Tag Archives: opice

Žongliranje

4 Jul

Pred leti, ko sem še aktivno igrala košarko in je bil moj cilj v življenju postati klovnesa, sem nekega dne zajadrala v trgovino s žonglerskimi žogicami in prepričala mami, da mi jih je kupila. Po nekaj tednih in veliko razburjanja sem se naučila. Tri žogice hkrati mi je uspelo obdržati v zraku in zaokrožile so med mojima rokama. Hura!

Nisem si mislila, da bom čez nekaj let naletela na članek, da ljudje nismo edini iz super družine Hominoidea, ki žongliramo. Na Kitajskem v Hainanu so bili raziskovalke in raziskovalci že leta 2010 priča nenavadnemu vedenju posameznih hainanskih gibonov (Nomascus hainanus), ki so lomili različno dolge veje dreves in z njimi “žonglirali”.

Giboni so ena izmed tistih družin primatov, ki ne sodijo med opice (angl. monkeys), ampak med človeku podobne opice (angl. apes). Imajo najdaljše prednje okončine med primati, nimajo repa, najdemo pa jih v Aziji v tropskih in subtropskih deževnih gozdovih, vse od vzhodnega Bangladeša, severovzhodne Indije do južne Kitajske in Indonezije.

Žongliranje so v članku opisali kot metanje veje v zrak in lovljenje ter ponavljanje tega početja več kot enkrat. Žonglirali so samo samci, v skupini, sestavljeni iz šestih gibonov. Prvega so opazili odraslega gibona, ki si je odlomil kar dobrega pol metra dolgo palico in jo zabrisal v zrak, a je ni uspel ujeti. Pri drugem opazovanju, ki so ga zabeležili raziskovalci in raziskovalke, je izbral krajšo palico in jo vrgel v zrak, dober meter nad sabo, in to ponovil še desetkrat, nato pa je skupaj s palico odšel naprej med vejami dreves. Pri tem so ga ostali člani in članice skupine opazovali oziroma opazovale. Nato so sledila še tri opazovanja, kjer so mlajši samci žonglirali s krajšimi vejicami, dolgimi do 20 centimetrov. Vseh pet opazovanj so zabeležili v enaki skupini gibonov v časovnem obdobju treh let.

hainan_gibbon

Brahiacija pri hainanskemu gibonu (vir)

Pri žongliranju so gibonu očitno izkazali uporabo orodja, a samo metanje palic v zrak in njihovo lovljenje nima nekega jasnega cilja ali namena. Zato avtorja v razpravi ugotavljata, kaj bi lahko bila funkcija tega vedenja, zanima pa ju tudi, ali se ga drugi giboni priučijo s posnemanjem. Iz preteklih raziskav vemo, da šimpanzi, gorile in orangutani uporabljajo palice za razkazovanje, pridobivanje hrane in hranjenje ter pri gibanju ali premikanju. Ker so žonglirali le samci, ima morda to vedenje družbeno funkcijo izkazovanja dobre koordinacije ter tudi kognicije.

V razvoju vseh pa je pomembna tudi igra, ki vodi v razvoj dobre koordinacije, kognicije in socialnega vedenja. V preteklosti so že pokazali, da so živali, ki jim je med njihovim individualnim razvojem onemogočeno igranje, slabše usposobljene za reševanje problemov v primerjavi s tistimi, ki jim je igranje dovoljeno. Žongliranje morda nima neposredne funkcije, a morda, kot pravijo avtorji raziskave, služi nadaljnjemu razvoju motoričnih sposobnosti. Giboni namreč za premikanje uporabljajo tako imenovano brahiacijo: med drevesnimi krošnjami se gibljejo predvsem s pomočjo rok. Giboni imajo najdaljše prednje okončine v primerjavi z drugimi primati. Za gibanje z rokami pa je potreba zelo dobra koordinacija in ocenjevanje razdalj, prav tako pa tudi dobra ocena vzdržljivosti vej pri premikanju z rokami med drevesnimi krošnjami. Ravno žongliranje pri mlajših samcih bi lahko pripomoglo k izboljšanju koordinacije in motorike.

