lotila raziskovanja. Zareze so jo vsekakor hitro pritegnile, poleg tega pa so imele nekatere školjke luknje na določenem delu, kjer so bile prvotno pripete mišice in ligamenti, ki školjki omogočajo odprtje in zaprtje lupine. Luknje so bile majhne; videti je bilo, kot da jih je naredila neka žival, ki se je prehranjevala z njimi. Za primerjavo so raziskovalke in raziskovalci poiskali še živečo čim bolj podobno školjko že izumrli vrsti in vztrajno preizkušali različne možnosti, ki bi pojasnile nastanek lukenj. Preizkušali so ugrize različnih plenilk in plenilcev, izpustili pa niso niti človeka. Pokončni človek se je očitno znašel: školjke ni odpiral s svojimi zobmi, ampak je za to uporabil zobe morskih psov, ki so jih prav tako našli med izkopavanjem. Izkazalo se je, da so bili zobje morskih psov ravno prav ostri, da so z njimi odprli školjko. Podobne metode odpiranja školjk še smeraj uporabljajo različne skupine ljudje po svetu. Seveda so morali uporabniki te tehnike in tudi vedeti, kje pritisniti zobe, da se bo školjka uklonila sili in odprla. Na koncu jih je čakala nagrada: sveče školjčje meso. Na podlagi teh najdb so raziskovalci in raziskovalke sklepali, da je že Homo erectus uporabljal nekoliko bolj napredna orodja kot le kamenje. Sklepajo pa tudi, da verjetno ni uporabljal ognja, saj se školjke, izpostavljene visoki temperaturi, odprejo same od sebe.

Naslednja zanimiva najdba je školjka z ostrim robom, ki so ga najverjetneje uporabljali kot rezilo. Tudi na kravjih kosteh in kosteh drugih živali, najdenih na Javi, kažejo na uporabo ostrega orodja in to bi lahko bile školjke.

Zareze, ki begajo znanstven svet, le kdo in zakaj jih je narisal. (vir)

Zareze, ki begajo znanstven svet, le kdo in zakaj jih je narisal/a. (vir)

Bolj kot školjke z ostrim robom pa so zanimive vgravirane črtice, ki so v zadnjem tednu prepravile medije, ki poročajo o znanosti. Čeprav v članku ne govorijo ne o umetnosti ne o simbolnem mišljenju, govorijo o geometričnem vgraviranju, ki kaže na moderno kognicijo in vedenje. Raziskovalke in raziskovalci so se se prepričali, da zareze niso posledica neprevidnosti pri izkopavanju ali da niso nastale po nesreči, ko je bila školjka zakopana pod sedimenti kamenja. Znanstveniki in znanstvenice so z zobom morskega psa vrezali zareze v danes živeče vrste školjk in ravno ta vzorec je bil najbolj podoben vzorcu na školjkah, starih skoraj pol milijona let. Datiranje sedimentov, v katerih so se nahajale školjke, je pokazalo, da so vzorci stari med 540 tisoč do 430 tisoč let. Vse kaže, da so zareze zares rezultat aktivnosti nekega hominina; glede na določeno starost vzorca gre za vrsto Homo erectus, ki je živela pred 1,9 milijoni let do 143 tisoč let.

Vseeno ne moremo domnevati o pomenu teh zarez, če so sploh imele poseben pomen. Morda je do njih vodilo igranje, dolgčas ali ustvarjalnost. Nikoli ne bomo zares vedeli. A meni se ne zdi prav nič čudno, da bi že pokončni človek ustvarjal in risal, še manj pa da je uporabljal kar napredna orodja, ki jih niso uporabljali niti začetniki naše vrste Homo sapiens. V evoluciji, tako naravni kot kulturni, se pogostokrat kakšna lastnost izgubi in kasneje ponovno pojavi. Še pogosteje se to dogaja na ravni vedenja in kulture. Bolj ko se sprašujemo, od kod in kdo smo, več ugank odkrivamo. Vedno bolj se zdi, da le nismo tako zelo posebni. Morda pa nam na koncu na vprašanja o preteklosti pomaga odgovoriti vprašanje o prihodnosti: kam gremo. Morda bomo nekoč imeli časovni stroj in bomo obiskali javanske pokončne ljudi in se na lastne oči prepričali, kako moderni so bili v resnici.

