Tag Archives: pes

Ljubosumje

30 Jul

Obožujem pse; doma imamo dve psički – Lajko in Frejo. Vsaka s svojim značajem in svojo zgodovino; skupaj kar dobro shajata. A ko si gospodarica dveh psov, hitro opaziš, da moraš biti pravična, kajti če Lajka dobi salamo, jo mora tudi Freja. Freja je bila naša prva psička, Lajka je najdenka in se nam je pridružila kasneje, ko je bila stara že eno leto. Tako nas ne uboga povsem; bojda je starejše pse težje naučiti ubogljivosti. Medtem pa Freja uboga skoraj vse: ko vidi salamo, se trudi s tačkama, prostorom in vsemi drugimi triki, še preden izgovorimo ukaz. A na koncu, če sta skupaj, skoraj vedno obe dobita košček salame, čeprav ni nujno, da res obe nekaj naredita za to. Obe dobita, saj si v nasprotnem primeru prikrajšana zapomni krivico in lahko dobimo celo občutek, da goji zamero.

Raziskovalke in raziskovalci živalske kognicije bi nas verjetno obtožili antropomorfičnega pogleda na naše domače živali. A vseeno se mi zdi, da živali, ki so socialne, pa naj si bodo domače ali divje, izkazujejo veliko več čustev, kot jim jih pripisujejo znanstvenice in znanstveniki. Ali so psi res ljubosumni na vsiljivce, ki kradejo pozornost gospodarjev? Jaz bi glede na opazovanje Lajke in Freje odgovorila: da, psi so ljubosumni.

Da bi dobili odgovor na to vprašanje, so se v Kaliforniji lotili raziskovanja ljubosumja med psi. Ljubosumje nekateri smatrajo kot zgolj človeško čustvo, saj naj bi bilo razumevanje jaza in lastnih zavestnih namer nujno potrebno za izražanje ljubosumja. Raziskovalke in raziskovalci živalske kognicije pa predvidevajo, da naj bi se ljubosumje pojavilo tudi pri tistih vrstah, ki tvorijo socialne vezi z drugimi osebki iste ali druge vrste. Razvilo naj bi se zato, da z njim zaščitili socialne vezi pred možnimi vsiljivci ali vsiljivkami.

Ker živali ne moremo vprašati, kaj čutijo, so si izmislili oz. so priredili nalogo, ki jo sicer uporabljajo za šestmesečne novorojenčke, ko preučujejo, ali ljudje že tako zgodaj čutimo ljubosumje. Izbrali so 35 psov in njihovih lastnikov. Lastniki so se namesto z najboljšimi štirinožnimi prijatelji ukvarjali z repliko psa, ki je ob pritisku na gumb na glavi lajal, migal z repom in se obnašal po pasje, samo smrdel ni, ali pa so svojo pozornost namenjali oranžni buči, kakršne uporabljamo pri okrasitvi noči čarovnic, ali pa so na glas brali knjigo. Spremljali so, kaj je naredil pravi pes: je morda začel lajati, renčati, jokati ali pa se je vmešal med predmet in lastnico ali lastnika; lahko so se tudi dotikali ali odrinili lastnice in lastnike ali pa so se dotaknili/odrinili repliko psa.

Psi so se najbolj odzvali na repliko psa: kar 87 odstotkov udeleženih psov v raziskavi se je vmešalo med lutko in lastnico ali lastnika, 42 odstotkov pa jih je ob tem tudi zarenčalo na umetnega psa. Ob branju knjige se niso odzivali. Ko pa so se lastnice ali lastniki ukvarjali z bučo, je dve petini psov odšlo do lastnice ali lastnika in jo ali ga začelo dregati. Psi naj bi bili torej glede na raziskavo najbolj ljubosumni, če bi bil drugi pes deležen več pozornosti lastnice ali lastnika. To čustvo je ljubosumje, saj je le replika psa izzvala tak odziv. Ta replika je predstavljala vsiljivca, ki se je vmešal v odnos med gospodarjem in psom.

Raziskovalke in raziskovalci opozarjajo, da to čustvo še ni pravo ljubosumje in da je zgolj nekaj podobnega kot človeško ljubosumje. Menim, da se tukaj lahko ujamemo v past pojmovanja čustev, ki jih je zelo težko opredeliti.