Vse to so le predvidevanja, ki bi lahko pojasnila, zakaj si nekateri giboni mečejo in lovijo palice v zraku ter to večkrat ponavljajo. Sama vidim razloge, zakaj ljudje žongliramo v izkazovanju znanja in zabavanju gledalk in gledalcev oziroma v sami igri in zabavi. Žongliranje je zame tudi sproščujoče, pri tem pa tudi polno novih izzivov, ko se začneš učiti novih trikov. Tri pisane žogice še dandanes krožijo med mojimi dlanmi, in ko se lotim žongliranja, se pri tem zares zabavam.

To je to!
Z

Samoprepoznava v ogledalu

14 Jan

“Zrcalce, zrcalce na steni povej, ali je moja rit najlepša med vsemi resus makaki na svetu?” Morda si je takšno vprašanje zastavila katera izmed petih opic, ki so se priučile samoprepoznave v ogledalu in o katerih poročajo kitajske znanstvenice in znanstveniki v znanstveni reviji Current Biology.

Samozavedanje (self-awareness) naj bi bila le človeška lastnost, ki nam med drugim omogoča tudi prepoznavanje čustev in želja drugih. Eden izmed predhodnikov samozavedanja je samoprepoznava (self-recognition). Ljudje sebe prepoznamo v ogledalu ali v odsevu, to sposobnost razvijemo že pri dveh letih. Raziskave so pokazale, da se v zrcalu lahko prepoznajo tudi nekatere človeku podobne opice, šimpanzi in orangutani. Nekateri poročajo o zmožnostih samoprepoznave tudi pri azijskih slonih, delfinih in srakah.

Žival je sposobna samo sebe prepoznati, če opravi test z ogledalom in markacijo (mark test). Test je leta 1970 razvil evolucijski psiholog Gordon Gallup Jr.. Živali, ki sodeluje v raziskavi, na telo, ponavadi na obraz, narišejo barvno piko, ki nima vonja in ne draži kože. Potem spremljajo, ali se osebek dotakne pike, ko je pred ogledalom, ali ne, in ali se dotakne pike tudi če ni pred ogledalom. Test opravijo vsi osebki, ki, po tem ko se znajdejo pred ogledalom, zaznajo in prepoznajo, da je pika na njihovem obrazu. Prepoznava pomeni, da se osebek dotakne pike na obrazu.

Gallup je test razvil, ko je skupino šimpanzov v ujetništvu postavil pred ogledalo. Pravzaprav je med šimpanze postavil ogledalo in spremljal njihove odzive. Sprva so bili šimpanzi agresivni proti novim prikaznim, a sčasoma so se začeli v njih prepoznavati sami sebe. Da bi zares dokazal, da so se šimpanzi prepoznali, je razvil test za samoprepoznavo z ogledalom. V postopku testiranja je živali uspaval, jim narisal pike in spremljal, ali se posameni osebki dotaknejo pik in jih prepoznajo kot del njihovih obrazov. Večina šimpanzov v skupini je test opravila. Pikast “make up” na obrazu jim verjetno ni bil prav nič všeč.

"Je rdeča pika tu?" ali "Kaj pa imaš tukaj rdečo piko?", kdo ve, kaj se plete po njihovih glavah. (vir)

“Je rdeča pika na mojem obrazu?” ali “Kaj pa imaš ti tukaj rdečo piko?” Kdo ve, kaj se plete po glavah resus makakov. (vir)

Še nedavno so trdili, da se ostale opice v ogledalu ne prepoznajo. Nova raziskava, kjer so resus makake naučili prepoznavati svoja telesa v ogledalu, morda ponuja drugačen odgovor. Posamezne osebke so od dva do pet tednov postavljali pred ogledalo in v njih usmerjali rdeč laserski žarek, ki je dražil kožo živali. Vsakič, ko se je resus makak dotaknil pike, je dobil slastno nagrado. Šlo je torej za enega izmed načinov pogojevanja. Po določenem času resus makakov niso več osvetljevali z dražečim laserskim žarkom, nadomestil ga je navaden laserski žarek, ki ni dražil kože. Na koncu so jim tudi narisali rdeče pike in bili so nared za test samoprepoznave pred ogledalom. Nekateri resus makaki, ravno peterica iz skupine sedmih, je test opravila z odliko.

