Tag Archives: nevroznanost

Pri-(nevro)-stranskosti

17 Maj

Nevroznanstvene razlage in obarvane slike možganov naj bi imele prav poseben čar. Vsaj  v raziskavah iz leta 2008 so večino dodiplomskih študentov prepričale tiste razlage psiholoških pojavov, ki so vsebovale nevroznanstvena pojasnila ali slike možganov. A ko so nekaj let kasneje druge raziskovalne skupine ponovno preverjale rezultate prvih raziskav, se je izkazalo, da nevroznanstvene razlage morda le niso tako privlačne. Ali smo res dovzetni do nevropristranskosti?

Slike funkcionalne magnetne resonance naj sedaj ne bi zadoščale, da bi ljudje bolj zaupali razlagam psiholoških pojavov. Morda se je v petih letih, ki so minila med raziskavama, spremenilo razumevanje nevroznanosti med ljudmi ali pa smo postali bolj skeptični do slik možganov. Ko so preverili, ali nevroznanstvena pojasnila psiholoških pojavov še vedno vplivajo na razumevanje, so ugotovili, da ima nevroznanost še vedno pomembno vlogo pri tem, da ponuja preričljive razlage. Torej smo le dovzetni do nevroznanstvenih razlag? Morda je bolj pomembno raziskati, kdaj in kako nas nevroznanstvene raziskave prepričajo?

(vir)

(vir)

V začetku letošnjega leta je bila objavljena še zanimiva raziskava, ki je primerjala, kako nevroznanstvene razlage vplivajo na to, ali zaupamo pravi, kvalitetni razlagi nekega pojava ali pa sledimo krožni razlagi, ki se nanaša sama nase in ne pojasnjuje ničesar. Primer dobre razlage, ki so jo uporabili v raziskavi, je naslednji: “To se zgodi, ker subjekti težko spremenijo svoji pozicijo, da bi razumeli perspektivo drugega, ob tem pa napačno projicirajo svoje znanje na druge.” Krožna razlaga pravi tako: “To se zgodi, ker subjekt naredi več napak, ko presoja druge. Ljudje veliko bolje ocenijo, kar vedo oni sami.” Psihološkim razlagam so v treh različnih pogojih dodali tri različna nepotrebna pojasnila, in sicer: nevroznanstveno ter pojasnila s področja znanosti (fizika, genetika) in družbenih ved. Nevroznanstvenemu pojasnilu so v nekaterih primerih dodali tudi sliko možganov, ki ponovno ni imela velikega vpliva.

Rezultati so pokazali, da so študentke in študentje bolj zaupali nevroznanstveni razlagi, ne glede na to, ali je vsebovala sliko možganov ali ne. Nepotrebna nevroznanstvena razlaga je v prepričljivosti “premagala” tako znanstveno razlago kot tudi pojasnilo iz družbenih ved. Vsekakor je raziskava pokazala, da so imele udeleženke in udeleženci raziskave težave s prepoznavanjem slabega krožnega argumenta. Očarala jih je tudi sama nevroznanstvena razlaga. Večino vzorca so predstavljale študentke in študentje, ki so obiskovali predmet Uvod v psihologijo. Morda lahko to dejstvo pojasni njihovo pristranskost za nevroznanstveno pojasnilo. Morda bi biologinje in biologi raje videli genetsko razlago, medtem ko bi bila po godu fizičark in fizikov fizikalna razlaga pojava – kdo ve?

Zanimivo bi bilo preveriti vsa ta očarljiva dejstva o nevroznanstvenih razlagah z ljudmi, ki jih nevroznanost ne spremlja tako od blizu kot dodiplomske študentke in študente psihologije. Morda bi lahko zasnovali eksperiment za stare starše, ki jim (nevro)znanost ni blizu, ali pa za otroke, ki še krepijo svoje veščine znanstvenega mišljenja. Morda bi ravno pripadnice in pripadnike teh skupin veliko uspešneje ovrednotile razlage in ne bi bili dovzetni za nepotrebna (nevroznansvtena) pojasnila.

To je to!
Z

Advertisements

Ali lahko ustvarimo univerzalni glasbeni hit?

