Tag Archives: ljudje

Štetje

24 Jun

Prav vsi ljudje poznamo število ali vrednost ena. Pri tem pa ni nujno, da imamo tudi besedo za število ena. Živali, tudi ljudje, imamo neki nenavaden čut za števila, ki nam omogoča prepoznavo količin in nizkih vrednosti. Še ne enoletni otroci tako ločujejo med vrednostjo ena in dve. Tudi pri ljudstvu iz Amazonije Piraha, pri katerem ne uporabljajo posebnih besed za števila, prepoznavajo različne količine in uspešno rešujejo naloge ujemanja, npr. o tem, koliko nenapihnjenih balonov morajo udeleženci pripraviti k določenem številu sukancev. Težave naj bi imeli samo, ko bi si morali zapomniti število niti in jim potem po spominu dodati število balonov. Ker Pirahi niso uporabljali besed za števila, so si težje zapomnili količino oz. število niti, ko jih je bilo pred njimi več kot šest. Ljudje imamo namreč omejen prostorski kratkoročni spomin. Vseeno pa očitno tudi brez števil lahko zaznavamo točne vrednosti stvari ali predmetov.

S tem, ko smo ljudje ustvarili besede za števila, smo ustvarili tudi koncept števila, ki se ga tisti, ki smo vzgojeni v zahodnem svetu, učimo od malega. Če bi na primer živeli v lovsko-nabiralski skupnosti, bi nam bilo za številke skorajda vseeno. A vseeno so se tudi ti zlahka naučili šteti.

Numbers

Ljudje se naučimo šteti v različnih obdobjih razvoja. Zato ni čudno, da se otroci ljudstva Tsimanov, ki živi v bolivijskem deževnem gozdu, naučijo šteti šele med petim in osmim letom. Raziskovalci z MIT-a in Univerze v Rochestru, ki jih zanima matematična kognicija, so sprva menili, da ljudje razvijamo koncepte pri enaki starosti. Števila so videti, kot da bi bila narejena za tovrstne raziskave. Morda jih uporabljamo samo zaradi zabave in radovednosti …

Že pred leti so odkrili, da lahko materin jezik vpliva na razumevanje števil. Mimogrede, Slovenci imamo pri tem prednost. Govorimo enega imed redkih jezikov, v katerem uporabljamo dvojino. Slaba polovica slovenskih dveletnikov že pozna število dve, medtem ko ima to sposobnost manj kot pet odstotkov angleško govorečih otrok. Ko pridemo do štetja in večjih števil, sicer malo zaostanemo; verjetno zaradi različnih načinov učenja. Z angleško govorečimi otroci pojejo pesmice o številih, gledajo Sezamovo ulico in tako naše otroke pri petih letih malo prehitijo, a razlika ni velika. Veliko večja je med zahodnjaki in ljudstvom Tsimani.

Številke so močno vpete v naše življene in kulturo. Samo na novice bodite pozorni, saj ves čas govorimo o nekih milijonih, kar so za nas sicer nepredstavljive vrednosti, pa vseeno. Če bi stvari skupaj zbirali in solidarno delili, bi potrebovali veliko manj števil. Pri Tsimanih, ki jih je seveda veliko manj (okoli 13 tisoč), se to še vedno dogaja. Njihov jezik si je za števila, večja od petnajst, izposodil kar španske besede. Otroci pa se naučijo šteti šele med petim in osmim letom. Medtem se to pri nas zgodi že pri štirih oziroma petih letih. Tsimani se naučijo tako pozno šteti zato, ker pred tem niso soočeni s podatki o vrednosti števil. Razumevanje štetja se razvija sočasno ob tem, ko smo izpostavljeni različnim vrednostim števil. Večkrat, ko nam je ta odnos predstavljen, boljše ga poznamo. Ko znamo šteti do pet ali šest, razumemo tudi odnose med števili, ki sledijo.

