Tag Archives: otroci

Deljenje nalepk in religija

7 Nov

Veliko raziskovalk in raziskovalcev s področij humanistike, družbenih ved ter tudi evolucijske antropologije in nevroznanosti zanima, kako in zakaj se je razvila religija. Že nekaj stoletij si zastavljajo vprašanja o izviru in pomenu religije, v zadnjih desetletjih pa se evolucionisti in nevroznanstveniki sprašujejo, ali je religija nujna za uspeh velikih družb in za pojav moralnosti ter prosocialnih vedenj. Nekateri tako preučujejo lovsko nabiralniške skupnosti, drugi fosilne ostanke prvih človeških družb, tretji predstavljajo različne teorije, nekateri pa se lotevajo preučevanja religije in altruističnega vedenja pri otrocih. Izsledki slednjih raziskav so še posebej zanimivi, saj vsaj do določene mere eliminirajo kulturne razlike.

Mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev je zbrala več kot tisoč otrok, ki so sodelovali v velikem eksperimentu, s katerim so skušali odgovoriti na vprašanje, kako religija vpliva na altruistično vedenje otrok. V raziskavi, ki so jo objavili v znanstveni reviji Current Biology, so sodelovali otroci iz Kanade, Kitajske, Jordanije, Južne Afrike, Turčije in ZDA, stari od 5 do 12 let. Otroke so razdelili v tri velike skupine, in sicer na otroke iz ateističnih, krščanskih in muslimanskih družin.

Otroci so sodelovali v dveh eksperimentih, od staršev pa so znanstvenice in znanstveniki z vprašalniki pridobili nekaj demografskih podatkov.

Prvi eksperiment je predstavljala znana Igra diktatorjev, prilagoja za otroke. To je test, ki ga pogostokrat uporabljajo pri ekonomskih eksperimentih z odraslimi, ko preučujejo njihovo altruistično vedenje. Igro je ustvaril znani psiholog Daniel Kahneman. Udeleženka v igri (diktatorka) prejme neko nagrado oziroma donacijo (ponavadi denarno), zatem se mora odločiti, če si bo nekaj donacije razdelila z drugim udeležencem ali pa bo vse obdržala zase.

Mimogrede: nalepke pogosto uporabljajo pri eksperimentih z otroki. Nalepke so lahko ultimativna nagrada za sodelovanje v raziskavah otroške kognicije. Otroci so jih praviloma zelo veseli.

Mimogrede: nalepke pogosto uporabljajo pri eksperimentih z otroki. Nalepke so lahko ultimativna nagrada za sodelovanje v raziskavah otroške kognicije. Otroci so jih praviloma zelo veseli.

V raziskavi z otroki so nalogo prilagodili: otroci so lahko izbrali deset nalepk iz niza tridesetih nalepk. Po izbiri nalepk so jim raziskovalke in raziskovalci pojasnili, da nimajo dovolj nalepk, ki bi jih lahko razdelili med vse njihove sošolke in sošolce, in jih vprašali, ali so pripravljeni podariti nekaj nalepk za ostale.

Rezultati so pokazali, da so otroci iz ateističnih družin pripravljeni deliti več nalepk z drugimi otroci kot otroci iz krščanskih in muslimanskih družin. Poleg tega so bili mlajši otroci, ki so bili tudi manj izpostavljeni verovanju, bolj radodarni od starejših.

Z naslednjim testom so preverjali moralno občutljivost. V raziskavi so uporabili test, ki so ga pred tem že uporabili v nevroznanstvenih eksperimentih. Otroci so si ogledali kratke video posnetke, ki so prikazovali namerna in nenamerna škodljiva medosebna vedenja (npr. pretep, zaletavanje ipd.). Otroci so zatem s pomočjo sedemstopenjske lestvice odgovorili na vprašanji o nesramnosti vedenja in o kazni, ki si jo zaslužijo otroci iz posnetka. Pri tem delu testa so odkrili, da otroci iz religioznih družin ocenjujejo nasilna vedenja bolj strogo kot otroci iz ateističnih družin, prav tako pa dodeljujejo višjo kazen za akterje v video posnetku. Pri tem delu eksperimenta so odkrili tudi razliko med otroci iz krščanskih in muslimanskih družin. Slednji so namreč predlagali ostrejšo kazen za škodljivo vedenje.