1 Apr

Ljudje poslušamo zelo raznoliko glasbo. Glasbeni okus se nam skozi čas spreminja. Jaz brez glasbe ne bi mogla živeti; krajši čas brez slušalk komaj preživim. Že ko sem odraščala, sem s seboj nosila walkmana, kasneje cd-player, potem mp3 predvajalnik, nazadnje pa so se priljubljeni albumi znašli na iPhonu in so ves čas v desnem žepu hlač, slušalke pa za vratom. Če ne poslušam glasbe, je nekaj narobe. Verjetno me je bolj pametno vprašati, kaj poslušam, kot pa kako sem. Če rečem nič, potem sem zagotovo slabo, drugače sem ponavadi v redu! Zato me je nedavna raziskava o univerzalnosti glasbe zelo pritegnila. Ali vsi ljudje glasbo doživljamo na enak način? Lahko ustvarimo uspešnico, ki bo všeč prav vsem ljudem?

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Calvin in Hobbes, Bill Watterson

Kanadski znanstveniki in znanstvenice so se vprašali, ali obstajajo univerzalni psihofiziološki odzivi na glasbo.

V raziskavi so primerjali dve skupini ljudi z različnih koncev sveta. Subjektivne in psihofiziološke odzive skupine Kanadčanov so primerjali z odzivom skupine domačinov iz deževnega gozda v Kongu (“Mebenzélé Pygmies”). V raziskavi so sodelovali samo moški. Kongoški domačini izhajajo iz lovsko-nabiralniške skupnosti. Skupinama so predvajali po 19 napevov, od tega enajst zahodnih skladb in osem kongoških pesmi, ki jih sicer pojejo ljudje iz skupnosti, iz katere so prihajali udeleženci raziskave. Zahodne melodije so predstavljali Bach, Liszt, Brahms in nekaj drugih klasičnih skladateljev ter tri pesmi iz filmov Psiho, Vojna zvezd in Schindlerjev seznam, ki naj bi predstavljali različna čustva: strah, srečo in žalost. Kongoški domačini so svoje pesmi izvedli na terenu, kjer so jih raziskovalke in raziskovalci tudi posneli. Kongoški prebivalci naj ne bi poznali zahodne glasbe, ki so jo uporabili v eksperimentu. Prav tako Kanadčani niso poznali predvajane “pigmejske glasbe”.

Udeležencem raziskave so nadeli slušalke, respiratorni trak okoli prsi (za merjenje frekvence dihanja), fotopletizmogram za merjenje pulzirajočega krvnega volumna (blood volume pulse) ter posredno srčnega utripa in nekaj elektrod po telesu za merjenje prevodnosti kože (merjenje potenja) ter odziva obraznih mišic. Udeleženci so morali tudi označiti raven določenih čustev, ki so jih občutili ob poslušanju glasbe. Za to so oblikovali posebno lestvico oz. koordinatni sistem z emotikoni; vesel in žalosten smeško na vodoravni osi, za veselo in žalostno počutje od glasbi, in zaprte ter odprte oči na navpični osi, za pomirjujočo in stimulirajočo glasbo.

Zatem so udeleženci poslušali glasbo. Raziskovalke in raziskovalci so merili njihove odzive. Subjektivno čustveno doživljanje glasbe se je razlikovalo pri obeh skupinah. Kongoški domačini so glasbo občutili bolj pozitivno kot Kanadčani, ki so v predvajani glasbi označevali tako pozitivna kot negativna čustva. Oboji so podobno glasbo ovrednotili kot stimulirajočo oziroma pomirjajočo. Znanstvenice in znanstveniki so odkrili tudi skupne točke doživljanja glasbe na fiziološki ravni. Enaka glasba je pri obeh skupinah imela enak vpliv na bitje srca, potenje in frekvenco dihanja. Pri obraznih mišicah rezultati niso bili jasni.

