Tag Archives: kognicija

Žongliranje

4 Jul

Pred leti, ko sem še aktivno igrala košarko in je bil moj cilj v življenju postati klovnesa, sem nekega dne zajadrala v trgovino s žonglerskimi žogicami in prepričala mami, da mi jih je kupila. Po nekaj tednih in veliko razburjanja sem se naučila. Tri žogice hkrati mi je uspelo obdržati v zraku in zaokrožile so med mojima rokama. Hura!

Nisem si mislila, da bom čez nekaj let naletela na članek, da ljudje nismo edini iz super družine Hominoidea, ki žongliramo. Na Kitajskem v Hainanu so bili raziskovalke in raziskovalci že leta 2010 priča nenavadnemu vedenju posameznih hainanskih gibonov (Nomascus hainanus), ki so lomili različno dolge veje dreves in z njimi “žonglirali”.

Giboni so ena izmed tistih družin primatov, ki ne sodijo med opice (angl. monkeys), ampak med človeku podobne opice (angl. apes). Imajo najdaljše prednje okončine med primati, nimajo repa, najdemo pa jih v Aziji v tropskih in subtropskih deževnih gozdovih, vse od vzhodnega Bangladeša, severovzhodne Indije do južne Kitajske in Indonezije.

Žongliranje so v članku opisali kot metanje veje v zrak in lovljenje ter ponavljanje tega početja več kot enkrat. Žonglirali so samo samci, v skupini, sestavljeni iz šestih gibonov. Prvega so opazili odraslega gibona, ki si je odlomil kar dobrega pol metra dolgo palico in jo zabrisal v zrak, a je ni uspel ujeti. Pri drugem opazovanju, ki so ga zabeležili raziskovalci in raziskovalke, je izbral krajšo palico in jo vrgel v zrak, dober meter nad sabo, in to ponovil še desetkrat, nato pa je skupaj s palico odšel naprej med vejami dreves. Pri tem so ga ostali člani in članice skupine opazovali oziroma opazovale. Nato so sledila še tri opazovanja, kjer so mlajši samci žonglirali s krajšimi vejicami, dolgimi do 20 centimetrov. Vseh pet opazovanj so zabeležili v enaki skupini gibonov v časovnem obdobju treh let.

hainan_gibbon

Brahiacija pri hainanskemu gibonu (vir)

Pri žongliranju so gibonu očitno izkazali uporabo orodja, a samo metanje palic v zrak in njihovo lovljenje nima nekega jasnega cilja ali namena. Zato avtorja v razpravi ugotavljata, kaj bi lahko bila funkcija tega vedenja, zanima pa ju tudi, ali se ga drugi giboni priučijo s posnemanjem. Iz preteklih raziskav vemo, da šimpanzi, gorile in orangutani uporabljajo palice za razkazovanje, pridobivanje hrane in hranjenje ter pri gibanju ali premikanju. Ker so žonglirali le samci, ima morda to vedenje družbeno funkcijo izkazovanja dobre koordinacije ter tudi kognicije.

V razvoju vseh pa je pomembna tudi igra, ki vodi v razvoj dobre koordinacije, kognicije in socialnega vedenja. V preteklosti so že pokazali, da so živali, ki jim je med njihovim individualnim razvojem onemogočeno igranje, slabše usposobljene za reševanje problemov v primerjavi s tistimi, ki jim je igranje dovoljeno. Žongliranje morda nima neposredne funkcije, a morda, kot pravijo avtorji raziskave, služi nadaljnjemu razvoju motoričnih sposobnosti. Giboni namreč za premikanje uporabljajo tako imenovano brahiacijo: med drevesnimi krošnjami se gibljejo predvsem s pomočjo rok. Giboni imajo najdaljše prednje okončine v primerjavi z drugimi primati. Za gibanje z rokami pa je potreba zelo dobra koordinacija in ocenjevanje razdalj, prav tako pa tudi dobra ocena vzdržljivosti vej pri premikanju z rokami med drevesnimi krošnjami. Ravno žongliranje pri mlajših samcih bi lahko pripomoglo k izboljšanju koordinacije in motorike.

Vse to so le predvidevanja, ki bi lahko pojasnila, zakaj si nekateri giboni mečejo in lovijo palice v zraku ter to večkrat ponavljajo. Sama vidim razloge, zakaj ljudje žongliramo v izkazovanju znanja in zabavanju gledalk in gledalcev oziroma v sami igri in zabavi. Žongliranje je zame tudi sproščujoče, pri tem pa tudi polno novih izzivov, ko se začneš učiti novih trikov. Tri pisane žogice še dandanes krožijo med mojimi dlanmi, in ko se lotim žongliranja, se pri tem zares zabavam.

To je to!
Z

Ali so šimpanzi novi kuharski mojstri?

5 Jul

Vsako jutro, ko vstanem, z golimi stopali nekako zajamem copate in se zvlečem v kuhinjo, iz omare vzamem džezvo, natočim vodo, postavim na kuhalnik in čakam. Vmes pripravim Hobbesa, tako je ime moji ogromni oranžni skodeli za kavo, veliko žlico in kovinsko posodo, ki skriva zmleta kavina semena. Ko voda zavre, žlico zarijem v kavo in eno debelo žlico čudežnih dišečih rjavih kavnih zrn prestavim v vrelo vodo. Še dvakrat prevrem in kava je nared! Kavo nalijem v Hobbesa, vzamem mleko iz hladilnika, ga dolijem v kavo in se odpravim nazaj do sobe, kjer se končo predramim in po nekaj požirkih kave začnem nov dan. Aja: preden zapustim kuhinjo, preverim, da sem izključila vse gorilnike. Požara pa le ne želimo imeti.

Kuhana hrana naj bi po mnenju nekaterih omogočila prevlado človeka nad drugimi živalmi. Razlog je bil morda naključen ogenj, tako da so naši predniki lahko odkrili čare kuhanja. Po naselitvi skoraj celotne Zemlje je to vodilo v nastanek raznolikih kuhenj sveta. Kljub temu morda imamo temeljne komponente vedenja, mišljenja in kognicije, ki nam omogočajo kuhanje, tako kot tudi zadnjega skupnega prednika, skupne s šimpanzi. Raziskava o kognitivnih zmožnostih, ki omogočajo šimpanzom “kuhanje”, je preverila prav to domnevo. Ameriške znanstvenice in znanstveniki so se vprašali, ali šimpanzi raje jedo kuhano hrano kot surovo in ali razumejo osnovne postopke kuhanja.

Z devetimi eksperimenti sta avtor in avtorica raziskave ugotovila, da šimpanzi raje jedo kuhan sladek krompir, na kuhano zelenjavo pa so pripravljeni tudi počakati. S prvim eksperimentom sta preverila, če šimpanzi raje jedo kuhan krompir kot surov. Šimpanzi so se odločili za kuhanega. V naslednjih eksperimentih pa so se šimpanzi seznanili s “pečico.” V posodo z dvojnim dnom, ki je imela funkcijo “pečice,” so lahko postavili surov krompir in po eni minuti, ko so izvajalke in izvajalci poskusa pretresli škatlo, je šimpanz dobil kuhan kos krompirja. Posoda je služila kot navidezna pečica ali mikrovalovka, saj bi bilo prenevarno dati šimpanzom v ogrado prave kuhalnike ali električne pečice, ker bi se lahko poškodovali ali pa bi prišlo do požara. Tudi ko so morali počakati na kuhan kos krompirja, so šimpanzi raje jedli kuhano hrano kot surovo. Razumeli so tudi, da če v “pečico” vstavijo surov kos, bodo ven dobili kuhan kos krompirja.