Vse to kaže v prid raziskavam, ki so v preteklosi pokazale, da religije vodijo v manjšo toleranco za nasilna vedenja in postavljanje višjih in bolj grobih kazni za prestopnice in prestopnike. Vse to lahko vodi do zmanjšane tolerance in nerazumevanja nasilnih vedenj. Ker svet ni črno bel in razlogi za nasilje ponavadi niso jasni in preprosti ter se skrivajo v odtenkih sivine, je spoznanje, da otroci iz vernih družin ostreje kaznujejo in ocenjujejo nasilna vedenja, še kako zanimivo.

Marsikatera raziskovalka in raziskovalec primatov in drugih sesalcev nad predstavljenimi rezultati ne bi bila presenečena. Antropologinja Barbara J. King v knjigi opisuje vedenja, ki nakazujejo na čustveno doživljanje živali ob izgubi kakšne pripadnice ali pripadnika njihove skupine. Tudi primatolog Frans de Wall govori v prid moralnemu vedenju primatov. Primerjalne raziskave med otroki in drugimi primati nas pogosto ločujejk ravno glede na sodelovanje in altruistična vedenja. Že zelo majhni otroci vedo, da se sodelovanje izplača. Vseeno je to prva raziskava, ki je empirično preverila, kako lahko verovanje vodi do različne ravni izražanja altruističnega vedenja.

To je to!
Z

Advertisements

Otročja pravičnost

5 Jul

Pred seboj imaš piškot, ob tebi sedi gospodična ali gospodič, ki ti ga ukrade. Kaj narediš, zahtevaš piškot nazaj? Ali zahtevaš kazen za nepridiprava? Morda oboje? Glede na to, kako sladkosneda sem, bi si sama najprej zaželela piškot nazaj. Potem bi poizvedela, zakaj so mi ga želeli ukrasti. Morda bi si ga z njim ali z njo na koncu celo razdelila. Kaj pa vem? So pa raziskovalke iz Velike Britanije in Nemčije ugotovile, kako se v takih okoliščinah vedejo triletnice in triletniki ter petletnicein petletniki. Ali raziskava kaže, da imajo že zelo majhni otroci občutek za pravičnost?

Šimpanzi imajo določeno raven čuta za pravičnost. Ko so raziskovalci, ki so sodelovali tudi pri raziskavi, o kateri bom pisala v nadaljevanju, raziskovali, kako pravični so šimpanzi, so ugotovili, da šimpanzi kaznujejo tatu, ki jim je ukradel hrano. A če tat ukrade hrano drugemu šimpanzu, tega ne kaznujejo, ne glede na to, ali je žrtev kraje njihov sorodnik ali sorodnica. Kaj pa otroci?

V znanstveni reviji Current Biology je bila pred nekaj dnevi objavljena raziskava z naslovom Popravljena pravica (restorative justice) pri otrocih. Z 3- in 5-letnimi malčicami in malčki so raziskovalke in raziskovalci opravili štiri različne eksperimente. Z njimi so primerjali namerno slabo dejanje ali krajo kot mero kaznovanja z nepravičnim dejanjem, izgubo in dovoljenim dejanjem. Pri kraji je lutka otroku ali drugi lutki ukradla piškot; pri nepravičnem pogoju je sodelovala tretja lutka, ki je bodisi lutki ali otroku vzela piškot in ga dala drugi lutki. Pri izgubi je tretja lutka vzela piškot otroku ali drugi lutki, a piškota ni nihče dobil. Pri dovoljenjem pogoju je prva lutka oziroma otrok drugi dovolila ali dovolil, da vzame piškot. Poleg piškota so lutke kradle tudi frnikule in štampiljke. Otrok je lahko vsakič, ko so lutke, ki so jih vodili eksperimentatorji, odigrale igro (kraja, nepravičen odvzem, izguba, dovoljeni odvzem), pritisnil na gumb, ki je piškot (ali frnikule ali štampiljke) skril v votlino. Tako do njih niso mogle dostopati niti lutke niti otrok. V drugem eksperimetnu pa je otrok lahko z vrvmi vplival na to, kdo bo na koncu dobil piškot. Otrok je lahko dobil piškot nazaj od tatu ali pa ga je vrnil oškodovani lutki. Pogoj, ko je lutka kradla drugi lutki, je služil kot pogoj, v katerem so bili otroci priča dogodku, ki jih sicer ne zadeva neposredno. Kot sem že omenila, se šimpanzi pri takem pogoju niso odzvali in niso “pomagali” žrtvi kraje. Kaj pa otroci?