Avtorice in avtorji raziskave pojasnjujejo, da ima glasba določene vzorce, ki naj bi jih vsi ljudje doživljali enako. To so tempo, glasnost in višina tona. Našteti naj bi vplivali na fiziološko doživljanje glasbe. Človeško odzivanje na glasbo se dokaj sklada pri telesnem ali fiziološkem odzivu, a ne na ravni čustev in subjektivnega doživljanja glasbe. Glasba je raznolika, in čustva, ki jih doživljamo ob glasbi, so odvisna od koščkov sestavljanke našega življenja. Malo na to vpliva kultura, v kateri živimo, malo naše glasbene izkušnje, malo pa je odvisno tudi od nas samih, od tega, kdo smo in kaj nam je všeč. Ah, ti tisočeri okusi različnih ljudi! Jaz bi rekla, da univerzalna uspešnica ne obstaja.

Mimogrede, raziskovalke in raziskovalci so nedavno preverili odziv mačk na različno glasbo. Nezavestnim mačkam na operacijski mizi so znanstvenice in znanstveniki predvajali klasično, pop in rock glasbo. Sočasno so merili znake stresa, in sicer frekvenco dihanja ter razširjenost zenic. Tudi mačja telesa so bila pomirjena ob klasični glasbi in vzbujena pri naelektrenih AC/DC. Le katera glasba je bila mačkam v resnici bolj všeč? Dokler se ne naučimo govoriti po mačje, tega ne moremo vedeti. Do takrat lahko mačkam predvajate (skoraj) popolno mačjo pesem, ki so jo znanstvenice in znanstveniki skomponirale/i za njih.

To je to!
Z

Radovednost

6 Okt

Te zanima, kdo je bil predsednik Slovenije, ko je stric Jaka še imel brado? Ali bi raje vedela, od kod prihaja beseda dinozaver? To sta samo dve izmed 375 vprašanj, ki so jih raziskovalci z Univerze v Kalifroniji uporabili v raziskavi o tem, kako radovednost vpliva na učenje in pomnjenje, povezano z njim.

Upam staviti, da vas je bolj pritegnilo drugo vprašanje. V omenjeni raziskavi je bil/a vsak/a preiskovanka ali preiskovanec soočen/a s 112 vprašanji; pri vsakem je povedal/a, kako verjetno je, da pozna odgovor in kako zelo si ga želi izvedeti. Torej, za obe zgoraj navedeni vprašanji bi sama rekla, da odgovorov zagotovo ne poznam, bi si pa zelo želela izvedeti odgovor na drugo vprašanje. Če bi sodelovala v njem, bi zatem sledila naslednja faza eksperimetna, kjer bi bila ponovno soočena s enakimi vprašanji, a tokrat bi raziskovalci zadovoljili mojo vedoželjnost in bi mi pokazali tudi odgovor. Preden pa bi na zaslonu videla pravilni odgovor, bi mi pokazali obraz naključnega človeka. Sliki obraza bi sledil odgovor.

Bistvo poskusa je bilo v tem, da so bili ves ta čas preiskovanci in preiskovanke v napravi za funkcionalno magnetno resonančno slikanje. Slikanje možganov je raziskovalcem omogočilo povezovati procese v možganih s procesi učenja in pomemnja ter, kar je bilo ključno, z radovednjostjo.

Ko se učimo, smo ponavadi podvrženi dvema viroma motivacije: ena je notranja in druga zunanja. Med zunanje motivatorje sodijo ocene, nagrade, a tudi kazni. Bolj zanimiva pa je notranja motivacija, ki vključuje tudi vedoželjnost in radovednost. Ravno slednjo so raziskovali ameriški znanstveniki. Rezultate so objavili v znanstveni reviji Neuron pod naslovom ‘Stopnje radovednosti modulirajo od hipokampusa odvisno učenje skozi dopaminergični krog’ (States of curiosity modulate hippocampus-dependent learning via the dopaminergic circuit).

Raziskovalci so skušali odgovoriti na tri vprašanja, in sicer: Ali je radovednost povezana s ključnimi predeli možganov, ki so aktivni pri zunanji motivaciji? Kateri mehanizmi živčevja podpirajo vpliv radovednosti na učenje? Ali stanje radovednosti ojača pomnjenje nerelevantne informacije, in če, katera območja možganov so odgovorna za to?