Z nadaljnjimi eksperimenti so raziskovalke in raziskovalci preverili, ali bi šimpanzi kuhali tudi drugo hrano. Nekateri šimpanzi so “skuhali” tudi korenje, ki je v eksperimentih nadomestilo krompir. Tudi če so morali hrano prenesti iz enega konca prostora v drugega, da so si jo skuhali, so to storili. Za kratek čas so si tudi shranili kose krompirja, da so jih lahko skuhali, ko je bila “pečica” na voljo.

Na pol prostoživeči šimpanzi iz zavetišča v Demokratični republiki Kongo torej “znajo” “kuhati”. A v resnici zgolj posedujejo nekatere veščine in znanja, ki ljudem omogočajo pravo kuhanje. Šimpanzi so razumeli, da če dajo kos surovega krompirja v “pečico” in počakajo, dobijo ven kuhan krompir, ki jim je šel bolj v tek kot surov. To ni nenavadno; tudi druge živali raje jedo kuhano hrano, če je le na voljo. Šimpanzi so torej razumeli vzročnost med “pečico,” pretečenim časom in kuhano hrano. Z dodatnim poskusom, pri katerem so lahko kos krompirja dali v nedelujočo “pečico,” so šimpanzi večkrat izbrali delujočo. Raziskovalke in raziskovalci so se prepričali o uvidu šimpanzov tudi tako, da so jim ponudili kos krompirja ali pa kos lesa. Šimpanzi so pravilno ugotovili, da je kos lesa nesmiselno kuhati, saj to ni jed. Tako ga niso vstavljali v “pečico.”

Vse to le potrjuje, da imajo šimpanzi sposobnost vzročnega logičnega sklepanja. Šimpanzi so uvid v to, kaj je namen “pečice,” prenesli na novo hrano. Izkazali so tudi zmožnosti samonadzora, ko so morali na hrano počakati in jo za kratek čas postaviti v “pečico.” Poleg tega so pokazali tudi sposobnost načrtovanja v prihodnosti, v primerih, ko so si hrano shranili, da so jo skuhali, ko je bila “pečica” na voljo. V zmnožnost načrtovanja prihodnosti pri drugih živalih kar nekaj raziskovalk in raziskovalcev dvomi. A opisana raziskava je pokazala, da šimpanzi le posedujejo nekatere psihološke in kognitivne zmnožnosti, ki bi jih nekateri radi pripisovali le ljudem. Zelo verjetno imamo ljudje te veščine skupne tudi še z drugimi primati, ne le s šimpanzi. Prav gotovo so našim prednicam in prednikom, in nam še vedno, vsi te mehanizmi omogočili kuhanje in še marsikaj drugega. A šimpanzi in druge živali še vseeno niso sami razvili pečice, odkrili ognja ali razvili recepta za najslajše piškote.

Veščine, ki so jih šimpanzi izkazali v poskusu, le niso pravo kuhanje. Tega se zavedata tudi avtorica in avtor raziskave. V sklepu raziskave namreč omenjata tudi, da šimpanzi v svoji prehrani v divjini nimajo veliko gomoljev. Nekateri gomolji so slab vir hranil, tudi prebaviti jih je težje, če niso kuhani. Tako je bila uporaba krompirja in korenja morda neprimerna za razumevanje vedenja šimpanzov. Poleg tega v članku izpostavijo tudi družbeno naravo kuhanja. V človeških skupnostih je kuhanje in kasneje tudi obed skupinska dejavnost. Šimpanzi pa le niso tako zelo družbena in povezana vrsta kot ljudje. Vsekakor pa bi bilo zanimivo ugotoviti, kako bi skupine šimpanzov reagirale na obstoj pečice, v opisanem eksperimentu je namreč vedno “kuhal” ali uporabljal “pečico” le en sam šimpanz.

Naj se vrnem na začetek zapisa: koliko korakov jaz naredim vsako jutro, preden pridem do skodelice kave? Šimpanzi si kave zaenkrat še ne kuhajo. Kava lepo pokaže napredek v kopičenju znanja v človeških skupnostih. Zanj smo morali udomačiti kavovce, se jih naučili obirati in zrna pripraviti za kuho. Ob vsem tem smo ljudje na različnih mestih sveta razvili različne načine priprave kave. Ne trdim, da smo nekaj posebnega nasproti drugim živalim; vsi smo različni in po svojih najboljših zmožnostih prilagojeni na okolje, v katerem živimo. Šimpanzi iz raziskave so svoje vedenje prilagodili na nenaden pojav “pečice” na njihovem terenu in so jo s pridom izkoriščali. Raziskovalke in raziskovalci so se čudili in si pridno beležili ter ugotovili, da tako različni si pa le nismo. Pa vseeno imam že tretjo skodelico kave danes na mizi.

To je to!
Z

Pri-(nevro)-stranskosti

17 Maj

Nevroznanstvene razlage in obarvane slike možganov naj bi imele prav poseben čar. Vsaj  v raziskavah iz leta 2008 so večino dodiplomskih študentov prepričale tiste razlage psiholoških pojavov, ki so vsebovale nevroznanstvena pojasnila ali slike možganov. A ko so nekaj let kasneje druge raziskovalne skupine ponovno preverjale rezultate prvih raziskav, se je izkazalo, da nevroznanstvene razlage morda le niso tako privlačne. Ali smo res dovzetni do nevropristranskosti?

Slike funkcionalne magnetne resonance naj sedaj ne bi zadoščale, da bi ljudje bolj zaupali razlagam psiholoških pojavov. Morda se je v petih letih, ki so minila med raziskavama, spremenilo razumevanje nevroznanosti med ljudmi ali pa smo postali bolj skeptični do slik možganov. Ko so preverili, ali nevroznanstvena pojasnila psiholoških pojavov še vedno vplivajo na razumevanje, so ugotovili, da ima nevroznanost še vedno pomembno vlogo pri tem, da ponuja preričljive razlage. Torej smo le dovzetni do nevroznanstvenih razlag? Morda je bolj pomembno raziskati, kdaj in kako nas nevroznanstvene raziskave prepričajo?