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen)

Lutki in igrača, ki jo je ena lutka ukradla drugi ali pa otroku. (vir: Univerza v Manchestru, Keith Jensen & MPI Evolutionary Anthropology)

Že triletnice in triletniki so v primeru tatvine in nepravičnega vedenja skrili piškot v votlino, tudi takrat, ko sami niso bili oškodovani. V primeru, ko so bili oškodovani sami, so to storili v polovici primerov, ko pa je bila oškodovana druga lutka, so to vedenje kaznovali v dveh petinah primerov. Petletnice in petletniki so piškot skrili v votilno v kar več kot treh petinah primerov. Otroci so torej dovzetni za krajo in imajo čut za pravičnost, ne le takrat, ko se njim godi krivica, ampak tudi ko je oškodovan nekdo drug. Triletnice in triletniki so bili v primeru, ko piškota niso mogli dobiti nazaj ali ga vrniti oškodovani lutki, po pričevanju enega izmed raziskovalcev zelo nesrečni in so izkazovali občutek nemoči. Tako je naslednji eksperiment, v katerem so otroci lahko odločili, kam bo piškot po odigrani igri (kraji itd.) odšel, podal še nekaj več odgovorov o občutku za pravičnost pri malčkih.

V drugem eksperimentu, kjer so otroci lahko vrnili piškot oškodovanemu, torej sebi ali lutki, ki je bila okradena, so že triletnice in triletniki v več kot treh petinah primerov vrnili piškot oškodovani lutki oziroma so ga z vrtečo se mizo pripeljali do sebe v več kot dveh tretjinah primerov.

Raziskovalci in raziskovalke so v preteklosti trdili, da se pravičnosti otroci naučijo šele kasneje, pri starosti šestih let. Vsekakor je zanimivo, da otroci raje poskrbijo za pravičnost kot za kaznovanje tatu. Otroke je pomirila možnost, ko so lahko stvari postavili na svoje mesto, tako kot je bilo na začetku. Vsak za mizo je na koncu dobil to, kar mu je pripadalo. Vsekakor se je zanimivo vprašati, ali je to po naključju veljalo samo za skupino nemških malčic in malčkov, s katerimi so izvedli raziskavo, ali gre za vedenje, ki je skupno vsem otrokom teh starosti. Eden izmed avtorjev raziskave je tudi omenil, da je raziskava zanimiva tudi v izobraževalne namene. Namesto da otroke usmerjamo v kaznovanje tatov in nepravičnežev, bi jih lahko o pravičnosti učili s strani žrtev. Morda bi se lahko tudi večkrat vprašali, zakaj se dogajajo okoli nas kraje in kako naj se skupaj borimo za pravičnejšo družbo.

To je to!
Z

Nepričakovano presenečenje?!

15 Apr

Danes, ko sem se peljala nazaj z vlakom, je nasproti mene v vijoličnem vozičku sedela deklica. S prstki je raziskovala rob vozička. Najbolj jo je zanimalo mesto, kjer se je vijolično blago spremenilo v prosojnega. Deklica je bila videti začudena. Na drugi strani prosojnega blaga je videla oprijemalo, a njena roka nikakor ni mogla priti na drugo stran in se ga dotakniti. Še bolj zanimivo je bilo to, da se je lahko dotaknila prosojnega dela vozička, tudi z druge strani, a roka ponovno ni mogla seči skozi prosojno blago. Le kaj se dogaja?