Kmalu za tem, ko so spoznali čare zrcala in se priučili samoprepoznave, so začeli raziskovati svoja telesa in gledati tiste predele, ki so sicer težje vidni. Z največjo radovednostjo in zanimanjem so si ogledali zadnje plati in genitalije. Tudi to naj bi bil posreden dokaz, da so jih raziskovalci in raziskovalke uspešno naučili samoprepoznave v ogledalu.

A Gordon Gallup Jr., začetnik raziskovanja samoprepoznave pri živalih, v komentarjih opisane raziskave opozarja, da so se resus makaki zgolj naučili nekaj novega in da to še ne pomeni, da so tudi razumeli, da vidijo sami sebe. Razumevanje, kaj so videli, pa bi bilo nujno za samozavedanje. Tega vedenja tudi v sami raziskavi ne omenjajo. Skromno priznajo, da so odkrili le, da lahko resus makake naučimo samoprepoznave v ogledalu in samoprepoznava še ne pomeni samozavedanja. Za to potrebujemo kaj več kot le zrcalce.

To je to!
Z

Igra

29 Apr

Mladičke imamo, pravzaprav jih ima naša kuža Freja; pet kužkov: dve grebenarki in tri grebenarje. Poleg opravljanja klasičnih fizioloških ali telesnih potreb tudi spijo in jedo. Zelo radi tudi ustrežejo našim željam in nas ubogajo, še posebaj takrat, ko imamo v rokah kakšne pasje piškotke. Večino časa pa se igrajo. Velikokrat v skupini: malo se pretepajo, lovijo in tako norijo. Če pa kakšen ostane sam, se zamoti z igračami.

Akcija ali zabava.

Akcija ali zabava.

Vse živali se igrajo, ko odraščajo. V dokumentarcih večkrat omenijo, da se živali z igro pripravljajo na odraslo življenje. Saj veste: levi se tepejo, ker se učijo loviti. Naši mladički se grizejo, da bodo uplenili velike zveri. A če pomislimo: našim razvajenim psom ni treba loviti. V teh nekaj deset tisoč letih koevolucije z ljudmi bi se lahko že znebili tega čudnega vedenja, ki mu rečemo igra. Če razlaga igre iz dokumentarcev drži, je igra za Frejine mladiče čisto nepotrebna, saj ljudje hranimo pse. Raziskave kažejo, da igra le ni tako lahko razložljiv pojav.

Nihče pravzaprav ne ve, zakaj se živalski mladiči igrajo. Zakaj se otroci igrajo? Etologi, raziskovalci, ki se ukvarjajo z vedenjem živali, želijo igro razložiti kot produkt evolucije. Nekateri  v skladu z prilagoditvenimi ali adaptacijskimi teorijami razlagajo igro kot nekaj, kar pripravlja mladiča na odraslo življenje. To je razvojna razlaga igre. Raziskave so pokazale, da pri igri posredno pride tudi do sinaptogeneze ali nastanka novih povezav med nevroni v malih možganih, kar prispeva k razvoju mišično-skeletnega sistema v povezavi z živčevjem. Poleg tega igra vodi do večje vedenjske prilagodljivosti, saj so osebki, ki se igrajo, bolj pripravljeni na različne situacije, do katerih lahko pride v odraslem življenju. Poleg teorij, ki temeljijo na prilagajanju, obstajajo tudi teorije, ki ne izhajajo iz prilagoditev. Z igro naj bi mladiči porabili odvečen del energije ali pa z njo porabijo oz. si zapolnijo prosti čas. Ob tem je sekundarno prišlo do vpliva na sam razvoj organizmov.

