Moje mami nogomet prav nič ne zanima. Pravzaprav ga zares ne mara. A zadnjič me je vseeno pri zajtrku vprašala: “Kaj to govorijo o paraplegiku, ki je shodil s pomočjo nečesa?” Oh, presenečenje, ujela je eno izmed novic o svetovnem prvenstvu v Braziliji, ki je verjetno šla mimo marsikoga. Da razjasnim: tik pred prvo tekmo na prvenstvu je na rob igrišča prišel 29-letni Julian Pinto, ki je paraliziran od pasu navzdol. Videti je bil kot robočlovek – okoli nog je imel robotske noge in na glavi čelado, na hrbtu pa še neko veliko škatlo. Naredil je en korak in brcnil žogo nekaj metrov ter ves prešeren dvignil v zrak pest v znak zmagoslavja.
Kakšno leto nazaj so napovedovali, da bo prišel na igrišče paraplegik ali parapleginja, vstal, šel do žoge in zabil gol. Na koncu je izpadlo malo manj senzacionalno, vseeno pa vredno razlage. Za projetkom stoji brazilski znanstvenik Miguel Nicolelis, nevrobiolog, ki se že vrsto let ukvarja s povezavo med živčevjem in računalnikom, dela pa na ameriški univerzi Duke. Svetovno prvenstvo je prišlo kot naročeno za predstavitev njegovih zadnjih dosežkov. Le da so bila pričakovanja morda prevelika.
Poznamo različne vrste vmesnikov med možgani in stroji (t. i. brain-machine interface). Julian Pinto, paraplegik, ki je brcnil žogo, je to storil z mislimi. Zamislil si je premik – in premaknil se je. Ne vemo pa, kako je bilo z brco: ali je prišla po naključju ali se je strojni del res naučili prebrati ukaz za brco iz Pintovih možganov. Verjetno je bila brca le izvedba koraka naprej.
Eksoskelet (vir)
Miguel Nicolelis je sicer obljubljal človeka z vstavljenimi elektrodami neposredno na možgane (ob odstranitvi lobanje jih namestijo neposredno na živčno tkivo), kar je zelo invazivno in na žalost tudi ne dovolj razvito in preverjeno, da bi to kar tako počeli z ljudmi. Tako so Pintu na glavo posadili kapo z elektrodami, ki so snemale signale iz možganov. Ko se premikamo, naši možgani nadzorujejo naše gibe, jih usklajujejo in nam omogočajo hojo ter tudi igranje nogometa. A brez žoge tudi nogometa ni. Tako naši možgani potrebujejo tudi okolje in telo, skozi katerega zaznavajo okolje in žogo usmerjajo proti vratom. Tako daleč nevroznanstveniki, ki razvijajo roboljudi, še niso prišli.
Tokrat so za brco uporabili snemanje možganskih električnih signalov s pomočjo elektroencefalografije. Ta je posnela delovanje Pintovih možganov v obliki električnih signalov. Te signale je obdelal računalnik, ki je zelo hitro in sproti sprogramiral premike okončin oz. robonog.
Elektroencefalografija je zelo občutljiva na vse premike obraznih mišic, mežikov in podobnega, zato težko razberemo pravi signal, še posebaj če iščemo signal, ki bi nakazoval brco in ne bi bil samo ukaz za ‘naprej’ ali ‘stop’. Vseeno je Pintu uspelo narediti korak ali dva in za silo brcniti žogo nekaj metrov naprej. Mimogrede: hidravlično sestavljene noge imajo senzorje na podplatih, ki ob dotiku s podlago, sprožijo signale do rok. Ob tem možgani mislijo, da gre za singal s stopal. Tako je Pinto lahko tudi občutil ta korak.
Všeč mi je, ko si znanost ne postavlja meja in obljublja nemogoče. Samo tako pridemo do napredka. Napovedi za ta projekt so bile visokoleteče in na žalost se v Braziliji ljudje počutijo izkoriščene zaradi nogometnega prvenstva. Ogromno denarja je šlo za gradnjo stadionov in nič za ljudi, ki živijo v teh mestih, kjer je revščina iz dneva v dan večja. Tudi za razvoj predstavljenega eksoskeleta so Brazilci donirali slabih 11 milijonov evrov, končne raziskave pa so predstavljene kot delo ameriških univerz. Nekaj tu ni prav – ah ta politika!
Vse skupaj je seveda zelo napredno in vznemirljivo; celo tako zanimivo, da je pritegnilo tudi mojo mami. A kljub temu je do avatarjev in branja misli še kar daleč.
To je to!
Z
Piškotarna 