(vir)

(vir)

V začetku letošnjega leta je bila objavljena še zanimiva raziskava, ki je primerjala, kako nevroznanstvene razlage vplivajo na to, ali zaupamo pravi, kvalitetni razlagi nekega pojava ali pa sledimo krožni razlagi, ki se nanaša sama nase in ne pojasnjuje ničesar. Primer dobre razlage, ki so jo uporabili v raziskavi, je naslednji: “To se zgodi, ker subjekti težko spremenijo svoji pozicijo, da bi razumeli perspektivo drugega, ob tem pa napačno projicirajo svoje znanje na druge.” Krožna razlaga pravi tako: “To se zgodi, ker subjekt naredi več napak, ko presoja druge. Ljudje veliko bolje ocenijo, kar vedo oni sami.” Psihološkim razlagam so v treh različnih pogojih dodali tri različna nepotrebna pojasnila, in sicer: nevroznanstveno ter pojasnila s področja znanosti (fizika, genetika) in družbenih ved. Nevroznanstvenemu pojasnilu so v nekaterih primerih dodali tudi sliko možganov, ki ponovno ni imela velikega vpliva.

Rezultati so pokazali, da so študentke in študentje bolj zaupali nevroznanstveni razlagi, ne glede na to, ali je vsebovala sliko možganov ali ne. Nepotrebna nevroznanstvena razlaga je v prepričljivosti “premagala” tako znanstveno razlago kot tudi pojasnilo iz družbenih ved. Vsekakor je raziskava pokazala, da so imele udeleženke in udeleženci raziskave težave s prepoznavanjem slabega krožnega argumenta. Očarala jih je tudi sama nevroznanstvena razlaga. Večino vzorca so predstavljale študentke in študentje, ki so obiskovali predmet Uvod v psihologijo. Morda lahko to dejstvo pojasni njihovo pristranskost za nevroznanstveno pojasnilo. Morda bi biologinje in biologi raje videli genetsko razlago, medtem ko bi bila po godu fizičark in fizikov fizikalna razlaga pojava – kdo ve?

Zanimivo bi bilo preveriti vsa ta očarljiva dejstva o nevroznanstvenih razlagah z ljudmi, ki jih nevroznanost ne spremlja tako od blizu kot dodiplomske študentke in študente psihologije. Morda bi lahko zasnovali eksperiment za stare starše, ki jim (nevro)znanost ni blizu, ali pa za otroke, ki še krepijo svoje veščine znanstvenega mišljenja. Morda bi ravno pripadnice in pripadnike teh skupin veliko uspešneje ovrednotile razlage in ne bi bili dovzetni za nepotrebna (nevroznansvtena) pojasnila.

To je to!
Z

Seksi ročna sekira

12 Mar

Hominini so že pred 1,4 milijona leti uporabljali dodelana orodja. Eno izmed njih je bila ročna sekira. Tako Homo ergaster, Homo erectus kot tudi Homo heidelbergensis naj bi v različnih časovnih obdobjih uporabljali ročne sekire. Ne vemo, za kaj so jih naše prednice in predniki uporabljali. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da so služili za mesarjenje plena in odsekavanje vejic, kopanje manjših lukenj, morda so jih uporabljali tudi pri lovu večjih živali ter za izdelovanje drugih orodij. Arheologinje in arheologi so ob raziskovanju izkopanin odkrili velike količine različnega orodja, a pri nekaterih odkritjih ročnih sekir so naleteli na nenavaden vzorec: kar veliko med najdenimi jih je zelo simetričnih. Tako sta arheologa Marek Kohn in Steven Mithen razvila hipotezo o seksi ročnih sekirah. Raziskovalca v članku iz leta 1999 trdita, da je eden izmed poglavitnih razlogov za izdelavo simetričnih ročnih sekir spolna selekcija. Dekleta naj bi fante izbirala glede na to, kako simetrično sekiro so izdelali. Obstoj simetrije pri določeni sekiri je bil ključen: deloval je kot čutna pristranskost in privabljal oko dekleta. Sposobnost izdelovanja simetričnih sekir naj bi nakazovala dobre gene. Sekire naj bi v tem primeru postale del spolno izbranega razširjenega fenotipa (sexually selected extended phenotype).

Da bi ta hipoteza držala, moramo predvideti kar nekaj stvari. Prvič, simetrične ročne sekire bi morali izdelovati samo moški, ob tem pa bi jih morale ženske ves čas gledati, saj bi sicer lahko prihajalo do kraje teh sekir in potem ne bi bili zares izbrani mojstri v izdelovanju simetričnih sekir, ampak bi dekleta po nesreči izbirala uspešne kradljivce. No, saj to verjetno tudi ne bi bila tako slaba lastnost, če se izkaže kot uspešen način preživetja!

(vir)

Suličasta (Lanceate) (vir)

Etnoarheološke raziskave manjših tradicionalnih skupnosti nam kažejo, da enaka orodja, ne glede na njihovo kompleksnost, izdelujejo tako dekleta kot fantje. Pogostokrat se tudi zgodi, da starejši ljudje učijo otroke izdelovanja orodij ne glede na spol. Kar malo neverjetno si je zamisliti, da bi samo moški izdelovali orodja. K temu lahko dodam kot zanimivost še podatek o uporabi orodij med človeku podobnimi opicami. Opazovanja kažejo, da med njimi uporablja orodje več samic kot samcev.

Poleg tega so po pregledu večjega števila ročnih sekir odkrili, da je v resnici obstajala velika raznolikost v oblikah ročnih sekir znotraj enega kontinenta, regije in skupnosti. Nepričakovano so odkrili, da na nekaterih najdiščih obstaja več različnih oblik ročnih sekir kot na drugih najdiščih. Tudi posameznica ali posameznik je zelo verjetno izdeloval/a zelo različno oblikovane ročne sekire.

Ročnih sekir tudi niso odkrili na vseh najdiščih, starih okoli milijon in pol let, kjer so živeli naši predniki. Tudi zaradi tega verjetno niso bile vključene v kakršno koli izbiro partnerja ali partnerke. Nekateri kritiki omenjajo tudi problem pretiravanja, do katerega pride pri razlagi arheoloških najdb ter stereotipiziranja arheoloških artefaktov. Pri tem naj bi v primeru simetričnih ročnih sekir pogostokrat pozabili na vse druge oblike ročnih sekir, ki niso bile simetrične.

Mimogrede, hipoteza o seksi ročnih sekirah je zelo privlačna tudi zato, ker je nihče ne more potrditi, kar pa je za znanost še bolj pomembno, nihče je ne more niti ovreči. To pomeni, da predstavljena hipoteza ni znanstvena. Razumni človek takih sekir ne izdeluje več. Predniki človeka niso več živi. Samo iz arheoloških odkritij zelo težko skepamo o vedenju v naših prvih predniških skupnostih. Samo časovni stroj bi nam omogočil preveriti, kaj se je v resnici dogajalo pred slabimi milijon in pol leti. Morda pa bi res zagledali zdolgočasena dekleta, ki občudujejo (svoje) moške pri izdelovanju simetričnih sekir. Moški pa bi samo čakali, da bi bili izbrani za razplod. Res dvomim; a kdo ve?

To je to!