Raziskovalci so se usmerili v srednje možgane (mezencefalon). Bolj natančno so spremljali naslednje dele nagrajevalnega sistema: substantio negro (SN), del možganov, kjer pride do produkcije nevrotransmiterja dopamina, ki je aktiven pri učenju, doživljanju užitka in nagrajevanju; ventralno tegmentalno območje (VTA) in nukleus akumbens (NA), ki sta aktivna tudi pri učenju, ter hipokampus, ki je soudeležen pri tvorjenju dolgoročnih spominov.

Substantia negra, skupaj z ventralnim tegmentalnim področjem, in nukleus akumbens so se aktivirali predčasno, ob vprašanju, ki je pritegnilo preiskovanke in preiskovance ter v njih vzbudilo vedoželjnost. To je vplivalo tudi na aktivacjo hipokampusa in tvorjenje novih spominov ali memoriziranje naključnih, a pravilnih, odgovorov na bolj ali manj zanimiva vprašanja. Večina preiskovank in preiskovancev si je odgovore na vprašanja, ki so se jim že prej zdela zanimiva, zapomnila, medtem ko predsedniki in brade v njih niso vzbudili radovednosti.

Zanimivo je tudi nadaljevanje raziskave, v katerem so preverili, če so si preiskovanke in preiskovanci zapomnili tudi obraze pred odgovori. Rezultati kažejo, da so bili tako “izigrani možgani” pripravljeni v svoj spomin spravili tudi nepomembne informacije v obliki slik obrazov. A le, če so bili prej primerno vzbujeni z nadvse zanimivimi vprašanji, kot je na primer tisto z začetka zapisa, o dinozavrih.

Kdo je bil predsednik, ko je stric Jaka še imel brado, sicer ne vem, ker nimam strica Jake. Sem pa izvedela, da beseda dinozaver izhaja iz stare grščine, deinos pomeni grozni in sauros pomeni kuščar ali plazilec.

Pred leti sem se spraševala, zakaj me učijo stvari, ki me ne zanimajo ali zakaj se moram učiti o temah, ki v meni ne vzbudijo niti ene živčne celice. Nekako sem se prepričala, da če bom imela približno lepe ocene, bom še kam prišla. V resnici me ocene niso gnale daleč, me pa nosi radovednost. A glede na predstavljeno raziskavo bi bilo mogoče v šoli veliko več kot s korenčkom in palico narediti s spodbujanjem radovednosti in vedoželjnosti pri otrocih, a tudi kasneje pri starejših.

To je to!
Z

Robočlovek

17 Jun

Moje mami nogomet prav nič ne zanima. Pravzaprav ga zares ne mara. A zadnjič me je vseeno pri zajtrku vprašala: “Kaj to govorijo o paraplegiku, ki je shodil s pomočjo nečesa?” Oh, presenečenje, ujela je eno izmed novic o svetovnem prvenstvu v Braziliji, ki je verjetno šla mimo marsikoga. Da razjasnim: tik pred prvo tekmo na prvenstvu je na rob igrišča prišel 29-letni Julian Pinto, ki je paraliziran od pasu navzdol. Videti je bil kot robočlovek – okoli nog je imel robotske noge in na glavi čelado, na hrbtu pa še neko veliko škatlo. Naredil je en korak in brcnil žogo nekaj metrov ter ves prešeren dvignil v zrak pest v znak zmagoslavja.

Kakšno leto nazaj so napovedovali, da bo prišel na igrišče paraplegik ali parapleginja, vstal, šel do žoge in zabil gol. Na koncu je izpadlo malo manj senzacionalno, vseeno pa vredno razlage. Za projetkom stoji brazilski znanstvenik Miguel Nicolelis, nevrobiolog, ki se že vrsto let ukvarja s povezavo med živčevjem in računalnikom, dela pa na ameriški univerzi Duke. Svetovno prvenstvo je prišlo kot naročeno za predstavitev njegovih zadnjih dosežkov. Le da so bila pričakovanja morda prevelika.

Poznamo različne vrste vmesnikov med možgani in stroji (t. i. brain-machine interface). Julian Pinto, paraplegik, ki je brcnil žogo, je to storil z mislimi. Zamislil si je premik – in premaknil se je. Ne vemo pa, kako je bilo z brco: ali je prišla po naključju ali se je strojni del res naučili prebrati ukaz za brco iz Pintovih možganov. Verjetno je bila brca le izvedba koraka naprej.