To je to!
Z

Advertisements

Šimpanz

9 Jul

wise_chimp

Julija, šimpanzinja iz parka za šimpanzje sirote v Zambiji, si je leta 2010 začela v učesi tlačiti bilke trave. Iz vsakega ušesa ji je bingljala trava. Kmalu zatem so jo šimpanzi in šimpanzinje v njeni skupini začeli/e oponašati. Po skupini se je hitro razširila modna muha: osmim od dvanajstih šimpanzov v skupini je iz ušes visela trava. Raziskovalci so vedenje poimenovali trava-v-ušesih. Prišlo je do socialnega prenosa vedenja, ki naj ne bi služilo prilagoditvi na neko okolje, saj vedenja ni izražala nobena izmed preostalih skupin šimpanzov v parku. Vedenje trava-v-ušesih torej ni bila prilagoditev. Očitno gre le za prenos nenavadnih šimpanzjih navad, za modno muho ali, bolje rečeno, travno muho. Vedenje je sicer nenavadno, a vseeno zanimivo za raziskovalce, saj kaže na veliko stopnjo oponašanja med šimpanzi in nakazuje osnovne elemente šimpanzje kulture, čeprav gre samo za neumen trend. Pri tem pa tudi pokaže, da se določena vedenja lahko razvijejo čisto naključno, morda celo iz zabave ali dolgočasja.

Trend: Trava v uho (vir)

Julija s travo v ušesu (vir)

Poleg tega, da si nekateri šimpanzi vtikajo v ušesa travo, tudi na veliko komunicirajo s kretnjami. Primatologinja Catherine Hobaiter z Univerze St. Andrews je preživela 18 mesecev v rezervatu Budongu, kjer je spremljala in snemala kretnje med šimpanzi. Zabeležila je več kot 4.500 različnih kretenj posameznih šimpanzov in 3.400 dogodkov, kjer je prišlo do izmenjave kretenj med dvema šimpanzoma. Ko spremljamo vedenje živali, si opazovanja zabeležimo s pomočjo etogramov, kasneje pa lahko te podatke vnesemo v računalnik in jih statistično obdelamo. Spremljala je gibe šimpanzov in odgovore oz. odzive drugih. S podrobno statistično obdelavo so povezali 66 različnih kretenj z 19 različnimi pomeni. Prepoznali pa so še 36 značilnih kretenj z jasnimi pomeni, ki niso bili igra.

kretnje

Tako na primer cepetanje s obema stopaloma pomeni željo po igri; doseganje ali stegovanje pomeni “želim si to”; objem zraka pomeni željo po stiku; če šimpanz zamahne z roko, to pomeni pojdi stran … Vse te kretnje niso tako prilagodljive in združljive, kot so besede v našem jeziku, ki jih kombiniramo v stavke. Kretnje nimajo slovničnih pravil in sintakse ali načina, kako besede združujemo v stavke. Vseeno si s kretnjami šimpanzi sporočijo marsikaj in gradijo tudi del jezika, kot ga uporabljamo mi, kar pomeni, da smo jezik oblikovali na podlagi razvoja podobnih kognitivnih sposobnosti, ki jih imamo skupne  z našimi najbližjimi predniki. Seveda pa je evolucija našega jezika veliko bolj kompleksna in še ne povsem raziskana.

Raziskave šimpanzov, objavljene letos zgodaj poleti, pa se ne končajo s kretnjami. Raziskovalci z ameriške Univerze Emory so odkrili, da je šimpanzom bolj všeč indijska in afriška glasba kot pa japonska, ki je zelo podobna tudi zahodni glasbi industrializiranega sveta, ki pa je šimpanzi ne marajo. Vsi te opisi glasbe so zelo površinski, saj v vseh teh krajih poznamo različne glasbe, ki se med seboj zelo razlikujejo. Tudi če na primer prisluhnemo slovenski ljudski glasbi, se med pokrajinami opazno razilikuje; kaj se šele zgodi v primeru Japonske, ki je sestavljena iz več otokov.