Moje najljubše ... Mimogrede beseda Lego je zloženka iz leg godt, kar neposredno pomeni igraj dobro. (vir)

Moje najljubše … Mimogrede beseda Lego je zloženka iz leg godt, kar neposredno pomeni igraj dobro. (vir)

Raziskave so že pokazale, da igra pozitivno vpliva na preživetje osebkov v odrasli dobi. Redke raziskave pa so pokazale vpliv igre na vedenje odraslih živali. Raziskava z laboratorijskimi podganami je pokazala, da so bili osebki, ki so se med odraščanjem igrali vsaj eno uro na dan, veliko bolj družabni kot odrasli. Nasprotno so bili izolirani osebki zelo napadalni oz. prestrašeni, ko so prišli v stik z drugimi podganami. V tem primeru je imela igra pozitiven vpliv na podgane. Vedenje odraslih podgan, ki so se igrale v mladosti, je bilo veliko bolj družabno.

Do podobnih sklepov je prišel raziskovalec Stephen Montgomery, ki je naredil primerjalno raziskavo igranja opic. Podatke je pridobil iz že opravljenih raziskav. Igro je razdelil na socialno in nesocialno. Socialno igranje je igra, kjer sta udeležena vsaj dva akterja ali akterki. Pri nesocialni igri gre za zabavanje z nekim predmetom ali igračo. Na koncu je primerjal 14 vrst opic v skupini socialnih iger in 11 vrst opic v skupini nesocialnih iger. Primerjal je povezavo med igro in poporodno rastjo možganov ter vedenjsko prilagodljivostjo. Vedenjsko prilagodljivost so merili s stopnjo inovativnosti, uporabe orodja, pridobivanje hrane in taktične prevare. (Taktična prevara je vedenje, s katerim osebek zavede drugi osebek.)

Primerjave opic in igranja so pokazale povezavo med igranjem in razvojem možganov. No ja, pa saj vendar vse naše interakcije z zunanjim svetom po rojstvu vplivajo na naše možgane! Raziskava je pokazala tudi na povezavo med igro in vedenjsko prilagodljivostjo. Nedružabna igra, tj. igra z igračami, je bila povezana z večjo uporabo orodja, socialna igra pa je kazala povezave z zmožnostjo taktične prevare, ki je tesno povezana s sodelovanjem znotraj skupine, v kateri živi določena žival.

Igranje torej le ni tako brez pomena, pa še neraziskano je. Morda pa glavi namen igre vendarle ni v prilagajanju na zunanji svet odraslih, ampak morda služi tudi zgolj zabavi. Vse druge povezave in vplivi pa so sekundarni. Antropolog David Graeber pravi, da igra služi zabavi, brez zabave pa je obstoj življenja brez smisla. Zabavaj se!

To je to!
Z

Seštevanje

22 Apr

Opičjaki znajo seštevati. Še posebaj se potrudijo, ko je v igri nagrada v obliki sladkega soka. Bolj natančno: trije pripadniki makakov (Macaca mulatta) so se naučili prepoznati znake kot številke; kaj je več in kaj je manj; naučili so se tudi seštevati.

Makak (Macaca mulatta) (vir)

Makak (Macaca mulatta) (vir)

Na začetku so raziskovalci opičjake naučili prepoznati znake za številke. Številke od 0 do 25 so bili znaki od 0 do 9, od 10 do 25, pa so prikazali s črkami X Y W C H U T F K L N R M E A J. Če sta se na ekranu prikazali številki sedem in devet ter je opičjak izbral število devet, je dobil devet kapljic soka. Kapljice so torej predstavljale vrednost devet, znak devet na ekranu pa je bil povezan s to vrednostjo. Tako so se opičjaki naučili prepoznavati, kaj je več. A pred njimi je bila še težja naloga. Raziskovalci so opičjakom ponudili na eni polovici ekrana dva znaka in na drugi le enega. Opičjak je tako izbiral med seštevkom in enim številom. Po štirih mesecih so se naučili približno seštevati. Lahko se zdi, da so opičjaki vedno izbirali  stran zaslona z dvema znakoma.