Vir

Eksoskelet (vir)

Miguel Nicolelis je sicer obljubljal človeka z vstavljenimi elektrodami neposredno na možgane (ob odstranitvi lobanje jih namestijo neposredno na živčno tkivo), kar je zelo invazivno in na žalost tudi ne dovolj razvito in preverjeno, da bi to kar tako počeli z ljudmi. Tako so Pintu na glavo posadili kapo z elektrodami, ki so snemale signale iz možganov. Ko se premikamo, naši možgani nadzorujejo naše gibe, jih usklajujejo in nam omogočajo hojo ter tudi igranje nogometa. A brez žoge tudi nogometa ni. Tako naši možgani potrebujejo tudi okolje in telo, skozi katerega zaznavajo okolje in žogo usmerjajo proti vratom. Tako daleč nevroznanstveniki, ki razvijajo roboljudi, še niso prišli.

Tokrat so za brco uporabili snemanje možganskih električnih signalov s pomočjo elektroencefalografije. Ta je posnela delovanje Pintovih možganov v obliki električnih signalov. Te signale je obdelal računalnik, ki je zelo hitro in sproti sprogramiral premike okončin oz. robonog.

Elektroencefalografija je zelo občutljiva na vse premike obraznih mišic, mežikov in podobnega, zato težko razberemo pravi signal, še posebaj če iščemo signal, ki bi nakazoval brco in ne bi bil samo ukaz za ‘naprej’ ali ‘stop’. Vseeno je Pintu uspelo narediti korak ali dva in za silo brcniti žogo nekaj metrov naprej. Mimogrede: hidravlično sestavljene noge imajo senzorje na podplatih, ki ob dotiku s podlago, sprožijo signale do rok. Ob tem možgani mislijo, da gre za singal s stopal. Tako je Pinto lahko tudi občutil ta korak.

Všeč mi je, ko si znanost ne postavlja meja in obljublja nemogoče. Samo tako pridemo do napredka. Napovedi za ta projekt so bile visokoleteče in na žalost se v Braziliji ljudje počutijo izkoriščene zaradi nogometnega prvenstva. Ogromno denarja je šlo za gradnjo stadionov in nič za ljudi, ki živijo v teh mestih, kjer je revščina iz dneva v dan večja. Tudi za razvoj predstavljenega eksoskeleta so Brazilci donirali slabih 11 milijonov evrov, končne raziskave pa so predstavljene kot delo ameriških univerz. Nekaj tu ni prav – ah ta politika!

Vse skupaj je seveda zelo napredno in vznemirljivo; celo tako zanimivo, da je pritegnilo tudi mojo mami. A kljub temu je do avatarjev in branja misli še kar daleč.

To je to!
Z

Mit

27 Maj

Že nekaj vikendov vodim po razstavi Možgani, ki trenutno gostuje v Ljubljani. Navadila sem se že najrazličnejših vprašanj vedoželjnih obiskovalcev. Vseeno me je v nedeljo, med razlago o različnih vrstah inteligence in o tem, kako se procesi v možganih prepletajo, presenetil možakar z vprašanjem: “Kako pa potem pravijo, da uporabljamo samo 4 % možganov?” Hitro sem rahlo posmehljivo, a prepričljivo odgovorila, da je to eden izmed mitov o možganih. Gospoda pa nisem prepričala in se je začudil: “Od kdaj pa je to mit?” Sledili so moji zmedeni odgovori; nisem vedela, od kod pravzaprav izvira ta mit. Tako tudi nisem uspela pojasniti, od kdaj vemo, da skoraj ves čas uporabljamo celotne možgane. Pa raziščimo …