Laurie Santos, psihologinja z univerze v Yalu, ki se ukvarja s pasjo kognicijo, opozarja, da niso preverili, kako so se psi počutili, če so bili sami z repliko psa. Sama imam malo drugačen pomislek. Kaj pa če so psi dregali lastnike zgolj zato, ker so se slednji nenavadno obnašali? Kolikokrat pa vi v prisotnosti vašega psa bodrite plišasto igračo ali pa se ukvarjate z oranžno bučo? Menim, da je nenavadno obnašanje skrbelo tisti dve petini psov, ki so dregali lastnice in lastnike, ko se so ukvarjali z bučo.

Navkljub možnemu antropomorfizmu sklepam, da psi čutijo pasja čustva, ki so zelo verjetno podobna našim, pa naj bo to veselje ali ljubosumje. Živimo v podobnem okolju, ves čas sklepamo tesne medsebojne vezi. Seveda psom ni všeč, če njihove lastnice ali lastniki namenjajo več pozornosti drugim štirinožnim lajajočim zverem. Komu pa je, če mu nihče ne namenja pozornosti ali pa se raje kot z živo osebo, pogovarja z oranžno bučo ali psom, ki pravzaprav ne smrdi/diši po psu? Meni bi se to tudi zdelo čudno in bi si prizadevala, da se moji lastniki spametujejo.

To je to!
Z

Advertisements

Igra

29 Apr

Mladičke imamo, pravzaprav jih ima naša kuža Freja; pet kužkov: dve grebenarki in tri grebenarje. Poleg opravljanja klasičnih fizioloških ali telesnih potreb tudi spijo in jedo. Zelo radi tudi ustrežejo našim željam in nas ubogajo, še posebaj takrat, ko imamo v rokah kakšne pasje piškotke. Večino časa pa se igrajo. Velikokrat v skupini: malo se pretepajo, lovijo in tako norijo. Če pa kakšen ostane sam, se zamoti z igračami.

Akcija ali zabava.

Akcija ali zabava.

Vse živali se igrajo, ko odraščajo. V dokumentarcih večkrat omenijo, da se živali z igro pripravljajo na odraslo življenje. Saj veste: levi se tepejo, ker se učijo loviti. Naši mladički se grizejo, da bodo uplenili velike zveri. A če pomislimo: našim razvajenim psom ni treba loviti. V teh nekaj deset tisoč letih koevolucije z ljudmi bi se lahko že znebili tega čudnega vedenja, ki mu rečemo igra. Če razlaga igre iz dokumentarcev drži, je igra za Frejine mladiče čisto nepotrebna, saj ljudje hranimo pse. Raziskave kažejo, da igra le ni tako lahko razložljiv pojav.

Nihče pravzaprav ne ve, zakaj se živalski mladiči igrajo. Zakaj se otroci igrajo? Etologi, raziskovalci, ki se ukvarjajo z vedenjem živali, želijo igro razložiti kot produkt evolucije. Nekateri  v skladu z prilagoditvenimi ali adaptacijskimi teorijami razlagajo igro kot nekaj, kar pripravlja mladiča na odraslo življenje. To je razvojna razlaga igre. Raziskave so pokazale, da pri igri posredno pride tudi do sinaptogeneze ali nastanka novih povezav med nevroni v malih možganih, kar prispeva k razvoju mišično-skeletnega sistema v povezavi z živčevjem. Poleg tega igra vodi do večje vedenjske prilagodljivosti, saj so osebki, ki se igrajo, bolj pripravljeni na različne situacije, do katerih lahko pride v odraslem življenju. Poleg teorij, ki temeljijo na prilagajanju, obstajajo tudi teorije, ki ne izhajajo iz prilagoditev. Z igro naj bi mladiči porabili odvečen del energije ali pa z njo porabijo oz. si zapolnijo prosti čas. Ob tem je sekundarno prišlo do vpliva na sam razvoj organizmov.

Moje najljubše ... Mimogrede beseda Lego je zloženka iz leg godt, kar neposredno pomeni igraj dobro. (vir)

Moje najljubše … Mimogrede beseda Lego je zloženka iz leg godt, kar neposredno pomeni igraj dobro. (vir)

Raziskave so že pokazale, da igra pozitivno vpliva na preživetje osebkov v odrasli dobi. Redke raziskave pa so pokazale vpliv igre na vedenje odraslih živali. Raziskava z laboratorijskimi podganami je pokazala, da so bili osebki, ki so se med odraščanjem igrali vsaj eno uro na dan, veliko bolj družabni kot odrasli. Nasprotno so bili izolirani osebki zelo napadalni oz. prestrašeni, ko so prišli v stik z drugimi podganami. V tem primeru je imela igra pozitiven vpliv na podgane. Vedenje odraslih podgan, ki so se igrale v mladosti, je bilo veliko bolj družabno.