A, v času, v katerem so se opičjaki učili, so se stvari začele spreminjati. Najprej so manjše od števil na polovici zaslona, kjer je šlo za seštevanje, izpustili oz. so mu pripisali nižjo vrednost. Čez čas so se naučili in so z večjo verjetnostjo izbrali višje skupno število oz. posamezno številko.

Ob obdelavi podatkov so raziskovalci ugotovili, da so opičjaki na začetku primerjali samo večjo od obeh števil s posameznim številom na drugi strani zaslona. Na primer: pri primerjanju vsote števil osem in šest s številom trinajst so izbrali število trinajst. Osem in šest sta blizu skupaj. Tako števila šest niso prišteli k številu osem. Vseeno pa se pri prištevanju nižjih števil k veliko večjim številom te napake niso tako močno poznale. Iz tega vidimo, da imajo tudi matematično izobraženi opičjaki težave s primerjanjem števil, ki imajo bližnje vrednosti.

Pri ljudeh obstajata dve teoriji, kako si predstavljamo števila. Nekateri pravijo, da števila v možganih kodiramo z logaritmsko funkcijo, drugi se nagibajo k linearni funkciji. V obeh primerih imamo težave s primerjavo večjih vrednosti, ki so blizu skupaj. Raziskava pa je pokazala, da je vsaj pri makakih predstava vrednosti števila odvisna od konteksta. Tako si na primer število osem predstavljajo kot vrednost osem, ko je zraven nje nižje število. V primeru, ko pa število osem predstavlja nižje število, so ga zanemarili oz. so mu dodelili nižjo vrednost, kot jo ima. Raziskovalci so sklepali, da števila razumemo kot relativne vrednosti, ki so odvisne od konteksta. Tako so makaki sicer ptištevali, a so nižje vrednosti ocenili za nižje glede na večje število, zapisano v paru.

Čez čas so se opičjaki le naučili, da tudi številka zraven doprinese dodatno vrednost. Seveda samo v primeru, ko sta bili obe številki za seštevanje manjši od pozamezne številke, njuna vsota pa je bila večja od same številke. Opičjaki so se torej naučili prištevati. Naj priznam: naučili so se prištevati na približno. Hmm. Morda pa so si le zapomnili različne kombinacije znakov in tako uspešno izbirali višje vrednosti? Se jim je že izplačalo, če so lahko dobili več soka!

Raziskovalci so preverili tudi to. Ko so obvladali seštevanje z znaki, so preverili matematično znanje opičjakov še z dodatnimi znaki, ki so bili v obliki tetrisovih kock. Matematično znanje so opičjaki prenesli tudi na nove znake. Torej so se naučili prištevati, verjetno ne natančno, vseeno pa dovolj dobro, da so si z uspešnimi izračuni priborili več soka. Do pravilčnih rezultatov pa so prišli v več kot polovici primerov, kar kaže na določeno uspešnost.

Tetris znaki za različne vrednosti števil (vir)

Tetris znaki za različne vrednosti števil (vir)

Seštevanje je torej preprosta matematična operacija. No, pa saj veste, kaj je seštevanje! Če imate na mizi dve jabolki in tri hruške, je na mizi pet sadežev. Tako so se opičjaki za kapljice soka naučili seštevati. No, na približno seštevati. Nikakor niso bili opičjaki v preizkusu neumni, ko se niso čisto zares naučili seštevati do števila 25. Zanimivo je, da znajo živali prepoznavali količine oz. ločiti, kaj je več in kaj je manj. Ta zmožnost ima verjetno (očitno) neko prednost tudi v naravi. Kaj ti bo višja matematika, ko pa zadošča, da v neki situaciji prešteješ, koliko levov te lovi najprej, koliko pa potem, ko se jim pridružijo še drugil. Kaj pa je ljudem prineslo uspešno izvajanje preprostih aritmetičnih operacij? Verjetno brez matematike Piškotarne ne bi bilo …

To je to!
Z

Osebnost

11 Mar

Psihologije v glavnem ne maram. Nič ne vem o osebnostnih tipih, a vseeno bo današnja beseda prav osebnost. Ta verjetno vpliva na to, kako sodelujemo v skupini ljudi, ali jim sledimo ali ne. Zato se postavlja vprašanje, kakšno vlogo igra osebnost pri socialnem učenju?