Pravega izvira tega mita ne poznamo. Nekateri ga povezujejo z Albertom Einsteinom, vendar v njegovih zapisih niso našli dokaza, ki bi potrdil to domnevo. V zapisih (The Energies of Men) psihologa Williama Jamesa zasledimo naslednji citat: “Uporabljamo le manjši del naših mentalnih in fizičnih zmožnosti. (We are making use of only a small part of our possible mental and physical resources.)” William James je tako sklepal, ko sta s prijateljem in kolegom Borisom Sidisom vzgojila otroka z inteligenčnim kvocientom kar 250 – 300. Kasneje, leta 1936, ga je ameriški pisatelj Lowell Thomas povzel: “Profesor William James s Harvarda je pravil, da v povprečju človek razvije le deset odstotkov mentalnih sposobnosti. (Professor William James of Harvard used to say that the average man develops only ten per cent of his latent mental ability.)” Morda pa izhaja iz raziskav Karla Lashleyja, ki se je ukvarjal z raziskovanjem učenja in spomina. Podganam je v poiskusih odstranil del možganske skorje in opazoval njihovo vedenje ter sposobnost učenja. Nekatere podgane z odstranjenimi deli možganov niso imele težav pri vedenjskih poskusih, iz česar so nekateri sklepali, da ne potrebujejo celotnih možganov. V sedemdesetih letih je psihiater Georgi Lozanov govoril celo o uporabi le pet do deset odstotkov možganov. Kasneje smo lahko v ameriških medijih v devetdesetih letih zasledili podatke o uporabi desetih odstotkov možganov. Nekako je videti, da točnega izvira mita ne poznamo, se je pa močno ukoreninil.

Glede na vprašanje gospoda, ki je poizvedoval o uporabi štirih odstotkov možganov, se je ta mit očitno le še poglobil. Mit je verjetno postal tako trden zaradi človeške želje po večnem izboljševanju samega sebe. Želimo si imeti super spomin in ostale fantastične sposobnosti uma. Poleg tega pa nosi neki skrivnosten pridih: le kaj se skriva v naših glavah. Mit se je zelo prijel v krogih ljudi, ki oznanjajo, da imajo nadnaravne moči: “Mi uporabljamo več kot le deset odstotkov možganov; lahko vam napovemo prihodnosti.” Morda se je razširil tudi zaradi raziskav, ki so pokazale, da v naših možganih nimamo le živčnih celic, ampak tudi podporne glialne celice, ki skrbijo za zaščito nevronov, jih preskrbujejo s kisikom in hranili, odstranjujejo patogene in še kaj bi se našlo; vse še niti ni raziskano. Mimogrede: glialne celice so manjše od nevronov in zasedajo kar pet- do desetkrat več prostora v človeških možganih od 100 milijard nevronov, ki jih nosimo naokoli v naših glavah.

Slika fMRI prikazuje aktivne dele možgan pri prepoznavi znakov (levo) in številk (desno)

Slika fMRI prikazuje aktivne dele možgan pri prepoznavi znakov (levo) in številk (desno) pri kitajsko in angleško govorečih udeleženzih. Zagotovo jih je več kot 10 %. (vir)

Resnica je, da uporabljamo cele možgane. Pri tem možgani porabljajo kar 20 odstotkov dnevne energije, ki je zaužijemo in jo predela naš organizem. Delovanje možganov se jasno vidi pri različnih metodah slikanj njihove aktivnosti. Tudi ko pride do možganiskih poškodb, vse kaže na to, da brez dela možganov na začetku težko opravljamo določene kognitivne naloge. Zaradi plastičnosti možganov oz. visoke zmožnosti nadomeščanja izgube živčnega tkiva pa lahko marsikaj nadoknadimo. To je predvsem odvisno od vrste poškodbe, dela prizadetih možgan in od naše starosti.

(vir)

Ostala polovica Busrinih možgan (vir)

Zanimivo je, da na svetu obstaja nekaj ljudi, ki so jim v zgodnji mladosti zaradi različnih bolezni odstranili polovico možgan. Znana je deklica Busra iz Nizozemske, ki od tretjega leta naprej živi le s desno polovico možganov. Kljub temu, da se centri za jezik običajno nahajajo v levi polovici možganov, je Busra dvojezična in tekoče govori turško ter nizozemsko, vse to le z desno polovico možganov. Tudi sicer nima večjih težav. Zadnji čas je, da začnemo izkoreninjati mit o uporabi desetih odstotokov možganov. Možgani so kompleksen in nadvse zanimiv svet, v katerem bomo verjetno v prihodnosti razbili še kar nekaj mitov.