Do podobnih sklepov je prišel raziskovalec Stephen Montgomery, ki je naredil primerjalno raziskavo igranja opic. Podatke je pridobil iz že opravljenih raziskav. Igro je razdelil na socialno in nesocialno. Socialno igranje je igra, kjer sta udeležena vsaj dva akterja ali akterki. Pri nesocialni igri gre za zabavanje z nekim predmetom ali igračo. Na koncu je primerjal 14 vrst opic v skupini socialnih iger in 11 vrst opic v skupini nesocialnih iger. Primerjal je povezavo med igro in poporodno rastjo možganov ter vedenjsko prilagodljivostjo. Vedenjsko prilagodljivost so merili s stopnjo inovativnosti, uporabe orodja, pridobivanje hrane in taktične prevare. (Taktična prevara je vedenje, s katerim osebek zavede drugi osebek.)

Primerjave opic in igranja so pokazale povezavo med igranjem in razvojem možganov. No ja, pa saj vendar vse naše interakcije z zunanjim svetom po rojstvu vplivajo na naše možgane! Raziskava je pokazala tudi na povezavo med igro in vedenjsko prilagodljivostjo. Nedružabna igra, tj. igra z igračami, je bila povezana z večjo uporabo orodja, socialna igra pa je kazala povezave z zmožnostjo taktične prevare, ki je tesno povezana s sodelovanjem znotraj skupine, v kateri živi določena žival.

Igranje torej le ni tako brez pomena, pa še neraziskano je. Morda pa glavi namen igre vendarle ni v prilagajanju na zunanji svet odraslih, ampak morda služi tudi zgolj zabavi. Vse druge povezave in vplivi pa so sekundarni. Antropolog David Graeber pravi, da igra služi zabavi, brez zabave pa je obstoj življenja brez smisla. Zabavaj se!

To je to!
Z

Tuljenje

3 Sep

Imaš morda doma psa? Jaz imam kar dve ‘zverini’! Načeloma sta kar tihi, a ko kdo od domačih pride domov, se začne živžav – tuljenje, vriskanje, hau-hauanje pa še kakšen opis nepopisnega pasjega veselja bi se lahko znašel tu. Res je lepo imeti psa, ko so tako veseli, da prideš domov!

Udomačeni psi (Canis lupus familiaris) so se razvili iz volkov (Canis lupus). Obstajata dve prevadujoči teoriji: po eni naj bi ljudje udomačili volkove, ki so se zbirali blizu človeških odpadkov in smetišč. Druga pa pravi, da so ljudje začeli skrbeti za volčje mladiče in so se tako razvili v udomačene najboljše prijatelje.

Mark Derr, avtor knjige Kako je pes postal pes (How the Dog Became the Dog – From Wolves to Our Best Friends), se ne strinja z nobeno od predstavljenih teorij. Derr zagovarja zamisel, da je prišlo do tesnega razmerja med vrstama, ki sta spoznavali medsebojne koristi ena z drugo. Tako so ljudje sledili volkovom, ko so lovili, volkovi pa so čakali na ostanke plena, ki so ga ljudje puščali za sabo. Tako naj bi prišlo skozi daljše obdobje do medsebojnega odnosa, ki je vodil spreminjanje zgradbe ali konstitucije volkov. Postajali so manjši, dobivali so krajše čeljusti. Vedno bolj so bili podobni sedanjim psom. (Če sploh lahko pse, glede na njihovo pasemsko raznolikost, uvrstimo v eno samo značilno skupino. O nastanku pasem pa kdaj drugič.)

Kakorkoli, danes ne bom govorila o pasjem tuljenju, ampak o volčjem. Tako psi, no vsaj naši dve psički, kot volkovi pa znajo tuliti. Porodi se zanimivo vprašanje, kdaj in zakaj volkovi tulijo?

Auuuuu!

Auuuuu!

Prevladujoča teorija živalske komunikacije pravi, da naj bi živali komunicirale med seboj zgolj ob nekih avtomatskih refleksih, glede na notranje fiziološko stanje osebka. Njihova komunikacija naj ne bi imela intencionalnosti. A vedno več primerov odkrivajo, kjer se izkaže, da ni tako in da živali kdaj pa kdaj spuščajo zvoke tudi zaradi prisotnosti svojih sovrstnikov ali pa zaradi kakšnih drugačnih razlogov. (Več opisanih primerov najdete tukaj.)