Nekatere opravljene raziskave so pokazale, da se človeku podobne opice raje umaknejo zvoku glasbe, če jim predvajajo glasbo z značilnim rednim močnim ritmom, ki naj bi bil značilen za zahodnjaško glasbo. Šimpanzom so v delu ograjenega zunanjega prostora vsako jutro 40 minut predvajali nekaj, kar so raziskovalci klasificirali kot “afriško”, “indijsko” ali “japonsko” glasbo. Raziskovalci so na vsaki dve minuti spremljali in si zapisovali, kje se nahajajo šimpanzi. Ko so rezultate primerjali s kontrolno skupino, ki ji niso predvajali glasbe, so ugotovili, da so se šimpanzi več časa zadrževali na mestu, kjer so predvajali glasbo. Vpliv glasbe se je poznal v primeru afriških in indijskih ritmov, medtem ko so se japonskim ritmom izogibali. Za razliko o japonske glasbe, ki teži k pravilnim in močnim poudarkom, podobno kot zahodna glasba, težita afriška in indijska glasba k ekstremnim razmerjem med poudarjenimi in nepoudarjenimi dobami. Raziskovalci poudarjajo, da lahko s tovrstnimi raziskavami odkrijemo zvoke, ki smo jim naklonjeni tako ljudje kot šimpanzi, kar bi lahko kazalo na skupne evolucijske korenine. Nekateri znanstveniki ritem izrazito povezujejo z evolucijo jezika: ritem naj bi služil kot sestavni del jezika, zato je tovrstno odkritje za njih še toliko bolj zanimivo.

Kretnje, ritem in nekaj besed, pa že nisi več šimpanz, ampak postaneš njegov bratranec, človek.

Upam, da si ne omislite svojega šimpanza! Če pa se znajde v vašem življenju, mu nadenite uhane iz travnatih bilk, predvajajte mu afriško in indijsko glasbo, pa leksikon kretenj si priskrbite. Teli šimpanzi so pa res, na svoj poseben način, zelo zanimivi! Pa še zabavati se znajo!

To je to!
Z

Mit

27 Maj

Že nekaj vikendov vodim po razstavi Možgani, ki trenutno gostuje v Ljubljani. Navadila sem se že najrazličnejših vprašanj vedoželjnih obiskovalcev. Vseeno me je v nedeljo, med razlago o različnih vrstah inteligence in o tem, kako se procesi v možganih prepletajo, presenetil možakar z vprašanjem: “Kako pa potem pravijo, da uporabljamo samo 4 % možganov?” Hitro sem rahlo posmehljivo, a prepričljivo odgovorila, da je to eden izmed mitov o možganih. Gospoda pa nisem prepričala in se je začudil: “Od kdaj pa je to mit?” Sledili so moji zmedeni odgovori; nisem vedela, od kod pravzaprav izvira ta mit. Tako tudi nisem uspela pojasniti, od kdaj vemo, da skoraj ves čas uporabljamo celotne možgane. Pa raziščimo …

Pravega izvira tega mita ne poznamo. Nekateri ga povezujejo z Albertom Einsteinom, vendar v njegovih zapisih niso našli dokaza, ki bi potrdil to domnevo. V zapisih (The Energies of Men) psihologa Williama Jamesa zasledimo naslednji citat: “Uporabljamo le manjši del naših mentalnih in fizičnih zmožnosti. (We are making use of only a small part of our possible mental and physical resources.)” William James je tako sklepal, ko sta s prijateljem in kolegom Borisom Sidisom vzgojila otroka z inteligenčnim kvocientom kar 250 – 300. Kasneje, leta 1936, ga je ameriški pisatelj Lowell Thomas povzel: “Profesor William James s Harvarda je pravil, da v povprečju človek razvije le deset odstotkov mentalnih sposobnosti. (Professor William James of Harvard used to say that the average man develops only ten per cent of his latent mental ability.)” Morda pa izhaja iz raziskav Karla Lashleyja, ki se je ukvarjal z raziskovanjem učenja in spomina. Podganam je v poiskusih odstranil del možganske skorje in opazoval njihovo vedenje ter sposobnost učenja. Nekatere podgane z odstranjenimi deli možganov niso imele težav pri vedenjskih poskusih, iz česar so nekateri sklepali, da ne potrebujejo celotnih možganov. V sedemdesetih letih je psihiater Georgi Lozanov govoril celo o uporabi le pet do deset odstotkov možganov. Kasneje smo lahko v ameriških medijih v devetdesetih letih zasledili podatke o uporabi desetih odstotkov možganov. Nekako je videti, da točnega izvira mita ne poznamo, se je pa močno ukoreninil.