Prepričana sem, da je deklica že videla običajno, prozorno okno. Morda je bila sprva začudena, a je potem spoznala, da je trdno in da ne more stopiti skozi. Verjetno se ni trudila razumeti, kaj se dogaja s svetlobo, kako gre lahko svetloba skozi okno, ona pa ne more. Morda je pomislila, morda celo vprašala starše. Vsekakor pa je spoznala, da mora odpreti okno ali vrata, če hoče priti na drugo stran. Na vlaku pa jo je zbegalo mehko prozorno blago, vidi se skozi, ni trdo kot okno, pa vseeno ne more skozi.

Raziskovalke in raziskovalci s področja razvojne kognitvine psihologije pravijo, da so otroci male znanstvenice in znanstveniki. Raziskave so pokazale, da ob spoznavanju sveta preizkušajo različne hipoteze, tako kot to počnejo znanstvenice in znanstveniki. Na podlagi preizkušanja se priučijo novih lastnosti in zakonitosti v svetu. V nekaterih primerih so pri preizkušanju celo boljši od odraslih, saj se ne zanašajo na kognitivne pristranskosti in bližnjice, ki jim sledimo odrasli. Ena izmed pristranskosti je na primer konformnost oz. potrjevanje. Odrasli sledimo vnaprejšnjim prepričanjem in ponavadi si nove dokaze predstavimo ali razložimo v okviru vnaprej znanih dejstev. Knjižni junak Sherlock Holmes se je ravno temu izogibal in sledil zapovedi: Izloči vsa dejstva, in tisto, kar ostane, ne glede na to, kako neverjetno je, je resnica. Tako se trudijo razmišljati tudi znanstvenice in znanstveniki, čeprav pri svojem delu stojijo na ramenih velikanov in gradijo na že opravljenih raziskavah. Skozi leta, desetletja, stoletja se znanje počasi akumulira in vodi do vedno novih odkritij.

Le kolikokrat je bil Galileo presenečen, ko je pogledal skozi teleskop? (vir)

Le kolikokrat je bil Galileo presenečen, ko je pogledal skozi teleskop? (vir)

A, veliki premiki, ki jih je Thomas Kuhn poimenoval znanstvene revolucije, se zgodijo, ko se med vsemi uveljavljenimi imeni, ki sledijo znanosti, najde vedoželjna posameznica ali pozameznik, ki se ne strinja z do tedaj uveljavljenim znanjem in si zamisli odličen eksperiment ali pa samo zelo dobro opazuje svet in pokaže, da stvari niso take, kot so videti na prvi pogled. Tako je Kopernik sredi 16. stoletja podvomil v ptolemajski geocentrični sistem in postavil sonce v središče vesolja. V tistem času družba na ta premik ni bila pripravljena. Šele kasneje, z odkritji Keplerja in Galileja, je sonce dobilo svoje mesto v vesolju in moderna znanost se je začela pospešeno razvijati. Kasneje sta Darwin in Wallace ponovno zamajala temeljna prepričanja o izviru živega sveta in evoluciji. Darwin naj bi si zapisoval vsakokrat, ko je odkril kaj, kar je prišlo navzkriž z njegovim prepričanjem in teorijo, saj se je bal, da bi drugače pozabil.

Naj se vrnem na male radovedne znanstvenice in znanstvenike. Ravno odkritja in opazovanja, ki se ne skladajo otroškimi pričakovanji, otroke najbolj zanimajo. V raziskavi, ki je bila nedavno objavljena v ameriški znanstveni reviji Science, sta Aimee E. Stahl in Lisa Feigenson z Univerze John Hopkins ugotovili, da se v takih primerih malčice in malčki, stari 11 mesecev, tudi največ naučijo.