Do tega nas je pripeljalo obdobje, ko so naši predniki prešli iz lovsko-nabiralskega načina življenja k poledeljstvu in kmetijstvu. Ta ljudstva so začela ustvarjati presežke, ki so jih nato menjavali in z njimi trgovali. Za vse to pa potrebujemo neke skupne mere, da lahko vemo, kaj menjavamo za kaj in predvsem koliko za koliko. Števila nam pri tem pridejo še kako prav …

To je to!
Z

Advertisements

Dom

26 Nov

Prejšnji teden sem se postarala, danes jih že štejem 24. Bližam se trenutkom, ko postaja vse bolj jasno, da bo kmalu čas, da grem od doma in si ustvarim svojega. Morda bo moj prvi dom v tujini, morda tukaj. Trenutno je dom še tisti iz otroštva in verjetno bo ostal tudi zatem, ko grem. Ne vem, kako starši, prijatelji in ostali vidijo naš odhod. Ne vem niti, kako ga bom jaz doživela. Nekateri so že pisali o tem. Drugi se z moraliziranjem ne strinjajo. Zanima pa me, ali ostale živali tudi odhajajo in kako doživljajo odhod?

home

O tem je v dveh blogerskih zapisih pisala antropologinja Barbara J. King. Ravno berem njeno knjigo Kako živali žalujejo (How animals grieve). Odlična! Kingovo je prvič zanimal odhod, ko je njena hči odšla v kolidž. Sedaj so jo prazniki spomnili na zanimivo vprašanje: kakšna čustva doživljajo živali, ko se njihovi potomci vrnejo domov?

Pri populacijah živali, ki živijo v skupinah, v divjini, se pogostokrat pojavi vzorec, ko potomci zapuščajo skupino, kjer so se skotili, in gredo poiskat svojega partnerja k drugi skupini. Skupine so odprte za novince. Tako mimogrede pride tudi do mešanja raznolikega genskega materiala, kar je za preživetje vrste dobro. Pri šimpanzih mlade samice zapustijo skupino, pri bonobih in makakih samci.

Pri prvih homininih (Australopithecus africanus in Paranthropus robustus), naj bi odhajale ženske. Slednje sklepajo iz raziskav ravni stroncija v zobeh, ki kaže na vire hrane v okolju, kjer so se razvijali in kjer je prišlo do mineralizacije zobovja. Več kot polovico vzorcev, ki so pripadali ženskam, so našli v okolju, kjer naj se slednje ne bi razvijale. Medtem je bila le desetina vzorcev zobov moških v okolju, različnem od okolja odraščanja. Sedaj odhajamo in ostajamo vsi, ne glede na spol. A se tudi vračamo. Ponavadi so nas domači veseli. Kaj pa živali? Se vračajo domov? Občutijo starševska čustva?

Raziskovalci ne zanikajo, da verjetno živali občutijo odhod ‘domačih’. Ne vemo, ali občutijo žalost ob odhodu. To je zelo težko raziskovati. Raziskovalec Richard Byrne z Univerze St. Andrews na Škotskem je predstavil primer iz opazovanja šimpanzov v Tanzaniji, kjer sta se po nekaj letih združili skupini (samice s K skupine, z M skupino). V obeh so bile sorodnice – mame in potomke – a je bilo ob opazovanju videti, kot da se ne prepoznavajo med seboj, kot da si niso prav blizu. To je presenetljivo, glede na to, da vemo, da tudi sloni in druge živali v ujetništvu izkazujejo veselje ob ponovni združitvi z njihovimi sorodniki.

Žalostno, a kar resnično. (vir)

(vir)

Ob tem sem se spomnila na pasje veselje, ko se vrnem domov. Kaj šele, ko se vrne njihova lastnica… Morda mi živali v ujetništvu počlovečimo. Vsak živalski primer je potrebno gledati posamezno. Da bi odgovorili na vsa kompleksna vprašanja, moramo spremljati živali v ujetništvu, prav tako kot tudi tiste v divjini. Prav tako moramo primere med ljudmi gledati in opisovati ločeno. Vsi imamo svoje navade in načine, kako nekaj počnemo. Tako bomo nekateri odšli v tujino, drugi ostanemo tu. Verjetno pa se vsi radi vračamo. Morda ima to kaj opraviti z ostalimi živalmi, morda tudi ne. A tako je!