Z

Številski trak

8 Feb

Zamislite si trak in nanj začnite pisati številke. Kam postavite število 1, kam število 10, kje se znajde 25? Še do nedavnega so raziskovalke in raziskovlaci Raziskave otrok oz. malčkov nakazujejo, da naj bi se pri prav vseh ljudeh na svetu na začetku razvoja nižja števila znašla na levi strani, medtem ko višja števila zapisujemo na desno stran številskega traku. Če se v času šolanja priučimo jezika, v katerem se piše od desne proti levi, je zelo verjetno, da kasneje postavljamo nižja števila na desno in višja na levo. No, to počnejo nekateri arabsko govoreči in pisoči ljudje. Japonci in Kitajci, ki poleg arabskih števil, ki jih zapisujejo iz leve proti desni, uporabljajo tudi pismenke za števila, ki jih zapisujejo od zgoraj navzdol, si tako števila prostorsko predstavljajo na dva različna načina. Od manjših proti večjim od leve proti desni v primeru arabskih števil in od zgoraj navzdol v primeru pismenk.

Mentalni številski trak je eden izmed načinov, kako si ljudje predstavljamo števila v prostoru. Preden se poglobim v svet številskega traku in živalske kognicije, naj opozorim, da je uporaba termina mentalni številski trak neke vrste metafora, ki jo uporabljamo ljudje. Ne vsebuje simbolov, kot jih imamo zapisane na merilnem traku, ampak je zgolj orodje, s katerim raziskovalke in raziskovalci razlagajo težko predstavljive uganke o tem, kako si živali predstavljajo količine in kako si ljudje predstavljamo števila.

(vir)

(vir)

Pojav, pri katerem manjša števila postavljamo na levo stran in večja na desno stran, lahko morda razložimo z delovanjem vidne pozornosti. Zgodnji vretenčarji so skozi evolucijo začeli večji del vidnih dražljajev procesirati v desni hemisferi kot v levi. Ker desna stran možganov procesira levo vidno polje, je zelo verjetno, da bi ljudje in drugi vretenčarji prej zaznavali levo stran pogleda, ne glede na to, kaj je tam. Ravno to se je verjetno dogajalo pri prvih raziskavah mentalnega številskega traku pri ptičih, kjer so bili testni osebki postavljeni na začetek traku s šestnajstimi elementi. Zatem so jih raziskovalke in raziskovalci naučili izbirati določene elemente na številskem traku, na primer predmeta številka štiri in šest. Trak z elementi so nato zarotirali za četrtino kroga in ga postavili na sredino pred žival, ki je bila udeležena v raziskavi. Nato so spremljali, iz katere smeri bo žival začela, da bo prišla do izbranega, priučenega elementa, kjer bo dobila nagrado. Ali bo prišla do elementa številka štiri iz leve strani ali iz desne. Velika večina ptic je prišla do četrtega elementa iz leve proti desni in ne obratno. To nakazuje preferenco, da začenjajo tudi ptice postavljajo nižje količine na levo stran in gredo proti desni, ko količina narašča.

Podobno nalogo so uporabili tudi pri raziskavi z opicami resus. Tudi one so pogosteje začele na levi strani in so šle proti desni. Pri opisanih primerih nikakor ni nujno, da se razlogi skrivajo v obstoju mentalnega številskega traku, ki se začne z nižjimi vrednostmi na levi strani in višjimi na desni. Morda je šlo zgolj za usmeritev pozornosti na levo vidno polje in je bil razlog za začetek “štetja” na leve strani zgolj naključen ali posledica delovanja možgan in ne nujno obstoja mentalnega numeričnega traku. A nekatere znanstvenice in znanstveniki se niso predali in so še naprej iskali boljši način spoznavanja zmožnosti prepoznavanja količin, morda tudi števil, in obstoja mentalnega številskega traku pri živalih.

Italijanske raziskovalke in raziskovalci z Univerze v Padovi so v zadnjih dneh januarja v znanstveni reviji Science objavili raziskavo, v kateri so se vprašali, kakšen mentali številski trak imajo v glavah piščanci. Zanimalo jih je, ali piščanci tudi postavljajo nižje vrednosti na levo stran in višje na desno.

Niso raziskovali vedenja petelinov ali kokoši, vzeli so tri dni stare piščete in jih učili reševati kompleksne matematične operacije. No, učili so jih priti do priboljška. Pred njih, točno na sredino, so postavili karton z določenim številom pik. V enem primeru je bilo na sliki pet pik, v drugem dvajset. To sta bili tarčni števili. Če je piščanec odšel do kartona, je za kartonom dobil priboljšek črva. V naslednjem koraku so na levo in desno stran piščanca postavili dva kartona z enakim številom pik. Torej v enem izmed primerov so levo in desno od piščanca postavili kartona z dvema pikama. Več kot dve tretjini piščancev sta v primeru, ko so v prvem delu eksperimenta videli pet pik, izbrali karton z dvema pikama na levi strani. Medtem pa so, če so bili postavljeni pred dva kartona z osmimi pikami, večkrat izbirali karton na desni strani.

V primeru, ko sta dva kartona prikazovala nižje število od tarčnega števila, so piščanci zavili na levo. V primeru, ko je bilo število večje, so zavili na desno. Ali so piščanci zares šteli, ne vemo. Verjetno ne, vsaj ne s simboli, kot štejemo ljudje. Raziskava pa kaže v smer neke prostorske nagnjenosti prepoznavanja količine, ki na levo stran postavlja manjše količine in na desno večje.

Zakaj? Kdo ve. Vedenjski nevroznanstvenik Randy Gallistel je za spletno stran Science News povedal, da gre morda samo za splet naključji in je do tega prišlo po nesreči, ta lastnost ali pojav pa se je ohranil. Morda se je celo ločeno razvil pri piščancih in drugih vretenčarjih. Vsekakor pa vse to vedno bolj dokazuje, da nismo le ljudje “matematiki”: tudi druge živali posedujejo številski čut in slednji obstaja tudi brez simbolov, ki smo jih izumili ljudje. Simboli in orodja so nam omogočili kulturno evolucijo in tehnološki napredek. Ko bi le znali ceniti še druge živali, ki obvladajo števila, enako kot cenimo lasten napredek!

To je to!
Z

Psi in nove igrače

28 Dec

V času obdarovanja nekateri pomislijo tudi na obdarovanje naših najljubših štirinožnih prijateljev. Tako se je moja sestra tik pred božičnim večerom spomnila, da moramo nekaj kupiti tudi Freji in Lajki. Tisto popoldne sva se petnajst minut pred zaprtjem bližnje trgovine za male živali znašli pred pasjimi igračami. Na hitro sva izbrali dve igrači, večjo za rodezijko in manjšo za najdenko. Sestra ju je kasneje vestno zavila in že je bil čas obdarovanja. Na začetku, med večerjo, sta se obe počasi približevali bogato obloženi mizi, a ko je prišel čas za darila, sta planili pod okrašeno božično drevo in začeli vohljati med darili. Pred gobca smo jima pomolili njuna paketka: z velikim navdušenjem sta izvlekli svoji novi igrači in se zamotili za nadaljnjih nekaj minut. Kasneje sta se leno zvlekli na svoje prostore in, upam, veselo zaspali. A novi igrači sta bili zanimivi tudi naslednji dan. Še vedno sta, kljub temu da jima igrač ne manjka.