To je to!

Z

Oreksin

30 Okt

Kava je tista, ki nas (vsaj nekatere) drži pokonci podnevi. Zvečer in ponoči je ne pijemo, da lahko spimo. To je tako in nič drugače! Vse dokler ne preberem v knjigi nevrologa Oliverja Sacksa Hallucinations, da obstaja hormon oreksin. Gospod Sacks piše: “Znano je, da hipotalamus proizvaja in izloča hormone ‘budnosti’, oreksine, in da pomankanje oreksinov povzroča prirojeno narkolepsijo.” Saj res, se spomnim predavanj z biologije, o oreksinih sem pa že slišala…

Narkolepsija je ena izmed motenj spanja. Glavni znaki so čezmerna zaspanost čez dan, na primer: otrok lahko zaspi med poukom; nekateri zaspijo sredi dneva ob televiziji ali ob branju časopisa. Hmm, pa saj se to kakšno popoldne zgodi tudi meni!? Narkolepsija vključuje tudi druge znake, kot so nenadna ali delna izguba mišičnega tonusa ob čustvenem dogodku, paraliza oz. nezmožnost gibanja itd. Sacks zelo podrobno opiše pričevanja bolnikov s narkolepsijo. Da vam ne izdam vsega in se posvetim le oreksinu, vam v branje priporočam Halucinacije.

Beseda oreksin mi je bila tako všeč, da si je prislužila mesto na Piškotarni. A njen pomen ne predstavlja budnosti. Grška beseda orexis pomeni apetit. Poleg tega ima hormon oreksin še eno ime, hipokretin, ker nastaja v hipotalamusu in je povezan s črevesjem (oz. apetitom), kjer se izloča hormon sekretin. Oreksin ali hipokretin je enak hormon, samo to nesrečo ima, da sta ga dve skupini odkrili skoraj istočasno in je tako dobil dve imeni. Jaz sem se odločila za besedo oreksin. Nevroni, ki izločajo oreksin, so prisotni samo v hipotalamusu, kljub temu pa so ti nevroni povezani in razpredeni po skoraj celotnem osrednjem živčnem sistemu.

B slika prikazuje na kaj vse oreksinim vplivajo v centralnem živčnem sistemu. (vir)

B slika – puščice prikazujejo projekcije oreksinskih nevronov iz hipotalamusa (na kaj vse vplivajo oreksini) v centralni živčni sistem (vir)

Oreksini sodelujejo pri vzdrževanju stalnega notranjega okolja organizma oz. homeostaze, vplivajo na apetit, sisteme nagrajevanja v možganih in nas ohranjajo budne. V hipotalamusu se nahajajo nevroni, ki pripravljajo oreksin in ga izločajo v centralno živčevje. Hormoni oreksini vplivajo na monoaminergične in holinergične nevrone v hipotalamusu in možganskem deblu ter tako skrbijo za daljša dnevna obdobja budnosti. Monoaminergični nevroni zavirajo delovanje GABAergičnih nevronov, tj. na tisti del živčevja, ki aktivira spanje. Pri spanju so aktivni GABAergični nevroni iz ventolateralnega preoptičnega območja (VLPA). Ti nevroni zavirajo oreksinske in monoaminergične nevrone. Poleg tega se v temi sprošča tudi hormon melatonin iz epifize, a o tem kdaj drugič.

(vir)

A – stanje budnosti; B – spanje; C – narkolepsija; odebeljene puščice označujejo vzbujeno stanje; Črte brez puščic prikazujejo zavirano delovanje (vir)

Pri bolnikih z narkolepsijo oreksinski nevroni ne delujejo oz. sproščajo le do deset odstotkov normalne količine oreksina. Pomankanje oreksina tako vodi v narkolepsijo. Ob tem ima vpliv tudi na debelost in nekatere druge funkcije organizma.

Oreksini vzbujajo tudi noradrenergične, serotonergične, dopaminergične in histaminergične sisteme. Ravno ti pa so podsistemi, ki so soudeleženi pri sistemu nagrajevanja v možganih, pri našem apetitu in še marsičemu. V naših možganih je vse prepleteno.

To je to!

Z