Otroci so tekom odraščanja soočeni z ogromnim številom novih predmetov in pojavov. Verjetno je težko izluščiti, kaj je pomembno, kaj je dobro sponznati in kaj se je dobro naučiti. Zato jih pogostokrat odrasli z navodili vodimo pri spoznavanju. A, raziskave so pokazale, da otroci tudi sami brez naše pomoči spoznavajo svet. Tako na primer bolj pozorno oz. dalj časa spremljajo predmete v eksperimentih, ki kršijo neka pravila. Če na primer spustimo žogo po klancu navzdol in je na koncu klanca trden zid, se bo žiga tam ustavila in ne bo prešla skozi njega do drugega zidu na poti. A če eksperiment malo prilagodimo in spravimo žogo skozi prvi zid, da se ustavi šele pred drugim zidom na poti, potem je žoga kršila neka pravila. Tako krši pravila svetloba, ki lahko gre skozi prozorno blago v otroški voziček deklice z vlaka, njena ročica pa ne more skozi. V raziskavi s klancem in zidovoma sta raziskovalki uporabili žogo in avto. Pri prvi skupini otrok je žoga kršila pravila, pri drugi pa avto. Ko so kasneje v eksperimentu pospremili pot žoge, ki je kršila pravila in nekako prešla skozi prvi zid, s piskajočim zvokom, so otroci namenjali veliko več pozornosti zvoku in predmetu, ki je kršil pravila, ob tem pa so se naučili, da žoga piska. Presenečenje je torej vodilo do učenja in spoznanja, da žoga piska.

A drugi del eksperimenta je bil še bolj zanimiv. Poleg žoge in avta na klancu sta raziskovalki pripravili tudi pot za avto po prozorni površini. Avto je zapeljal po črni škatli in naprej po prozorni površini. Namesto da bi padel na tla, ko se je črna plošča končala, je uspešno obstal v zraku na prozorni površini, ki pa je otroci niso videli: videti je bilo, kot da avto lebdi.

Otrosi so v različnih pogojih dobili v raziskovanje različne igrače. Skupine otrok, ki so dobile igrače, ki niso prekršile nobenega pravila, obstale za prvim zidom ali pa padle s črne površine na tla, so vse igrače raziskovale približno enako časa. Otroci, ki so po eksperimentu z žogo ali avtom, ki sta kršila pravila, dobili igrače, ki se “niso držale pravil”, so slednje raziskovali dalj časa. Poleg tega so malčice in malčki te igrače raziskovale in raziskovali na drugačen način. Žogo, ki je prešla skozi trden zid, so poiskušali spraviti skozi mizo. Prav tako se ni dobro godilo “lebdečemu avtomobilu”. Otroci so preizkušali, ali avto obstane v zraku ali pade na tla.

Otroci so se v vsakem primeru več naučili pri opazovanju predmetov, ki so jih presenetili. Žog, ki so šle skozi zid, in lebdečih avtov so se lotevali zelo znanstveno, s preizkušanjem, ali lebdijo oziroma ali lahko prodirajo skozi trdne objekte, kot se je to zgodilo v eksperimentu. Tako kot je deklica na vlaku raziskovala prozorno blago, znanstvenice in znanstveniki vsak dan iščejo odgovore na najrazličnejša vprašanja in očitno so najbolj veseli, ko jih doleti nekaj nepričakovanega.

To je to!
Z

Male (in malo večje) znanstvenice

12 Feb

Pravijo, da se rodimo radovedni. A še pred nekaj desetletji zgodnjemu otroštvu niso pripisovali velikega pomena pri procesu spoznavanja in razumevanja vzročnosti, kaj šele pri razvoju znanstvenega mišljenja. Potem pa so v sedemdesetih letih ugotovili, da so otroci pravzaprav spužve, ki le čakajo, da se naučijo česa novega. Ob tem ves čas preizkušajo nove reči in spremljajo, kaj se dogaja v okolju okoli njih. To vedenje je neodvisno od spola otroka: dekleta in fantje raziskujejo svet na enak način, četudi vsak posameznik ali posameznica malo po svoje, a nekateri vzorci so skupni. Ko odrastemo, radovednost nemalokrat usmerimo stran od znanosti, vseeno pa večina ljudi ostane radovedna. Na žalost pa, kot vse kaže, usmeri radovednost stran od znanosti več deklet kot pa fantov. Kako to?