Danes sem po naključju odkrila, da so znanstvenice in znanstveniki nekaj let raziskovali, kako se psi obnašajo, ko dobijo novo igračo. Je nova igrača bolj zanimiva od starih? Imajo psi nove igrače raje kot stare? Glede na raziskavo, objavljeno v reviji Animal Cognition, je tako.

Žogaaa! Avtor: Seth Casteel (vir)

Žogaaa! Avtor: Seth Casteel (vir)

Pojav neofilije ali izkazovanje prednosti novim rečem so preučili pri sedemnajstih psih. Uporabili so pet različnih pasjih igrač. S psi se je izvajalka poskusa igrala v srednje veliki sobi. Naključno je izbrala dve izmed petih igrač in jih predstavila psu. Igrač ni poimenovala, ob desetminutnem igranju je uporabljala le izraze “prinesi” in ob stiku z igračo “pridna” oziroma “priden”.

Sledil je glavni del eksperimenta, kjer so se psi seznanili z novimi igračami. V sobo so postavili dve že znani igrači in eno novo. Raziskovalka je psom zaukazala: “Prinesi!” Ker igrač niso poimenovali, naj bi psi sami izbrali, kaj bodo prinesli. Za izpolnitev ukaza je zadostovalo, da so psi izbrano igračo ovohavali ali jo prijeli z gobcem, nekateri so jo tudi prinesli do izvajalke poskusa. Verjetnost, da bodo psi izbrali novo igračo, je bila 0,33. Če bi psi izbirali naključno, bi v tretjini primerov pričakovali, da bodo izbrali novo igračo. V treh zaporednih eksperimentih, s tremi različnimi novimi igračami in dvema že znanima, so psi izbirali nove igrače v vsaj dveh tretjinah primerov. Psem so očitno všeč nove stvari in igrače.

Patricia Kaulfuß in Daniel S. Mills povezujeta pasjo preferenco za nove igrače tudi z udomačitvijo psov. Neotenija bi lahko bila izbrana kot posledica udomačitve, saj jo pri psih povezujejo z raziskovanjem novih okolij in z inovativnim vedenjem.

Rezultati raziskave bodo uporabni tudi za zasnovo novih eksperimentov na področju živalske kognicije. Pri raziskavah vedenja pogosto uporabljajo nove igrače in dražljaje, pri tem pa znanstvenice in znanstveniki ne merijo odzivov na same novosti, ki so morda v resnici pomembne za samo vedenje živali.

V diskusiji predstavljenega članka, tako omenijo tudi slavnega border collija Rica, ki so ga raziskovalke in raziskovalci z Inštituta Maxa Plancka v Leipzigu naučili imena skoraj 200 različnih predmetov. Ricu so predstavili nekaj že znanih predmetov in novega. Pes je v primeru, če imena predmeta še ni poznal, prinesel novega. Prihajalo je do procesa izločevanja, tako da je Rico postal pes z bogatim “besednim zakladom”. Morda pa je ob prepoznavi ostalih že znanih predmetov le izbiral novega, ne da bi povezal ime z novim predmetom. Nov predmet ga je morda samo malo bolj pritegnil kot že znani predmeti. V vsakem primeru je na koncu prepoznaval skoraj 200 različnih predmetov in jih uspešno prinašal na ukaz.

Kakorkoli že, sestra je imela prav. Kot pravi znanost, imajo psi radi novosti. Naši dve psički sta bili po božičnem večeru nadvse zadovoljni z novima igračama. Tako navdušeni, da sta jih vzeli kar na svoj prostor. Verjetno sta bili tudi veseli, ker sta bili vključeni v obdarovanje.

To je to!
Z

*Nove pasje igrače lahko z nekaj domišljije naredite tudi sami. Sestra ponavadi poišče stare kose blaga in jih zveže v verige, psički sta navduršeni.

Psi in volkovi – kdo šteje?

23 Dec

Na začetku 20. stoletja so poskusi, v katerih je sodeloval konj Hans, pokazali, da naj bi imele živali, ali vsaj konji, zavidljive računske sposobnosti. Wilhem von Osten, Hansev gospodar, je s konjem prirejal “matematične” šove. V krogu je zbral ljudi, ki so predlagali preproste matematične uganke, kot na primer 5 + 3. Hans je račun slišal oz. so mu ga zapisali na tablo ali pa so pred njega postavili pet in še tri tablice, nato je konj tolikokrat potrkal s prednjim kopitom, kolikor je bil resultat računa. V omenjenem primeru je bilo število trkov osem. Hans naj bi znal tudi deliti. A takratne strokovnjakinje in strokovnjaki s področja psihologije so bili skeptični: preverili so Hansova kopita in niso odkrili ničesar sumljivega. Šele kasneje je eden izmed študentov, ki so študirali pri prvotnih strokovnjakih, pripravil kontrolen preizkus, s katerim je pokazal, da se je konj v resnici zanašal na skrite, nezavedne signale njegovega gospodarja. Wilhem von Osten je seveda poznal rezultate preprostih računov in je ob tem, ko je spremljal Hansov odgovor, verjetno izražal neki nezaveden signal, ko je Hans prišel do pravega odgovora. Tako je Oskar Pfungst na tablo zapisal račun in ga pokazal gospodarju, potem pa je spremenjeni račun pokazal še konju. Hans se je v primerih, kjer je bil račun, ki ga je videl von Osten, drugačen, motil. V primerih, ko sta gospodar in Hans videla enak račun, se je konj izkazal kot matematičen genij.

Raziskovalke in raziskovalce živalske kogncije vse od takrat zanimajo aritmetične sposobnosti drugih živali. Tako so pred časom raziskovalke in raziskovalci z dunajskega znanstvenega centra za preučevanje volkov objavili zanimivo primerjalno raziskavo sposobnosti štetja oz. ocenjevanja količine med volkovi in udomačenimi psi.

Poznavanje ali prepoznavanje količin v divjini pride prav. Dobro je vedeti, kje loviti, kje je dovolj plena in kje bo lažje kaj ujeti. Prav pride tudi, če prepoznaš, koliko osebkov je v skupini plenilcev ali pa v skupini, proti kateri greš v boj. Tako se za živali, ki niso udomačene, pričakuje, da imajo neko sposobnost zaznave količin ali številski čut, kot ga je poimenoval eden izmed raziskovalcev številske kognicije Stanislas Dehaene.

Raziskave s pripadniki rodu Canis ali psov so v preteklosti pokazale, da naj bi bili psi sposobni prepoznavanja količin, a le če so pred sabo videli posodo z različnim številom priboljškov. Ko so eksperiment prilagodili, tako da bi psi morali šteti priboljške, ki so padli v posodice, so izbirali posodice z različnim številom priboljškov zgolj naključno.

"A tole je zame!? Premalo..."

“A tole je zame!? Premalo…”

Raziskovalke in raziskovalci z Dunaja so v svoji raziskavi primerjali volkove in pse. Pripravili so poseben aparat, ki je prekril raziskovalko ali raziskovalca, ko je dodajal koščke sira v posodice. V aparatu sta bili dve posodici, v katere so dodajali od enega do štiri kose sira v različnih razmerjih. Ko so končali z dodajanjem sira, je moral volk ali pes izbrati, v kateri posodici je več kosov sira. To je storil tako, da je pritisnil na gumb pred posodicami. Če se je odločil pravilno, je dobil priboljške.