Raziskovalci so tri leta opazovali divje pavijane (Papio ursinus) v Namibiji. Spoznati so želeli, kako poteka prenos znanja med osebki in odgovoriti na vprašanje, ali na to vpliva osebnost.

Raziskovalci so s pomočjo osebnostnih testov določili, kako bojazljivi in drzni so bili osebki v skupini pavijanov. Omenjeni lastnosti – drznost in bojazljivost – so izbrali, ker ju je bilo mogoče izmeriti in ker se ne izključujeta. Drznost je mogoče preveriti z načini vnosa nove hrane, pri čemer raziskovalci spremljajo, kako kateri izmed pavijanov sprejema novo hrano: ali jo kar pusti, mogoče jo raziskuje ali pa kar takoj poje. Bolj drzni so tisti, ki dalj časa pregledujejo novi vir hrane. Bojazljivost so izmerili s pomočjo nagačene kače: bolj prestrašeni osebki so kačo preučevali dalj časa, pogumnejši pa so hitro izgubili zanimanje za umetno kačo. Lastnosti se ne izključujeta, kar pomeni, da je drzni osebek lahko sramežljiv oz. bojazljiv ali pa je pogumen.

Papio_ursinus

Pavijane so testirali s tremi nalogami. Živali brez predznanja ali opazovanja demonstratorja rso bile soočene z nalogo ali pa so bile izpostavljene demonstratorju. To je pavijan, ki je ostalim pokazal, kje je hrana oziroma pokazal nov vir hrane. Ob tem so raziskovalci spremljali, kako se živali soočajo z novo hrano in kako odkrivajo nove vire hrane glede na njihovo osebnost. Poleg tega so opazovali, koliko časa pavijani, ki izkazujejo različne osebnostne znake, spremljajo ali opazujejo demonstratorja.

Pavijanom so najprej pripisali njihovo raven bojazljivosti in drznosti. Potem so spremljali, ali sta bila čas opazovanja demonstratorja ter način reševanja naloge odvisna od vrste osebnosti. Bojazljivi in ne tako drzni pavijani so demonstratorja v povprečju opazovali enako dolgo kot ostali – drzni in pogumni. Osebki so se razlikovali pri primerjavi stopnje posnemanja vedenja in osebnosti. Tako so demonstratorja največkrat oponašali bojazljivi in drzni. Drzni so raje preizkušali nekaj novega.

Pogled na vedenjske raziskave z vidika vsebnosti je zanimiv, ker se ob tem vprašamo, kaj nam vedenjske raziskave lahko povedo, saj se proučevani osebki raziskujejo med seboj že po osebnostnih lastnostih.

Raziskovalka Alecia Carter je pri opazovanjih ugotovila, da so bili v skupinah tudi osebki, ki se demonstratorju niso nikoli dovolj približali, da bi ga opazovali in ga potem lahko posnemali. Sklepajo, da je prišlo do tega zaradi kompleksnih socialnih struktur, v katerih živijo pavijani. Poleg tega da nekateri niso videli demonstratorja, tudi pavijani demonstratorji niso pred vsemi kazali svojega znanja. Če so si bili pavijani blizu, so znanje prenašali drugim, sicer pa se niso mogli naučiti, kako priti do novega vira hrane. Potemtakem lahko prenos znanja preprečuje dana socialna struktura znotraj skupine pavijanov in morda ravno to onemogoča ostalim živalim hitrejši in učinkovitejši prenos znanja. Nam, človeški vrsti, je omogočil razvoj kompleksne kulture, pri kateri pride tudi do akumulacije znanja. Slednje je v človeški vrsti vodilo tudi do razvoja tehnologij.