Raziskovalci z dunajskega Centra za raziskave volkov (Wolf Science Center) so avgusta v reviji Current Biology objavili članek z naslovom ‘Tuljenje volkov sproža kvaliteta odnosa in ne emocionalni stres’ (Wolf Howling Is Mediated by Relationship Quality Rather Than Underlying Emotional Stress). Naslov ne pove dosti; naj razložim. Volkovi tulijo, ko se oddaljijo od svojega tropa. Mislili so, da bolj oz. več tulijo, ko je oddaljen vodilni samec. Raziskovalci so ločili skupino volkov (po dva do tri osebke). Odstranili so enega volka in preostalim izmerili raven stresnega hormona kortizola v slini, obenem pa so spremljali tudi tuljenje preostalih volkov. Ob ločitvi od skupine se pri vseh volkovih poveča raven stresnih hormonov. Raven hormonov, predvsem kortizola, izmerijo z odvzemom vzorca sline. Izkazalo se je, da je raven stresnega hormona pri vseh ločitvah različnih osebkov primerljiva, količina tuljenja pa se spreminja. Volkovi so najbolj tulili, ko so ločili med sabo bolj povezana osebka. Se pravi, če so ločili najboljša prijatelja, je prišlo do tuljenja na ves glas. Če pa so odstranili vidilnega oz. dominantnega volka, ni bilo nujno, da bi tulili najmočneje.

Rezultati raziskave kažejo na to, da živalska vokalizacija le ni avtomatska oz. ni rezultat nefelksibilnih fizioloških potreb. Oglašanje je lahko tudi prostovoljno in intencionalno.

Torej: naslednjič ko zatulim za vami, vam izkazujem zgolj prijateljstvo. Auuuuu, auuuuu!

To je to!
Z

Fenek

23 Jul

Poletje je, vroče je. Ta teden sem se bila primorana preseliti na Primorsko, kjer je verjetno še malo bolj vroče kot v Ljubljani. Pa nič zato, vročina me niti ne moti tako; naša dva psa, ki dneve preživljata ob klimi, očitno moti veliko bolj. Saj jima ne zamerim, ubogi revi (Freja in Lajka) se ne moreta potit in vse, kar jima preostane, je, da jezik molita iz gobca in malo zasopihata ter tako ohladita dihalne poti. Na navlaženih dihalnih poteh pride do evaporacije ali izhlapevanja tekočin in tako se malo ohladijo. Hladijo se tudi z razširjanjem prepletov žil in kapilar, predvsem na glavi in na učesih.

Ko sem ravno prišla do ušes: danes vam bom predstavila posebno puščavsko lisico, ki se hladi z ušesi, Vulpes zerda. V slovenščini jo imenujemo tudi fenek. Gre za žival, ki sodi v rod lisic (Vulpes), te pa sodijo v družino psov (Canidae). Puščavske lisice in lisjaki tehtajo okoli kilograma do kilograma in pol in so visoki okoli 20 centimetrov. V dolžino merijo kar 65 centimiterov, vendar tretjina te dolžine pripada njihovemu repu. Imajo pa zelo velika ušesa; no, za svojo velikost. Dolga so kar od 10 do 15 centimetrov. Zakaj pa govorim o teh posebnih, simpatičnih ušesih? Z njimi se te na puščavo super prilagojene živali hladijo, poleg tega z njimi boljše slišijo, kar jim pomaga pri nočnem lovu. Podnevi se namreč večinoma zadržujejo v rovih. Živijo bogato socialno življenje, bile pa naj bi monogamne. Lisičji par ima v leglu dva do pet mladičev. Ko ti odraščajo, nalovi hrano za vse lisjak, ki jo tudi prinese. Lovijo žuželke in manjše glodalce, zajce, kuščarice in ptiče.

Puščavska lisica (vir)

“Men je čist cool!” (vir)

Hladijo se z ušesi. Kako?

Ravno tako kot se mi hladimo z razširjanjem žil, se tudi oni. Le da so pri fenekih najbolj gosto prepredene in posejane žilice po ušesih, ki delujejo kot nekakšni oddajniki toplote. Za hlajenje uporabljajo tudi sopihanje, podobno kot psi; no saj vendarle sodijo v enako družino. Pri puščavskih lisicah se lahko stopnja sopihanja in normalnega dihanja od 23 vdihov na minuto dvigne kar do 690 vdihov na minuto.

Poleg opisanih prilagoditev so se adaptirale tudi na hojo po segretem puščavskem pesku. To jim omogočajo tačke, ki so prekrite z dlako. Ta onemogoča vročemu pesku dostop do samih podplatov. Pravzaprav imajo mehke copatke. Kako prikupne živalce!