Glede na vprašanje gospoda, ki je poizvedoval o uporabi štirih odstotkov možganov, se je ta mit očitno le še poglobil. Mit je verjetno postal tako trden zaradi človeške želje po večnem izboljševanju samega sebe. Želimo si imeti super spomin in ostale fantastične sposobnosti uma. Poleg tega pa nosi neki skrivnosten pridih: le kaj se skriva v naših glavah. Mit se je zelo prijel v krogih ljudi, ki oznanjajo, da imajo nadnaravne moči: “Mi uporabljamo več kot le deset odstotkov možganov; lahko vam napovemo prihodnosti.” Morda se je razširil tudi zaradi raziskav, ki so pokazale, da v naših možganih nimamo le živčnih celic, ampak tudi podporne glialne celice, ki skrbijo za zaščito nevronov, jih preskrbujejo s kisikom in hranili, odstranjujejo patogene in še kaj bi se našlo; vse še niti ni raziskano. Mimogrede: glialne celice so manjše od nevronov in zasedajo kar pet- do desetkrat več prostora v človeških možganih od 100 milijard nevronov, ki jih nosimo naokoli v naših glavah.

Slika fMRI prikazuje aktivne dele možgan pri prepoznavi znakov (levo) in številk (desno)

Slika fMRI prikazuje aktivne dele možgan pri prepoznavi znakov (levo) in številk (desno) pri kitajsko in angleško govorečih udeleženzih. Zagotovo jih je več kot 10 %. (vir)

Resnica je, da uporabljamo cele možgane. Pri tem možgani porabljajo kar 20 odstotkov dnevne energije, ki je zaužijemo in jo predela naš organizem. Delovanje možganov se jasno vidi pri različnih metodah slikanj njihove aktivnosti. Tudi ko pride do možganiskih poškodb, vse kaže na to, da brez dela možganov na začetku težko opravljamo določene kognitivne naloge. Zaradi plastičnosti možganov oz. visoke zmožnosti nadomeščanja izgube živčnega tkiva pa lahko marsikaj nadoknadimo. To je predvsem odvisno od vrste poškodbe, dela prizadetih možgan in od naše starosti.

(vir)

Ostala polovica Busrinih možgan (vir)

Zanimivo je, da na svetu obstaja nekaj ljudi, ki so jim v zgodnji mladosti zaradi različnih bolezni odstranili polovico možgan. Znana je deklica Busra iz Nizozemske, ki od tretjega leta naprej živi le s desno polovico možganov. Kljub temu, da se centri za jezik običajno nahajajo v levi polovici možganov, je Busra dvojezična in tekoče govori turško ter nizozemsko, vse to le z desno polovico možganov. Tudi sicer nima večjih težav. Zadnji čas je, da začnemo izkoreninjati mit o uporabi desetih odstotokov možganov. Možgani so kompleksen in nadvse zanimiv svet, v katerem bomo verjetno v prihodnosti razbili še kar nekaj mitov.

To je to!

Z

Beseda

14 Maj

Torkova beseda tedna; torek sem že predstavljala, besedi teden in beseda pa še nista bili predstavljeni. Danes si beseda zasluži mesto na Piškotarni. Besede so osnovne enote jezika, povedi in stavkov. Z besedami sporočamo. Besede so zanimive, lepe, smešne, dolge, kratke, različne, nove in stare.