Taka znanja o osebnostih so mi všeč. Morda bi nas ob drugačnem poteku evolucije razlike v osebnostih razdelile in ne bi prišlo do vsega sodelovanja, ki ga lahko vidimo v človeških družbah.

To je to!
Z

Zehanje

25 Feb

“Ouuuhhhhhh…,” zazeham in pomislim: “Torek je dan za Piškotarno.” Po napornem dnevu sem se spomnila, da sem pred časom brala o geladah – opicah, ki sem jih že omenjala – in zehanju.

V divjini živijo Gelade v Etiopiji. Raziskovalci z Univerze v Parmi in Univerze v Pisi so raziskovali njihovo vedenje v živalskem vrtu v nemškem Rheinu. Zanimalo jih je predvsem zehanje gelad. Odkrili so več različnih načinov zehanja, in sicer s prekritimi zobmi, z vidnimi zobmi, z vidnimi dlesnimi in zehanje s premikanjem glave.

"Jaz sem ta glaven," kaže dlesni in še zobe. (vir)

“Jaz sem ta glaven,” kaže dlesni in še zobe. (vir)

Vzorci različnih vrst zehanj se niso pojavljali naključno. Ko so samci gelad zazehali in prikazali dlesni, so se videli tudi njihovi zobje. Poleg tega so se pri tem tudi oglašali. Ponavadi so ta “šov” prikazali pred časom za hranjenje. Raziskovalci so to obliko vedenja opisali kot ustrahovanje ostalih članov skupine.

Samice gelad pa so izkazovale zehanje brez prikazovanja zobovja. Tovrstno zehanje se je tudi prenašalo med članicami skupine. Zehanje so raziskovalci opisali kot kompleksen način komunikacije, ki poglablja oz. krepi njihove znotrajvrstne socialne odnose. Lahko bi rekli, da ko gelade zehajo skupaj, izkazujejo simpatije in utrjujejo svoje odnose. Ko skupaj zehajo, so najbolj sproščene in so si všeč. Zehanje pri geladah služi tudi za ohranjanje socialnih povezav znotraj skupine. Tisti, ki pri zehanju kažejo zobe in se glasno oglašajo, so glavni. Če zehajo skupaj in si ne kažejo zob, so si blizu ter so prijatelji in tako dalje.

Gelade pa niso edine opice, pri katerih je zehanje nalezljivo. Raziskave so pokazale, da so tudi šimpanzi dovzetni za prenašanje zehanja. Pri šimpanzih in tudi pri psih pride do prenosa zehanja iz človeka na šimpanza oz. psa. Se morda tudi ljudje nalezemo zehanja od psov?

Pri raziskavi s šimpanzi je zanimivo, da čisto majhni šimpanzi niso dovzetni do zehanja. Prav tako se tudi človeški otroci do četrtega leta ne nalezejo zehanja. Zatem pa se nekaj spremeni; morda začutimo potrebo po pripadnosti, začnemo izkazovati empatijo ali pa kaj čisto tretjega? Vsekakor začnemo vsi družno nalezljivo zehati.

Morda pa imamo vsi samo sočasno pregrete možgane in si jih želimo shladiti. Raziskave namreč kažejo, da je hlajenje možganov lahko eden izmed razlogov za zehanje. Pregretost glave vpliva tudi na raven nalezljivosti zehanja. Ko so preiskovanci, ki so bili izpostavljeni zehanju (gledali so video človeka, ki je zehal), imeli na glavi ohlajeno brisačo, se je stopnja prenosa zehanja zmanjšala. Nasprotno se je pri preiskovancih, ki so si glavo greli, stopnja prenosa zehanja povečala. Na tem mestu in ker na zehanje vplivajo različne stvari, se mi poraja vprašanje, kako lahko potem pripravimo preiskus o nalezljivosti zehanja?

Ali sploh vemo, kaj je vzrok zehanja? Zagotovo ne drži, da z zehanjem prinesemo več kisika v telo. Ko so to raziskovali, so ugotovili, da pri zehanju v naše telo oz. krvožilje ne pride nič več kisika kot pri običajnem dihanju. Raziskovalci preučujejo, če je torej vzrok zehanja res hlajenje možganov.