Vseh deset volkov, ki so sodelovali v poskusu, je pogostokrat izbiralo pravilne posodice z večjim številom kosev sira. Izbira ni bila odvisna od razlike v številu kosov sira v posodicah; pravilno so izbirali, ne glede na razmerje števila kosov sira. Volkovi so torej pogosteje izbrali štiri sirčke kot pa tri. Seveda so se občasno tudi zmotili, a psi so uspešno izbirali le, če je bilo v drugi posodici vsaj še dvakrat več kosov sira kot v prvi. Torej so izbrali štiri sire, le če sta bila v drugi posodici le po dva kosa sira ali manj.

Znanstvenice in znanstveniki so izvedli tudi dodatne eksperimente, kjer so manjše število kosov sirčkov metali enako dolgo kot večje število kosov sirov. Sir so zamenjali tudi s kamenčki, a volkovi se niso zmedli. Kaže, da imajo znanje o količinah in lahko “preštejejo” štiri kose sira.

Psi so postali drugačni, ko smo jih udomačili. Količina hrane za njih naenkrat ni bila več pomembna. Zagotovili so si jo tako, da so ohranjali socialne vezi z ljudmi, ki so jih preskrbovali s hrano.

Naši dve psički se s tem, da količina ni pomembna, zagotovo ne strinjata. Vsaj tako menim glede na to, kako radi si sami postrežeta s kakšnim priboljškom.

To je to!
Z

Združena zaznava – ali se lahko priučimo sinestezije?

30 Nov

Letos poleti sem vodila po gostujoči razstavi o možganih , ki jo je gostilo Gospodarsko razstavišče v Ljubljani. Obiskovalke in obiskovalci so lahko ob obisku spoznavali naše možgane in različne kognitivne procese. Če so se odločili za vodstvo, smo se vodnice in vodniki trudili prikazati možgane karseda zanimive in jih približati širšemu občinstvu. Kot vodnica sem bila najbolj vesela, ko sem od obiskovalk ali obiskovalcev prejela kakšno vprašanje. Skupine so si bile zelo različne; pri nekaterih sem v predvidenem času s težavo dokončala predstavitev celotne razstave, saj so toliko spraševali, z drugimi smo prišli do konca razstave pred koncem predvidenega časa ogleda. Zanimivo: čez poletje se je večkrat ponovilo le eno vprašanje, in sicer: “Ali se lahko priučimo sinestezije?”

Razstava se je začela s predstavitvijo čutil. Zadnji razstavni pano v tem sklopu je omenjal tudi nenavadno zaznavanje nekaterih ljudi, ki ob tem, ko vidijo številko, vidijo tudi njeno barvo. Za nekatere ljudi ima vsako število ali pa vsaka črka svojo barvo; tudi vsaka beseda lahko ima barvo ali pa so različni toni različno obarvani. Poznamo tudi mešanje vonjav in barv ali zvokov in okusov. Sinestezija je stanje, ko pride do mešanja različnih čutilnih ali senzornih informacij. Beseda sinestezija izvira iz grščine, syn pomeni skupno ali združeno, aisthesis prevedemo kot zaznava. Pri večini sinestezij pride do povečane komunikacije med regijami možganov, ki so odgovorne za različna čutilna zaznavanja. Tako pride do sočasne aktivnosti regije za barve in prepoznavanje črk. Tako nekateri ljudje lahko vidijo številke v barvah, vonjajo besede, vidijo zvok …

Sinestezijo je prvi opisal Gustav Fechner leta 1812, ki jo je opisal kot barvno slišanje (colored hearing). Ker ljudje sinestezije v glavnem ne poznajo, nekateri sinestetiki sploh ne vedo, da je njihovo zaznavanje sveta drugačno. Sicer pa, ali ni subjektivno zaznavanje vseh posameznic in posameznikov različno? Ocene tako segajo med enim primerom sinestezije na dva tisoč ljudi do enega primera med triindvajsetimi ljudmi.

Ne vemo, kaj natančno vodi v nastanek sinestezije. Morda se odgovor skriva v genih ali pa v okolju iz otroštva. Najverjetneje gre za preplet obojega. Ameriška raziskovalca Nathan Witthoft in Jonathan Winawer z univerze v Stanfordu sta pri skupini trinajstih sinestetinj in sinestetov, ki so sodelovale/i v raziskavi, odkrila, da so črke videli v enakih barvah, kot so bile obarvane magnetne črke, ki so jih imeli doma na hladilnikih v otroštvu. Tako skleneta, da je bilo okolje v času razvoja ključno za pojav grafenske barvne sinestezije ali znakovno barvne sinestezije. Verjetno je imelo zanimanje za barvne črke na hladilniku v otroštvu tudi prste vmes pri razvoju sinestezije.

Poznamo pa nekatere mehanizme delovanja sinestezije. Omenila sem še povečano komunikacijo med različnimi regijami možganov. Sinestezijo lahko doživljamo tudi s pomočjo drog ali ob nekaterih poškodbah možganov. Znanstvenice in znanstveniki tovrstno sinestezijo pojasnjujejo na ravni povratnih zank. Nekatere droge zmanjšajo signale, ki sicer zavirajo, obstoječe signale v povratnih zankah. To vodi do povečane komunikacije med različnimi regijami možgan. Poznavalke in poznavalci poročajo, da naj bi bilo več sinestezije med otroci in med dekleti. Ali morda obstaja možnost, da bi se tudi ostali priučili sinestezije?

(vir)

(vir)

Nekatere raziskave kažejo, da je to mogoče. Skupina raziskovalk in raziskovalcev z Univerze v Amsterdamu pod vodstvom Olympie Colizoli je v znanstveni reviji Plos One objavila članek o psevdo-sinesteziji (navidezna sinestezija), ki so jo pri preiskovankah in preiskovancih sprožili z branjem knjig z obarvanimi črkami. V raziskavi so želeli sprožiti zaznavanje znakovno barvne sinestezije, ki je najpogostejša oblika sinestezije. Pri tej obliki sinestezije zaznavajo sinestetinje in sinesteti črke in števila skupaj z barvami. Vsaka črka ali številka ima zanje svojo barvo. Znanstvenice in znanstveniki so tako sedemnajstim udeleženkam in udeležencem dali v branje knjige, v katerih so bile črke a, e, s in t obarvane rdeče, zeleno, oranžno in modro. Barvo določene črke so preiskovanke ali preiskovanci izbrali sami. Tako so dobili v branje 100 tisoč besed dolgo besedilo z obravanimi črkami.