Najstarejše naj bi se ohranile celo 15 tisoč let. Angleški raziskovalci so se z uporabami metod, ki jih uporabljajo pri raziskovanju evolucijske povezave med različnimi vrstami, lotili jezika. Kaj naj bi to pomenilo?

Pri preoučevanju sorodnosti vrst lahko poleg morfoloških lastnosti in znakov uporabimo tudi genski zapis organizmov in ga primerjamo med različnimi vrstami. Tako so uporabili skupne besede (cognate), ki se pojavljajo v različnih jezikih in imajo enak pomen, kot sorodne. Višjo podobnost imajo jeziki, ki imajo višje število med seboj podobnih besed. Tako imata nemščina in angleščina kar 70 odstotkov podobnih besed, medtem ko imata francoščina in angleščina le 50 odstotkov podobnih besed. To ob uporabi evolucijskih metod za razlago povezanosti jezikov pomeni, da imata nemščina in angleščina kasnejšega skupnega prednika kot pa francoščina in angleščina. S omenjenim predvidevanjem so s statističnimi metodami prišli do skupnih predniških jezikov. Uporabili so protobesede ali predniške besede in že pred časom nekateri raziskovalci predstavili obstoj proto-indoevropejskega jezika. Pagel in ostali raziskovalci pa so šli še dlje, želijo odkriti oz. potrditi teorijo, da obstajajo še druge predniške superdružine jezikov. Drugi raziskovalci pa omenjajo možnost, da je do podobnosti besed prišlo zgolj zaradi naključja. Zagovorniki skupnega izvora jezikov in povezanosti vseh jezikov se opirajo predvsem na to, da še nismo razvili prave metode preučevanja sorodnosti jezikov. Sedaj jo imajo, ampak ali je res pravilna? Kar nekaj raziskovalcev se z omenjenimi teorijami ne strinja. So za jezik res dovolj le besede, lahko bi nam zadostile tudi le črke? Ali jeziku   doda več slovnica in podobne reči? In le kako na koncu dobimo čarobni svet besed in jezika?

Abeceda Ariesa Wana

Abeceda Ariesa Wana

S primerjavo jezikovnih družin so odkrili 23 besed, ki naj bi bile starejše od 15 tisoč let, med drugim so se na seznamu znašle besede lubje, mater, dati, roka, ogenj, pepel, potegniti, slišati in črv (v viru ang.: thou, I, not, that, we, to give, who, this, what, man/male, ye, old, mother, to hear, hand, fire, to pull, black, to flow, bark, ashes, to spit, worm). Tukaj lahko tem besedam tudi prisluhnete; zanimiva stran.

Še zanimivost, v raziskavi leta 2007, ki je bila objavljena v reviji Nature, je enaka raziskovalna skupina ugotovila, da imajo vse besede 50-odstotno verjetnost, da jih nadomesti nova beseda na vsakih dva do štiri tisoč let.

Na podlagi omenjenih skupin jezikov bi v primeru, da so res obstajale, lahko tudi posredno razsikovali tudi premike in širjenje človeške vrste po svetu.

Kaj pa sočne besede in psovke? So tu že od zmeraj, se spreminjajo? Je mogoče, da je bil še ne tako dolgo nazaj stavek: “O, moj Bog!” zaničevalen in nesramen? Kaj šele, da si nekomu rekel: “Pri božjih kosteh.” O dreku pa se je govorilo skoraj ves čas. Ljudje so celo skupaj ob pogovoru opravljali veliko potrebo. Sedaj pa nekateri prijazno preklinejo: “Drek!” Več o zanimivih psovkah, kdaj in zakaj se uporabljajo, najdete na povezavi, še več v knjigi. Kdo bi si mislil, da so tako zanimive!

Nadvse zanimiv svet besed, verjetno še bolj zanimiv in lep kot pa predstavljen v zapisanem. Upam, da vam predstavim še več besed, sprejemam pa tudi predloge za nove.

To je to!
Z