Kjerkoli že tiči vzrok zehanja, vsekakor je zanimiva oblika vedenja, ki ima marsikaj opraviti tudi z našo (in geladno) socialnostjo, zaradi česar je še bolj zanimiv. Na zehanje! Zdaj pa grem spat (in glavo ohladit) …

To je to!
Z

Kamen

14 Jan

Ne vem, če imajo kamni kakšno simboliko. Verjetno jo imajo, še posebej tisti ‘žlahtni kamni’, ki vam bodo prinesli srečo, mir in zdravje. Edino kar mi pade na pamet, ko slišim besedo kamen, je: “Jaz sem pa vate … kamne metala!” Ja, moji možgani imajo visoko afiniteto za pomnjenje neumnosti. Zapisani rek je neki dokaj brezvezen stavek, ki je očitno ostal z mano še iz osnovne šole. Verjetno sem že čisto za časom in današnji otroci več ne uporabljajo takega heca. Vseeno pa sem potrebovala impulz, da sem se spomnila na tiste kamne z osnovne šole. Danes sem na BBC-jevi znanstveni strani prebrala naslov: Samice kapucink mečejo kamne, da privabijo samce. Huh! “Jst sm pa vate …”

Kamni kot orodje, za hrano in za osvajanje

Kamni kot orodje – za hrano in za osvajanje. (vir)

Opice so zanimive, njihovo vedenje pa še bolj. Verjetno ste že slišali, da afne ali človeku podobne opice (šimpanzi, bonobi, orangutani in gorile) uporabljajo orodja, tarejo orehe, nabirajo mravlje in s palicami brskajo po termitnjakih ali pa oblikujejo kompleksne socialne strukture. Tudi ostale opice niso tako nedolžne. Kapucinke tarejo orehe, uporabljajo kamne kot orodje, raziskujejo svet okoli njih in še kaj.

Morda veste tudi, kako se obnašajo samice, ko so godne. Nekaterim nabreknejo in pordečijo genitalije, v okolje sproščajo določene tekočine in vonjave. Pri kapucinkah pa se to ne dogaja, zato imajo posebne vedenjske načine, s katerimi začnejo osvajati samce in jim dajajo vedeti, da so nared. Več si oglejte v spodnjem posnetku.

Pravzaprav se kapucinke obnašajo prav po opičje. Kapucinke vrste s pomenljivim latinskim imenom – Sapajus libidinosus – tako na primer našobijo usta in se pačijo, proizvajajo posebne zvoke, izražajo godnost z govorico telesa ali pa skočijo do izbranega samca in se takoj umaknejo (t. i. ‘dotakni se in steči vstran’, touch-and-run). Poleg vseh teh aktivnosti pa je biologinja Camila Galheigo Coelho v populaciji kapucink v nacionalnem parku Serra da Capivara v Braziliji odkrila prav posebno obliko vedenja. Godne samice so tam namreč v izbrane samce metale kamne.

V članku, objavljenem v znanstveni reviji PLoS ONE, poročajo o opazovanju treh samic, ki so v godnem obdobju metale kamne v primerne samce. Podobno vedenje so kasneje zaznali še pri treh drugih samicah v isti skupini kapucink. Avtorji sklepajo, da se vedenje bodisi razvija individualno pri vsaki samici posebej bodisi gre za primer difuzije lastnosti oz. vedenja v neki skupini živali. Tovrstnega vedenja zaenkrat še niso opazili v nobeni drugi skupini kapucink, kar je bilo pričakovano, saj v primeru kapucink skupino zapustijo samci in se preselijo k drugi, samice pa ostanejo v domači skupini. Vedenje, ki je del spolnega razmnoževanja, se ne more prenašati med skupinami, kot se to dogaja z drugimi vedenji, na primer z uporabo orodij. Še bolj zanimiv je prenos znanj in vedenj znotraj skupin primatov, a o tem kdaj drugič. Za danes je dovolj osvajanje samcev z metanjem kamnov.

To je to!
Z