Že ob polovici prebranega barvnega čtiva so izmerili pojav psevdosinestezije. Za preizkus so raziskovalke in raziskovalci predelali standardiziran Stroopov test. Stroopov test je test, pri katerem moramo prepoznati barvo, v kateri je zapisana beseda, od same besede za barvo. Torej: ko vidimo napisano “rdeče”, napisano z zeleno barvo, moramo reči “zeleno” in ne “rdeče”. Zanemariti moramo signal, ki nam ga dajo črke, zapisane v besedo napačne barve. Pri eksperimentu so morale udeleženke in udeleženci povedati barvo, v kateri so zapisane črke a, e, s in t. Za kontrolo so uporabili še ostale črke abecede. Rezultati so pokazali, da je branje barvnih besedil sprožilo zaznavanje določenih črk kot obarvanih. Preiskovanke in preiskovanci so tako na primer videli a v modri barvi, a so hitro izstrelili rdeča, saj so rdeč a videli med branjem obarvanih besedil. Prišlo je do pojava navidezne sinestezije. A učinek se po raziskavi ni obdržal. Branje barvne literature je imelo le kratkotrajen vpliv.

To ni zaustavilo raziskovalk in raziskovalcev. Tako so nedavno poročali, da se je sinestezije le mogoče naučiti. Znanstvenice in znanstveniki z Univerze v Sussexu poročajo o tem, da se lahko priučimo sinestetičnega doživljanja z urjenjem. Sodelujoče v raziskavi je čakalo devet tednov urjenja. Petkrat na teden so pol ure izpolnjevali naloge, s katerimi so se urili v pomnenju in povezovanju trinajstih črk s povezanimi barvami. Poleg tega so dobili domačo nalogo: brati so morali besedila z obarvanimi črkami. Izbrane črke so bile v enakih barvah kot tiste, s katerimi so se spoznavali med ‘urjenjem sinestezije’. (Če te zanima kaj več o urjenju, je tukaj uporabna povezava.)

Po dobrih dveh mesecih so udeleženke in udeleženci uspešno opravili preizkus sinestezije: črke so povezali z barvami. Vpliv urjenja je bil viden že po petih tednih. Toda, podobno kot v raziskavi Univerze v Amsterdamu, se sinestezija po treh mesecih ni obdržala, saj so udeleženke in udeleženci raziskave začeli ponovno brati črno-bela besedila. In je bilo vso urjenje zaman.

Upam, da se raziskovalke in raziskovalci vseeno ne bodo predali in bodo še naprej raziskovale in raziskovali ta zanimiv pojav mešanja čutnih zaznav.

Odgovor na vprašanje z začetka tega besedila, ali se sinestezije lahko priučimo, ni preprost. Lahko se priučimo navidezne sinestezije in za hip stopimo v svet sinestetinj in sinestetov, a da bi to doživljanje in zaznavanje ohranili, bi morali verjetno ‘vaditi sinestezijo’ celotno življenje. Kaj bi nas šele čakalo, če bi si zaželeli vonjati zvoke ali barve?

To je to!
Z

*Če te zanima še kaj več o sinesteziji, lahko prisluhneš prispevku Radia Študent.

Ljubosumje

30 Jul

Obožujem pse; doma imamo dve psički – Lajko in Frejo. Vsaka s svojim značajem in svojo zgodovino; skupaj kar dobro shajata. A ko si gospodarica dveh psov, hitro opaziš, da moraš biti pravična, kajti če Lajka dobi salamo, jo mora tudi Freja. Freja je bila naša prva psička, Lajka je najdenka in se nam je pridružila kasneje, ko je bila stara že eno leto. Tako nas ne uboga povsem; bojda je starejše pse težje naučiti ubogljivosti. Medtem pa Freja uboga skoraj vse: ko vidi salamo, se trudi s tačkama, prostorom in vsemi drugimi triki, še preden izgovorimo ukaz. A na koncu, če sta skupaj, skoraj vedno obe dobita košček salame, čeprav ni nujno, da res obe nekaj naredita za to. Obe dobita, saj si v nasprotnem primeru prikrajšana zapomni krivico in lahko dobimo celo občutek, da goji zamero.

Raziskovalke in raziskovalci živalske kognicije bi nas verjetno obtožili antropomorfičnega pogleda na naše domače živali. A vseeno se mi zdi, da živali, ki so socialne, pa naj si bodo domače ali divje, izkazujejo veliko več čustev, kot jim jih pripisujejo znanstvenice in znanstveniki. Ali so psi res ljubosumni na vsiljivce, ki kradejo pozornost gospodarjev? Jaz bi glede na opazovanje Lajke in Freje odgovorila: da, psi so ljubosumni.

Da bi dobili odgovor na to vprašanje, so se v Kaliforniji lotili raziskovanja ljubosumja med psi. Ljubosumje nekateri smatrajo kot zgolj človeško čustvo, saj naj bi bilo razumevanje jaza in lastnih zavestnih namer nujno potrebno za izražanje ljubosumja. Raziskovalke in raziskovalci živalske kognicije pa predvidevajo, da naj bi se ljubosumje pojavilo tudi pri tistih vrstah, ki tvorijo socialne vezi z drugimi osebki iste ali druge vrste. Razvilo naj bi se zato, da z njim zaščitili socialne vezi pred možnimi vsiljivci ali vsiljivkami.

Ker živali ne moremo vprašati, kaj čutijo, so si izmislili oz. so priredili nalogo, ki jo sicer uporabljajo za šestmesečne novorojenčke, ko preučujejo, ali ljudje že tako zgodaj čutimo ljubosumje. Izbrali so 35 psov in njihovih lastnikov. Lastniki so se namesto z najboljšimi štirinožnimi prijatelji ukvarjali z repliko psa, ki je ob pritisku na gumb na glavi lajal, migal z repom in se obnašal po pasje, samo smrdel ni, ali pa so svojo pozornost namenjali oranžni buči, kakršne uporabljamo pri okrasitvi noči čarovnic, ali pa so na glas brali knjigo. Spremljali so, kaj je naredil pravi pes: je morda začel lajati, renčati, jokati ali pa se je vmešal med predmet in lastnico ali lastnika; lahko so se tudi dotikali ali odrinili lastnice in lastnike ali pa so se dotaknili/odrinili repliko psa.

Psi so se najbolj odzvali na repliko psa: kar 87 odstotkov udeleženih psov v raziskavi se je vmešalo med lutko in lastnico ali lastnika, 42 odstotkov pa jih je ob tem tudi zarenčalo na umetnega psa. Ob branju knjige se niso odzivali. Ko pa so se lastnice ali lastniki ukvarjali z bučo, je dve petini psov odšlo do lastnice ali lastnika in jo ali ga začelo dregati. Psi naj bi bili torej glede na raziskavo najbolj ljubosumni, če bi bil drugi pes deležen več pozornosti lastnice ali lastnika. To čustvo je ljubosumje, saj je le replika psa izzvala tak odziv. Ta replika je predstavljala vsiljivca, ki se je vmešal v odnos med gospodarjem in psom.

Raziskovalke in raziskovalci opozarjajo, da to čustvo še ni pravo ljubosumje in da je zgolj nekaj podobnega kot človeško ljubosumje. Menim, da se tukaj lahko ujamemo v past pojmovanja čustev, ki jih je zelo težko opredeliti.