Ni dovolj, da so feneki prilagojeni le na vročino; ponoči se v Sahari, kjer domujejo, lahko zelo shladi. Pred mrazom jih ščiti gosta dlaka oz. kožuh, ki ob procesu piloerekcije ali postavitve dlak pokonci, tj. naježenja dlak, ustvari izolacijo in tako se toplota, ki jo oddajajo živalska telesa, ujame v zračne blazinice, ki jih ustvari gosta dlaka.

Vseeno pa puščavske lisice in lisjaki ne živijo na najbolj vročem delu Zemlje. Če te zanima, kje je najbolj vroče, si oglej spodnji video.

Naj se vrnem k živalim… Da mi kenguruji ne bodo zamerili: tudi oni imajo zanimive načine hlajenja (pa tudi prikupna ušesa). Njihove sprednje noge so gosto ožiljene, žile tečejo blizu površine kože, površina je na tem delu tudi mehkejša. Tako se v visoki vročini tam ližejo in pride do izhlapevanja sline, kar ohlaja kri v telesu. Na podoben način delujejo klime, ki so seveda tehnološko odkritje človeške vrste.

Rdeči veliki kenguru (Macropus rufus)

Rdeči veliki kenguru (Macropus rufus)

Torej nam pri naših 35 stopinjah Celzija le ne gre tako slabo. Lahko bi bilo še veliko bolj vroče. Vseeno pazite na živali, ker ne marajo pregrevanja. Še posebej me razjezijo kakšni lastniki psov, ki jih v tej vročini mučujo na sprehodih ali puščajo v pritljažnikih avtomobilov. No, pa tudi sami ne pretiravajte po tej vročini in pijte veliko vode.

To je to! Keep cool!
Z

Vonj

2 Apr

Verjetno imamo sedaj že vsi dovolj snega in dežja. Ampak pomislite na poletni dež, ki pade po daljšem sušnem obdobju; takrat ko po dežju zadiši vse naokoli! Temu pojavu rečemo petrihor: petri kot kamen in ihor kot kri, ki naj bi tekla po žilah starogrških bogov. Avstralski raziskovalci so že skoraj 50 let nazaj raziskali ta pojav in ugotovili, da vonj, ki ga zaznamo, pride iz olj, ki jih sproščajo rastline v času suhega obdobja in med drugim tudi zaustavljajo kalitev semen. Poleg tega pa k temu vonju pripomore tudi substanca geosmin, ki jo sproščajo mikroorganizmi iz skupine Actinobacteria. Bakterije spročjao geosmin ob nastajanju spor. Tako dež udari ob tla, kar vodi do dvigovanja spor višje v zrak — takrat se sprosti tudi geosmin, ki tvori del t. i. vonja po dežju. Poleg tega k vonju po dežju prispeva tudi ozon, še posebaj ob poletnih nevihtah.

Da je beseda vonj postala beseda tedna, je kriva tudi včerajšnja Googlova prvoaprilska šala, ki so jo vstavili kar v brskalnik. Nekateri smo nasedli in veselo začeli uporabljati Googlov Nos beta ter močno prevohali svoje računalnike, kajneda? 😉 Nja, hitro sem ugotovila, da gre za šalo, saj nobena od naših psičk ni napadla računalnika in ga prevohala. Če ste šalo slučajno spregledali, si poglejte tale video o Googlovem nosu:

Ko smo že pri psih: ali veste, zakaj vonjajo veliko boljše kot mi? Psi zaznavajo kar 1000- do 10.000-krat boljše kot mi. Psi imajo v svojih nosovih kar nekajkrat več, odvisno od pasme, olfaktornih receptorjev ali celic, ki zaznajo vonjave, kot pa ljudje. Poleg tega imajo tudi večji del možganov namenjenih prepoznavanju vonjav kot pa ljudje.

Psi se v večini res zanašajo na vonj. Mimogrede, tudi vonju po dežju, ki je lahko za nekatere enak vonju zelenja, ki bo vzbrstelo, nekaterim skupinam ljudi, kot na primer zahodnoavstralskim Pitjatjantjarijem, sporoča, da bo ta dež povzročil rast. Ta pojav povezujejo z živalmi, ki jih lovijo; vse skupaj je pomembno za njihovo preživetje in prehrano. Za nekatera ljudstva, ki živijo povezana z naravo, je vonj po dežju, in verjetno še po čem, zelo pomemben. Avstralska antropologinja Diana Young to povezanost vonja in pojavov v okolju oz. pričakovanja pozelenelosti imenuje kar “kulturna sinestezija”. Jaz pa vseeno komaj čakam, da zadiši po soncu! No, pa saj bo šele za tem lahko ponovno zares zadišalo po dežju.

To je to!
Z