To je to!
Z

Proksemika

27 Avg

Pred časom sem pisala o monogamiji v naravi. Ena izmed opisanih predlaganih teorij za nastanek monogamije je bilo povečanje samičinega teritorija in s tem posredno onemogočenje, da bi samec lahko sledil več samicam sočasno in tako z njimi imel mladiče. Nekatere živali so teritorialne in živijo na označenem ozemlju. Omenjene živali ne pustijo blizu osebkom enake vrste. Človek je drugačna žival. Kot sem že omenila, smo ljudje, skupaj še z nekaterimi živalmi, ki živijo v skupinah, zelo družabna in socialna bitja. Ljudje smo kar ultra socialna bitja. To pomeni, da ostalim ljudem pustimo blizu in ne branimo aktivno svojega teritorija. Kako blizu pridejo, je odvisno od tega, koliko daleč jim pustimo…

Več kot neskončnost... (Vir)

Več kot neskončnost… (Vir)

Naj se za konec počitnic torej posvetim poletni temi (da bo poletje malo dalj trajalo): plažam. Ste bili kaj na morju? So vas kaj motile sosednje brisače, družbe, družine, ostali ljudje okoli vas? So bili preblizu, predaleč?

Težko je verjeti, a obstajajo znanstveni članki o podobnih vprašanjih. Zanimiv je pregleden članek z naslovom Pregled prostornosti ozemlja na plaži: Mednacionalna raziskava (za tiste, ki mi še zmeraj ne verjamete: Territorial Spacing on a Beach Revisted: A Cross-National Exploration).

Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste se umikali človeku, ki je preblizu vas, ali pa da ste rinili v bližino človeka, ki sicer ni bil vajen take bližine. Priznam, da jaz sicer ne maram pretirane bližine drugih ljudi. Vseeno sem večkrat opazila umikanje, ko sem se pogovarjala z ljudmi drugačnih navad in narodnosti. Na naše vedenje torej vpliva kraj oz. območje, od koder prihajamo. Ravno to je bilo eno izmed glavnih ugotovitev ob pregledu različnih raziskav o prostoru na plaži. Se pravi, kot kažejo primerjave, naj bi bile razlike med pripadniki različnih narodnosti in kultur večje kot med posamezniki iz enakih okolij.

Če te ne objemam,  ne stoj tako blizu, da te lahko objamem. (Vir)

Če te ne objemam, ne stoj tako blizu, da te lahko objamem. (Vir – Natalie Dee)

Kako so to ugotovili?

Šli so na teren, raziskovat na plažo. Super, kajne? Vprašalnike so razdelili med Nemce in Francoze. Že pred tem pa so podobne raziskave opravili med Američani. Spraševali so jih o tem, v kako številčni družbi so prišli na plažo in kdaj se jim zdi plaža polna oz. prepolna. Medtem so tudi opazovali vedenje ljudi na plaži, si zapisovali število ljudi na plaži, opisovali različne skupine (po starosti) in spremljali, kako označujejo svoje ozemlje (brisače, torbe itd.) ter koliko prostora si vzamejo.

Rezultati so pokazali, da moški potrebujejo več prostora, večje skupine ponavadi postavljajo brisače bolj tesno skupaj. Nemci in Američani postavljajo brisače bolj v krogu, medtem ko jih Francozi postavljajo v obliki elipse. Največ ozemlja so si vzeli Američani, sledili so Nemci, najmanj prostora pa so potrebovali Francozi. Največ ljudi bi na plažo spravili Francozi, malo manj Američani in najmanj Nemci.

Seveda si moramo ob teh ugotovitvah zastaviti veliko vprašanj. Se vsi ljudje neke narodnosti res vedejo podobno? Kaj nam na primer pove primerjava med ljudmi iz mest in s podeželja? Veliko podobnih vprašanj, skupaj s kritiko opisane raziskave, najdete tudi v tem opisu raziskave. Tudi v sami raziskavi omenjajo, da morda razlike niso tako kulturno in nacionalno pogojene, ampak gre za različna razumevanja plaže. V tem primeru bi lahko šlo za razlike med plažami različnih držav in narodov. Nekateri ljudje se zapirajo za velike ograde, drugi imajo ogromna okna in še bi lahko naštevala. Ljudje smo si pač različni.