Odgovor ni en sam in ni preprost. Tokrat bom na kratko predstavila dve raziskavi, v katerih so preučevali, kaj lahko pri dekletih v času odraščanja zavre željo po raziskovanju na način naravoslovnih znanosti. Nedavno sem naletela na raziskavo, v kateri so primerjali uspeh deklet in fantov pri preverjanjih znanja iz matematike. Raziskovalke in raziskovalci so trem skupinam izraelskih učenk in učencev dali v reševanje dva testa: en test je pregledala anonimna komisija, ki učenk in učencev ni poznala, prav tako pa člani in članice niso poznali njihovih imen; to je bila slepa skupina. Drugi test so pregledale/i njihove/i učiteljice in učitelji: tem so bila imena učenk in učencev znana. Do razlik pri ocenah je prišlo pri ocenjevanju matematičnega testa. Dekleta so bila boljša, ko so jih ocenile/i anonimne/i ocenjevalke oz. ocenjevalci, fantje pa so dosegli boljše rezultate, ko so učiteljice in učitelji vedeli, čigav test popravljajo. Učiteljice in učitelji so nezavedno precenili sposobost učencev in zanemarili oz. podcenili sposobnost matematičnega mišljenja pri dekletih. To pa se ni zgodilo, ko so isti otroci pisali test pri angleščini in hebrejskem jeziku.

Pri opisani raziskavi so spremljali učenke in učence od šestega razreda vse do konca srednje šole. Ugotovili so, da so tovrstne pristranskosti učiteljic in učiteljev vplivale na izbiro predmetov na maturi in tudi na kasnejšo izbiro študijskega področja. To je pričakovano: ljudje raje počnemo stvari, ki nam gredo dobro od rok in v katerih se počutimo samozavestni ter jih dobro poznamo.

Podoben pojav lahko vidimo tudi med obiskovalkami in obiskovalci muzejev. V muzejih si najlažje zapomnimo razstavljene predmete, o katerih smo že nekaj vedeli. Najbolje se počutimo na razstavah, katerih tematiko smo vsaj delno poznali že pred obiskom razstave. Praviloma ljudje ne maramo popolnih novosti.

Dekleta in fantje, znanost in raziskovanje je za vse! (vir)

Dekleta in fantje, raziskovanje je za vse! (vir)

Med obiskovalkami in obiskovalci znanstvenih muzejev z interaktivnimi eksponati, ki obiskujejo otroški muzej, so znanstvenice in znanstveniki opazili še en zanimiv pojav, ki morda odvrača deklice od poklica znanstvenice. Ko družine obiščejo znanstveni muzej, podajajo starši bolj poglobljene razlage o razstavnih eksponatih fantom v primerjavi z dekleti.

Začela sem z malimi znanstvenicami in znanstveniki, ki šele spoznavajo svet. Veliko znanstvenega mišljenja pri otrocih, tako dekletih kot fantih, izhaja iz interakcij med starši in otroki. Seveda se to mišljenje in vedenje pojavlja tudi pri samih interakcijah med otroki; imenujemo ga prosta igra. Starši otrok radi razlagajo stvari, ki jih poznajo, tako da svoje otroke poučujejo o svetu. V znanstvenem muzeju, v katerem so raziskovalke in raziskovalci opravili raziskavo interakcij med starši in otroki, so se odrasli in otroci lahko spoznali z biologijo, fiziko, psihologijo, geografijo in inženirstvom. V času izvajanja raziskave so snemali interakcije in pogovore med odraslimi, otroki in eksponati.

Po pregledu posnetkov so znanstvenice in znanstveniki odkrili, da samostojne male raziskovalke in raziskovalci enakim eksponatom namenjajo enako časa in z njimi ravnajo na podoben način. Približno enak del fantov in deklet je starše povpraševal o razstavnem eksponatu. Med samimi otroki torej ni večjih razlik. Ogromna razlika pa se je pojavila pri starševski razlagi vzročnih povezav, ki jih lahko prepoznavamo pri ravnanju z eksponatom in preverjanju načinov, na katere ta predmet deluje. Kar trikrat več fantom kot dekletom so starši podali poglobljeno razlago in obrazložitev o samem razstavnem predmetu. Starši niso razlagali splošnih zakonitosti delovanja eksponatov in pri razlagah niso uporabljali analogij. Tudi spol starša ni vplival na to, kako podrobno razlago so podajali otrokom.