Laurie Santos, psihologinja z univerze v Yalu, ki se ukvarja s pasjo kognicijo, opozarja, da niso preverili, kako so se psi počutili, če so bili sami z repliko psa. Sama imam malo drugačen pomislek. Kaj pa če so psi dregali lastnike zgolj zato, ker so se slednji nenavadno obnašali? Kolikokrat pa vi v prisotnosti vašega psa bodrite plišasto igračo ali pa se ukvarjate z oranžno bučo? Menim, da je nenavadno obnašanje skrbelo tisti dve petini psov, ki so dregali lastnice in lastnike, ko se so ukvarjali z bučo.

Navkljub možnemu antropomorfizmu sklepam, da psi čutijo pasja čustva, ki so zelo verjetno podobna našim, pa naj bo to veselje ali ljubosumje. Živimo v podobnem okolju, ves čas sklepamo tesne medsebojne vezi. Seveda psom ni všeč, če njihove lastnice ali lastniki namenjajo več pozornosti drugim štirinožnim lajajočim zverem. Komu pa je, če mu nihče ne namenja pozornosti ali pa se raje kot z živo osebo, pogovarja z oranžno bučo ali psom, ki pravzaprav ne smrdi/diši po psu? Meni bi se to tudi zdelo čudno in bi si prizadevala, da se moji lastniki spametujejo.

To je to!
Z

Šimpanz

9 Jul

wise_chimp

Julija, šimpanzinja iz parka za šimpanzje sirote v Zambiji, si je leta 2010 začela v učesi tlačiti bilke trave. Iz vsakega ušesa ji je bingljala trava. Kmalu zatem so jo šimpanzi in šimpanzinje v njeni skupini začeli/e oponašati. Po skupini se je hitro razširila modna muha: osmim od dvanajstih šimpanzov v skupini je iz ušes visela trava. Raziskovalci so vedenje poimenovali trava-v-ušesih. Prišlo je do socialnega prenosa vedenja, ki naj ne bi služilo prilagoditvi na neko okolje, saj vedenja ni izražala nobena izmed preostalih skupin šimpanzov v parku. Vedenje trava-v-ušesih torej ni bila prilagoditev. Očitno gre le za prenos nenavadnih šimpanzjih navad, za modno muho ali, bolje rečeno, travno muho. Vedenje je sicer nenavadno, a vseeno zanimivo za raziskovalce, saj kaže na veliko stopnjo oponašanja med šimpanzi in nakazuje osnovne elemente šimpanzje kulture, čeprav gre samo za neumen trend. Pri tem pa tudi pokaže, da se določena vedenja lahko razvijejo čisto naključno, morda celo iz zabave ali dolgočasja.

Trend: Trava v uho (vir)

Julija s travo v ušesu (vir)

Poleg tega, da si nekateri šimpanzi vtikajo v ušesa travo, tudi na veliko komunicirajo s kretnjami. Primatologinja Catherine Hobaiter z Univerze St. Andrews je preživela 18 mesecev v rezervatu Budongu, kjer je spremljala in snemala kretnje med šimpanzi. Zabeležila je več kot 4.500 različnih kretenj posameznih šimpanzov in 3.400 dogodkov, kjer je prišlo do izmenjave kretenj med dvema šimpanzoma. Ko spremljamo vedenje živali, si opazovanja zabeležimo s pomočjo etogramov, kasneje pa lahko te podatke vnesemo v računalnik in jih statistično obdelamo. Spremljala je gibe šimpanzov in odgovore oz. odzive drugih. S podrobno statistično obdelavo so povezali 66 različnih kretenj z 19 različnimi pomeni. Prepoznali pa so še 36 značilnih kretenj z jasnimi pomeni, ki niso bili igra.

kretnje

Tako na primer cepetanje s obema stopaloma pomeni željo po igri; doseganje ali stegovanje pomeni “želim si to”; objem zraka pomeni željo po stiku; če šimpanz zamahne z roko, to pomeni pojdi stran … Vse te kretnje niso tako prilagodljive in združljive, kot so besede v našem jeziku, ki jih kombiniramo v stavke. Kretnje nimajo slovničnih pravil in sintakse ali načina, kako besede združujemo v stavke. Vseeno si s kretnjami šimpanzi sporočijo marsikaj in gradijo tudi del jezika, kot ga uporabljamo mi, kar pomeni, da smo jezik oblikovali na podlagi razvoja podobnih kognitivnih sposobnosti, ki jih imamo skupne  z našimi najbližjimi predniki. Seveda pa je evolucija našega jezika veliko bolj kompleksna in še ne povsem raziskana.

Raziskave šimpanzov, objavljene letos zgodaj poleti, pa se ne končajo s kretnjami. Raziskovalci z ameriške Univerze Emory so odkrili, da je šimpanzom bolj všeč indijska in afriška glasba kot pa japonska, ki je zelo podobna tudi zahodni glasbi industrializiranega sveta, ki pa je šimpanzi ne marajo. Vsi te opisi glasbe so zelo površinski, saj v vseh teh krajih poznamo različne glasbe, ki se med seboj zelo razlikujejo. Tudi če na primer prisluhnemo slovenski ljudski glasbi, se med pokrajinami opazno razilikuje; kaj se šele zgodi v primeru Japonske, ki je sestavljena iz več otokov.

Nekatere opravljene raziskave so pokazale, da se človeku podobne opice raje umaknejo zvoku glasbe, če jim predvajajo glasbo z značilnim rednim močnim ritmom, ki naj bi bil značilen za zahodnjaško glasbo. Šimpanzom so v delu ograjenega zunanjega prostora vsako jutro 40 minut predvajali nekaj, kar so raziskovalci klasificirali kot “afriško”, “indijsko” ali “japonsko” glasbo. Raziskovalci so na vsaki dve minuti spremljali in si zapisovali, kje se nahajajo šimpanzi. Ko so rezultate primerjali s kontrolno skupino, ki ji niso predvajali glasbe, so ugotovili, da so se šimpanzi več časa zadrževali na mestu, kjer so predvajali glasbo. Vpliv glasbe se je poznal v primeru afriških in indijskih ritmov, medtem ko so se japonskim ritmom izogibali. Za razliko o japonske glasbe, ki teži k pravilnim in močnim poudarkom, podobno kot zahodna glasba, težita afriška in indijska glasba k ekstremnim razmerjem med poudarjenimi in nepoudarjenimi dobami. Raziskovalci poudarjajo, da lahko s tovrstnimi raziskavami odkrijemo zvoke, ki smo jim naklonjeni tako ljudje kot šimpanzi, kar bi lahko kazalo na skupne evolucijske korenine. Nekateri znanstveniki ritem izrazito povezujejo z evolucijo jezika: ritem naj bi služil kot sestavni del jezika, zato je tovrstno odkritje za njih še toliko bolj zanimivo.

Kretnje, ritem in nekaj besed, pa že nisi več šimpanz, ampak postaneš njegov bratranec, človek.

Upam, da si ne omislite svojega šimpanza! Če pa se znajde v vašem življenju, mu nadenite uhane iz travnatih bilk, predvajajte mu afriško in indijsko glasbo, pa leksikon kretenj si priskrbite. Teli šimpanzi so pa res, na svoj poseben način, zelo zanimivi! Pa še zabavati se znajo!

To je to!
Z