Naj se vrnem na začetek. Osebnega prostora niso raziskovali samo na plaži. Že leta 1963 je kulturni antropolog Edward T. Hall vpeljal pojem proksemika. Ta sicer ne zadeva neposredno prostora, ki si ga vzamemo na plaži. Proksemika opisuje predvsem prostor, ki si ga običajno vzamemo pri neposredni medsebojni komunikaciji. Ta prostor je razdelil na štiri kategorije, in sicer na intimni prostor (od 15 do 46 cm), osebni prostor (od 46 do 120 cm), socialni prostor (od 1,2 do 3,7 m) in javni prostor (od 3,7 m in naprej).

Predstava o osebnem prostoru po Hall-u. (Vir)

Prikaz različnih vrst osebnega prostora po Hallu. (Vir)

 

Opisano se mi zdi zelo zanimivo in uporabno. Predstavljajte si, kako lahko tovrstno poznavanje ljudi pripomore, k oblikovanju skupin različnih narodnosti ter tudi k oblikovanju prostorov, kjer se ljudje zadržujejo in preživljajo veliko skupnega časa. Najde se še veliko zanimivih in uporabnih vrednosti tovrstnega raziskovanja, poznavanja in razumevanja ljudi.

To so neki splošni opisi prostora, ki ga ljudje potrebujemo. V veliki meri je ta prostor kulturno pogojen in odvisen tudi od vsakega posameznika posebaj. Podobno je tudi pri različnih vrstah živali prostor ozemlja različno obsežen. Tega ozemlja pa seveda nikakor ne moremo enačiti s proksemiko in osebni prostorom ljudi. Je pa oboje zanimivo. Imam vsaj novo besedo na zalogi: teritorij.

To je to!

Z

Mesto

9 Apr

7,1 milijarda nas je; in številka se še povečuje. Kje smo? Večina nas živi s mestih. Tale slika lepo oriše gostoto prebivalstva na zemlji; vsaka izmed barv predstavla milijardo ljudi. Največ jih živi, kot lahko tudi predvidevamo, v Aziji.

V teh dneh sem naletela na fotografije Michaela Wolfa, ki prikazujejo tesne stolpnice Hong Konga. Priznam, da so me malo pretresle. Še bolj zanimiv se mi zdi projekt Per Square Mile, kjer Tim de Chat ugotavlja, na kakšno območje bi lahko spravili vse ljudi. Tako nam pokaže, kakšen del ZDA bi vsi zasedli, če bi imeli mega-mesto po zgledu Pariza ali pa Londona.

a57

Prva mesta naj bi, po arheoloških odkritjih sodeč, nastala v Mezopotamiji. Med bolj znanimi pa je vseeno mesto v Turčiji, v pokrajni Anatolija, Çatalhöyük. Nastalo naj bi kar 7500 let pr. n. št.

Na vprašanji, kako in zakaj so se ljudje začeli združevati v mestih, nimamo dokončnih odgovorov. Obstaja več različnih teorij. Nekateri postavljajo začetke mest v neolitik in z njim povezanim razvojem ter razcvetom poljedelstva. Po drugih teorijah pa naj bi se mesta razvijala že pred razcvetom poljedelstva. Razvila naj bi se zaradi lažje izmenjave različnih dobrin (orodij, semen itd.). Po mojem se pravilen odgovor skriva nekje med obema teorijams. Torej poljedeljstvo in začetek blagovne menjave. Pa saj ljudje smo socialna bitja in se radi družimo z drugimi ljudmi, tako da ni čudno, da smo prej ali slej prešli od vasi do mest!

Res je, da so sedaj mesta postala ogromna. In čeprav so mi velika mesta zelo všeč, sem se jeseni z velikega Dunaja vedno rada vračala v malo Ljubljano. Na koncu se ne morem upreti primerjavi med nočnimi slikami mest, ki so jih je posneli z Mednarodne vesoljske postaje, in slikami nevronov pod mikroskopom.

citiesandneurons3

In seveda so objave vredne tudi slike mest, ki prikazujejo nebo nad mesti, če ne bi bilo svetlobnega onesnaženja. Ah, kaj zamujamo!

Pariz brez svetlobnega onesnaženja

Pariz brez svetlobnega onesnaženja

To je to!
Z