Navkljub vsemu so starši tudi deklice pripeljali v center znanosti in jim predstavili razstavne predmete. A na žalost deklicam niso podajali razlag in obrazložitev vzročnih povezav, ki jih je eksponat prikazoval oz. ki so jih lahko raziskovali z uporabo razstavnega predmeta. S tem bi verjetno spodbudili zanimanje deklic za znanost. Raziskava v neformalnem izobraževalnem okolju, v znanstvenem muzeju, je vključevala tudi predšolske otroke. V izsledkih raziskave opozarjajo na vključevanje deklic in fantov v znanost že v predšolskem obdobju. Do razlik namreč prihaja že zelo zgodaj: v starosti, pri kateri so še pred petdesetimi leti menili, da otroci bolj malo mislijo. Za razlike v številu deklet in fantov, ki se odločajo za študij znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike, ne moremo kriviti le šolskega sistema ali pristranskosti učiteljic in učiteljev.

Poleg razumevanja vzročnosti k znanstvenemu mišljenju sodijo še radovednost, sposobnost opazovanja, postavljanja vprašanj, testiranje hipotez, ustvarjalnost in podobne veščine. Prav vse te poglede in zanimanja izražajo že malčice in malčki, neodvisno od spola. Odrasli jim moramo le, ne glede na spol, pustiti razvijati ta zanimanja in jih pri tem čim manj omejevati.

To je to!
Z

Nore znanstvene pesti

23 Okt

Že poleti sem naletela na dve raziskavi o razvoju človeških obraznih kosti, celotnega skeleta in mišičja zgornje polovice telesa v povezavi z “evolucijo” agresivnega vedenja in pretepanja pri človeku, posebno med moškimi. Američana Michael Morgan in David Carrier z Univerze v Utahu sta predstavila zabavno, a po mojem mnenju napačno, zamisel o evoluciji človeškega obraza. Dobro leto in pol nazaj sta objavila prvo raziskavo, kjer sta pojasnila razvoj “boksarske” pesti kot evolucijsko adaptacijo, namenjeno pretepanju, natančneje boksanju neposredno v obraz nasprotnika ali nasprotnice.

Struktura človeške pesti (modernega človeka, Homo sapiens), naj bi povečala trdnost udarca, poleg tega pa pride do večjega prenosa sile, če udarimo s pestjo kot pa z odprto dlanjo. Tako po njunem mnenju omogočajo razmerja človeške dlani boljši udarec s pestjo namesto s samo dlanjo. V razvoj naših dlani oz. pesti naj bi, po Morganovem in Carrierjevem mnenju, vodila spolna selekcija na ravni izboljšane predstave pri pretepanju. Drugače povedano, naše prednice naj bi izbirale tiste moške, ki so se veselo mlatili naokoli in bili pri tem najbolj uspešni. Morda sem jaz miroljubna, ampak tole se mi zdi domišljijska pravljica.

Letos spomladi pa sta šla še dlje in “pojasnila” razvoj obraznih kosti prednikov človeka. Raziskave sta se lotila s preučevanjem lobanj avstralopitekov, od robustnih do gracilnih, vse tja do pet milijonov let nazaj v preteklost. Podatke o pretepih pa sta vzela z ameriških statistik o pretepih. Oblike lobanj sta razložila s prilagoditvami na sprejem udarcev pesti. Torej močnejši australopiteki naj bi poleg tega, da naj bi imeli močne pesti, kar morda sploh ne drži, imeli močna lica, ki te pesti sprejmejo. Izkaže se, da so bili obrazi avstralopitekov res najmočnejši ravno v predelih, s katerimi “ubogi” pretepači sprejemajo pesti. Poleg tega pa ostanki kosti dlani avstralopitekov kažejo, da so slednji svoje prste lahko dali v pest.

Calvin & Hobbes (Bill Watterson)

Calvin & Hobbes (Bill Watterson)

Predpostavka, za katero stojita, je, da smo ljudje po naravi nasilni. Trdita, da je edini način, da dokažemo, da ni tako, odkritje skeletnih anatomskih ostankov, ki kažejo, da naše telo ni prilagojeno za boj. Morda človeško telo ni neposredno prilagojeno za boj z drugimi pripadniki vrste, mogoče smo močna telesa potrebovali za razvoj orodij, za boj z naravo, za preoblikovanje narave po naši meri. Ne vem, kakšni pristiki so delovali na naše prednike v preteklosti pred tremi oziroma petimi milijoni leti, a dvomim, da so bili to pritiski pretepanja s pestmi.

Poleg tega bi morali imeti, če naj bi bila to adaptivna lastnost, ki služi prilagoditvi, pravi pretepači več potomcev kot miroljubni sovrstniki. O tem v članku Morgan in Carrier ne poročata. Teorijo o nasilju in pretepanju s pestmi lahko preverimo tudi z opazovanjem vedenja otrok.

Če pričakujemo, da smo po naravi nasilni, bi lahko pričakovali, da se otroci v času razvoja ves čas pretepajo. In ne samo da se pretepajo, pretepajo se s pestmi in klofute ponavadi primažejo nasprotnikom v obraz, točneje v ličnici. A že če malo pobrskamo po internetu in poiščemo slike otroških pretepanj, lahko vidimo, da se otroci ponavadi cukajo za lase ali pa odrivajo, celo daviti se začnejo, preden uporabijo prave pesti. Morda pa se ljudje šele kasneje priučimo boksanja in pretepanja s pestmi?

Morgan in Carrier sta se osredotočila samo na močne, robustne moške. Zakaj pa smo potem dekleta razvila pesti in obrazne kosti, podobne moškim. Kdo bi vedel?!

Nenazadnje, odprto ostaja tudi vprašanje, ali so bili avstralopiteki res naši predniki ali le ena izmed vej, ki je vodila v hominine. Glede na fosilne ostanke so zelo verjetno res bili naši predniki, a to bomo zelo težko zares dokazali. Mogoče so bili slepa veja, s katero imamo le zadnjega skupnega prednika, a slednjega si delimo tudi s šimpanzi, drugimi vrstami primatov in ostalimi sesalci ter tudi z drugimi živimi bitji.

Upam, da raziskave o prirojenosti pretepanja s pestmi nekoč postanejo le slepe veje znanosti. Na nič pretepov!

To je to!

Z

Tobogan

25 Jun

Nisem si mislila, da bom danes govorila o stvari, ki jo najdemo na otroških igriščih. Pa imam čuden dan in mi je prijateljica S. poslala spodnjo pesem in video. Ne more biti boljšega, kot se spuščati po toboganu iz sena sredi gozda. Tako sem se spomnila na tobogane v salzburškem rudniku soli, če jih še ne poznate, se res splača tam oglasit. Super je. Z otroških časov se spomnim tivolskih, tudi tam sem uživala. Čaka pa me še veliko toboganov. Upam, da bližnji v zagrebškem muzeju sodobne umetnosti pride kmalu na vrsto.

Prvi tobogan ali po angleško slide izvira iz Velike Britanije. Sestavil ga je Chalres Wicksteed leta 1922. Kaj več vam o toboganih ne znam povedati. Mogoče še dve zanimivi cvetki s wikipedie, in sicer: uporabniki so ponavadi otroci, zaprte tobogane pa imamo zaradi zasebnosti.

“The (slide) user, typically a child, climbs to the top of the slide via a ladder or stairs and sits down on the top of the slide and “slides” down the slide.”

“A playground slide (and some professional slides) may be covered or enclosed by a sheath of plastic. This allows slide participants to have more privacy and security when sliding.”

Tisti z leta 1922

Prvi tobogani z leta 1922

Kaj pa beseda tobogan?

Beseda toboggan izvira iz kanadsko francoske besede tabagane. Predhodnica te besede je beseda severno ameriških indijancev (Algonquian ljudje) tobakun. Prav vse različice tobogana opisujejo lesene sani, ki so jih uporabljali za prevoz v času snega. Kako pa je prišla ta beseda in če gre za enako besedo v slovenščino, ne vem. Raziskala sem tudi povezavo med besedo toboggan, ki opisuje sani in enako besedo, ki opisuje tip zimske kape. Beseda toboggan pomeni tudi zimsko kapo.

Zabaven in zanimiv svet toboganov. Tobogan (sani) uporabljata tudi moja najljubša striparska junaka, ki ju je ustvaril Bill Watterson, Calvin in Hobbes.

Lets_go_exploring

Lets go exploring!

To je to!

Z